Kako deluje kuhalnik Biočar (in kako pridelamo biooglje)

Od še enega navdušenca nad bioogljem in kuhalniki, g. Heinerja Cuhlsa iz Hannovra, sem dobila cel kup videov o kuhalniku Biočar. Z veseljem jih objavljam. Zdaj si lahko vsi, ki vas zanima, kako ta reč v resnici dela, zadevo v miru ogledate. Glavna igralca govorita, jasno, nemško – ampak saj se tudi zelo dobro vidi, kaj počneta :).
Uživajte :)
Viel Spaß! :)
Ralf in Heiner razlagata, kako deluje kuhalnik:

… o različnih materialih, ki jih lahko porabimo za pridelavo biooglja:

… kako naredimo biooglje in koliko ga lahko pridelamo …

… pa še, kako lahko “nadgradimo” kuhalnik Biočar:

 

Poglejte še:

Naročite svoj KUHALNIK BIOČAR

Slovenija je lepa, ker …

WP_20150101_001

V mesecih po izidu knjige Permakulturni vrt sem kar dosti hodila po slovenskih knjižnicah, predavala o permakulturi in predstavljala knjigo. Bila sem na vseh koncih Slovenije, od Koroške, do Suhe krajine, do Primorske.

To je tisto, kar sem v to zadevo dala jaz. Dobila pa sem nazaj nekaj, kar sem, in nekaj, česar nisem pričakovala. Prvo je bilo veliko zanimivih izkušenj in idej udeležencev predavanja, novi znanci, novi kraji in potrditev, da je Slovenija res čudežno lepa. Drugo pa spoznanje, kako zelo nerealni smo Slovenci v tem, kaj si mislimo o sebi.

Da vam povem, zakaj tako mislim.

Na predavanju v knjižnici v večjem kraju na Koroškem je bil obisk zelo velik, polna dvorana; prišel je celo župan. Po predavanju se je razvila debata, poslušalci so imeli veliko vprašanj, sami so z veseljem povedali svoje mnenje in delili izkušnje. In čisto na koncu, preden sem se, utrujena in zadovoljna, spravila nazaj v avto in na dolgo pot proti domu, sva nekaj besed rekli še z vodjo knjižnice.

Vam bo tole kaj znano? Rekla sem ji “… kako super družba ste, sami pozitivni ljudje, še župan pride na take dogodke, veliko zagnanosti in veselja se je čutilo med ljudmi …”. Ona pa veselo, ampak tudi kar začudeno: “Kaj res? A tako ste nas videli? Pa veste, da je veliko tega, da so ljudje skregani med sabo …”.

Ne bi verjela, če mi ne bi povedala.

Na poti domov sem razmišljala o tem, kako Slovenci vidimo sami sebe in kako nas vidi nekdo, ki pride od nekod malo ven iz našega kroga. Precej drugače, bi rekla. Mogoče smo pa nagnjeni k temu, da premalo vidimo lepo v nas, preveč pa občutimo tisto, kar ni tako zelo lepo. Da smo prehudo samokritični, s tem pa še bolj hranimo tisto, kar nam pri nas ni tako zelo všeč.

Meni so predavanja po knjižnicah dala zaupanje v ljudi in veselje, da živim v tako lepi deželi. Rada bi, da bi vsi lahko občutili več tega in manj slabega.

Zato grem rada, kadar me povabijo; letos bo to najprej 18.2. v Knjižnici Ig, potem se marca začne vsakoletni enomesečni tečaj v BC Naklo, 26.3. je predavanje v Knjižnici Laško, v začetku aprila pa v Turističnem društvu Dobrna, kjer bomo pri šoli naredili še visoko gredo. Kar bo novih izletov, bom sproti napisala na spletni strani http://www.gajinvrt.moonfruit.com in na FB-ju. In upam, da se vsaj nekje tudi vidimo :).

WP_20150101_008

Potičke za ptičke

Zunaj je spet vse belo in avto je zvečer ostal pri cesti, ker se do hiše ne da. Menda ga bo jutri še namedlo, ampak danes zunaj sije sonce, radio me zabava po svoje, dela je čez glavo, možgani včasih kar preskakujejo sami sebe … V ponedeljek dobim novo paleto s tono robe iz Anglije, prva naročila so že prišla, razmišljam in učim se o novih načinih merjenja živosti zemlje in o tem, kako doživljajo svet rastline. Potem pa se ob pogledu skozi okno spomnim na pernate kepice, na to, kako pa njih res popolnoma nič ne zanima, da bo čez nekaj tednov skoraj že prišla pomlad … zanima jih samo, kako bi ta trenutek napolnili lačno praznino v želodčkih. In namesto, da bi šla pisat članke, predstavitve, oblikovat letak, grem raje delat potičke za ptičke.

