Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.
Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:
Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.
2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje.
3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)
4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?
Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto.
Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.
Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.
Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.
Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.
Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.
Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.
Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.
Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.
Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.
“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.
Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.
Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.
Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.
Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.
“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.
“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.
“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.
Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.
V našem okolju je čedalje več težkih kovin. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje pa je, kaj lahko naredimo? Lahko se držimo za glavo, lahko zapremo oči, lahko ukrepamo. Jaz sem za slednje.
Industrija, umetna gnojila, pesticidi, odplake, so naše okolje v zadnjih desetletjih zastrupila s težkimi kovinami. Nesreče, kot je bila nedavna v vrhniškem Kemisu, stanje še poslabšajo. Težke kovine ne izginejo, akumulirajo se v tleh, od koder prehajajo v rastline, od tam pa v ljudi. Delno pronicajo skozi tla tudi v podtalnico. Tako vstopajo v prehranjevalno verigo in nas zastrupljajo. Posledic za naše zdravje in življenje se pogosto sploh ne zavedamo. Onesnaženje s težkimi kovinami ogroža kakovost zemlje, preživetje rastlin in zdravje ljudi.
Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami ima poguben vpliv na življenje mikroorganizmov in biološko raznolikost v zemlji. Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami predstavlja nevarnost za okolje in zdravje ljudi še posebej zaradi biomagnifikacije (t.j. kopičenje določenih strupenih snovi v tkivu; višje, ko je organizem v prehranski verigi, večja je v njem koncentracija strupov).
Nekateri od teh elementov so pomembni za žive organizme, drugi ne. Celo koncentracije pomembnih elementov, ki so višje od določenega nivoja, imajo pogubne posledice za zdravje, ker vplivajo na normalen metabolizem živih organizmov. Raziskave o onesnaženju s težkimi kovinami se osredotočajo na naslednje elemente: arzenik (As), kadmij (Cd), krom (Cr), živo srebro (Hg) in svinec (Pb), saj so le-ti toksične in za žive organizme ne nujne težke kovine, in na baker (Cu), nikelj (Ni) in cink (Zn), ki lahko, čeprav so pomembni za življenje organizmov, pri visokih koncentracijah povzročijo zdravstvene težave pri ljudeh ali fitotoksičnost.
Remediacija zemlje je zato nujna, a je težavna naloga, ker je bila zaradi doslej uporabljenih metod povezana z velikimi stroški. Uporaba biooglja in fitoremediacija (vezanje in odstranjevanje težkih kovin s pomočjo posejane ali posajene vegetacije) sta varni in relativno poceni okoljski tehniki, ki imata odličen potencial pri reševanju problematike onesnažene zemlje.
Na fotografiji: remediacija zemlje, obremenjene s težkimi kovinami (področje rudnika) julij 2010 – avgust 2011, s pomočjo biooglja in rastlinskega komposta.
Biooglje
Biooglje je porozen pretežno čisti ogljik, ki ga s pomočjo pirolize pridobimo iz organskih materialov. Biooglje ima značilno visoko sposobnost izmenjave kationov (CEC = cation exchange capacity) in je alkalno. Biooglje ima številne potencialne koristi za zemljo: poveča zemljino biološko aktivnost, zmanjša emisije toplogrednih plinov iz kmetijskih virov in poveča sekvestracijo ogljika v zemlji. Dodano biooglje spremeni kakovost zemlje in omogoči večji pridelek. Večkratne koristi, ki jih prinaša biooglje kot dodatek zemlji, so bile zbrane v knjigi Lehmanna in Josepha (2009), vendar je v njej malo podatkov o učinkih bioooglja na težke kovine v zemlji. Leta 2011 je bila objavljena raziskava o vlogi biooglja pri remediaciji onesnažene zemlje, s posebnim poudarkom na metaloidnem arzeniku (Beesley in ost., 2011). V zadnjih letih je bilo objavljenih še več raziskav o povezavah med bioogljem, težkimi kovinami v zemlji in vegetacijo na njej.
