Ferdo, piš …

Nature, Insect, Honey, PlantZanimivo, kako dobim blokado takoj, ko nekaj časa ne pišem za blog.

Sicer pišem veliko, vsak dan traparije na FB-ju, pa da ne bo nesporazuma, tudi bolj pametne stvari, na primer članke in odgovore na vprašanja mojih strank iz Gajinega vrta. Vsak mesec za revijo Moj mali svet v rubriki Permakulturni vrt, vsake toliko za Dnevnik in revijo Vzajemna, Zarja in Pomagaj si sam – v zadnji izdaji je izšel moj članek 3175 kg , 400 m2, 1 leto. Po novem pa tudi za Tržičana, občinsko glasilo občine Tržič.

Pripraviti in poslati bi morala Novice iz Gajinega vrta, jim pripeti še letošnji Katalog izdelkov iz Gajinega vrta, dopolniti priročnik Homeopatija za rastline – ampak je spet nekaj drugega bolj zanimivo … Lotila sem se urejanja izkušenj, ki so si jih nabrali vrtnarji z uporabo homeopatskih pripravkov pri preganjanju škodljivcev in bolezni s svojih rastlin. Uši so že: Izkušnje s homeopatskimi pripravki – Uši … ostalo še bo (bom povedala, kdaj).

24 ur na dan je premalo in Bojca je samo en človek, pa zmanjka časa za vse, kar je zanimivega mogoče početi na tem planetu. Sonja (moja nekdanja sodelavka, ki me zelo dobro pozna), mi je nekoč rekla: Bojca, to kar počneš, je greh. Hm … Kaj pa počnem takega? Ja, to, da ne skrbiš dovolj dobro sama zase. Vse je pomembno, vse te zanima – kaj pa ti? Spanje, počitek, prosti čas, nekaj, kar je samo za Bojco? Sem ji rekla – še dobro, da te poznam, če sem res tak grešnik … boš rekla kakšno besedo zame :)

Pa noče. Pravi, da se moram najprej poboljšat, potem bomo pa videli :).

In veste kdo je kriv za vse skupaj? Neka moja druga prijateljica, ki je žal že več desetletij pokojna, prijateljica iz otroštva Nataša. Med nekimi počitnicami sva čepeli na klopci pred blokom, se sončili kot martinčka na segretem betonu, igrali šnops in lenobno razmišljali o možnosti, da bi se šli namakat na bazen. Vsake toliko me je popadlo in med pretegovanjem sem končno izdahnila: Madonca, kakšen dolgčas je … Nataša pa: Dolgčas je samo dolgočasnim ljudem.

Tup v glavo, to je pa bilo zdravilo! Od takrat mi čudežno ni bilo nikoli več dolgčas. Postopoma je prišlo do tega, da ne le da mi ni več nikoli dolgčas, ampak da mi zmanjka časa, ker je preveč tega, kar je možno prijetnega in zabavnega početi.

Zdravilo sem uporabila tudi pri svojih dveh puncah. Deluje. Priporočam. Sicer pa, da je otrokom kdaj dolgčas, je zelo zdravo. Bodo vsaj vedeli, kako je fino, ko ti ni :)

Advertisements
This entry was posted on april 20, 2018, in Brez kategorije. Komentiraj

Paradižniki

Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.

Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.

Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):

  • Volovsko srce
  • Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)
  • San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.
  • Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)
  • Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)
  • Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)
  • Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)
  • Borgo

Seme zanje sem predlani naročila na http://www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.

Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …

 

This entry was posted on april 20, 2018, in Brez kategorije. Komentiraj

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.

3175 kg zelenjave, 400 m2 vrta, 1 leto

Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Zaradi vrta pred hišo me je pritegnil članek, ki vam ga prevedenega pošiljam spodaj. Piše o tem, kako se na 400 m2 vrta pridela 3175 kg zelenjave, ki jo lastniki seveda tudi prodajajo, poleg tega, da jo imajo zase. Če bi radi prebrali originalni članek, je tukaj povezava: https://returntonow.net/2017/12/23/urban-garden-produces-7000-pounds-food-per-year-tenth-acre-without-synthetic-fertilizer/

Takole gre:

Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto. 

Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.

 

Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.

Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.

Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.

 

Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.

Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.

Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.

Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.


Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.

“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.

Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.

Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.

Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.

Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.

“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.

“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.

“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.

Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.

