Letos se je ujelo dvoje: odjemalci, ki so jim hišice všeč ter dovolj časa in volje za njihovo izdelavo. Veselja do takih stvari imam pa itak vedno dovolj. Nazadnje sem jih naredila, ko sta bili moji punci še majhni; takrat sem delala večje, tokrat manjše, pa so mi takšne, odkrito, še veliko bolj všeč. Ne le, ker jih je lažje obvladati, prav v ničemer niso slabše. Tudi podlago za hišico sem spekla iz testa za medenjake, zato je hišica v celoti užitna.
Najprej sem naredila testo za medenjake, ga zavila v folijo in spravila v hladilnik. Delala sem z dvojno količino testa (naredila sem 4 hišice). Medtem sem iz kartona izrezala šablone za hišico: za stranici, sprednji in zadnji del in za dvokapno streho. Potem je bilo treba prešteti bombone. Pravično sem jih razdelila med vse 4 hišice, odvečne pa eliminirala (beri: preverila njihov okus in kakovost). Potem sem ohlajeno testo zvaljala, izrezala oblike in medenjake spekla. Pečene medenjake sem ohladila, zlepila dele hišice s karamelom, jo okrasila z snegom iz beljakov in nazadnje, za piko na i, še z bomboni.
Tole so brezsramno pregrešne miške. Čisto nič brezglutenske, brezsladkorne in brezlaktozne . . . preprosto zato, ker so namenjene osmim članom lačne družine s presežkom omnivorov (vsejedov).
Vegetarijanec in laktozni intolerantnež sta se žrtvovala (vegetarijanec pravzaprav ne, laktoznež pa je sklenil kompromis, ker sta skuta in mleko kozja, jajca pa domača).
Recept sem našla na kulinariki, kjer so ga zelo hvalili. Brez kančka dvoma, v celoti upravičeno. Priznam. S polnim trebuhom. Vest se oglaša, a jo je pod odejo iz množice božanskih kalorij komaj še slišati. Mañana, jutri, duša zlata . . . saj sem obljubila, da greva na pohod za Lucin herbarij :).
Takole gre:
Stepemo 4 jajca, primešamo 4 žlice sladkorja, prilijemo 2,5 dl mleka in gladko vmešamo še 500 g skute.
Za aromo lahko dodamo malo domačega žganja in naribano limonino lupinico.
Na testo presejemo 500 g moke z 1 pecilnim praškom in ščepcem soli (za uravnovešen okus). Dobro premešamo.
Za piko na i lahko dodamo še pest v rumu namočenih, ožetih in nato pomokanih rozin (tako ne padejo na dno testa).
Testo nato pustimo počivati 1 uro.
Miške cvremo v globokem vročem olju. Z žlico, ki jo najprej pomočimo v olje, zajemamo testo – 1 žlička, 1 miška. Če imamo, namesto žlice uporabimo zajemalko za sladoled – z njo nastanejo res čudovite okrogle miške. Ravno prav velike bodo, če zajemalka ne bo povsem napolnjena. Cvremo jih tako, da imajo okoli sebe v olju dovolj prostora – tako se bodo med cvrenjem obračale skoraj same. Iz olja jih poberemo s penavko in odlagamo na s papirnato brisačo obložen krožnik.
Nazadnje miške povaljamo še v sladkorni sipi. Voila! Dober tek :)
Zgodbice o tem, s kakšno slastjo koza požre klobuk, časopis, celo konzervo, ste gotovo že slišali. Imajo torej koze, nekako tako kot morski psi, iz usnja strojene ali jeklene želodce – če požrejo vse, kar vidijo, bodo verjetno vse tudi prebavile? Pa ni tako. Koze so sicer res zelo podjetne, ko je treba priti do hrane, a hkrati presenetljivo izbirčne in tudi njihov prebavni sistem je zelo občutljiv. Če na tla pade kruhek, pa so tla umazana, ali pa nanj celo stopi druga koza, ga ne bo pojedla . . . enako ga bo samo ovohala in gosposko odvrnila glavo, če se je kruhek, preden je prišel do njenih ustnic, dotaknil žnabel kakšne druge koze. Nak, tega pa ne bom poskusila. Ga je že ena druga poslinila. Bljak.