Mehanizem povezav med bioogljem in težkimi kovinami
Lastnosti, ki jih ima biooglje, so odvisne od več dejavnikov: vrste materiala, iz katerega pridelamo biooglje, velikosti delcev, temperature in pogojev, ki vladajo tekom pirolize. Biooglje vpliva na biorazpoložljivi del težkih kovin v zemlji in lahko zmanjša njihovo sposobnost pronicanja. Ena od lastnosti biooglja je, da ima veliko površino, zaradi česar ima veliko kapaciteto vezave težkih kovin. Površinska privlačnost težkih kovin na biooglje je bila že večkrat dokazana z uporabo elektronskega mikroskopa. Alkalnost biooglja je prav tako lahko odgovorna za manjšo razpoložljivost težkih kovin v zemlji, ki smo ji dodali biooglje. Vrednost pH biooglja narašča s temperaturo pri pirolizi. Biooglje lahko zmanjša tudi mobilnost težkih kovin, ker spremeni njihovo redoks stanje.
Raziskave o učinku biooglja na težke kovine v zemlji
Poglejmo nekaj raziskav o vplivu biooglja na zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami:
Fellet in ost. (2011): biooglje so uporabili za remediacijo zemlje na področju rudnika, ki je bila obremenjena s številnimi težkimi kovinami. Dodano biooglje je zmanjšalo biorazpoložljivost kadmija (Cd), svinca (Pb) in cinka (Zn) in mobilnost kadmija (Cd), kroma (Cr) in svinca (Pb).
Park in ost. (2011): biooglje, pripravljeno iz zelenega odpada, je bilo učinkovito pri zmanjševanju vseh težkih kovin, ki so jih preučevali (Cd, Pb, Cu). Po dodanem bioglju se je povečala vezava težkih kovin na organske snovi. Prav tako se je zmanjšala prisotnost Cd in Pb v vodi v zemlji.
Uchimiya in ost. (2012a): bioglje, pripravljeno na 700 °C, je bilo bolj učinkovito pri vezavi težkih kovin. Ugotovila sta, da je Cu in Pb relativno lahko stabilizirati v zemlji, medtem ko je odziv Cd in Ni odvisen od vrste bioogjla, dodanega zemlji.
Beesley in Marmiroli (2011): ugotovljeno je bilo zadržanje arzenika (As), kadmija (Cd) in cinka (Zn) na površini biooglja. Avtorja sta dokazala, da je bila težka kovina vezana na površje biooglja in da ta proces ni bil takoj reverzibilen.
Namgay in ost. (2010): koncentracije Cd, As and Pb v mladih poganjkih koruze so se zmanjšale po dodajanju biooglja v zemljo.
Beesley in ost. (2013): ugotovili so zanimivo dejstvo, da se je količina arzenika (As) v vodi v zemlji povečala po dodajanju biooglja, a se je njegov prenos v rastline zmanjšal.
Karami in ost. (2011): dodali so biooglje v zemljo v rudnikih, obremenjeno s svincem (Pb) in bakrom (Cu). Ugotovili so, da je dodano biooglje zmanjšalo vsebnost svinca v vodi v zemlji na polovico. Ko so biooglju dodali še kompost iz zelenega rastlinskega odpada, so bile koncentracije svinca (Pb) v porah v zemlji 20-krat nižje kot v kontrolnem vzorcu.
Zaključek
S težkimi kovinami onesnažena zemlja bo po dodajanju biooglja varnejša za rastline, ki bodo zrastle v njej, in za ljudi in živali, ki bodo te rastline zaužili. Raziskave so glede tega jasne, vendar je možnosti za nadaljnje raziskave še zelo veliko. Kljub temu lahko zaključimo, da je uporaba biooglja tudi s stališča razstrupljanja zemlje pomemben dejavnik v ohranjanju in vračanju zdravja v okolje. Nadaljne raziskave potekajo v smeri kombiniranja uporabe biooglja in fitoremediacije. Tak način remediacije zemlje je najcenejši od vseh – fitoremediacija je v primerjavi s postopki odkopavanja in odvažanja zemlje veliko cenejša, stane le 5 % njihove cene. Biooglje, ki ga izberemo za razstrupljanje tal, mora biti varno, kar se tiče vsebnosti strupov (ekološko pridelano), pripravljeno na visoki temperaturi in rahlo alkalno. Biooglje, ki je že obogateno z mikroorganizmi, mikorizo, algami in glistino, bo ne le zmanjšalo možnosti, da bi težke kovine iz zemlje prešle v rastline, pač pa bo tudi pomembno pripomoglo k živosti zemlje in rasti rastlin, ki bodo zrastle na njej (primer takšnega izdelka je Biooglje kompleks blagovne znamke GroChar).
