Homeopatija proti slani in pozebi

Iz knjige Christiane Maute, Homeopathy for Plants:

Škoda, ki jo rastlinam povzroči slana in pozeba, je velika. Ledeni kristalčki uničijo rastlinsko tkivo, ki postane kašasto; listi porjavijo. Zmrzal zaklene vodo v prst, zato je korenine ne morejo več vpiti … če hkrati še piha, bo rastlina umrla od žeje. Voda izpari iz listov, do nove pa rastline ne more, ker je zaklenjena v ledenih tleh. Zmrzal je nevarna zlasti za cvetoče drevje in trto. Drevju popoka lubje: po nočni zmrzali pomladno sonce čez dan ogreje prisojno stran debla, osojna stran debla ostane pomrznjena. Zaradi razlike v temperaturi skorja debla poči.

Znaki poškodb zaradi zmrzali:
Deblo lahko poči. Listi postanejo rdečkasto rjavi, listi in vejice se lahko posušijo in odpadejo. 

Če je pozeba napovedana, se lahko nanjo pripravimo: vznožje rastline zasujemo z zemljo, in vso ovijemo v vrečo iz jute ali s kakšno podobno zaščito. Manjše rastline lahko zaščitimo tako, da preko njih poveznemo lončke. Uporabimo tudi homeopatske pripravke:

zmrzal, pozeba izberemo:
listi obarvani sivo ali srebrno, stebla posušena in nagubana Aconitum C200
zmrzal, listi obarvani rdečkasto, stebla posušena in nagubana Belladona C200
listi obarvani črnikasto rjavo Carbo vegetabilis C30
razpoke v deblih Petroleum C30
tonik za krepitev rastlin po pozebi Psorinum C200 in Zincum metallicum C30

Po zdravljenju prizadete rastline okrepimo še s tonikom iz homeopatskega pripravka Psorinum.


Kako zaščitimo vrtnice:

Zgodaj spomladi uporabimo Aconite C200 (še preden začnejo vrtnicam poganjati popki in listje), nato pa vrtnice en teden kasneje zaščitimo še z Belladonno C200. Škoda zaradi morebitne zmrzali bo tako minimalna. Prav tako bo veliko manjša možnost, da bi rastline zbolele zaradi rje ali zvezdaste črne plesni, predvsem pa bo odmaknjena kasneje v sezono, ko bodo rastline že veliko močnejše in odpornejše.

Paradižnikov nas večina še nima zunaj, bo pa tale recept za kasneje, če bo spet preveč hladno in deževno, da ne bodo zboleli:

WP_000085Korenine paradižnikov so zaradi daljših obdobij dežja predolgo v vlažni zemlji. Paradižniki so zato šibkejši, manj odporni in lahko hitreje zbolijo. Da se to ne bi zgodilo, jih že maja preventivno zaščitimo s pripravkom Natrium sulphuricum C30. V mrazu paradižnike negujemo z Belladono C200, ker jim doda toploto. Možnost, da bi paradižniki zboleli za plesnijo, bo tako veliko manjša.

 

This entry was posted on april 26, 2016, in Uncategorized. Komentiraj

Pomladno razmišljanje o permakulturi, žalosti in vrtu ali: Kako pride svetloba v dušo?

ZAPLANA

Pregledala sem vrt in sadovnjak, lani posajena mlada sadna drevesca, fige in trto. They`re all very much alive and kicking :). Ne dobesedno, jasno, ne brcajo s koreninami naokoli, ampak z mladimi poganjki v nebo. Figa se je odločila, da bo baobab, razparcelirala je veje precej na široko, jo bo treba malo omejiti. Trta pridno pleza; ve, kam je treba. Sadni mladiči pa vsak po svoje, pridni so. Na vrtu je kitajsko zelje, radič, zelišča … za podrobnejši pregled mi je zmanjkalo časa. Letos bom vrt na Zaplani uredila na dolgi rok – same take stvari, ki me ne rabijo vsak dan, okoli njih pa bogato plast senene zastirke (odkar se je Blisk preselil k novemu lastniku, se je poraba sena zmanjšala za polovico). In čeprav je v hlevu zdaj že 11 koz (4 mame, ena enoletna kozica in 6 letošnjih kozličkov), sena ne bo zmanjkalo, ravno nasprotno, še preveč ga bo ostalo.

Raci, ki gnezdi v škatli v hlevu pri Neli in kozah smo podtaknili 10 gosjih jajc. Ni opazila razlike. Upam samo, da je ne bo kap, ko se bo podmladek izvalil in bo nenavadno velik.

O PERMAKULTURI IN BIODINAMIKI

Aha, zdaj sem se spomnila … kaj sem hotela povedat o permakulturi in vrtu. Vprašanje mi je včeraj zvečer priplavalo mimo možganov, ker mi je obiskovalka tečaja o Permakulturi na vrtu, ki je ta mesec potekal v BC Naklo, rekla: Tukaj sem zato, ker me zanima, kakšna je razlika med permakulturo in bidonamiko.

Takole, bi rekla, o permakulturi in vrtu: nikoli ne bo na vrtu uspelo vse, kar bomo posejali in posadili. Enkrat bo nekaj, naslednje leto kaj drugega. Tisto, kar nam uspe, imamo za kosilo, tisto, kar ne, pa nam da hrano za možgane – uganko, zakaj ni šlo bolje, kaj lahko drugič naredimo drugače.  In s tem ni čisto nič narobe. Tudi sicer v življenju ne dobimo vsega, kar si zamislimo, ne izidejo se stvari vedno tako, kot hočemo. In potem (če še ne znamo bolje) buljimo v zaprta vrata in se jezimo, ker nas ne ubogajo, ker nam nekdo ali nekaj ne da tistega, kar bi radi imeli. Nima smisla. Pač ni namenjeno; če bi bilo, bi šlo. Dovolj je, da takrat, ko delamo, naredimo najbolje, kar lahko, ko bomo znali bolje, pa bo tudi šlo bolje. Perfekcionizem, tekmovalnost, frustracije, negativizem, pljuvanje po drugih … nimajo na vrtu, in tudi sicer v življenju, kaj iskati. Škoda časa. Dan ima samo 24 ur, vmes je treba še malo spati, pa toliko super stvari je, ki jih lahko počnemo! Obrneš se k dobremu, kot sončnica za soncem – nobena sončnica ni tako neumna, da bi ves dan premišljevala, kakšna strašna tema je bila še pred nekaj urami, ponoči. In zaradi tega svojega tuhtanja sploh ne bi opazila sonca, ki se smeje nad njo. Je tako? Je! :) In zakaj bi potem bili ljudje bolj neumni od sončnice? No, mislim, da za to ni nobene potrebe.

In kakšna je razlika med permakulturo in biodinamiko? Odvisno od zornega kota. Če se nam biodinamika in permakultura zdita samo skupek metod, s katerimi bomo brez kemikalij dosegli lep pridelek, obstajajo razlike, pa tudi veliko prekrivanja (iste metode, ideje, načini). Če pa na vse skupaj gledamo s stališča narave, ki ji prav dol visi, ali se reče “kaša” al “kasha”, pa razlike ni. Samo da ni kemikalij, uničevanja, pobijanja, samo da ni pohlepa. Pa je vse OK, ne glede na ime. Saj – kaj je ime? Bi vrtnica kaj manj dišala če bi drugačno ime imela? Ajoj, ne, ne bom šla še v Shakespearja … ne bom :).

ŽALOST JE DOVOLJENA

Pa še nekaj bi rada povedala, ker paše zraven, v temo o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne v tej naši sodobni družbi (veliko je vmes neumnosti, ki, roko na srce, samo čakajo, da jih pometemo v nepovrat): o žalosti, ki je danes že skoraj prepovedana. A vendar je prav stalna gonja za srečo najhitrejša pot v nesrečnost. Ker je potem to, da si žalosten, da nisi razpoložen, da bi rad bil malo sam, nekaj nesprejemljivega in je treba to takoj in za vsako ceno spremeniti. Kar je seveda en velik nesmisel. Ljudje nismo absolutno srečna bitja, happy go lucky, ampak celostna bitja, in sreča in žalost sta dela iste celote. Bi sploh lahko vedeli, kaj pomeni biti srečen, če nikoli ne bi občutili žalosti? Bi znali res ceniti, kaj pomeni imeti dobro zvezo v dvoje, če nas nikoli ne bi izdali? Žalost, frustracije, strah, negotovost, razočaranja, neuspeh, nas delajo to, kar smo. Sreča, zmaga, izpolnitev želja, so seveda prijetni občutki, a mi nismo, kar smo, zaradi njih. Oblikujejo nas izguba, negotovost, pomanjkanje. Mi pa, ko pridejo, zavpijemo: Hitro, ne tega čutit, še manj pokazat, gremo naprej, razvedrimo se, bodimo srečni! Celost pomeni prepletanje vsega in sprejemanje vseh občutkov in razpoloženj.  Zato ne zdaj seveda koj v drugo skrajnost – v raševino, pa hop na edino posušeno drevo v puščavi Gobi, živet v osami s skorjo suhega kruha in nekaj kapljicami postane vode … :).

In kot pravi Rumi:

I said: “What about my eyes?”
He said: “Keep them on the road.”

I said: “What about my passion?”
He said: “Keep it burning.”

I said: “What about my heart?”
He said: “Tell me what you hold inside it?”

I said: “Pain and sorrow.”
He said: “Stay with it. The wound is the place where the Light enters you.”

Vrt in gozd sta tisto zdravilo, ki ga rabimo, ki pomaga, ko smo žalostni. Z žalostjo je enako kot z zlomljeno ali udarjeno nogo. Potrebuje svoj čas, da se zaceli. Saj z zlomljeno nogo tudi ne čantamo nekih manter in ne gremo skakat naokoli, ampak gremo po gips, potem pa počakamo, da se zlomljena kost zaceli. Enako je z žalostjo v duši. Če je majhna, in v enem dnevu mine, je tudi čas za celjenje kratek, a vseeno potreben. Z dušo je enako kot s kostmi. Nezaceljene kosti so krhke in hitro počijo. Z dušo je enako, slabo zaceljene čustvene rane se hitro odprejo. Ampak vrt pomaga. Tam se vse, vedno znova, rodi in začne. Prav zdajle bo, samo še mičkeno, pa bo spet tista čudežna eksplozija življenja, ki se zgodi vsako pomlad. Se je že začelo.

IMG_0513

This entry was posted on marec 31, 2016, in Uncategorized. 2 Komentarjev

Danes zvečer na Vrhniki: Predavanje o biooglju

Posredujem vabilo na današnje predavanje v Ekošari na Vrhniki.
Težko bom govorila samo o biooglju, a se bo treba čim bolj držati rdeče niti – ker bo sicer zmanjkalo časa …

PREDAVANJE O BIOOGLJU NA VRHNIKI

V četrtek, 31.3.2016, ob 18h

Biooglje je posebna vrsta oglja, ki je pripravljeno izključno z namenom, da se uporabi za izboljšanje strukture prsti in njene rodovitnosti. V prsti ustvari idealno okolje za koristne mikroorganizme, ki zagotavljajo potrebna hranila in ohranjajo zdravje rastlinam.

Predavanje bo potekalo v Ekošari na Vrhniki, v četrtek 31. marca ob 18h.

Možen bo tudi nakup biooglja GroChar iz Gajinega vrta.

Biooglje GroChar pa lahko že sedaj dobite v Ekošari na Vrhniki, za Bežigradom in v Luciji.

Lepo vabljeni!

http://www.ekosara.si/ekosara-vrhnika/53/

IMG_2829

This entry was posted on marec 31, 2016, in Uncategorized. 4 Komentarjev

Kdo pravi, da so rastline nemočne?

