Tri mlade belouške v ribniku

Pred nekaj dnevi sem pulila plevel v krogu pod jablano in za hip samo zaslutila vijugasto gibanje dolgega, vitkega in gibkega telesa skozi travo v smeri ribnika. Gibanje je bilo tanjše in bolj prožno, kot je pri slepcu, zato sem pomislila, da gre za mlado kačico.

Zdaj sem jih našla: tri mlade kačice belouške so se naselile v ribniku (mogoče je kje še kakšna, do sedaj sem naštela tri). Pospravile so paglavce. Da so mlade, je jasno; dolge so samo kakšnih 30 cm in zelo vitke. Da so belouške, tudi. Na obeh straneh glave imajo značilne bele lise in ovalno obliko glave ter blag prehod glave v vrat, kar je značilno za nestrupene kače.

Kadar je belouška v nevarnosti, se brani tudi tako, da napihne glavo v trikotno obliko in na ta način posnema strupene kače. Pojav je v naravi pogost, imenujemo ga mimikrija (več o tem na https://sl.wikipedia.org/wiki/Mimikrija).

Odrasle belouške so dolge do 2 m. Samice so daljše od samcev.

Mogoče je bil njihovim mamam všeč nov kompostni kup, ki sva ga postavila pod divjo češnjo na robu gozda in so v njem izlegle jajca. Pogosto več samic leže jajca skupaj, na isto mesto; v gnezdu lahko tako naštejemo tudi do 100 jajc.

Po odkritju sem poklicala Jožeta in mu povedala, da so v ribniku kače. Je rekel: kakšna druga bi od groze zbežala. Ja, mogoče. Pa ne Bojca.

Belouške ljubijo žabe. Mlade imajo rade paglavce, odrasle pa odrasle žabe, in mogoče kdaj tudi kakšnega glodavca. So sestavni del ekosistema. Zelo sem vesela, da so se naselile v našem ribniku.

Hugo se sicer tudi rad namaka v njem. Zdi se, da se ne motijo in veselo bivajo v sožitju.

Priden Hugo.

 

This entry was posted on 14 septembra, 2020, in Brez kategorije. Komentiraj

Timijan


Na fotografiji so Timi (na sredini), njegova starejša sestra (na levi) in njegova mama (na desni). Fotografijo sem posnela nekega večera, ko so se muce zbrale ob krožničku sveže pomolzenega kozjega mleka.

Poglejte njihove oči.

Timijeve so otroško nedolžne, odprte in okrogle. Njegova mama gleda srepo, pogled starejše sestrice pa je na poti tja.

Timija je njegova mama skrbno čuvala. Večino časa je bil skrit pred ljudmi in vaškimi mački, ki bi ga prav tako lahko pokončali. Na jutranje in večerno mleko sta prišla vedno enako: najprej njegova mama, ki je skrbno pregledala “teren”. Nato je zelo potiho poklicala Timija, ki se je prikazal iz kakšne luknje, se priplazil ob zidu in hitro stekel do nje, v zavetje. Imel je srečo. Gotovo se ni skotil sam, a od vseh bratcev in sestric je preživel samo on.

Z drugimi mucami je živel v okolju, ki do muc ni bilo prijazno. Pri hiši je bilo pet ali šest muc, ki niso bile sterilizirane, zato so se neprestano rojevali novi in novi neželeni mucki. Večino so pobili konkurenti njihovih očetov ali kar njihovi očetje sami, mnoge tudi domači ljudje. Na ta način se še vedno rešujejo takšni “problemi” po Sloveniji.

Na srečo kdaj pa kdaj tudi ne. Darja Urbas iz društva Reks in Mila je zaslužna, da se je zgodba vsaj za te muce končala drugače. Polovila sem muce in jih odpeljala v veterinarsko ambulanto Tristo kosmatih. Timijan je bil za sterilizacijo še premlad (takrat smo še mislili, da je muca in ne mucek), zato smo njegov poseg odložili za nekaj časa. Vse muce so oskrbeli. In za vse so povedali, da so prelahke za svojo starost. Ni čudno, če so ob uborni prehrani še neprestano rojevale.