WP_20150104_025

Tisti, ki nis(m)o vegani in hkrati menimo, da ptičkom okoli hiše ni treba opustiti požiranja črvov, za vezni material porabimo goveji loj (do katerega pa včasih ni najlažje priti). Če se vam ne da spraševati mesarjev v Sparu, če imajo kaj govejega loja, lahko za potičke porabite kokosovo mast.

Stopim jo v vodni kopeli, dodam toliko mešanice semen, da je zmes lepo gosta, in z njo napolnim pekač za mafine. Za potičke se da porabit tudi malo večje modelčke za piškote, ki jih postavim na s folijo obložen pekač. Pripravljene potičke skupaj s pekači prestavim na teraso, da se lepo strdijo.

WP_20150104_026

LESTENEC ZA POTIČKE ZA PTIČKE

Za ptičje potičke se da lepo porabit tudi lupine pomaranč: pomarančo prerežem na pol, izdolbem meso, naredim v lupinico tik pod robom 4 luknje za vrvico, potem vrvico napeljem skozi, obesim lupine na venček iz srobota in jih napolnim z mešanico semen in masti. Venček iz srobota s pomočjo vrvi, vržene čez vejo, dvignem visoko na drevo, da naši mački ne morejo zraven. Takole:

WP_20150104_006
WP_20150104_022
WP_20150104_024

Paradižniki, nematode in obogateno biooglje

Že na malem domačem vrtu je človeku hudo, če kaj ne uspe. Ko pa zbolijo celi nasadi v rastlinjaku ali na njivi, njihov pridelek pa je vir zaslužka za lastnike, se hec neha. Večina profesionalnih pridelovalcev se zato ne otepa kemikalij in umetnih gnojil – riziko, da bi jim posel propadel, je prevelik …

Za ekološke profesionalce, ki se jim nestrupene metode ne zdijo hokus pokus, pa vseeno obstajajo poti. Iz VB sem dobila članek o tem, kako so z obogatenim bioogljem rešili pred propadom rastlinjak z ekološko pridelavo paradižnikov na Portugalskem. Ne le, da so paradižnike, ki so jih žrle nematode, pozdravili, tudi pridelek je bil na koncu občutno večji – za 7 %. Ker so tudi naši paradižniki vsako leto bolni, me je zanimalo, kaj so pogruntali tokrat.

Biooglje kompleks GroChar smo dodali v peščeno prst v našem rastlinjaku.
Pridelek se je povečal za 7 %, okuženost z nematodami se je zmanjšala.”
Paul Howlett, Head of Agronomy at Vitacress Tomatoes
*
Nematode ali krompirjeve ogorčice so mikroskopski črvi, ki naredijo veliko škode na krompirju, paradižnikih in jajčevcih, v slast jim gredo tudi buče, čebula, korenje, bamija, grah in fižol. Na prvi pogled rastlinam ni videti, da jih tam spodaj (v koreninah) nekaj žre – sprva so samo manjše in slabše razvite od zdravih sorodnic. Začne se tako, da spodnji paradižnikovi listi postajajo rumeni, nato se zvijejo, počasi sušijo … bolezen napreduje po steblu navzgor. Sčasoma se razlika čedalje bolj opazi, na koncu rastline propadejo. Z ogorčicami okužena prst bo takšna tudi naslednje leto. Razhudnikov (paradižnik, paprika, krompir) zato nikoli ne sadimo več let zapovrstjo na istem mestu in nikoli kot sosede.
*
Nematode poškodujejo korenine in tako preprečijo absorbcijo vode in hranilnih snovi, kar se kaže kot venenje. Okužene rastline postanejo tudi bolj dovzetne za druge bolezni – in plesen ima veselje. Naloga plesni je namreč, da iz narave odstrani vse, kar ne more živeti – očisti naravo tistih, ki niso sposobni preživeti. Torej je plesen nekakšna mrhovinarka rastlinskega sveta, ki naredi prostor za nova bitja. Tudi tukaj je bistvo skrito očem – nevidne ogorčice so pravi vir zla, plesen samo dokonča in počisti za njimi … poanta torej ni v borbi proti plesni, pač pa oživitev prsti in krepitev paradižnika. Zdaj razumem na videz čudno dejstvo, da komu niti skrbno s strehicami pokriti paradižnik ne uspe, komu drugemu pa raste povsod okoli hiše, na najbolj nemogočih mestih, in je srečen.
*
Najbolj učinkovita metoda za boj z nematodami je izboljšanje tal, ki omogoči, da zemljo osvojijo koristni mikroorganizmi, ki bodo učinkovito konkurirali nematodam. V bogati, živi zemlji, bo ustvarjeno močno in zdravo ravnovesje vseh živih bitij, in škodljive nematode ne bodo mogle prevladati. In v močni, zdravi zemlji bodo tudi rastline močne in zdrave, z močnim imunskim sistemom – in takšne se bodo boleznim uspešno uprle. Logično, ne :).
*
In kako je bilo na Portugalskem? V Vitacressovem rastlinjaku so se kolonije mikoriznih gliv iz obogatenega biooglja GroChar lotile parazitskih Meloidogyne nematod: najprej so jih privabile, potem pa požrle in tako zaščitile koreninice paradižnika.
*
Šef Vitacressa, Paul Howlett, je povedal tole: “Vse skupaj se je zgodilo v najbolj kritičnem obdobju našega dela. Na Portugalskem gojimo paradižnike pozimi in z njimi zalagamo dežele, kjer takrat ne raste. V času, ko je zaradi krajšega dneva svetlobe manj, je obogateno biooglje pospešilo razvoj korenin in hkrati rastline zaščitilo pred škodljivimi mikroorganizmi.”
*
Povezavo na članek za vse, ki vam angleščina ne dela težav, objavljam tukaj: Portugal Vitacress combats nematodes with biochar based soil improver.
Še ena slika iz rastlinjaka: rastline so po dodanem Biooglju kompleks že na pogled drugačne: so močnejše, bolj izrazito zeleno obarvane, listi so bleščeči in zdravi, paradižniki imajo tudi več cvetov.