Pravkar mi jo je uspelo dokončati, e-knjigo o biooglju, ki sem jo imela namen napisati že lepo vrsto mesecev. Hotela sem na kratek in razumljiv način našteti večino najpomembnejših dejstev o biooglju, ki sem jih spoznala v zadnjih letih. Upam, da mi je uspelo, da nisem česa izpustila, kaj premalo jasno razložila … sicer pa, lepota e-knig je prav v tem – popravki so vedno možni, vsi komentarji pa zelo dobrodošli!
Nekateri zemeljski organizmi so neverjetno veliki, prav gromozanski.
Pod našimi nogami se razprostirajo kilometre in kilometre daleč.
To so glive.
Mreža gliv – micelij – lahko tehta stotine ton, in tvori organizem, ki velja za največjega na našem planetu Zemlji.
Glive razgrajujejo vse mrtve organizme, ki se nahajajo v zemlji. Pri tem sproščajo pomembne hranilne snovi za organizme, ki rastejo v zemlji – vključno z rastlinami.
Zahvaljujoč mreži gliv, ki leži pod površjem zemlje, rastline komunicirajo med sabo in si izmenjujejo hranilne snovi in informacije.
To sožitje med rastlinami in določenimi glivami imenujemo mikoriza.
Mikoriza je naravni zemljin internet.
Glive so izjemno pomemben del življenja v zemlji.
Na žalost pa ga hitro izgubljamo – VSAKO MINUTO izgine za 30 nogometnih igrišč rodovitne zemlje.
Pomagamo lahko tako, da zaščitimo biodiverziteto v zemlji.
Vemo, kako lahko spremenimo svet – odkrijte, kaj lahko naredite sami.
Biooglje je za mikorizne glive kot hotel s 5 zvezdicami. Biooglje kompleks GroChar je obogateno z mikoriznimi glivami in tako omogoči rastlinam najboljše pogoje za rast.
Na fotografijah, posnetih lani, je vrt gospe Vere. Visoke grede je naredila po “reglcih”, v zadnjo plast dodala kompost in biooglje, in pridelala ogromno zdrave zelenjave, ki je kar buhtela iz okvirjev. Če bolje pogledate, boste videli, da je vrt nastal na zelenici ob hiši, torej na zemlji, ki je praviloma preveč revna in pusta, da bi v njej zelenjava dobro uspevala. Če pa jo pravilno obdelamo, nahranimo, oživimo s kompostom in bioogljem, pa lahko iz še tako slabe osnove naredimo rajski vrt. Kot ga je gospa Vera :)
Na tej povezavi imate več informacij, kako lahko (na različne načine) naredimo visoke grede. Poglejte TUKAJ.
Tale zapis bo zelo kratek: na spletu sem objavila prenovljen priročnik Homeopatija za rastline in nov Katalog izdelkov iz Gajinega vrta 2017. Super bi bilo, če bi tudi katalog dala tiskat, da bi ga lahko pošiljala naokoli – moram še raziskat, je povezano s stroški, zato pozornosti potrebno.
Na spletu sta obe zadevi seveda brezplačni. Pogledate ju lahko s klikom na sliko naslovnice.
Zdaj grem pa naprej … malo pospravit po hiši, potem pa pisat Novice iz Gajinega vrta, da bodo izšle naslednji teden.
In zgodbo o Wabi-Sabiju. Samo na kratko … (ne morem se zadržat, moram vam povedat). Včeraj zvečer sem se vračala z Zaplane, s sabo sem peljala dva predmeta. Oba sta bila polomljena, poškodovana; eden je tak že 42, drugi 22 let. Oba torej že nekaj desetletij vlačim s sabo po svetu in se ju ne morem znebiti, mi srce ni dalo. A avtu sem razložila Andreju, zakaj. Kaj je takega na starem keramičnem pujsku in starinskem porcelanastem pladnju, da sta vredna nežnega prenašanja, čeprav sta oba razbita in le za silo polepljena? Bom povedala, a zgodba o tem zahteva čisto svoj list, tukaj bo zanjo premalo prostora.