Siva muca, Timijeva mama, je bila najhujši zalogaj. Nemogoče jo je bilo ujeti, trudila sem se več ur, da bi jo. Nobeno mleko, noben priboljšek, nobeno prilizovanje ni pomagalo. Ujela se je šele v živolovko, a tudi ujeta ni nehala izražati srda in besa. Takšnim mačkam damo ljudje nalepko, da so žleht. Pa ne, niso žleht. Poglejte še enkrat njene oči. Takšne so nastale po mnogih leglih tako ali drugače umorjenih mladičkov, po letih preganjanja in zanemarjanja, zaničevanja in ubijanja zaupanja in ljubezni. Pa takšna ljubezen do živali, res …

Končno je bil tudi Timi ocenjen, da je dovolj star za poseg. Kot zadnjega sem odpeljala k veterinarju, ga pustila tam in odšla domov čakat na klic. Že med vožnjo domov sem razmišljala o tem, kako se bo znašel po operaciji, s sveže zašito rano med starejšimi mucami, na mrazu (muce so živele na seniku nad hlevom). Nisem si mogla predstavljati, da bi ga vrnila v neprijazno okolje, iz katerega sem ga odpeljala. Odločila sem se, da bo ostal pri meni. Dobil je ime: Timijan (materina dušica).

Timi ima še vedno okrogle, nedolžne otroške oči. Je strašno nežen in prijazen muc in čeprav je star že dve leti, še vedno deluje zelo otroško. V šali mu pravimo Piskec (ker ne mijavka, ko me zagleda, ampak nežno piska).

Ne gleda srepo in sovražno. Ker mu ni treba.

This entry was posted on 9 septembra, 2020, in Brez kategorije. 2 komentarja

Krokarji in menopavza (ali: vse je stvar percepcije)

O novi knjigi ne razmišljam več, dogovor je že skoraj sklenjen. Sestavljati se je začela skoraj takoj po izidu zdaj že stare, leta 2013 izdane knjige Permakulturni vrt. Zdaj jo (jih) končno lahko resno, z obvezo, pišem. Danes sem se lotila uvodnika k prvi.

Nedeljsko dopoldne sem zato z laptopom prebila v postelji. Ob dveh psih in mačkih in ob pogledu na zelenje skozi vsako okno hiše, je edini način, da me ne potegne stran od pisanja ta, da se zabubim v posteljo.

Konec dopoldneva sem šla v pisarno pregledat maile in se spomnila na blog – kdaj sem nazadnje pisala na blogu? Uf …

Toliko se bom usedla, da dokončam zadnjič začeto objavo o menopavzi in krokarjih. Povezava med tema dvema pojavoma je očitna: oba sta stvar percepcije.

Menopavza: pojav ob koncu rodnega obdobja, ki ga spremljajo valunge, spremembe razpoloženja, nespečnost itd. Zadeva je zoprna, če jo dojemamo kot konec nečesa (konec rodnega obdobja, znak staranja). Če pa vemo, da smo samice homo sapiensa izjema v tem, da živimo še dolgo po koncu rodnega obdobja (to po-obdobje je pogosto enako dolgo kot rodno obdobje), se lahko vprašamo, zakaj je tako? Odgovor ni povsem znan; ena od teorij govori o tem, da ženske odložimo svojo rodnost zato, da lahko pomagamo naslednji generaciji, ko ta vstopi v rodno obdobje. Ker “It takes a village to raise a child”- človeški otroci (mladički) so izjema med mladički v tem, da so dolgo časa nebogljeni. Žirafice in podobni se postavijo na noge zelo kmalu po skotitvi, in že kakšno uro kasneje sami tekajo naokoli. Človeški mladički pač ne, in ves čas nebogljenosti, ki traja kar nekaj let, bi lahko postali lahek plen. Da ne, poskrbijo njihove mame in mame njihovih mam. Povsem drugačen vidik, ni res? Menopavza torej ni konec, trkanje pogube, starosti in slovesa na vrata, pač pa odlaganje ne več nujno potrebnega in daritev lastne rodnosti v dobro naših potomcev. Takole je nespečnost in vročinske oblive precej lažje prenašati.

