Drevo obilja – Tree of Abundance

Ne morem verjet, danes zjutraj je bilo zunaj bolj toplo, kot v hiši! Šla sem ven, po drva za peč v pisarni, in se obregnila ob vrata s steklom. Ostala so od črne omare, ki je nisem več marala … prvič zato, ker je bila črna, drugič pa, ker je bila zaradi prestavljanja že precej vikl vakl. In je šla v peč. Vrata s stekleno šipo pa ne – videti so bila kot uokvirjena slika brez motiva – kot nalašč za kakšen projekt.

V pisarni bi rada imela na steni sliko: Drevo obilja. Kot simbol in da polepša prazne bele stene. Iz otroških let mojih punc je ostala škatla obrabljenih in polomljenih voščenk, ob steni naslonjena vrata s steklom od omare, v sobi vroča kaminska peč … Povezala sem te tri vogale, in naredila sliko.

Zgoraj: voščenke je treba najprej naribati. Dolgočasno, dolgotrajno, tečno, ampak nujno potrebno delo.


Šiliš, drobiš, ribaš … vse možne tehnike sem poskusila … opilki voščenk se naelektrijo in lepijo na prste, šilček, nožek …

Improvizacija: slika je prevelika za v štedilnik, zato je prišla prav vroča kaminska peč. Sliko je bilo treba malo obračati, da so se opilki voščenk povsod lepo enakomerni stopili, ne da bi stekli do okvirja, ampak z malo spretnosti in potrpežljivosti je to k(l)ein problem.

Advertisements

Nepopisan list in betonske visoke grede

Želim vam srečno, zdravo in nadvse uspešno novo leto 2019!

Letos bo fantastično leto.

Hiša je v nekaj letih samote postala nepopisan list, še bolj to drži za okolico. Čudoviti sončni dnevi so, poznajo se že minute, ki se zdaj na novo nizajo po sončnem obratu, dan je vsakič mičkeno daljši … Prsti me srbijo (in posledično me potem zvečer boli križ), pa ne gre samo za to. Meseci bodo hitro minili, kar naenkrat bo pomlad. Prej, ko bom zastavila vrt, prej ga bom imela. Zato sem se ga kar lotila. V načrtu so 4 visoke grede – najcenejše, in najbolj trajne, kar jih lahko dobim in naredim :).

Imela sem že visoke grede iz lesa – ki je zdaj krasno strohnjen. Niti za kurjavo ga ne morem porabit, v tako fantastično gobastem stanju je. Poln micelija bo šel na dno kompostnika in visokih gred. Lesene visoke grede so noro drage glede na dolžino njihovega veka. Ena redkih stvari, ki še leži okoli hiše, je nekaj kupov robnikov. Zelo me je mikalo, da bi iz njih sestavila betonske visoke grede, pa nisem vedela, kako se zadeve lotit. Šla sem brskat na splet in našla genialno rešitev – očitno nisem imela samo jaz te ideje :). Blizu Vojnika (tistega pri Celju) sem našla izdelovalca betonskih izdelkov, ki izdeluje t. im. temelje za robnike. Iz njih in robnikov lahko sestavimo okvir za visoko gredo, poljubno visok in poljubno velik – predvsem pa zelooo trajen.

Poklicala sem ga; zelo je prijazen, lepo sva se pogovorila. Ideja je res njegova, originalna, in kolikor vem, trenutno nikjer drugje v Sloveniji ni mogoče dobiti teh elementov za visoko gredo. Obstajata dve vrsti temeljev za robnike: vogalni in povezovalni (sredinski). Vsak temelj je težak 14 oz. 16 kg, stane pa le 2,5 €. Tudi, če bi morala robnike kupiti (kar mi na srečo ni treba), bi me 90 cm visoka, 2,4 m dolga in 1,4 m široka visoka greda stala približno 100 €, nekoliko nižja (60 cm visoka greda) s sicer enakimi dimenzijami, pa 67 €.

Pa smo šli na pot … našli mojstra (reče se mu Cementninarstvo Korpnik – tukaj je povezava na njegovo stran) in kupili temelje. Za prevoz rabite prikolico (teža je res velika, avto se bo matral, če boste obremenili prtljažnik) ali dobrega prijatelja. O ekspediciji vožnje s prikolico ne bom podrobneje – dovolj je, da vam povem, da z njo ne znam voziti vzvratno in da sem v temi zgrešila dovoz na mojstrovo dvorišče … Na srečo se je vse končalo po najboljšem možnem scenariju, mojster in njegovi fantje so izredno prijazni in tovor je še istega dne srečno prispel domov, na Zaplano. Danes sem se lotila postavljanja prve od visokih betonskih gred.