Nekaj povsem drugega so priboljški, sladkarije (v kozjem svetu so to žita). Teh se bo, če bo padla prilika, preveč nažrla. In zbolela. Osnovna hrana za koze je seno. Vse ostalo so dodatki. Kar je na lastni koži izkusil kozel Miško.
Miško je frajer, velik srnast kozel, z zelo lepimi rogovi in sivo rjavo dlako, lepo temno glavo in nogami ter dolgodlakim grebenom po vsej dolžini hrbta. Scrkljan in zahteven hkrati. Stisne se k meni in zahteva čohanje. Z veseljem ga božam, a hkrati pazim, ker se ne zaveda, kako nevarni so njegovi rogovi, ko klati z njimi naokoli, medtem ko uživaško suče glavo. Močan je tako, da je za malo razvedrila sesul vrata v svoj hlevček. Ne vem, samo ugibam lahko, zakaj. Morda se mu je zdelo, da v hlevu primanjkuje dramatičnih dogodkov, ali pa si je hotel malo pobližje pogledat, kaj dela njegova Bekica v boksu na drugi strani hleva, in preveriti, če je Bučko res taka huda konkurenca . . . bledolični sanski mulc nevzgojen . . .
Ko se je tako lepo sprehajal po hodniku pred boksi, je naletel na sod z ječmenom. Na njegovo srečo sod ni bil pokrit. Ko smo ga razkrinkali, lopova rogatega, je imel gobec še vedno v ječmenu. Koliko in kako dolgo ga je žrl, smo lahko samo ugibali in upali, da žit ni bilo preveč. Veselo nažrt je naslednjega dne zbolel; dobil je tekočo drisko. Tudi psihično se je povsem spremenil – postal je letargičen, depresiven. To niso heci. Obilica žit v kozjih prebavilih začne vreti, sladkor iz žit se spremeni v kisle presnovke, presnova se ustavi, prebavila so polna kislih snovi in plinov, pride do acidoze, kozo napihne . . . dobesedno sama se zastrupi. Od tega lahko hitro umre.
Miško jo je na srečo še kar dobro odnesel. Apetita sicer ni imel, a to ni nič hudega. Telo, ko je bolno in ko okreva, dodatnih obremenitev, ki jih prinese prebavljanje hrane, ne potrebuje. Nujna pa je rehidracija; zato dobi večkrat na dan topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in kapsulo probiotikov. Na srečo ve, kaj je dobro zanj in prizadevno sodeluje pri zdravljenju. Ko je izdriskal vse strupe, se je tudi driska sama od sebe ustavila. Po dnevu bolezni je danes skoraj že spet povsem stari nagajivi barabin.
Zdaj je na strogi kozji dieti, dobi samo seno in vodo, topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in probiotike. Ko bo malo bolje, pa počasi tudi kakšen priboljšek.
Nisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.
V članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.
pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.
Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.
Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . . Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”
Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.
Vir zgornjih dveh fotografij: FB stran Borut Sajovic
Pred dvema tednoma ali kaj smo naredili kozlovsko napako. Šli smo po tistih nekaj zadnjih koz na parcelo, ki so se sicer čisto dobro imele v šupi, polni sena in med brskanjem po obronku gozda, a je bil vseeno že čas, da vse skupaj pridejo na toplo v hlev. H kobili Neli, ki jih je posvojila kot nekoliko svojske rogate otroke. Dan se je prevešal v hitro zimsko temo, Gamsa je bila varno pripravljena za transport. Lubica in Bučko sta trmarila, da še ne bi šla domov, zato smo sklenili, naj ostaneta še tisto noč kar tam. Naj imata zadnjo mirno noč, lepo pod svetlimi zvezdicami, saj se imata dovolj rada, da jima bo lepo …
Haha. Sanja kozji pastir kozji kefir …
Naslednje jutro je od obeh herojev na parceli ostalo le še nekaj svežih bobkov. S polno vrečo suhih krajcev kruha sem neštetokrat preplezala strmino nad pašnikom, se drla za njima, … pa nič. In tako še nekaj dni zatem. Vmes smo z avtom obredli okoliške kraje, spraševali na samotnih in manj samotnih domačijah, če je kdo videl kosmati parček, belega kozla in rjavo kozo, oba z ovratnicama … pa nič.