Mlad kozji sir in sirotka

Domačega kozjega (lahko seveda tudi kravjega) sira sploh ni težko narediti. Delam ga iz domačega neposnetega kozjega mleka, ki mora biti sveže, staro največ 24 ur. Skuta iz starejšega mleka ni tako dobra, grude so manjše ali pa se sploh nočejo narediti. Namesto grud dobiš nekakšen drobir – tudi užitno, a niti približno ne tako odlično, kot je skuta ali sirček iz svežega mleka.

Potrebujemo: kozje mleko (sveže, staro največ 24 ur), sol, sirilo ali kis (jaz imam najboljše izkušnje z jabolčnim kisom), potrpljenje in čistočo.

Količine:

  • 6 l svežega kozjega mleka
  • 1 dl jabolčnega kisa
  • 1 zravnano malo žličko soli (če jo dodamo v skuto) ali 1 veliko žlico soli (če solimo že mleko)*
  • nekaj potrpljenja
  • veliko mero čistoče

*Solim šele skuto, ne mleka. Lahko bi solila že mleko, a bi bila potem sirotka slana; ker jo (med ostalimi) pije dedi z okvaro ledvic, imam raje, da ostane neslana. Sirotka, ki ostane po pripravi skute oziroma mladega sira, je odlična za prebavo, izboljša zdravje črevesja, dobro vpliva na zdravje želodca, pomaga shujšati … Skratka, za marsikoga je morda vredna še več, kot skuta ali sir. Dedi z okvaro ledvic je imel visoko presežene vrednosti kreatinina. Odkar redno pije kefir in sirotko, se je njegovo zdravstveno stanje zelo popravilo.

Mleko segrejem toliko, da se iz njega začne kaditi, mleko pa se še ne dvigne (včasih sem merila s termometrom, da se je temperatura dvignila nad 60 °C, danes delam to kar preko palca).

Štedilnik ugasnem, mleko rahlo premešam s kuhalnico in vanj počasi zlijem kis. Če je mleko res sveže, se bodo beljakovine zelo hitro zgrudile v večje in manjše kepe skute. Mešam narahlo, da jih ne razbijem. Čarovnija, ki me vedno znova razveseli, ko se zgodi.

Lonec pokrijem, da vanj ne pade kakšna muha (da ne bom kot tista pastirica, ki je kuhala žgance …) in počakam, da se vsebina ohladi.

Medtem pripravim drug lonec in cedilo, ki ga obložim s plenico (iz blaga, ne Pampers :). Skuto s sirotko precedim skozi plenico; sirotka steče skozi cedilo v lonec, skuta pa ostane na plenici na cedilu.

Skuto posolim in premešam. Vogale plenice zaviham čez skuto, da dobim nekakšen povštrček. Prenesem ga v cedilo z ravnim dnom in visokim robom in obtežim, da se počasi odceja. V 24 urah bo tako iz osoljene skute nastal kolutek domačega mladega kozjega sira. Odličen je :)

 

This entry was posted on december 22, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Koze imajo rade novoletne venčke

So stvari, ki jih kljub branju knjige Umetnost pospravljanja prekladam z ene police na drugo, iz ene škatle v drugo … ker mi nekako ne gre od rok, da bi se jih znebila.

Mednje so sodile tudi konjske podkve, ki sem jih našla v hlevu. Nela ni podkovana, ker za to ni potrebe. Po asfaltu se ne sprehaja, oziroma res zelo poredko. Stran vreči podkev nisem mogla – in še dobro, da ne … ker sem se letos odločila, da morajo tudi živali v hlevu doživeti nekaj prazničnega vzdušja.

Hlev sem najprej res dobro očistila in pospravila. Ometla pajčevine in pri tem zbila šipo (hm). Kupila belo barvo za zunanje stene (bom, samo da pridem do tega …). In naredila venec iz skuhanega, olupljenega in zvitega debelega kosa srobota, podkvic, ozelenelih vej in nekaj okraskov.

Podkve sem najprej dobro očistila, da je bilo na njih čim manj rje in jih posprejala s srebrnim sprejem.
Če jih bo Nela še kdaj potrebovala – ni problema.
Bo pa po srebru hodila :)

Potem sem podkvice navezala na obroč iz srobota, …

… ga ozelenila z olistanimi vejami, okrasila s tremi rdečimi (umetnimi) jabolki, dvema glinenima zvezdicama, in obesila nad molznik.
Kozam in meni v veselje.

Kozam pravzaprav v dvojno, meni v enojno.
Kozam je namreč všeč tako na pogled, kot tudi (če nanj ves čas budno ne pazim), za pod zob.

