Paradižniki umirajo, a tudi za to obstaja rešitev.

Zadnjič sem nekje prebrala, da obolelih paradižnikov ni mogoče pozdraviti na ekološki način, pač pa je možna samo preventiva. To ne bo držalo. Homeopatski pripravki za rastline iz Gajinega vrta imajo ekološki certifikat, paradižnike pa lahko pozdravimo z njimi tudi, ko so že bolni.

Gospa Jožika iz Leskovca pri Krškem je s pomočjo homeopatije pozdravila paradižnike in odgnala polže s svojega vrta (pa ne samo ona, tudi vsi tisti vrtičkarji iz njenega kraja, ki so jo imeli priložnost vprašati za nasvet in navodila).

O svoji izkušnji mi je napisala takole:

Pozdravljena Bojca!

V letošnjem letu je pri nas velik problem paradižnik! Veliko ljudi ga je v obupu populilo z vrta zaradi krompirjeve plesni. Meni in uporabnikom homeopatskih pripravkov, pa ga je uspelo obdržati in veselo raste naprej. Mogoče komu pride prav moja izkušnja:

Ob pojavu goste nočne megle ob polni luni (5. Junij) je paradižnik čez noč zbolel, zjutraj je bil videti, kot, da ga je nekdo polil z vročo vodo. Takoj sem očistila vse prizadete liste in poganjke (ni ga ostalo veliko), pripravila NATRIUM SULPHURICUM C30 – 15 granul na 15 l vode in vse zalila (8 sadik). To sem ponovila 3 x vsako jutro, naredila 3 dni pavze in ponovno ponovila zalivanje z NATRIUM SULPHURICUM C30 še tri dni. Tudi paradižniki, ki so imeli črno steblo, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, se je bolezen posušila in pozdravila, plodovi pa so ostali zdravi in se veselo debelijo, drobni paradižnik pa že zori. Tako so ozdravili paradižnik tudi ostali, ki so upoštevali moj nasvet.

Zanimivo je tudi to, da sva z možem letos vrt poškropila 3 x s HELIX TOSTA. Rezultat: izginili so tudi črni usnjati polži, ki jejo krompir in korenje – lani so me spravili skoraj ob ves krompir, tudi o preostalih polžih ni niti sledu. V vrtu letos, kljub veliki vlagi, nisem našla še niti enega polža. Mislim, da je tu pomembna tudi dosledna uporaba (vsaj enkrat na mesec).

Imela sem primere, ko so stranke kupile Helix tosta, vendar si niso vzele časa, da bi ga uporabile in z njim poškropile, ampak so še naprej tarnale nad polži. V takem primeru pa jim žal ne moreš pomagati.

Pa, da ne boste mislila – takih primerov je kar nekaj. Izgleda, da je za nekatere še vedno najlažje kupiti strup in ga pometati po tleh in potem ta strup pojesti (groza). Polži pa se po nekaj dneh spet veselo vrnejo in kot rečete vi: ponovi vajo – polži pa tudi, pa strup v zemlji …

Rezultat iskanja slik za tomato plant blight

Rezultat iskanja slik za tomato plant blight

 

P.S. Če imate bolne paradižnike – nikoli ni prepozno za zdravljenje!

Prepozno bi bilo edino v enem primeru: če ste jih že zmetali z vrta.

Homeopatija namreč deluje tudi konec avgusta :).

Jožikinemu nasvetu bi dodala še biooglje – tega ga. Jožika ni omenila, ker ga je na vrt dodala že lani in spet letos spomladi; kdor ga ni, pa ga lahko doda kadarkoli, tudi sredi ali proti koncu rastne sezone.

Brez varoje?

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj to sploh objavim. Ker po pravici povedano, niti sama nisem bila prepričana, da je kaj takega sploh mogoče.