Samo na FB pa nihče od nas ni pomislil, da bi tam objavil novico o obeh pobeglih ljubimcih. In nihče ni pomislil, da bi lahko gospoda kozja vzela tako dolgo pot pod noge in odmeketala kar precej kilometrov stran, vse do Brda pri Kovorju.
Vsake toliko sem se spomnila na oba, na belega kozleka Bučkota in srnasto (z)mešanko Lubico … kje sta … še najbolj verjetno v kakšnem tujem hlevu, ali – si skoraj nisem upala razmišljat v to smer – v kakšni obari v tujem loncu.
Dokler ni včeraj pozno popoldan tržiški župan g. Borut Sajovic na svojem FB zidu objavil fotko obeh kosmačev in zapis, ali ju kdo pogreša, ker mraz res že zelo pritiska, in paše bo tudi kmalu čisto zares konec.
Vsa vesela sem ju prepoznala. In po treh poskusih sta danes, tik pred nočjo, končno spet doma!
Pa nauk te zgodbe? Ne puščaj kozjih ljubimcev samih, če nista privezana ali v ograji. Bosta šla v smeri Pariza ali Benetk. In če že, takoj, ampak res takoj, objavi fotko pobeglih romantikov na FB zidu. Ter kot je rekla Tatjana: “Dobro, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar. Ko bi bilo le vse več takih ljudi in več strpnosti in dobre volje med ljudmi in živalmi.”
Strmina … sredi strmine nekaj lukenj, v njih pa novi dom obeh ubežnikov.
Nad strmino je planjava, velik in lep travnik. Tukaj sta se pasla in lovila sončne žarke čez dan.
Bučko. Dokler nismo v tretjem poskusu pripeljali Gamse, ki ima v trebuhu njegove kozličke, ga niti kruh ni premamil bližje.
Zdaj pa zares. Drugače nima nobenega smisla. Capra aegagrus hircus (domača koza), hir aj go :)
Kozje mleko in kefir sta odlični zadevi, koze so brihtne živali in se verjetno tudi zato odlično razumemo (valjda, gliha vkup štriha, nismo ovce :) , molža mi gre in mi je v veselje, obe kozi mlekarici sta (ena bolj, druga pa malo manj) pripravljeni sodelovat pri tem, kar bi rada od njiju … zato je padla odločitev: zdaj pa zares. Kozjerejo bomo zastavili po kozje resno. Verjetno bo trajalo nekaj let, da bo vse tako, kot smo si zamislili, veliko se bo treba še naučiti, ampak mislim, da gremo v pravo smer.
V času, odkar si ogledujemo, nabavljamo, prestavljamo, hranimo in sploh skrbimo za koze, sem videla že kar nekaj hlevov, in dobila tudi že kar nekaj (dez)informacij. Mimogrede: v Slo sta na voljo dve sorti koz mlekaric: sanska (ta je bela) in srnasta (ta pa rjava). Pri kozjih lastnikih je moč videti marsikaj, od malih zanikrnih in temačnih zabojev, v katerih se koza še pošteno obrniti ne more, do super lepih hlevov z dnevnim izpustom. In izvedeti tudi marsikaj. Od tega, da večjih in lepših koz od teh, ki so na prodaj, nikjer ni za dobiti – v resnici gre pa za mešanke, ki niso niti za meso, niti za mleko. Vsak berač svojo malho hvali. Pri sumljivih lastnikih so vse koze stare dve leti, samo enkrat so povrgle, mladiči so bili trije, mleka so imele pa dvakrat po dva litra na dan … Potem pa naletiš na lastnico koz, ki ima rade svoje živali, za njih zgledno skrbi in ti z veseljem pove svoje izkušnje in pomaga z znanjem. Jasno je, od koga se bom učila.
Kakršen hlev, takšna koza. Zanikrn hlev = nesrečna in kumrna koza. Lep hlev = lepe in zadovoljne koze. Dobra hrana in nega koz = veliko mleka. Kam bo šla naša pot, mislim, da ni treba dosti ugibati. Če se že lotiš zadeve resno in misliš resno, ti ne preostane drugega, kot da resno tudi zastaviš.
Včeraj smo bili na obisku pri kozjerejki, ki svoje početje jemlje zelo resno. Ima pet koz in enega kozla, od tega 2 zreli srnasti kozi in 2 breji srnasti mladici (kot jim pravi), eno zelo lepo sansko z rogovi, in čudovitega srnastega kozla. Kozam se dlaka sveti, je gosta in mehka, kot krzno nutrije ali bobra. Vse so priljudne, zaupljive, bistre in firbčne. Kozel (razen čisto narahlo) ne smrdi (!), ker je hlev čist. Namesto značilnega kozlovskega smradu v hlevu vlada svež vonj po senu. Hlev je razdeljen v bokse, da se med sabo ne bodejo, pa da je mir in red, ko imajo mladiče. Danes je lastnica prišla še k nam na obisk, dat nekaj nasvetov. Bokse v hlevu bomo razdelili s paletami, da bodo koze imeli vsaka svoj becirk; za naprej bomo obdržali Pikico in Bekico (obe sta sanski kozi) in sanskega kozla Bučkota, (z)mešanke (Lubica, Gamsa in gospa Užarjeva) pa bodo počasi odšle. Edino glede male Flikce ni padla odločitev – je mičkena in bo več ali manj mičkena tudi ostala, a ima tako lep karakter in blag značaj, da ne vem, če je ne bi vseeno obdržali.
Na sliki: sanski kozel, zelo podoben Miškotu, s katerim sta si danes z Bekico padla v objem. A ni čisto tak frajer kot Brad Pitt? ;)
Bekica je šla danes popoldan na obisk h gospodu sanskemu kozlu Miškotu. Bila sta si zelo všeč. Ves čas ji je nekaj šepetal na ušesa in ji jih nežno grizljal. Potem mu je zelo všeč postala še moja bunda … vmes je Bekica večkrat označila hlev, kar se je Miškotu zdelo tako zelo smešno, da je ob tem visoko nazaj zavihnil zgornjo ustnico in se brez glasu smejal (meni pa ne, za na take ekspedicije bom v bodoče obvezno obula gumijaste škornje …). Upamo, da je zdaj Bekica breja; če ne, bo treba vajo ponoviti. Po končanem opravku je gospodar hotel spraviti Miškota nazaj v hlev, jaz pa Bekico proti domu – pa se nikakor nista bila pripravljena ločiti. Toliko o ljubezni na prvi pogled :).
Zdaj je treba izmeriti hlev, zrisati načrt in iz palet narediti pregrade. Še prej pa se malo pogreti. Zunaj je tak mraz, da zebe :)
Pred kakšnim tednom so me dobesedno potegnili izza računalnika, in odpeljali do Radovljice. Rečeno mi je bilo, da je treba nujno potrenirat golobe (nekaj mladih, med njimi dva bela, še zbira samozavest in znanje za hitro pot domov). Mlade je treba dodobra naučiti. Nevarnosti, ki prežijo na njih, ne manjka; najhujši je sokol selec.