Kdor misli, da so rastline veliki reveži, ki nemočno vegetirajo na planetu Zemlja, prepuščene na milost in nemilost okolju in plenilcem, se krepko moti. Naziv “vegetacija” je čisti pesek v oči. Niti približno niso revice, ki bi jih lahko vsak žužek podrl požrl, če bi se mu ravno tako zazdelo. Znajo poskrbeti zase, brez skrbi. Seveda jim gre to še veliko bolje od rok listov, če jim ne mečemo polen pod noge s kemikalijami in umetnimi gnojili, če jih ne šokiramo z osamo (z monokulturnim sajenjem in z metrskimi razmiki), če jim vsako jesen in pomlad ne pobijemo vseh koristnih prijateljev (z lopatanjem in strupi), če jih ne spravljamo ob pamet s poblaznelim vsakoletnim dodajanjem gnoja (ki jim požge korenine in jih zaduši z dušikom), in če s hrupom, zgago in zastrupljanjem ne odženemo naravnih zaščitnikov in pridnih delavcev (žužkov, deževnikov, krastač, slepcev, kuščarjev …).

Ne, rastline sploh niso take revice. Poglejte tole:

Prevod zgornjega posnetka:

Ko sadiko Limskega fižola napadejo gosenice, rastlina izloči dišavo, ki opozori ostale Limske fižole na nevarnost. Vsi skupaj začnejo proizvajati sladek nektar, ki privabi parazitske ose. Ose izležejo svoja jajčeca v gosenice, in ko se iz njih izležejo larve, le-te požrejo gosenice od znotraj navzven. In Limski fižol se smeje in smeje … :).

 

 

This entry was posted on marec 30, 2016, in Uncategorized. 1 komentar

Vudu? Moderna umetnost? Zelo zapoznelo novoletno drevesce? Ali kaj?

Ne, to ni slovenski vudu.

Niti ni inštalacija moderne umetnosti v naravi.

Niti ni zapoznela variacija na novoletno smrekico.

Niti ni past za nočne kradljivce sadja kasneje v sezoni.

To je vzgojna metoda za sadno drevje!

Poklicala me je prijateljica in mi v smehu razložila, da ubogljivo, po nasvetu svojega moža in mene na češnjevo drevo obeša skale … Dotična češnja je po mnenju lastnikov preveč podivjala v nebo, zato jo je bilo treba usmeriti v tla. Veje, ki jih  želimo usmeriti v vodoravno lego, lahko s pomočjo vrvi pripnemo v tla, lahko pa nanje obesimo večje kamne in jih tako upognemo. Drevesna krošnja bo sčasoma bolj zračna, lepše oblikovana, pa tudi obiranje sadja bo lažje.

skale bna češnji

This entry was posted on marec 11, 2016, in Uncategorized. Komentiraj

Kozleki

Od mojih treh brejih koz sta sedaj v hlevu samo še dve … breji, ker je ena, Lubica, skotila dva luštna mala kozleka :). Poklicala sem mamo in ji oznanila: “Mami, zdaj sem pa tudi jaz že babica!!” Na drugi strani je bil najprej predah, potem pa – “Kaj, Bojca, ja kako pa zdaj to, ja kaj pa …”. In potem sem ji kar na hitro povedala za koze, da je ne bi še bolj šokirala, da jih je zdaj pet, ker se je ena od njih (Lubica), potrojila. Lahko bi se tudi početverila (koze imajo poredko samo enega mladiča). Najraje imajo po dva, občasno pa tudi po tri.

No, in zdaj je v hlevu mir kot v jaslicah. Prej tečkaste rogatice so sedaj veliko bolj strpne ena do druge, nič več ni bonglanja z rogovi in tekme za kruhove krajce. Čisto drugače se razumejo, odkar so otroci pri hiši. Mami bosta kmalu še drugi dve, Gamsa in Srnica. To bo živahno.  če bo vse po sreči, jih bo iz treh koz kmalu nastalo 9 :).

IMG_0897

Skrbna mama, ni kaj, tale Lubica.

IMG_0905

IMG_0915

Crkljam živalce, da se me že od malega navadijo.
Sprva mu je srček razbijal, zdaj mi že dremlje v rokah.

IMG_0922

IMG_0938

Še svetli kozlek, nihče ne bo pozabljen.

IMG_0947

Mama, kako si pa ti velika …

IMG_0956

Gamsa ima res velik trebuh. Mogoče bodo pa trojčki :).

IMG_0965