Krokarji: zadnjič sem se med delom na vrtu odločila, da bodo v enem od poglavij nove knjige nastopili krokarji. Zato, ker so velikokrat narobe razumljeni in zato, ker gnezdijo v gozdu na severni strani hiše. Vsak večer, skoraj natanko ob osmih zvečer, priletijo z vzhoda, potem pa nad hišo naredijo 90° ovinek proti severu in zletijo čez hišo. Jeseni dva (mislim, da sta par), spomladi in poleti pa cela jata krokarskih mulcev. So simbol tega, kar se mi zdi, da je dobro večkrat omeniti: lepote narave in časa, ki si ga preprosto moramo vzeti za to, da jo opazimo in občudujemo. Zlovešči sloves, ki ga imajo, so jim pripeli ljudje v srednjem veku, ko je bilo zaradi kuge povsod veliko trupel. Krokarji so mrhovinarji. Naredili so to, kar pač po svoji naravi počnejo: pospravljali so mrhovino. Ljudem so se zdeli znanilci smrti (kaj pa, če bi namesto tega raje pospravili za sabo, a?) in so jih začeli preganjati. V resnici so krokarji izjemno bistre živali. Par ostane skupaj vse življenje. Jate, ki jih opazimo, so običajno združbe mladih krokarjev, ki se preganjajo in počnejo neumnosti; ko se zresnijo, si izberejo partnerja in ostanejo z njim. Inteligentne živali prepoznamo po igrivosti in krokarji so prvaki v zabavnih igrah. Kako vem? Ker sem pred leti enega od njih vzela v avto, po tem, ko sem ga rahlo okvavljenega našla v snegu ob cesti. Verjetno ga je zbil voznik pred mano. Obsedel je na zadnjem sedežu in počakal do doma. Na ovinkih se je malo zagugal in me bistro gledal. Brez vsake panike. Ko si je opomogel, se pogrel, in ko sem se prepričala, da z njim ni nič hujšega, sem ga spustila, da je odletel. Ostal je spomin na mogočno ptico, bleščečo svilo letalnih peres, raven, močan, pološčen črn kljun in izjemne opazujoče in razumevajoče oči.

Kot rečeno, vse je stvar percepcije.

 

This entry was posted on 6 septembra, 2020, in Brez kategorije. Komentiraj

Katera visoka greda je najboljša

Pred časom me je neka gospa spraševala, kdaj bom le objavila rezultate primerjav med različnimi visokimi gredami. Končno sem jih :) Članek o tem je objavljen v zadnjih (julijskih) Novicah iz Gajinega vrta in za vse, ki vas ta tema zanima, ga objavljam še tukaj:

 

Katera visoka greda je najboljša

Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne več hranil in toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, lažje pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Lažje jih oskrbujemo,vzdržujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr.  kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline, in na ta način še povečamo njen izkoristek.

Največja prednost visokih gred pa je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati in nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno pri delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).

Odkar so »in« opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Večinoma so narejene iz lesa. Najslabša izbira je seveda smreka, ki je je veliko med visokimi gredami. Takšna visoka greda ne bodo dolgega veka, saj les na prostem prej ali slej propade.

Ker imam rada preproste, učinkovite, čim bolj trajne in ne predrage rešitve, sem iskala druge možnosti. Pobrskala sem po spletu in naletela na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je posebej v ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljudno dolgo in visoko betonsko visoko gredo.

Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki (temelji robnikov stanejo sicer le 2,5 €, a imajo 15 kg (ravni) oziroma 17 kg (vogalni). Robniki morajo biti armirani (takšni brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman). Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30*5*200 cm ima 75 kg, robnik z dimenzija 30*5*100 cm pa 35 kg. V avtu jih torej gotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico.

Druga pomanjkljivost (ki pa za koga morda to sploh ne bo), je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. Še vedno pa lahko izberemo obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve je na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrastle in jo prerastle, pa »grdote« zelo verjetno niti ne bomo več opazili.

Proizvajalec priporoča, da robnike zabetoniramo. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili.