Griček z rožicami in grmovnicami so prekrile trdovratne in trmaste trave.
OK, zaenkrat vas še rabim, da ščitite zemljo. Ampak, še preden se najavi pomlad, boste šle rakom žvižgat delat zastirko zaščite potrebnim.

That  used to be a garden … To je bil vrt … Ampak, kakšne neverjetne možnosti so to! :)

Sredi grede raste zelen bor … Mali moj, presadit te bo treba.

Navdušena sem nad zemljo. Včasih je bil tukaj lapor …
Fotografija s flešem ji dela krivico – v resnici je razkošno temno rjava.
Poznajo se leta nege, dodajanja komposta, biooglja, tudi nekaj konjskega gnoja. In počitka.

Eden od kupov robnikov, ki bodo zdaj postali visoka greda.

Temelji za robnike, tile so sredinski oz. povezovalni.

“Bojca, greva not, a ne vidiš, da je že tema …” Ljudje so pa res čudni.

 

 

Konec starega, začetek novega

Hiša na Zaplani me je potrebovala – a se to neumno sliši? Tudi če se, tako je. Zadnja leta je bila preveč sama . . . Hiše brez ljudi začnejo propadati, in v tem ni popolnoma nič mističnega. Počasi začnejo odpovedovati aparati in stroji, popuščati začnejo spoji na vodovodni napeljavi, lesena okna in ograja obledijo in popokajo, hiša dobi zatohel in vlažen vonj . . .

Hiše morajo biti polne življenja, toplote, brnenja pralnega stroja, vonjav iz kuhinje in zvečer ali tam, kjer nočeš mačke Lili – vonjev eteričnih olj citrusov :)

Ko je odločitev padla, ni bilo pomembno nič več, niti to, da je crknil hladilnik, da je bil štedilnik skoraj tudi že tam, na onem svetu, v nebesih gospodinjskih aparatov, da bukovih in hrastovih drv sredi novembra ni več lahko za dobiti . . . da ne vem, kako se zažene rolbo, da . . . Nič.

Od začetka decembra sem vsak dan tukaj, pridno kurim (in se zato še bolj veselim tople pomladi), sestavljam načrte za delo in vabim prijatelje na obisk.

V hiši je treba pritisniti še nekaj pik na i, okolica pa čaka na pomlad. Na kakšen topel zimski dan se bom že sedaj počasi lotila čiščenja parcele. Uspešno jo je prerasla gošča, vrt je izginil pod pleveli, na poti do kompostnika se je Luci neuspešno borila z repincem, velikim kot drevo in v znamenje poraza potem še slabo uro obirala bodičaste knofke z obleke.

Vse je treba zastaviti na novo. Nekaj posajenih rastlin se je ohranilo. Spomladi jih bom odrešila plevela in kakšno na novo posadila. Na oknu se počasi ukoreninjajo vejice lovorikovca, pripeljane iz Celja. Pred vrtom čakajo robniki in temelji za robnike, da bo iz njih nastala visoka greda. Ko bodo spomladi začele poganjati mladike v goščavi, bom na pašo za kakšen teden pripeljala koze, da bodo pospravile goščavo, še preden se bo ta razvila. Zastaviti vse na novo je čudovito – vse možnosti so odprte. Pripravljene imam vreče biooglja, materiala za visoke grede je na parceli ogromno – kaj čem še lepšega :)

Zdaj, v zadnjih dneh leta 2018, ob topli peči, v kateri pokajo sušice, poslušam ZAZ in pesem z njenega zadnjega albuma Que vendra (What will come – Kaj bo prišlo). Kako prav ima.

It doesn’t really matter where I’m going
As long as I dare
To hold the other’s hand
To love the time that passes

In everything I do
Rage and love embrace each other
Be it mine or be it yours
Life goes beyond us
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Where it’s going to end
In my joys, in my sorrows, in my choices, in my tears
I let my feelings go
At best, we write our paths the way we care
To love indifferently
On the quicksand of a past that’s collapsing
I hang up to those I love
Taking care of each second
The hours will take care of themselves
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Where it’s going to end
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
Since we are here and we don’t know
What is going to happen in a few moments
Letting my instinct speak heals me
Since this all is way too short
I’ll be loving till my last day
Till my last breath of life
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Without thinking about tomorrow
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue

Jutri lepo vabljeni v Državni svet!

VABILO NA KONFERENCO – ZA EKOLOŠKO KMETOVANJE IN ZDRAVO HRANO, OBNOVLJIVO ENERGIJO IN SUROVINE

Jutri, 18.12.18, ob 9.30, vas vabim, da se udeležite 18. mednarodne konference SLOBIOM v Državnem svetu RS na Šubičevi 4 v Ljubljani.