 

Domača naloga o polžih

Prsti me že malo srbijo … na srečo je zemlja mokra in težka, dan še vedno kratek in ni bojazni, da bi naredila bedarijo z ritjem po vrtu. Nikamor se ne mudi, čeprav se počasi že ogrevam za novo sezono. Pregledovanje semen, brskanje po setvenem koledarju, zbiranje idej … Kar naenkrat bo pomlad. In z njo polži ;). Na srečo rdeči na mojih 620 m še niso prilezli, je pa tema vedno vroča – ga ni vrtičkarja, ki ga ne bi zanimala.

Prijateljica Mateja je na domačem vrtu v Podutiku zaradi polžev postavila res lepe (in kar drage …) lesene visoke grede. Čez parcelo ji teče potoček (žal preverjeno neuporaben, voda je strupena), in prav zaradi njega je vrtna zemlja polna rdečih polžev. In zaradi tega uporabna prav toliko, kot če bi bila polna težkih kovin. Katastofa. Polžemora ne mara uporabljat, zato se je odločila, da bo vrt prestavila eno nadstropje višje. Predlagala sem ji, da bi vmes naselila še kakšno raco tekačico ali dve, to bi se zabavali v labirintu med lesenimi zaboji :). Pa ni bila preveč navdušena. Mestno dete pač. Race namreč kakajo, kar povprek, ne tako kot muce, v škatle s peskom :).

Idej, kako lahko zmanjšamo rdečo nadlogo, je veliko. Npr. tele:

  • na vrt privabimo krastače: naredimo ribnik, dovolj bo tudi kakšna vkopana posoda, prevrnjen lonec (saj ni treba, da je grd, vse skupaj je lahko kar lično postavljeno) z nekaj vode v senci pod grmom, kupček kamnov zraven, da se lahko stlačijo vmes … Rade se naselijo v škarpnike z rožami. Sploščene se zalezejo v špranje, potem me pa strašijo, ko vlečem bršljan s koreninami iz razpok … Saj jih imam rada, ampak ne, ko skupaj s koreninami bršljana izvlečem malo gomazečo gmoto …
  • po vrtnih gredah okoli sadik potresemo mleto kavo (ne zoc od kuhane kave). Zadevo je seveda treba obnavljat po vsakem dežju.
  • sadike pred sajenjem zavijemo v bezgovo listje in jih posadimo tako, da vršički listja gledajo iz zemlje.
  • zbiramo polže s pomočjo bananinih olupkov, potem pa odstranimo z vrta (dokaz – slika spodaj :).

Med brskanjem po spletu sem našla raziskovalno nalogo o polžih. Avtorica Katarina Žnidarec mi je dovolila, da objavim link nanjo. Kar sem naredila s še večjim veseljem, ker je raziskovalka šolarka, ki se je vsega skupaj lotila zelo sistematično – in empirično. Zanimivo pripravljeno raziskavo Kako se znebiti španskega lazarja lahko v celoti preberete TUKAJ.

polzi banane

Kanja se ne da

Kanja je mišar, iz rodu jastrebov. Dolga je cca. pol metra, kar konkreten ptič, s čokato postavo in močno glavo in vratom … ujeda, ki jo vidimo tudi ob avtocestah. Lepa, bistra, močna ptica. Čudovite fotografije in opisi kanje so na blogu Aleša Jagodnika. Bi ukradla fotke, pa jasno ne bom – poglejte si sami.

