Godzila na postelji

Govorim o Godzili, ki mi je vzela kakšnih 10 ur življenja in z nitkami prepredla pritličje hiše. Neštetokrat sem jo odnesla po stopnicah, gor in dol, pa iz pisarne, kjer sem šivala, v kuhinjo, na veliko prazno mizo. Govorim o prešiti odeji. Ne bi verjeli, kako težka je lahko taka stvar, kako se izmika igli, ko jo šivaš in kako se na sploh upira vsakemu poskusu nadvlade.

Najlepše se spi v ledeno mrzli spalnici. A za kaj takega rabimo tople odeje. Čistko v skladu z navodili Marie Kondo je preživela škatla blaga, v njej zaloga bež platna, modrega z rožicami in močno modrega enobarvnega. Vse skupaj je kar klicalo po šivalnem stroju. In je padlo podenj … da bi nastala prešita odeja. Takšna topla, za pokriti posteljo, in za pogreti mrzle noge.

Ker sem porabila ostanke, vam ne morem napisat, koliko blaga je šlo za prešito odejo, razen tega, da sem porabila skoraj vsega. Največ časa mi je vzelo razmišljanje, kakšno prešito odejo bi sploh rada, kasneje pa še, kakšno odejo bom naredila za naslanjač v kotu spalnice. In seveda, kako se jo naredi (ker prešitih izdelkov nisem še nikoli delala).

Na youtubu je cel kup filmčkov z navodili. Če jih boste iskali, vpišite “how to sew quilt”.

Zelo zabaven in poučen se mi je zdel tale (prav v njem je nasvet: Ne začnite z največjim možnim projektom …):

Da povzamem bistvo:

  • ne lotite se najprej največjega projekta (seveda sem se, prvega sem se lotila pregrinjala za zakonsko posteljo) pač pa najprej naredite nekaj manjšega – recimo prijemalko za posodo, nadprt, blazino za sedež … Kot rečeno, tega opozorila nisem upoštevala, sem se pa nanj večkrat spomnila. S stisnjenimi zobmi, da mi ne bi med njimi ušla kakšna sočna.
  • ko prešivate, zvijte del blaga, ki je desno od igle, v svitek; tako ga boste lažje obvladali in vas ne bo tako zelo motil.
  • šivajte na čim večji mizi; odeja je težka, vlekla bo dol; dobro je, da imate dovolj prostora zanjo, da vam bo v oporo
  • čeprav je dolgočasno in suhoparno, ne varčujte z bucikami in heftanjem … prihranili si boste paranje …
  • najprej končni izdelek skicirajte na papir, uporabite barvice, pobarvajte vzorec
  • uporabite meter v realnosti in domišljijo na papirju
  • ne varčujte s pomerjanjem in preverjanjem – bolje 10 x po stopnicah gor in dol, kot 1 x samkrat parati …
  • za polnilo sem uporabila 100 g “peno” za prešite odeje (kupila sem jo v Anvini na Vrhniki; je cenejša od konkurence v Ljubljani). Imajo tudi 200 g, a se mi je zdela predebela za pregrinjalo. Stala me je 13,13 € (2 m širine, 2,8 t.m).

Kaj še? Mogoče tole:

  • najprej sem sešila sprednjo (vrhnjo) stran pregrinjala,
  • nato prišila enobarvno spodnjo stran (obe strani sem položila lice na lice) – tako, kot bi šivala prevleko za pernico,
  • pri tem pustila eno stranico odprto,
  • na notranjo stran spodnje strani priheftala polnilo,
  • obrnila prevleko, napolnjeno s polnilom, na pravo stran,
  • blago in polnilo pritrdila na svoje mesto z bucikami in začasnimi šivi in
  • s šivalnim strojem prešila odejo z okrasnimi šivi
  • nazadnje sem zašila še odprto stranico odeje in 3 stranice pregrinjala obrobila s trakom (stranice, ki bo pri vzglavju, nisem).

Tako. Meni je všeč. Ni popolna, ampak za prvo prešito odejo še kar bo. Blaga, ki je ostalo, je bilo ravno prav še za prevleko za naslanjač v spalnici.