PROGRAM KONFERENCE
9:30 OTVORITEV KONFERENCE mag. Martina Šumenjak Sabol, predsednica, Zveza društev za biomaso Slovenije
9:40 PODNEBNE SPREMEMBE IN NOVE ZAVEZE SLOVENIJE VABLJENI predstavnika, Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo
10.00 GEOTERMALNI VIRI ENERGIJE V SVETU, EU IN SLOVENIJI TER MOŽNOSTI GRADNJE GEOTERMALNIH ELEKTRARN GW VELIKOSTI
ZA PREHOD NA 100 % OBNOVLJIVO ENERGIJO dr. Peter Kralj, SLOBIOM koordinator za geotermalno energijo ter OVE in URE do 2030
11.00 UPORABA BIOMASE IN PROIZVODNJA PELETOV NA HRVAŠKEM Marijan Karvar, generalni sekretar, Hrvaško združenje za biomaso, CROBIOM
12.00 BIOČAR, KUHALNIK ZA BIOOGLJE Bojca Januš, raziskovalka in svetovalka, Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
12.30 ODMOR
13.30 BIOOGLJE IN DRUGI KORISTNI NASVETI ZA VRTIČKARJE, ZA ZDRAVJE LJUDI IN NARAVE Bojca Januš, raziskovalka in svetovalka, Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
mag. Martina Šumenjak Sabol, predsednica, Zveza društev za biomaso Slovenije
16.00 ZAKLJUČKI IN KONEC KONFERENCE dr. Peter Kralj, SLOBIOM koordinator za geotermalno energijo ter OVE in URE do 2030, mag. Martina Šumenjak Sabol, predsednica, Zveza društev za biomaso Slovenije

V okviru konference bom od 12. ure dalje predstavila kuhalnik Biočar, nato pa predavala o biooglju in drugih koristnih metodah za vrt in kmetijo, za zdravje narave in človeka.

Več informacij prosim preberite tukaj: http://www.ds-rs.si/sites/default/files/dokumenti/slobiom_18dec2018.pdf

Kotizacije ni.

Lepo vabljeni!

Bojca Januš

Domov, tudi skozi noč, domov

Precej časa je preteklo od zadnjega zapisa. Ogromno tem se je nabralo, precej člankov tudi. Premor je nastal spontano. Je že dobro, da je bil. A mi vseeno ni všeč, da zanemarjam blog in upam, da bom poslej pisala bolj redno.

Lotila sem se prenavljanja hiše. Kaj in kako bom uredila, je moralo najprej dobro dozoreti. Nekaj prostorov sem že prebelila, zamenjala tla v veži, še jih bom v pisarni. Poleti sem se naučila polagati ploščice (kako to početi, bom napisala enkrat drugič, in čeprav ni ravno kvantna fizika, sem po nekaj dneh priprave in nanašanja lepila in polaganja ploščic zelo dobro razumela, zakaj so pečarji plačani tako, kot pač so . . .).

Tako zelo sem se navadila povsod in vselej imeti ob sebi Luno, da me moti, če je ni. A ne vedno – njena odsotnost me ne moti, ko gre za strateško mesto na pragu sobe ali prostor ob mizi ali sredi kuhinje, ko moraš skoraj ob vsakem obratu stopati čez njo, ali kadar se uleže ob predalnik pisalne mize tako, da moram, če hočem do kuverte v spodnjem predalu, najprej odriniti skoraj 40 kil težko črno dolgodlako lenobo.

Pogrešam jo zlasti, kadar me delo zunaj zamoti do pozne noči. Odvadila sem se šumenja nočnega gozda na Zaplani. Našpiči mi ušesa, kadar Lune ni ob meni. Ima ostra ušesa in je brez zadržkov, ko je treba izraziti svoje mnenje. Zato se z njo počutim povsem varno – njena kosmata ušesa in vlažen smrček sta najboljši varnostni sistem, kar jih je . . .

Včeraj zvečer sem končno, okoli devetih zvečer, ven odvlekla še nekaj odrezkov toplega poda, da zaključim delo. Zunaj je bila gosta tema, nobenih zvezd. Tiste nekaj svetlobe, ki je prodirala skozi okna, je osvetlilo samo ozek pas okoli hiše.