Rahlo slabe volje sem se vdala. Vedela sem, da je nujnost, da sem zraven, zaresna samo na pol. Bolj je šlo za to, da je bilo jasno, da veliko preveč časa prečepim za računalnikom in sem zaradi tega čedalje bolj tečna.
Malo ven iz naselja, med polji, sva z Andrejem postavila kletko z golobi na tla in počakala, da so se umirili. In začutili, kje sploh so. Nato sem imela čast odpreti vratca – en za drugim so najprej malo obotavljivo, nato pa kot en sam vrtinec kljunov, perja in nožic, poleteli ven … kakšen čudovit pogled na lepe ptice, polne odločenosti in z eno samo mislijo za bistrimi očmi – domov!
Čez nekaj minut sem samo še v daljavi videla lesketanje posameznih delov jate, po 8 ali manj ptic skupaj, tudi kakšnega posameznika … in potem so izginili. Zaskrbelo me je, kaj pa če ne bodo našli domov; še posebej mladi, “zeleni” beli golobi. A bojazen je bila odveč. Kmalu so bili vsi doma, nihče ni umanjkal.
Tako lepo je bilo videt njihov let, da sem hotela trening golobov pismonoš posneti. Zato smo se včeraj zapeljali do Doslovč. Tokrat nismo izpustili jate, zato skupinskega posnetka še vedno nimam. Vsak posebej so odhiteli domov. Doma so bili v 10-ih minutah, dolgo pred nami.
Andrej in njegov oče se z golobi ukvarjata že nekaj desetletij. Golobov ne spuščata samih, da bi osamljeni leteli domov. Vedno z mesta blizu izpusta enega ali dveh belih golobov izpustita še jato, ki se ji bela nato pridružita in varno vrneta domov. Bel golob je zaradi svoje barve sicer očitna tarča za ujede. V jati je s svojimi prijatelji veliko bolj varen in se zato zanesljiveje vrne domov.
Lepo jih je videt tako visoko zgoraj.
Še lepše pa potem, ko se vrnejo domov in ponosno občepijo na robu strehe.
Od mojih treh brejih koz sta sedaj v hlevu samo še dve … breji, ker je ena, Lubica, skotila dva luštna mala kozleka :). Poklicala sem mamo in ji oznanila: “Mami, zdaj sem pa tudi jaz že babica!!” Na drugi strani je bil najprej predah, potem pa – “Kaj, Bojca, ja kako pa zdaj to, ja kaj pa …”. In potem sem ji kar na hitro povedala za koze, da je ne bi še bolj šokirala, da jih je zdaj pet, ker se je ena od njih (Lubica), potrojila. Lahko bi se tudi početverila (koze imajo poredko samo enega mladiča). Najraje imajo po dva, občasno pa tudi po tri.
No, in zdaj je v hlevu mir kot v jaslicah. Prej tečkaste rogatice so sedaj veliko bolj strpne ena do druge, nič več ni bonglanja z rogovi in tekme za kruhove krajce. Čisto drugače se razumejo, odkar so otroci pri hiši. Mami bosta kmalu še drugi dve, Gamsa in Srnica. To bo živahno. če bo vse po sreči, jih bo iz treh koz kmalu nastalo 9 :).
Skrbna mama, ni kaj, tale Lubica.
Crkljam živalce, da se me že od malega navadijo.
Sprva mu je srček razbijal, zdaj mi že dremlje v rokah.
Še svetli kozlek, nihče ne bo pozabljen.
Mama, kako si pa ti velika …
Gamsa ima res velik trebuh. Mogoče bodo pa trojčki :).
Nekaj domačega, za pocrkljat, brez kemije in umetnih barv sem hotela pripravit. Kutine so v bunkerju začele gniti, treba jih bo predelat v nekaj drugega. Marmelad in sladic sem se že naveličala, želeja iz kutin pa še nikoli nisem pripravila. Tudi zato, ker je bil recept največkrat zelo zakompliciran, npr. z navodili o več tednov dolgem sušenju po omarah … hm … Na Živinem blogu sem našla recept, po katerem narediš iz kutin sok, pa še bombone. In sem se lotila :). Najprej s kutin zribat mehko rjavo kosmatost … in jih tako lepo dišeče, bleščeče in rumene pofotkat.