Obe publikaciji pogledate tako, da kliknete na sliko. Če boste imeli kakšno pripombo, željo, mi prosim povejte.
Entuziasti, navdušeni nad bioogljem, smo na vseh celinah, v vseh državah sveta. In se najdemo, brez skrbi :)
(moja stara mama je rada rekla – iste vrste tiči vkup letajo :)
Pred dnevi sem med brskanjem na FB-ju naletela na tole zanimivo fotografijo:
Na svojem FB zidu jo je objavil kolega Nadav Ziv iz Jeruzalema. Fotografijo je opremil s kratkim opisom dogajanja:
“Tole so prvi rezultati poskusa z mojim bioogljem. Zemljo sem najprej načrtno zastrupil s pesticidi, nato pa gredo razdelil na dva dela – v enega sem dodal biooglje, v drugega ne. Za sajenje sem izbral rastline, ki so občutljive na vsebnost pesticidov. Te, ki sem jih posadil v gredo, so imele vse pogoje povsem enake – edina razlika je bila biooglje.”
Poskusa Nadav Ziv še ni dokončal, obljubil mi je, da mi bo poslal več podatkov in fotografij. Že sedaj pa je jasno, kako močno biooglje nase veže strupe iz zemlje in s tem pomaga rastlinam, da lepše in bolje uspevajo. Kako močno je onesnažena zemlja v Sloveniji, pa marsikdo raje niti ne ve … Če bi povsod dodali biooglje, nam tega mogoče niti ne bi bilo več treba vedeti :)
Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.
Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.
Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).
P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:
Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom.
Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
Za plodovke morajo imeti tla vsaj 15 °C. Če jih bomo na vrt posadili prej, se bodo korenine slabo in počasi razvijale. Če bo še zelo deževalo (kot je to sedaj), rastlina v mokroti in hladu najprej preprosto vegetira, potem pa propade od vsega hudega. Za primer: danes ima zemlja v Postojni, v globini 10 cm, samo 4,1 °C. Kar je absolutno premalo, da bi bile paprike in paradižniki srečni.
Za primerjavo: blitvi je dovolj že 6 °C, brokoliju pa 5 °C.
Temperaturo tal lahko izmerimo sami, če imamo ustrezen termometer (termometer za merjenje temperature v tleh).
Lahko temperaturo tal dvignemo in ohranimo toploto v njih?
Lahko, načinov je več:
S pomočjo biooglja, ki ga posujemo okoli rastlin. Dokazano je, da je zemlja, po kateri je posutega nekaj biooglja, hitreje, bolje in dlje časa ogreta, kot če je brez njega. Žlica ali dve biooglja, posutega okoli vznožja rastline, sta dovolj, da vsrkata razpoložljivo sončno toploto in jo ohranita dolgo v noč, pa še rastlina bo močnejša in odpornejša, ker bo bolj nahranjena.
Kamniti grelci: plodovkam na severno stran postavimo po en kamniti grelec: kamen ali skalo (pa ne za pol kamnoloma velike, jasno). Ti čez dan zbirajo toploto in jo ponoči oddajajo rastlinam, ki raste na njihovi južni strani.
Zastirka, do 3 cm je bo dovolj. Uporabimo logiko: pokrijemo segreta tla, ne mrzlih! Če bomo pokrivali ohlajena tla, bo hlad v njih ostal, če topla, bo v njih dlje časa ostala toplota. Dokazano je, da je nihanje temperature v pokritih tleh veliko manjše, kot v odkritih. Rastline ne marajo šokov, zato so jim po godu čim manjša nihanja, tudi glede temperature je tako. Z zastirko ravnamo razumno, ne na pamet, in glede na količino padavin, na količino sonca, temperature …
Sončne pasti: vrtne grede lahko oblikujemo v obliki podkve, ki ujame sonce. Pogoj je seveda, da sonca sploh kaj je …
Še tole: če bi izmerili temperaturo na različnih delih vrta, bi ugotovili, kako velike so lahko razlike. Še zlasti hladni žepi, v katerih se še dolgo v dan zadržuje hladen nočni zrak, so lahko nevarni. Vsak vrt je drugačen, zato tukaj ni pravil – le z opazovanjem lahko ugotovimo, kakšni in kako različni so pogoji na našem vrtu.
Permakultura za telebane 