 

 

 

Hišica iz medenjakov (Gingerbread house)

Letos se je ujelo dvoje: odjemalci, ki so jim hišice všeč ter dovolj časa in volje za njihovo izdelavo. Veselja do takih stvari imam pa itak vedno dovolj. Nazadnje sem jih naredila, ko sta bili moji punci še majhni; takrat sem delala večje, tokrat manjše, pa so mi takšne, odkrito, še veliko bolj všeč. Ne le, ker jih je lažje obvladati, prav v ničemer niso slabše. Tudi podlago za hišico sem spekla iz testa za medenjake, zato je hišica v celoti užitna.

Najprej sem naredila testo za medenjake, ga zavila v folijo in spravila v hladilnik. Delala sem z dvojno količino testa (naredila sem 4 hišice). Medtem sem iz kartona izrezala šablone za hišico: za stranici, sprednji in zadnji del in za dvokapno streho. Potem je bilo treba prešteti bombone. Pravično sem jih razdelila med vse 4 hišice, odvečne pa eliminirala (beri: preverila njihov okus in kakovost). Potem sem ohlajeno testo zvaljala, izrezala oblike in medenjake spekla. Pečene medenjake sem ohladila, zlepila dele hišice s karamelom, jo okrasila z snegom iz beljakov in nazadnje, za piko na i, še z bomboni.

Recepte sem shranila tukaj: https://www.gajin-vrt.com/hisica-iz-medenjakov/

Vsem želim vesele praznike in veliko sonca!

Samozadostnost? Hvala, ampak ne.

Katero drevo na spodnji fotografiji ima po vašem mnenju za svoj življenjski cilj “postati samozadostno”?

Na letošnjem tečaju o permakulturi na vrtu, ki je bil marca v BC Naklo, me je ena od udeleženk vprašala tole: “Ali ste vi, Bojca, samozadostni?” . . . na način, kot samozadostnost danes večinoma razumemo (ne kot samozadostnost skupnosti, pač pa kot samo-zadostitev posameznikovih potreb).

Vprašanje je bilo zastavljeno iskreno, v ozadju pa sem čutila obremenjenost in zaskrbljenost – kako za vraga to velecenjeno “samozadostnost” sploh doseči … In če je ne – smo potem sploh kaj naredili?

Moj odgovor je bil kratek in iskren “Ne.” (… na obrazu udeleženke se je zarisalo rahlo presenečenje, olajšanje in radovednost …)

Sledila je seveda razlaga, zakaj “Ne” :)

Ne, ker na način, kot je samozadostnost propagirana, to ne gre. Po mojem je tako opevana in tudi odlično prodajana samozadostnost zgolj ena od lovk v rokah pogub današnjega časa: brezobzirnega in brezpogojnega individualizma, narcisizma in bolnega egoizma (seveda, egoizem je lahko tudi zdrav, in individualizem je lahko dobrodošel – a tukaj ne govorim o teh dveh). Potreba po tem, da bi bil lahko za vse sam, izhaja iz nezaupanja in bojazni, mogoče tudi potrebe po drugačnosti, vzvišenosti, izjemnosti, ne pa iz altruizma in potrebe po druženju, pomoči, sodelovanju.

Zato danes pravim “Ne”. Ko sem se začela ukvarjati s permakulturo, je bila v ozadju tudi želja po samozadostnosti. Zaradi želje po varnosti, želje po tem, da bi v primeru, da gre vse skupaj k vragu, lahko poskrbela zase (in za svoje bližnje).

A globlje ko sem lezla v permakulturo, bolj ko sem se povezovala z naravo in ljudmi, s katerimi sem se srečala na tej poti, bolj jasno mi je postajalo, da je samozadostnost iluzija in prevara, velikokrat zgolj še en lepo zapakiran marketinški trik za ljudi, site betona, nafte, pohlepa in egoizma, ki jih sodobni preroki premišljeno ustrahujejo, da bo že jutri konec … in to še toliko bolj, če jim ne bomo sledili in kaj kupili od njih, ter tako poskrbeli zase. V marketingu je eden od trigerjev strah – za varnost, zdravje, preživetje, še najbolj nizkotno in podlo pa je vsiljevanje bojazni za dobro naših otrok.

Prišla sem do zaključka, da to ne gre. Dovolj je, da pogledam v gozd – je tu, pod širokimi krošnjami in v temnih globelih potokov, samozadostnost potrebna, zaželena, iskana? Seveda ne.

Odtlej delam prvenstveno svoj posel. Vzamem si dovolj časa za spanje, čas za sprehod, opazovanje in razmišljanje (kuhanje je na moje veliko veselje večinsko prevzel J., ki v tem resnično uživa. Na pol za hec sem predlagala, da bom v zameno za odsotnost iz kuhinje jaz predvsem HGG – Hunter, Gatherer, Gardener – ni rekel ne :). Vrt se je skrčil na toliko, kot zmorem in potrebujem. Hišo obnavljam sistematično in v tempu, ki ga zmorem. Predvsem pa veliko raziskujem, ustvarjam, pišem, posredujem znanje, svetujem in tržim izdelke, v katere verjamem (Gajin vrt http://www.gajin-vrt.com in DemoDerm http://www.demoderm.si).

Če bi poleg vsega tega hotela biti še samozadostna na področju hrane / energije / izdelkov, bi morala

  • imeti na razpolago vsaj 48 ur na dan ali pa
  • preusmeriti svoje delovanje iz tega, kar sedaj je, v proizvodnjo hrane / energije / izdelkov, svoje prvinsko početje pa postaviti v ozadje ali na stranski tir.

Meni to ne bi bilo všeč, mislim, da marsikomu drugemu tudi ne. Torej smo zmenjeni. Namesto samozadostnosti raje iščimo povezovanje, skupnost, izmenjavo, sodelovanje, pomoč. Bo ne le za posameznika, ampak tudi za vso skupnost boljše, na kratek in na dolgi rok.

 

This entry was posted on 10 novembra, 2019, in Brez kategorije. Komentiraj

V času kaosa – In a time of destruction

In a time of destruction, create something: a poem, a parade, a community, a school, a vow, a moral principle; one peaceful moment.

— MAXINE HONG KINGSTON

Šla sem po gobe. Za hišo je gozd s potjo do Planine. Nekaj poti poznam, a še vedno jih je ogromno nepoznanih. Zlahka se zgubim (z veseljem, vsaj za nekaj časa). Luna je na dieti; jutri, 6. oktobra, bo stara 12 let, in njenim letom odvečne kile prav nič ne koristijo. Zato hodiva, obe. Tudi moje kile se topijo. Tako ustvarjam dejstvo: Obe bova močni in vitki :)

Na sprehodu razmišljam … v tem gozdu, polnem jutranjega sonca, ne slutim podnebnih sprememb. Ne vidim šestega množičnega izginotja vrst … ne vidim žalosti, kaosa, uničenja, strahu, osamljenosti. V tem trenutku časa, na tem mestu, je vse prav, točno tako, kot je.

V času kaosa … ustvarjaj. Ni toliko pomembno, kaj; ustvarjanje je antipod destrukcije in zato vedno prinese ravnovesje. Mogoče je še najpomembnejše v času uničenja.

Kdor/ko ustvarjaš in kdor/ki resnično vidi ustvarjeno, ni sposoben uničevanja. Ne more. Vodotesno ne more.

Tako, kot pravi Maxine Hong Kingston: “In a time of destruction, create something: a poem, a parade, a community, a school, a vow, a moral principle; one peaceful moment.” (V času uničenja ustvari nekaj: pesem, pohod, skupnost, šolo, zaobljubo, vrednoto; spokojen trenutek).

Kdor ustvarja, ne pozna dolgčasa. In, morda še veliko pomembnejše: ne čuti potrebe po uničenju. Zato zelo veliko ustvarjam. Pišem, rišem, fotografiram, razvijam spletne strani, svetujem, obnavljam pohištvo, sestavljam/izdelujem uporabne predmete, preurejam hišo, lepšam prostore, barvam, belim, čistim, … skuham kosilo, spečem pecivo; ustvarjam vrt, sejančke, visoke grede, članke, ideje, misli, spomine, čustva, potek dneva, cilje, izzive, odnose, projekte, povezave … Vreča z idejami je brez dna. Več ko jemlješ iz nje, več vedno znova najdeš v njej.