Tale na sliki je bila v nedeljskem jutru najdena na videz mrtva sredi zasnežene ceste na Gorenjskem. Gre za mlado ptico, na kar kaže rumen pas na kljunu. Verjetno jo je zbil avto, potem pa se je počasi vdala v usodo. Ležala je na sredi ceste z zloženimi krili, na videz mrtva. Prijatelj je ustavil avto, šel k njej in jo, misleč, da je mrtva, z nogo previdno porinil na rob ceste, da je ne bi povozil avto. Ko se je kasneje vračal po isti poti, je ležala z glavo v snegu blizu prejšnjega mesta, z razširjenimi krili in pokrita s snegom, ki je vztrajno naletaval tisto nedeljsko jutro. Očitno se je poskušala rešiti, a življenje je počasi ugašalo v njej.

WP_20141229_002

Odnesel jo je domov. Dali so jo v škatlo in pokrili z brisačo. Na pol mrtva je ležala na boku, videti je bilo, da bo zelo kmalu poginila zaradi šoka in vsega hudega, kar je doživela … pa ni. Naslednje jutro je bila že malo bolj živahna, njene velike temne oči so pogumno in brez strahu opazovale okolico. Kako te zna pogledat takšna ujeda … Sredi dneva je že sedela in celo popila nekaj vode. A okrevanje je pri pticah negotovo; ni bilo jasno, kako hude poškodbe ima.

V ponedeljek dopoldan sem poklicala Veterinarsko postajo Ljubljana (tja vozim svojo Luno in vse 3 mačke … če bi radi res dobrega veterinarja, ki ima srce za živali, pokličite dr. Drobniča in dr. Barbaro Smolej Pokrajčevič. Luna se sicer ne strinja, že vse od sterilizacije ne mara dr. Drobniča in kadar sva na obisku, vztrajno poskuša skriti svojo 35-kilsko rito za moje noge … mene ni …). Dali so mi telefonsko Azila za prostoživeče živali in še isti popoldan je kanja šla v dobre roke – prevzel jo je sodelavec iz azila. Srečala sva se na parkirišču pred Hoferjem. Kako bo s kanjo? Po mojem krasno, v njegovem avtu je na sopotnikovem sedežu sedela vrana Špelca, še ena rešenka :). Ljudje, ki imajo radi ptice … so dobri ljudje. Danes sem dobila sporočilo dr. Goloba iz azila – s kanjo je boljše, okreva, in čeprav je pot v svobodo še dolga, ji kaže odlično. (OK, a se še komu zdi malo hecno … dr. Golob :)

Če boste našli divjo žival, potrebno pomoči, pokličite eno od teh dveh številk: 031 813 097 ali 041 740 020. In držite pesti za pogumno kanjo.

WP_20141229_003

I look where it is good (Alice Herz Sommer)

Pred snegom sem uspela še malo delati na vrtu, prestaviti toplo gredo, zaščititi občutljivčke in pobrati še nekaj zelenjave. Če hočem pisat, sem ugotovila, moram ven, na vrt, v gozd. Življenje med štirimi stenami počasi izpije človeka. Energija je vedno zunaj. In ob tem in zaradi praznikov sem se spomnila na pianistko Alice Herz Sommer, ki je umrla februarja letos, stara 110 let. Bila je najstarejša še živa pričevalka holokavsta. V taborišču sta umrla njena mama in mož, ona in njen sinček sta preživela. Pravi, da se lahko za to, da je preživela, zahvali glasbi: “Moja vera je judovstvo, ampak moja religija je Beethoven …”

“I know about the bad things, but I look where it is good.” in “Everything is a present …” je rada rekla Alice. Do zadnjega dne je ostala prisebna, bistra, navihana. Skoraj do zadnjega dne je vsak dan po 3 ure vadila klavir. S skromnimi in odločnimi besedami tako preprosto razloži bistvo življenja: odločitev, kako srečno bo živel, je v rokah posameznika. Kako zadovoljno bo živel. Kaj bo v življenju videl, čutil. Za to se je seveda treba tudi malo potruditi, takšne stvari ne padejo kar z neba. Vaja dela mojstra. Alice je pri svojih 110-ih letih bila mojstrica nad mojstri.

Poslušam jo, kadar malo izgubim nitko in mi ni več povsem jasno, kaj je v življenju res pomembno. Pomembnih je veliko stvari. Res pomembna je odločitev, kako gledam na stvari. Na tisti klasični na pol poln ali na pol prazen kozarec, na primer. Na sonce, ki se nad jutranjo meglo dviga nad barje, ko se zjutraj peljem v Ljubljano. Na Luno, ki je presrečna, ko zagleda povodec v mojih rokah in svoje sreče nikakor ne more zadržati samo zase … Na vse tisto, česar sem v svojem življenju lahko iskreno vesela.

Moj vrt je nekaj, kar je dobro. Vsak vrt je tak. In še veliko drugega lepega je na tem svetu. Samo videti je treba.