Nad hrasti na jugovzhodu, nad gričkom pred hišo, se je zaslišalo čudno oglašanje. Kadar ni Lune, se včasih nalašč pretvarjam, da ne slišim zvokov. In jo ob prvi priliki podurham not . . . Ti zvoki pa so bili tako zelo nenavadni, da sem se ustavila in jim bolj natančno prisluhnila. Vem, kako se prepirajo polhi in kako se oglaša čuk. To ni bilo ne eno ne drugo. Sčasoma mi je kapnilo – to so nekakšni ptiči. In veliko jih je. Ampak kateri? V trdi temi? Cela jata?

Ko sem prišla do računalnika, sem poguglala nočno misterijo. Tole je bilo:

Gosi letajo v jati v obliki klina; na čelu letijo najmočnejši letalci, in ko se utrudijo, jih zamenjajo bolj spočiti kolegi. Gos na čelu leti od vseh najnižje – klin se do svojega konca vso pot rahlo dviga, gosi na repu klina letijo najvišje. Na ta način najbolje izkoristijo aerodinamične lastnosti svojih kril in edina gos, ki se resnično mora truditi, je tista na čelu. Na ta način, z letom v klinasti formaciji, gosi lahko naredijo 71 % več poti, kot bi je sicer.

Da ne bi izgubljale časa, letijo tudi ponoči in s tem sodijo v maloštevilno skupino ptic. Ponoči se oglašajo, da ostanejo skupaj, da se opogumljajo in spodbujajo, da se noben član jate ne izgubi . . .

. . . skupaj, na poti domov.

Oreh: lani, 17. maja, in letos, 28. junija

OK, bom iskrena. Ni mi všeč, če nisem všečna, ampak si ne morem pomagati, da ne bi vseeno počela stvari tako, kot mi sede. Zelo verjetno sem za marsikoga že dolgočasna s tole homeopatijo . . . jih kar slišim: Pa ne že spet . . . a se ji res nič drugega ne dogaja??

Ne bom rekla, da se mi ne. Vsak dan je poln različnih stvari, tudi skrbi (še posebej, ko je polna luna – tale današnja me je že včeraj spravila v obup). Potem se zgodi pa kaj tako lepega, da ne morem kaj, da si ne bi z nasmeškom rekla, ja, življenje je res lepo.

Na parceli je sedaj slaba polovica kozje črede; koze, ki jih molzemo, mame z majhnimi kozlički in breja Lizika pa so doma. Tudi Žuža (rešenka, če se je še spomnite), je doma s svojo mamo Uži. Včasih pomislim, da je nekaj posebnega na tej kozi. Tako glasna in zahtevna je kot nobena druga. Pogruntala je, kako sladko je žito in zdaj se dere huje kot gasilska sirena ob sobotah, dokler je med molžo ne spustimo ven in ne izsili svojega deleža koruze in ječmena. Izsiljevalka. Zalita je kot majhen boben.

Na parceli je s kozami še kobila Nela (strašno veselje mi dela s tem, da pride k meni, ko jo pokličem in me potem spremlja in opazuje, kaj počnem). Pa vinograd, ki ga že spet zdravimo s homeopatijo in je čedalje lepši, nekaj teras z zelenjavo, čebele in . . . dva oreha z zelo velikimi plodovi. Danes sem ju šla podrobneje ogledat, ker sta bila lani bolna.

Lani sta bila takšna:

Takole sem napisala lani, 17. maja:

Zadnji je prišel na vrsto ponos in veliko veselje lastnika parcele – mladi oreh, z res velikimi orehi. Žal so se letos v njegovih listih naselile pršice Eriophyes erinea ali Phytotus tristriatus. Te pršice so zelo majhne, manj kot 0,1 mm. Prehranjujejo se s tkivom listov, in povzročajo poškodbe. Poškodovani so lahko tudi plodovi (kasneje v sezoni). Na listih nastanejo značilne oblike, nekakšne otekline na zgornji strani listov, ki so sprva zelene, in vdolbine na spodnji strani, obarvane oranžno ali rumeno, kasneje pa rjavo. To, da so, običajno ni smrtno nevarno za drevo. Menda gre bolj za estetski kot pa za zdravstveni problem, a drevesu fino zaradi njih seveda tudi ni. Zato se jih je smiselno znebiti. Vendar ne s kemikalijami, ker le-te najprej pobijejo vse naravne sovražnike pršic, šele potem morda tudi kakšno pršico. Z njimi drevesu delamo medvedjo uslugo. Pršica, ki napada orehe, je pajkovec in torej sorodnik pajkov in klopov, ne pa uši. Zato sem pomislila, da bom, če ne bo dovolj Silicea C200, poskusila še s katerim od pripravkov za pajkovce.

Dala sem jima Siliceo, nato pa pozabila nanju, ker je bilo toliko drugega dela. Letos sta taka:

A se opazi razlika? :)