 

 

 

This entry was posted on 5 oktobra, 2019, in Brez kategorije. Komentiraj

Fižol na opuščeni njivi, v vigvamu in betonski gredi

Tako zdravega in polnega fižola nisem imela že … od takrat, ko sem se vrta lotila prvič.

Seveda, jasno, veliko je odvisno tudi od sreče, vremena, dobre volje, semen itd. Ampak …

Letošnja izkušnja je takšna, da jo bom ponovila naslednjo pomlad. Z nekaj popravki, in v večjem obsegu, ampak na isti način.

Kaj me je torej naučil letošnji fižol?

Nizek fižol sem v drugi polovici maja posejala v visoko gredo (betonsko). Najprej se je obotavljal, ko pa je pognal, je bil neustavljiv. Rdečo peso, ki sem jo posejala vmes, je dobesedno zasenčil. Počasnela je vegetirala, dokler nisem pobrala nizkega fižola – takrat pa s polno paro naprej in sedaj imam res krasno rdečo peso. Zame najboljša je pečena v pekaču skupaj z rešti krompirčkom.

Za visoki fižol na vrtu na Zaplani, ki je še vedno (vsaj deloma) v fazi nastajanja, ni bilo prostora. Sadike sem pripravljala v lončkih na terasi in čakala, da bo dokončana in splavljena 20-metrska jadrnica, jaz pa bom

  1. dobila prekle
  2. šla na opuščeno njivo na Dolenjsko

Sadike so med dolgotrajnim čakanjem na terasi podivjale in se začele ovijati ena okoli druge. Med transportom in razpletanjem se jih je zato kar precej vsaj malo poškodovalo. V tla na dolenjski opuščeni njivi so šle na deževen dan, 23. 6. 2019 pod debelo plast zastirke (pokošen plevel z njive). Vse, kar sem našla na zaraščeni njivi, in vse, kar se je dalo pokositi v njeni bližini, je bilo položeni na njo, v obliki venčkov okoli rastlin, da bi jih zaščitilo pred pripeko in nalivi.

Drugič sem fižol obiskala 7. 8. 2019. Dotlej, torej mesec in pol, na njem ni delal nihče nič – nihče razen sonca, vetra in dežja. Ob drugem obisku smo pokosili travo oziroma plevel med vrstami rastlin, jih zastrli s košenino in pustili na miru.

In zadnjič sem šla tja to soboto, 14. 9. 2019. Pobrala fižol in se veselila pridelka. Fotk žal nimam – mi boste morali verjeti na besedo, da so bile vse prekle polne zdravega in lepega fižola :)

V sadovnjaku za hišo sem skoraj skoraj hkrati (kakšen teden kasneje, torej v začetku julija) postavila vigvam iz 9-ih prekel, ki so mi še ostale od dolenjskega kupa. Kako sem se tega lotila, sem napisala tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2019/07/07/vrt-brez-vrtne-zemlje-2-del-vigvam-za-visoki-fizol/

Takšen je danes:

Kaj sem se naučila:

  1. fižol lepo raste tudi na travniku, če mu v jarek ob sejanju dodamo Biooglje kompleks
  2. fižol lahko sejemo tudi pozneje v sezoni oziroma večkrat
  3. fižol lahko vzgajamo kot sadiko, ki jo kasneje posadimo na stalno mesto
  4. dobro, da sem v vigvamu posejala fižol za stročje in za zrnje z različno obarvanimi stroki; tako jih zlahka ločim in ne obiram napačnega. Maslenca obiram sproti, fižol za zrnje pa puščam zoreti.

In kaj bi naredila drugače:

  1. namesto prekel bi imela povsod samo vigvame. Opore za fižol so tako bolj stabilne, znotraj vigvama se fižol sam senči, izguba vlage je manjša, prostor bolje izkoriščen itd.
  2. vrvico bom okoli vigvamov naslednjič napeljala tako, da bo ostal prost prehod med dvema preklama. Tako bom lahko stroke obirala od znotraj, kamor visijo.
  3. namesto vrvice bom za oporo okoli prekel morda raje ovila mrežo za kumare ali grah.
  4. vse ostalo je bilo super :)
This entry was posted on 16 septembra, 2019, in Brez kategorije. 1 komentar

Kolač z vanilijevo kremo in grozdjem

“Iz grozdja se ne da speči peciva.”

… aja? A da ne? (kdor me pozna, ve, da mi je treba reči samo – nemogoče/tole se ne da/ne bo šlo/ni možno … in BOM. Takoj. Ali vsaj ZELO KMALU.)

Takole sprovocirana sem spekla Stekleni kolač (če je že recept avtentično moj, ga bom še avtentično po moje poimenovala :).

In dobila naslednje komentarje: “Kaj pa tako dobro diši? Tole pa fantastično zgleda! Mmmm, dobro. Tole boš pa še spekla. A si si zapomnila recept? (ne, si ga bom pa takoj napisala, da ne pozabim …)

Potrebujemo:

za podlago:

  • 2 jajci
  • 0,5 l riževega mleka
  • 150 g kokosovega mleka
  • 50 g masla (zmehčanega)
  • 2 žlici sladkorja
  • 1 vrečko vanilin sladkorja
  • 400 g ovsenih kosmičev. Cenejši ko so, boljši so (ker so bolj zdrobljeni)
  • 100 g moke
  • 1 pecilni

za kremo:

  • 4 grozde (2 večja zelena in 2 manjša rožnata)
  • 2 vrečki vanilijevega pudinga
  • 1 žlica sladkorja
  • 0,5 l riževega mleka

Najprej naredimo in spečemo podlago: v 1. skledi penasto zmiksamo vse “mokre” sestavine in sladkor, v 2. zmešamo vse suhe. Nato vsebino 1. sklede vmešamo v 2. skledo. Testo mora biti gosto, a ne suho (če ni tako, dodamo še nekaj riževega mleka). Namastimo srednje velik globok pekač, vanj zlijemo testo, in pečemo v na 180 °C ogreti pečici cca 30 minut.

Krema: grozdje operemo in osmukamo grozdne jagode. Ločeno shranimo zelene in rožnate. Skuhamo vanilijev puding (2 vrečki pudinga v 0,5 l riževega mleka, ki ga osladimo z 1 žlico sladkorja). V še topel puding vmešamo zelene grozdne jagode.

Na nekoliko ohlajeno podlago zlijemo kremo z grozdjem in jo z žlico zgladimo. Nato po kolaču enakomerno potresemo še rožnate jagode in jih narahlo vtisnemo v kremo. Voila :)

This entry was posted on 16 septembra, 2019, in Brez kategorije. 2 komentarja

Potovanje

Zgoraj: zanimiv motiv v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

Zagrabilo me je. Bojim se, da ne gre zgolj za akutno, ampak kar za kronično stanje.

Potovalna mrzlica.

Komaj sem prišla domov, že bi šla spet . . . Na poti domov sem nekajkrat vprašala: Kdaj greva spet? Na morje? In potem spet kam dlje? (Je že določeno. Stanje je kronično. Brez trohice dvoma.)

Zadnjih nekaj let so se moja (fizična) potovanja onkraj slovenskih meja namreč popolnoma ustavila. Tista skozi knjige, splet, ljudi, dogodke, učenja, so ostala – mogoče so ta za mojo dobrobit še pomembnejša . . . To potovanje pa me je spet spomnilo na to, kako zelo uživam, ko lahko grem nekam daleč. Izid (=kronično stanje) zato ni presenetljiv.

In zdaj – končno! Luna je šla zraven, Lili in Timi (mačka) sta ostala doma. Za njuno oskrbo je bilo dobro poskrbljeno. Po vrnitvi je njun začasni skrbnik vprašal: Je s Timijem vse OK? Pravzaprav ne. Timi je res nekoliko poseben maček. Večino časa je videti povsem običajen enajstmesečen mačji kujon, dokler (občasno) ne dobi napadov črnih okroglih pogledov in piskanja. In zna se zliti z okoljem – skrije se kot ninja. Črno-bel se je skril za črn računalniški zaslon pred belo popleskanim zidom. Skrbnik ga ni videl, pa je stal samo slab meter stran. Timi pač.

Luno imam na sumu, da je na potovanju uživala še bolj kot jaz. Množica ljudi in psov, s katerimi je prihajala v stik, novi kraji, vonjave, vožnja, življenje v mobilnem domu . . . Nekateri psi so res rojeni za potovanja.

V tednu dni sva se z avtodomom peljala skozi Avstrijo in Nemčijo do Nizozemske, preživela dva dni v Rotterdamu, v Haagu kupila cargo bike (ga v večernem mraku in dežju razstavila in naložila na prtljažnik za kolesa), se v Amsterdamu od kampa do centra mesta in nazaj vozila s kolesi (in pri tem res skoraj edina med množico kolesarjev imela kolesarski čeladi – pa kaj) in na poti domov preživela dan v Pragi. Za konec sva si pogledala še motociklistične dirke v Mačkovcih.

V Amsterdamu sem se navdušila nad japonskim šipkom, ki ga zasajajo kot okrasne grmovnice. Japonski šipek je čudovita divja vrtnica, nezahtevna in zelo zdrava rastlina. Padla je odločitev – na Zaplani bo posajen na obeh straneh dovoza in na robu griča ob dvorišču. Več o njem bom napisala v ločeni objavi. Zasluži si jo.

V Pragi sem opazila zanimivo dogajanje: Lune so se turisti, ko sem pred trgovino čakala na izbiro spominkov, dotikali kot nekakšnega talismana ali relikvije. Redki so vprašali, če smejo. Večina pa na skrivaj, kradoma, mimobežno in nežno. Mislim, da tega niti posebej opazila ni. Zanimivo. Kot totema za plodnost, srečo na potovanju ali kot dokaz poguma? Prideš v Prago, pobožaš velikega kosmatega črnega psa – in preživiš?

Spomine hranim v glavi, zato so fotografije nastajale slučajno in ne ciljno za zbiranje znamenitosti. So trenutki s potovanja, zamrznjeni v času in prostoru. Za spomin na kronično okužbo s potovalno mrzlico :)

Prvi postanek: dva dni v Rotterdamu. Kamp blizu centra mesta (Stadscamping Rotterdam), prekrižarila sva ga s kolesi. Pozor: v Rotterdamu in Amsterdamu kolesa kradejo kot srake. Pomaga samo ketna za bika, kaj nežnejšega nikogar ne zadrži.

Zeliščni vrtiček v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

A niso res čedne te počitniške hiške? Zanimiva rešitev. Na spodnji fotografiji je še notrajnost.

Zgoraj: kamp je obdan s kanali. Voda, voda, voda vsepovsod . . . a ne za kopanje in plavanje. Tudi za Luno ne. Na njeno žalost.

Baje najboljši hamburger v Amsterdamu.

Praga na lep sončen dan konec avgusta.

Restavracija “Pri treh zlatih zvezdicah”. Češki jedilnik ni meka za vegetarijance in vegane, za vse stale pa. Pečena račka in knedlički. Čehi imajo češke krone – ne evrov (da ne bo kdo misli, da je golaž v kruhovi skorji po 210 € :)

Na Češkem seveda ne gre brez češkega piva.

Za Luno pa češka voda.

Turisti se po Pragi prevažajo s “starodobniki”.

Po odličnem kosilu še zastonj koncert z višav. Blagodejno.

Spomenik neznanemu vojaku. Ali nekaj takega. Me bo že kdo bolj pameten od mene popravil (ali pač ne).

Žeja.

Navodila so verjetno za anglo-sase, ki imajo namesto kljuk bunke. Da se jim omili kulturni šok in omogoči dostop do alkohola (napis je bil nalepljen na vratih trgovine s pijačami).

Žongler. Sredi križišča je vrtel pomarančo in dve jabolki.

King kong ali neandertalec? Dobro, da samo iz brona . . .

Vso pot so naju spremljala polja vetrnic. Sprva impozanten vtis, ki se ga hitro privadiš in jih sčasoma sploh ne opaziš več.