Živa piše, da gre za starinski recept, za katerega porabimo kar nekaj časa, a je na koncu trud bogato poplačan. Izdelavo razdelimo v več faz, tako da lahko kuhane kutine tudi zamrznemo in nadaljujemo s pripravo bombonov takrat, ko imamo dovolj časa.
Najprej s kutin odrgnemo rjav puh, jih operemo, razrežemo na četrtine in odstranimo peščišča, muhe in peclje. Lupiti jih ni treba, je škoda vitaminov in vlaknin (razen, če ne veste, ali so bile škropljene). Kutine skuhamo – to je prva faza, priprava kutinovega soka:
Kutinov sok: 2 kg kutin
250 g sladkorja
1,5 l vode
Na četrtine narezane kutine stresemo v velik lonec. Dodamo sladkor in vodo, premešamo in pristavimo. Zavremo, znižamo temperaturo, da samo še rahlo vre, in počasi kuhamo eno uro in pol. Čez noč pustimo, da se ohladi. Zjutraj sok precedimo skozi krpo ali gosto cedilo (kutine pri tem res dobro ožmemo, da vsebujejo čim manj vode!), ga še enkrat prevremo in nalijemo v čiste steklenice.
Iz ohlajenih kutin naredimo kutinov sir (kar je zgolj drugo ime za kutinov žele ali kutinove bombone …) ali jih oblite s čokolado in stepeno sladko smetano pojemo za sladico.
Bomboni iz kutinovega sira:
Originalni osnovni recept (količine prilagodimo količini kutin):
1 kg skuhanih kutin
1 kg sladkorja
limonina lupina (bio) in sok 1 limone
malo pomarančne lupine
cimet
1 šilce češnjevega, višnjevega ali hruškovega žganja
Skuhane kutine sem stehtala, da sem ugotovila, koliko ostalih sestavin moram še dodati. Za 4 kg kutin sem osnovni recept početverila. Nato sem jih zmlela, jim dodala sladkor, sok dveh limon, in dva pokrovčka cimeta. Vse skupaj sem dobro premešala. Po originalnem receptu bi morala to maso še kuhat, pa si nisem upala … takole kuhanje marmelade se lahko hitro konča s prižigom, ker me od štedilnika, če se ne dogaja kaj zelo dramatičnega, preveč rado odnese med knjige in k računalniku, na štedilnik in lonce na njem pa pozabim … Zato sem se odločila za manj nevarno pot: kutinovo maso sem na 1,5 cm debelo namazala na 3 pekače, obložene s folijo, in jih pozno popoldan dala v pečico, segreto na 60 °C. Za neznano dolgo obdobje časa … vsaj približno pa do polnoči (torej nekako 8 ur). Ker se mi rezultat še ni zdel dovolj podoben želenemu želeju, in ker sem šele sredi noči dobila zanimiv podatek, da je nekje v hiši tudi sušilnik sadja, sem sušenje v pečici prekinila in proizvodnjo bombonov prestavila na naslednji dan.
Do konca sem želeje posušila v sušilniku za sadje. Uporabna naprava, priznam, bo še kdaj prišla prav. V njej se je sir posušil do te mere, da ni bil več pocast, v nekaj urah. Potem sem ga še malo sušila na zraku, nazadnje pa plošče kutinovega sira posipala s kakavom (nesladkanim), jih narezala na kocke in dala v promet. Nesladkan kakav je odličen protistrup sladkemu želeju – a tudi ta ni sladek, kot so kupljene sladice, ki kar zapečejo v jezik – njegova sladkost je bolj naravna in prijetna. Cimet pa – brez cimeta ni praznikov :).
Včeraj sem za tri gospe iz pevskega zbora Lipnica in njihovega pevovodjo spekla nekaj dobrega, ker se je ob krožniku veliko lažje pogovarjat o načrtih. Imela sem rabarbaro, skuhano z rjavim sladkorjem, in jabolka, ki so čakala na prešo. Vse ostalo sem si zmislila sproti. Menda je pa tako dobro ratalo, da mi je bilo rečeno za recept. Še dobro, ga bom vsaj zapisala, da ne bom naslednjič spet tople vode odkrivala :).
Rabarbara je z Zaplane, jabolka pa iz okolice Tržiča … Multi kulturni sadni kruhek torej :). V njem je riževo mleko, pa nič bele moke (za vse takšne kot sem jaz, ki ne maramo kravjega mleka, imamo pa čim manj glutena radi). Če vas te stvari ne motijo, vzemite kravje mleko in pšenično moko, ne bo nič hudega; samo tako rustikalen kot tale na sliki pa sadni kruhek zagotovo ne bo.
Recept gre takole:
Rabiš:
2 lončka ajdove moke
2 lončka koruzne moke
1 pecilni prašek
2 jajci
1 lonček olja
2 lončka riževega mleka
1 lonček rjavega sladkorja
Najprej v eni skledi zmešaš vse suhe sestavine, v drugi pa stepeš jajci, ki jima primešaš še vse ostale tekočine. Tekočo zmes priliješ suhim sestavinam. Dobro zmešaš ali zmiksaš z mikserjem (če se ti ne da delat s kuhalnico) z nastavkom, ki je kot za kodre delat. Testo mora biti podobno malti, da v težkih kosih pada s kuhalnice. Pustiš ga vsaj pol ure, da se moka napne.
Medtem pripraviš sadje: jabolka opereš, razpečkaš in narežeš na lističe (z nožkom ali multipraktikom). Lupim jih ne, ker moja niso špricana in mi je škoda vsakega vitamina in vlaknine iz njih. Rabarbaro sem že imela pripravljeno: na koščke narezano sem skuhala z rjavim sladkorjem in malo vode do mehkega. Takšno dam v vrečke in v zamrzovalnik za kompote in sladice pozimi – bo prišla zelo prav.
Za sadni kruh sem vzela 3 skodelice lističev jabolk in 2 skodelici rabarbare v sladkorju in vse skupaj dobro zmešala. Pa malo cimeta ne škodi – ta je vedno dobrodošel (ker noro dobro deluje na trebušno slinavko in je zato alfa in omega za diabetike in da ne pozabim – ker je afrodizijak ;).
Pecivo sem pekla v namazanem pekaču ppri 225 °C kakšne dobre pol ure ali slabe tri četrt ure … pa ne vem točno. Pač pečen je bil ko je bil pečen: preverila sem z nožem – ko na izvlečenem ni bilo več mokrih sledi testa in se je rob rahlo odmaknil od stene pekača, je šel kruhek iz pečice. Topel je bil dober, odličen pa hladen za zajtrk in po kosilu s kavo z riževim mlekom.
Letos se je ujelo dvoje: odjemalci, ki so jim hišice všeč ter dovolj časa in volje za njihovo izdelavo. Veselja do takih stvari imam pa itak vedno dovolj. Nazadnje sem jih naredila, ko sta bili moji punci še majhni; takrat sem delala večje, tokrat manjše, pa so mi takšne, odkrito, še veliko bolj všeč. Ne le, ker jih je lažje obvladati, prav v ničemer niso slabše. Tudi podlago za hišico sem spekla iz testa za medenjake, zato je hišica v celoti užitna.
Na srečo ve, kaj je dobro zanj in prizadevno sodeluje pri zdravljenju. Ko je izdriskal vse strupe, se je tudi driska sama od sebe ustavila. Po dnevu bolezni je danes skoraj že spet povsem stari nagajivi barabin.
Nisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih 
Permakultura za telebane 