Letos naj bi bilo leto varoje, ko so čebelje družine zaradi vampirske uši še veliko bolj prizadete, kot običajno. Čebelarji tarnajo, da je varoje ogromno, da bodo izgube velike. Veliko varoje pomeni hudo nevarnost za čebeljo družino; ko okuženost preseže določeno mejo, je družina pogubljena. Zato se čebelarji z varojo zelo veliko ukvarjajo, jo stalno nadzorujejo (tako, da preštevajo odpadle varoje in na osnovi teh podatkov preračunavajo, kako močno je družina napadena) in družine “zdravijo” (kar pomeni, da na tak ali drugačen način poskušajo zatreti varojo – povsem uničiti oziroma iztrebiti vampirske uši ni mogoče). Pri tem pa se lahko zgodi, da skupaj z varojo čebelar uniči tudi svoje čebele. To se je nekoč zgodilo tudi mojemu čebelarju. Za zatiranje varoje je uporabil premočno raztopino kisline, in družina je propadla.

Že več kot eno leto v panjih ne uporabljamo ničesar drugega, kot zgolj homeopatijo. Rezultati so zelo vzpodbudni: lani smo imeli samo 2 družini, obe sta uspešno prebili zimo, zdaj (avgusta) jih je 7 (pa bi jih bilo 8, če ne bi eden od rojev pobegnil, preden smo ga uspeli odkriti in zajeti).

In sedaj tema, ki je absolutno fantastična. Z mojim čebelarjem sva se pred kratkim lotila merjenja varoj v družinah. Rezultat je absolutna ničla. Varoj ni, to pa je po vseh merilih popolnoma nemogoče. Pladnje z nesnago, ki odpade nanje, smo najprej po 1 dnevu vzeli iz panjev. Nobene varoje – a to sva pripisala kratkemu času merjenja. Nato smo vajo ponovili, a za daljše obdobje. Pladnje smo po 7 dneh spet vzeli z dna panjev, in jih dodobra pregledali s pomočjo lupe. Spet isto. Niti ene varoje.

Čebele sedaj hranimo; skupaj s hrano so dobile 3 odmerke homeopatskega pripravka, da bodo jesen pričakale močne in zdrave. Nekaj brez dvoma delamo prav – ker je očitno, da jim pomaga.

IMG_1804

Prvi od dveh letošnjih rojev; tega smo zajeli in spravili v enega od praznih panjev.

IMG_1807

Takole je videti drevo, ko dobi brado: ko čebele skupaj z matico zapustijo panj in se odpravijo iskat nov dom, se med potjo obesijo na vejo (če imamo srečo, ga opazimo, in če imamo še večjo, je veja nizko – npr. na jablani, namesto na kakšni 30-metrski smreki). Do pojava pride, kadar se vsej pazljivosti matice navkljub v panju razvije konkurentka – nova, mlada matica. Stara matica okoli sebe zbere čebele in vse skupaj odpotujejo, s trebuhom za kruhom.

IMG_1811

Pobegli roj je treba pravočasno opaziti in ga ujeti v takšnole leseno škatlo.
Prenesemo ga v prazen panj.

IMG_1817
IMG_1820

Pladenj za štetje varoj; na njem je zaloga nesnage, ki je nanj popadala v sedmih dneh.

IMG_2142

Še nekaj bližnjih posnetkov:

IMG_2145

IMG_2147

Trta: drugič. Pa ne zadnjič.

O trti sem pisala 20. maja letos (povezava na tisto objavo je TUKAJ). Takrat sem naredila načrt škropljenja, ki sem ga potem sproti prilagajala glede na to, kaj sem lahko naredila in kaj je bilo po mojem treba.

Dobila je:
Cuprum metallicum (proti peronospori)
Petroleum (proti pršici)
2 x Hyssopus officinalis (ožepek, kompanjon zaščitnik za trto)
2 x Belladona (za zmanjšanje možnosti glivičnih okužb v toplem vlažnem vremenu)
Siliceo (za več zdravega rastlinskega tkiva)
in v teh dneh dobi še Sulphur (za glivične okužbe)

Mnenje o rezultatu je odvisno od karakterja opazovalca. Pesimist bi ga videl kot na pol prazen, optimist pa kot na pol poln kelih vina. Večino življenja sem si, priznam, domišljala, da sem optimistka. Zdaj nisem več tako zelo prepričana o tem. In če sedaj seštejem to, kako vidim gorenjsko trto, dobra dva meseca po začetku letošnjega tretiranja s homeopatijo za rastline, s tem, kakšni so običajno moji pogledi na polnost kozarcev, mislim, da ni tako zelo slabo. Kar je moj pogled optimističen na pesimistični podlagi … Kakorkoli že … :).