This entry was posted on december 20, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Lucijine mačke

13. decembra je Lucijin praznik, ko v tistih deželah, ki ta običaj poznajo, v belo oblečene deklice hodijo v sprevodu in prepevajo … na glavi ima prva med njimi, Lucija, venček, v katerega so pritrjene goreče sveče. Tako vabijo svetlobo, da se vrne. 13. decembra je zimska temačnost najgloblja, zato so bili po starem poganskem verovanju demoni najbolj pogumni, najbolj podjetni in najbolj nevarni. Nagajali so ljudem in lahko so obsedli živali, ki so nato spregovorile. Zato je bilo zelo pomembno, da so ljudje z obredom priklicali svetlobo nazaj na zemljo. Kasneje se je star poganski obred prepletel s krščanskimi verovanji; Lucija je bila svetnica iz 3. stoletja n.št., ki je v katakombah zaprtim kristjanom nosila hrano; da bi je lahko odnesla čim več, si je sveče zataknila v venec, si z njim na glavi osvetljevala pot po temnih rovih. In zakaj Lucijine mačke? Mačke so v srednjem veku povezovali z demoni, Lucija jih odžene – mi jih pa pojemo :)

Klicanje svetlobe, naj se vrne in prežene zimski mrak, je še vedno doslej uspelo, na srečo! Danes je res lep sončen dan tukaj na Gorenjskem; mogoče zato, ker sem napekla nekaj pladnjev Lucijinih mačk?

Pri 11-ih letih sem bila Lucija v majhnem kraju na Švedskem; pela sem bolj na približno, ker jezika še nisem povsem obvladala. Zato pa tistega daljnega decembrskega večera še toliko bolj uživala v sprevodu s svečkami na glavi, med sošolkami, oblečenimi v bele halje .

Moja starejša hči je Lucija, in (tudi zato) se decembra lotim peke Lucijinih mačk.

Lucijine mačke so pecivo iz finega kvašenega testa. Tradicionalno so pečene iz bele moke z dodanim žafranom, da so lepo rumene (in tako še bolj spominjajo na sončno svetlobo); moje so iz pirine moke, druga runda pa z dodano kljukico, in so bile zato še boljše (bom kasneje povedala, kaj ta kljukica je …)

Potrebujemo:

  • 700 g moke
  • 150 g sladkorja
  • žafran
  • 300 ml mleka
  • 125 g masla
  • 1 vrečko suhega kvasa
  • brusnice ali rozine
  • 1 jajce, ščepec soli

Moko presejemo v skledo, dodamo sladkor, in premešamo. Na štedilniku počasi segrevamo mleko in na koščke narezano maslo, dokler se ne stopi. Ohladimo do mlačnega, vanj stresemo kvas, da se stopi. Mleko z maslom in kvasom prilijemo v skledo z moko in zamesimo testo. Skledo pokrijemo s krpo in testo pustimo počivat. Ko naraste, ga ponovno pregnetemo, razdelimo na 30 delov in oblikujemo mačke.

Različica: ker sem imela samo še 600 g pirine moke, sem uporabila še 100 g pšeničnega zdroba. V kozico sem namesto 300 ml zlila 600 ml mleka, narezala vanj maslo, počakala, da se je stopilo in dodala pšenični zdrob. Med mešanjem sem ga skuhala. V ohlajeno zmes sem dodala kvas, vse skupaj zlila k moki in premešala. Da je bilo testo primerno gosto, sem morala dodati še nekaj moke. To testo je bilo bolj rahlo od tistega, v katerem je bila samo pirina moka.

Na sliki: kepe kvašenega testa. Recept zadošča za 25 do 30 kosov peciva.

Na sliki: iz vsake kepe testa zvaljamo svaljek, ki ga oblikujemo v dvojno spiralo. Obstajajo še bolj zapletene oblike, ta je najbolj običajna.

Na sliki: pred peko v vsak kos vtisnemo po 2 rozini (ali brusnice, te so meni še boljše) in testo pred peko premažemo s stepenim jajcem, ki smo mu dodali ščepec soli.

Lucijine mačke pečemo pri 250 °C.
Ne bom napisala, koliko časa, ker je moja pečica zmešana in dela, kakor pač dela – gotovo pa ne tako kot vaša …
Torej: mačke so pečene, ko so videti kot tele na sliki :)
In – druga runda je VEDNO pečena hitreje, kot prva.

This entry was posted on december 17, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj