Z neba nam dobesedno na strehe leti denar. Samo prestreči ga je treba.
Ko smo se pred šestnajstimi leti preselili v naravo, v hiši ni bilo vodovoda, kot sem ga bila vajena v mestu. Voda se je s strehe zbirala v “štirni”, betonskem zbiralniku, vkopanem za hišo. Od tam jo je črpal in po hišnih ceveh poganjal hidrofor. Na srečo, bi lahko rekla danes; če bi že takrat imela vodovod s pitno vodo, verjetno kasneje ne bi razmišljala o dvojnem vodovodu, ker bi se mi zdelo preveč zakomplicirano. Pa sploh ni.
Šele pred tremi leti je tudi do naše hiše prilezla cev s pitno vodo (pa smo samo 30 km oddaljeni od Ljubljane). Kapnice seveda nismo odklopili. Pitno vodo smo napeljali le do pipe v kuhinjskem koritu. Povsod drugje po hiši še vedno teče kapnica: v kopalnici, stranišču, v pomivalnem in pralnem stroju, za pranje avtomobilov in zalivanje vrta. Dotrajani betonski sarkofag smo nadomestili s plastično cisterno. Njenih 5000 litrov vode popolnoma zadošča, če pa kapnice le zmanjka, se z zasukom vgrajenega ventila dotok pitne vode preusmeri v vse hišne cevi.
Pipe (menda je pipa po treh letih že za na odpad, uničena zaradi kamna) in bela keramika (umivalnik, bana, straniščna školjka) so kot novi, brez kamna, pomivalni in pralni stroj delujeta kot mina (calgona in podobnih ne potrebujem), mehčalcev za perilo ne uporabljam. Za vodo plačam komunali dobre tri evre na mesec, vsa ostala voda je zastonj, ker sama od sebe pade z nebes. Kapnica seveda ne gre direktno s strehe v vodovodne cevi, pač pa najprej potuje skozi filtre peska in kamnov, da se prečisti.
Mogoče bom enkrat natančno seštela, koliko prihranimo, čeprav je že čez palec jasno, da ne malo. Poleg tega je že sama zavest o tem, da s pitno vodo ne splakujemo stranišča ali peremo avtomobilov, prijetna.
4 komentarji
Permakultura za telebane 
Tole bi pa si zares rada ogledala v živo. Naj bi v prihodnje živeli nad 1000 m visoko med gorami Storžiča in nam bi ta nasvet prav dobro prišel. Prav tako razmišljam o permakulturnem vrtu, kjer sicer nimam nobenih možnosti za navaden vrt, visoke grede pa bi prav prišle. Seveda tukaj je še veliko živali, ki rade pojedo vse kar naj bi pridelali.
Do sedaj s nisem ukvarjala z vrtom. V bližnji prihodnosti pa naj bi bil to moj konjiček in tudi delo. Saj smo odvosni od zelenjavnega trga, kar pa postaja zelo drago.
Kaj mislite, kakšne so možnosti v višavju?
Za vsak odgovor vam bom zelo hvaležna.
Topel pozdrav
Maja
Živjo, Maja,
Seppu Holzerju menda lepo uspeva (na 1200 do 1500 m n.m.v.), a je res tudi, da se pri meni že na 620 m pozna razlika s središčem vasi, ki je nižje od nas in bolj “na toplem” – pri meni vse pozneje, kot v središču vasi, od narcis naprej :) Mislim, da se vse da, samo malo več znanja je treba, več opazovanja, več truda tudi. Je pa zato tudi bolj zabavno, vsaj dokler ne gre za preživetje, potem je heca gotovo konec. Na taki višini je še toliko bolj treba ujeti toploto in svetlobo in brez hladnih gred gotovo ne gre (kako je to delala mama od Seppa Holzerja, je vsaj nekoliko opisal v svojih knjigah). Srne tudi pri meni pozimi pospravijo užitne zadeve na vrtu; zanje je edino zdravilo ograja (psa sta v hudi zimi na toplem). Vodo si je Holzer zagotovil tako, da je izkopal ribnike, pobočja je spremenil v terase. Pri izbiri semen je bil premišljen (n.pr. staro žito, zdajle se ne spomnim imena, ki je bolj odporno). Če je njemu uspelo, ne vem, zakaj ne bi tudi vam. Nisem strokovnjak, mogoče me bo kdo po prstih, po drugi strani sem pa tudi jaz začela s podlago za vrt, ki je bila v bistvu stara makadamska cesta z malo travinja po vrhu, danes je pa tam že lep humus. Menda oglje v zemlji tudi podaljša rastno dobo in zemlja se prej ogreje, in isto velja za visoke grede. Izhajajte pa iz tega, kakšna je prst. Glede vodovoda: zanimiva se mi zdi rešitev (ki je pri nas nismo uporabili, ker smo na vrhu hriba) pri hiši blizu nas, ki stoji na sredi pobočja: s strehe je skoraj vodoravno speljana cev v zbiralnik, vkopan v pobočje, od tam pa potem teče voda po vkopani cevi v hišo. Tako nastane vsaj minimalen pritisk – za pipe pod nivojem zbiralnika verjetno zadošča, za pipe višje v hiši, bi bil pa po mojem potreben hidrofor. O dvojnem vodovodu sem napisala članek, objavljen v reviji Moj mali svet. Če vas bo zanimal, mi prosim sporočite. Upam, da sem kaj pomagala!
Lp, Bojca
Krasno! Lepo napisano!
Pred časom sem zasledil, da so vsi cevovodi speljani v smeri urinega kazalca, torej energetsko narobe. Vsaka sprememba smeri v cevovodu na vodo deluje stresno; nato jo še kemično “očistijo”, dodajo fluor in še kak pomemben strup. Nato nam to vodo pripeljejo v pipo. Če bi jaz imel tako lepo speljano možnost, bi si deževnico napeljal v pipo! Tako pa je najkvalitetnejša voda namenjena avtu in perilu.
Pozdravljeni, Marjan,
zanimivo, tega z urinim kazalcem in energijo vode nisem vedela! Na Gorenjskem neka babica noče uporabljati vode iz pipe, ampak samo kapnico; pravi, da kruh, zamesen z vodo iz pipe, ni dober. Konec koncev je vsaka studenčnica kapnica, ki je šla skozi veliko plasti kamnitih in peščenih filtrov. Naše kapnice nisem dala na testiranje; me prav zanima, kaj bi rekli. Nekje sem brala, da bi morala kapnica še skozi infrardeč filter, če bi jo hoteli piti. Ali to drži, ali ne, pa ne vem. Voda, ki jo pijemo pri nas, je iz zajetja Star Maln in je dobra (vsaj kolikor lahko po okusu ocenim in kar sem dobila informacij). Po moji laični logiki se kapnica (ker danes kapnica zaradi kislega dežja ni več to, kar je bila včasih) premalo prečisti samo skozi na poti skozi peščene in kamnite filtre; priznam pa, da vem o tem premalo.
Lep pozdrav, Bojca