Trte ne bomo posekali (vsaj letos še ne …). Ja, je bolna, še vedno, a je bolje, kot lani, in bolje, kot predlani. Lastnik jo ima nasajeno kakšnih 15 let. V prvih letih je bilo odlično, pridelal je lastno, okusno in kakovostno vino in namizno grozdje. Šprical jo je z običajnimi strupi – kar pač dobiš v zadrugi. A je bilo vsako leto slabše. Vsako leto je bilo več bolezni in škodljivcev, vsako leto jo je škropil z več in hujšimi strupi. V poldrugem desetletju je prišel do tega, da je začel razmišljati, da bi se trte znebil, ker je za škropiva porabil čedalje več denarja, pridelka pa ni bilo praktično nobenega.

Lani sva se odločila, da ji bova dala še eno možnost, s homeopatijo. Težavi s to trto sta dve osnovni (in mislim, da veljata za vse trte po Sloveniji): zastrupljena zemlja in od strupov oslabljene rastline, ter škodljivci in bolezni, ki v oslabelih rastlinah najdejo svoj raj.

Pot nazaj zato ne more biti čez noč, nemogoče je pričakovati, da bo zdaj kar čez noč vse v redu. Zato ji dajemo čas; letos je bolje kot lani, morda bo že naslednje leto fantastično. Nikoli pa ne bo več tako kot je bilo – nikoli več obdelovanja s strupi … ne le zaradi trte same, pač pa tudi zaradi čebel, ki jo obletavajo, zelenjave, ki raste na terasah poleg nje, in zaradi otrok, ki tekajo med njo in med igro zobajo grozdje. Zato.

Zanimivo je, kako različno hitro okreva trta. Najbolj počasna in zato še vedno najbolj bolna je najbolj žlahtna trta (Rumeni muškat in Chardonnet), malo bolje jo je odnesla Modra frankinja, še bolje Portugalka; namizne sorte se na zdravljenje s homeopatijo odzivajo zelo dobro (to sta Rdeči biskop in Modri muškat), najhitreje pa samorodne sorte. Te so bile lani še bolne, letos pa čisto nič več.

Če ne bi bil lastnik tako zelo zaljubljen v svoje vino, in bi bil zadovoljen zgolj z grozdjem za zobanje, bi bil vinograd že zdavnaj porihtan … tako pa ;).

P.S. Šla sem pogledat majske fotografije in z veseljem ugotovila, da trsne pršice, ki jo je takrat žrla, danes ni več. No torej, nekaj je pa le že povsem uspelo :)

WP_20160726_005

WP_20160726_003

WP_20160726_004Jedilne sorte (Rdeči biskop in Modri muškat)

WP_20160726_007Modra frankinja

WP_20160726_008Modra frankinja

WP_20160726_002Modra frankinja

WP_20160726_010

Portugalka

WP_20160726_012Rumeni muškat

 

 

 

This entry was posted on avgust 3, 2016, in Uncategorized. 1 komentar

Oko zemlje – okno v njeno dušo

IMG_3726

S prijateljico Andrejo Sivec sva prebili zvočni zid. Tako nekako bi najlažje razložila, kako se počutim. Po dveh letih, po skoraj natanko 24 mesecih trkanja in vrtanja.

Junija 2014 sem bila v Oxfordu na konferenci o biooglju. Zvečer smo klepetali v hotelskem baru. O vsem mogočem, predvsem pa o zadevah, ki so nas vse zanimale – rdeča nit je bila zemlja, biooglje, vrt, rastline … Tisti večer mi je kolega povedal, da je bil na delavnici, kjer so jim pokazali zanimivo biodinamično metodo, imenovano kromatografija prsti, s katero na umetniško-znanstveni način ugotavljaš, kakšna je vsebnost, kakovost in vitalnost prsti. In slikice, ki jih dobiš, kromatogrami, so tako zelo čudovite, da si jih mnogi lepo uokvirjene obesijo kar na stene. Brez heca.

Idejo sem, napisano v blok, prinesla s sabo, in začela zbirat informacije. Nabavila potrebne materiale, kemikalije, pripomočke – in poskušala. Ni in ni mi uspelo, verjetno tudi zato, ker sem hitela, nisem imela dovolj časa, preveč stvari se je dogajalo, da bi se lahko v miru zaprla v sobo in delala poskuse – ali pač zato, ker sem rabila Andrejo in je bilo tako namenjeno. Pred enim letom, junija lani, sem štafeto dala njej. Tudi njej ni uspelo kar takoj, krepko se je morala potrudit, in to kljub temu, da je univ.dipl.inž.kem.inž. in obvlada. In pred kratkim, junija 2016, ji je uspelo. Naredila je prve čudovite kromatograme zemlje, ki jih znava tudi razlagati.

1. kromatograf nezrel kompost 201606Kromatogram nezrelega komposta

2. kromatograf zemlja vrt Kovor 20160614Kromatogram vrtne zemlje v Kovorju.
Čudovita, rodovitna, rahla prst.
S samo eno pripombo: mičkeno več bi lahko bilo mikroorganizmov, vse ostalo je b.p.

P.S. V Zarji je izšel članek o kromatografiji z nagradno igro. Pet izžrebanih bo dobilo brezplačrn kromatograf in analizo zemlje: Članek Zarja Kromatografija

Sajenje paradižnikov, ki uspe tudi v suši

Dobila sem kup podarjenih sadik paradižnika, brez koreninske grude. Takšne je veliko težje obdržati pri življenju, kot tiste s koreninsko grudo, ker je šok ob presajanju zanje večji. Enako velja za visoke in dolge sadike, v primerjavi z malimi, čokatimi in dlakavimi … Zmožnost preživetja gre v prid slednjih še močneje, če so za popotnico dobile dozo Silicee C200 (homeopatski pripravek za več rastlinskega tkiva) in Epsomske soli (z magnezijem, za močnejšo rast, več klorofila in zdravja).

Paradižnike sadim po svojem receptu, s katerim zlepa noben ne propade, pa koreninska gruda gor ali dol:

Za sajenje potrebujemo: sadike, ovčjo volno, Biooglje kompleks in vodo. In vrt, seveda :).

IMG_1759

V tla naredim jarek, smer sever-jug:

IMG_1765

Vanj po dolgem položim kos neoprane ovčje volne:

IMG_1767

Na ovčjo volno stresem pest Biooglja kompleks in vse skupaj zalijem:

IMG_1769

V jarek položim paradižnik z glavo proti jugu in koreninami na sever:

IMG_1771

Lepo ga zasipam in narahlo upognem glavo iz zemlje, da je zasut z zemljo do prvih listov:

IMG_1757

Nazadnje dobi če krancl iz ovčje volne za zastirko (in za označbo, da ga med zastirko iz sena kasneje lažje prepoznam),
tako kot ga je dobila npr. tale buča:

IMG_1832

P.S. Kratko poročilo z njive: polži preko venčkov iz ovčje volne do bučk niso prišli in jih pojedli.
V mokroti in hladu, ki je nastopil nekaj dni po sajenju, pa je pametno venčke iz ovčje volne nekoliko razširiti in odmakniti od bučk, da ne ležijo stalno na mokri in hladni volneni podlagi.

This entry was posted on maj 29, 2016, in Uncategorized. Komentiraj

Epsomska sol in dva paradižnika

Slika pove več kot 1000 besed.

Na posnetku sta dva paradižnika, posajena v povsem enako prst, do dneva enako stara, do nedavnega povsem enako negovana. V vseh pogledih kot dvojčka.

Še pred desetimi dnevi sta bila povsem enaka.

Potem je, 10 dni nazaj, tisti na levi dobil žlico Epsomske soli, raztopljene v dveh litrih vode. Tisti na desni pa ne.

Danes je med njima očitna razlika: tisti na levi je bolj zelen, močnejši in bolj zdrav.

Poglejte sami: 10-dnevni test z Epsomsko soljo in paradižnikom:

 

P.S. Epsomska sol je povsem naravna snov, magnezijev sulfat (MgSO4), ki jo lahko uporabljamo na ohoho načinov … ne le na vrtu, tudi za namakanje, ko imamo musklfiber zaradi preveč gibanja, ko nas mučijo krči v mišicah zaradi pomanjkanja magnezija. Magnezija ne potrebujejo nujno le paprike, paradižnik in vrtnice, pač pa vse vrtne rastline, prav tako močno pa tudi mi. Kako ubijemo dve muhi na mah? Najprej namakamo sebe (celo telo v kadi ali zgolj noge v lavorju), potem pa z raztopino zalijemo sadike v lončkih ali rastline na vrtu.

Homeopatija za trto na Gorenjskem

Kadar se ti zgodi kaj, kar ti ni najbolj pogodu, pojdi delat nekaj koristnega ven.
Danes je bil tak dan.
In smo šli zdravit nekaj živega in pomoči potrebnega – trto v okolici Tržiča.

Trta v vinogradu na Gorenjskem – v okolici Tržiča – je bila lani tako zelo bolna, da grozdja ni bilo nič, vina pa še manj … V vinogradu je na prisojnih terasah v petih vrstah približno 300 trt, od tega je največ modre frankinje, nekaj je chardonnaya, nekaj rumenega muškata, nekaj pa zweigelta.

Žlahtne sorte so bolj občutljive na bolezen; prijelo se jih je vse tisto, na kar najprej pomislimo v zvezi z boleznimi trte – peronospora, oidij, in trsna pršica. Če ne bi že prvi trije morilci uničili grozdja, bi se pa na seznamu bolezni in škodljivcev gotovo znašlo še kaj.

Lastnik ima tik ob vrstah trte še nekaj teras z zelenjavo in medonosnimi rastlinami, čebelnjak in nakladne panje, zato strupi ne pridejo v poštev. Nad trto je že skoraj obupal, ker je v zadnjih nekaj letih kljub vsemu trudu nič več ni mogel pripraviti do tega, da bi mu dala vsaj nekaj grozdja in vina. Zaradi uspeha, ki sva ga s homeopatijo imela pri čebelah, je pristal, da poskusiva s homeopatijo še pri trti.

IMG_1730

Deževje se je končno vsaj za silo ustavilo, pa sem se lotila načrta, kako s homeopatijo pomagati oboleli trti. Komaj je dobro razvila liste, je že jasno, da zdrava tudi letos ne bo, če ji ne bomo pomagali.

Peronospora je že tukaj …

IMG_1727

Kadar se glivična bolezen pojavi v obliki značilnih rdečih flekcev, ki se pojavijo hitro, kar čez noč, je najboljša Belladona:

IMG_1724

… in trsna pršica tudi:

IMG_1733

Ampak mi se ne damo … od danes pa do naslednjega petka bo trta vsak dan škropljena s homeopatijo.
Po 5 globul (velikih) ali 12 (malih) na 10 l vode.
Za eno škropljenje potrebujem 30 l pripravka, torej 15 globul (kar je 0,76 €).
Danes je dobila Cuprum metallicum (proti oidiju in peronospori), jutri Petroleum (proti trsni pršici), nato Belladono (proti peronospori) in četrti dan še Sulphur (proti oidiju).
Potem ponovimo vajo, tako da bo z vsakim od štirih pripravkov trta poškropljena 2 x v enem tednu.
Nazadnje bom dodala še Hyssopus, ki krepi trto, da bo imela več veselja do življenja.
Sledi opazovanje in, upam, zmaga :) – sicer pa mozganje, kaj se še da, in … ponovi vajo.
Potem bomo pa videli, kdo bo bolj trmast.

IMG_1734