Letos sem lahko primerjala uspešnost  različnih visokih gred. Trenutno imam dve leseni, eno plastično (velika okrogla kad, ki je odslužila svoje in smo ji naluknjali dno), dve betonski (različnih velikosti) in eno iz kovinskega ogrodja, ki smo ga znotraj obložili s tekstilno oblogo.

Razvrstila sem jih glede na uspešnost rastlin, ki rastejo v njih in glede na zahtevnost vzdrževanja (predvsem potrebe po zalivanju).

1. Na prvem mestu sta betonski gredi. V njiju gojim zelenjavo že več kot eno leto, zato se je material že precej posedel. Potzno jeseni ali zgodaj spomladi ju bom dopolnila s kompostom. Ne potrebujeta nobenega vzdrževanja, rastline v njih odlično uspevajo, blitva je brez težav prezimila in smo jo jedli še spomladi. Seme odlično vzkali, lahko jo je vzdrževati, pridelek je odličen. Opazila sem še eno razliko: pri lesenih visokih gredah je zunanji rob, tik ob lesu, najbolj sušno področje visoke grede, v katerem bodo rastline, če ne bomo pazili, trpele sušo. V betonski visoki gredi te težave ni. Bojazen, da bo betonska greda hladna, se ni uresničila. Cena: 67 € (manjša, kvadratna) in 100 € (večja, pravokotna). Starost: eno leto. Trajnost: zelo dolga. (P.S. O betonskih visokih gredah sem na blogu že pisala: TUKAJ).

2. Plastična kad, predelana v visoko gredo, se je tudi dobro obnesla. Vanjo sem nasadila sadike zelja in nekaj paradižnikov ter posejala kolerabice. Odlično so vzkalile, sadike sem nato presadila v betonsko visoko gredo. Starost: pol leta. Trajnost: dolga.

3. Ta greda je nastala na pol za šalo, na pol zares, iz samih odpadnih materialov, ki bi sicer pristali na deponiji. V visoki gredi iz kovinskega ogrodja in obloge iz tekstila se uspešno razvijata korenje in rdeča pesa. Globina korenju zelo ustreza, zaradi višine pa ga ne najde korenjeva muha (ki leta in išče svoje žrtve nizko pri tleh). Win-win situacija 🙂 Starost: eno leto. Trajnost: nekaj let.

4. Klasične visoke grede sem naredila iz lesenega zaboja, sestavljenega iz letvic in sestavljivega lesenega zaboja. Oboje je bilo brezplačno, saj je predstavljalo odpadek. Notranjost takšne visoke grede je pametno obložiti s kartonom, da zemlja in voda ne moreta uhajati skozi stranice. V lesenih visokih gredah dokaj uspešno rastejo plodovke, vendar moram tukaj bolj paziti na zalivanje, kot v drugih visokih gredah. Starost: pol leta. Trajnost: nekaj let.

V vse visoke grede sem materiale naložila enako, tako kot sestavljamo kompostni kup. Material v visokih gredah se seveda sčasoma posede in visoko gredo je treba dopolniti. V ta namen ves čas pripravljam kompost: ves odpadli rastlinski material iz kuhinje, z vrta, cvetličnih gred, sadovnjaka in zelenice shranjujem v kompostniku na vrtu (tu kompostiram kuhinjske odpadke in odpadke z vrta) ter v ogradi iz palet pod staro češnjo na severnem delu parcele (tukaj kompostiram vse ostale rastlinske materiale). Pozno jeseni ali zgodaj spomladi bom v visoke grede dosula zrel presajen kompost in mu primešala Biooglje – aktivator zemlje.

 

This entry was posted on 22 julija, 2020, in Brez kategorije. 2 komentarja

Samozadostnost za sodobne čase

Samozadostnost postaja zaradi pandemije še pomembnejša. V izrednih razmerah je vrag pojedel šalo. Kaj bi jedli, če bi se meje zaprle za dlje časa, kot so se? Ob tem, da doma (v Sloveniji) zelenjave pridelamo za zgolj 39 odstotkov, sadja za 48 odstotkov in krompirja za 48 odstotkov potreb. Mesojedci so na boljšem, doma pridelamo 81 odstotkov vsega mesa, ki ga pojemo (podatki so za lansko leto).

Izgovori, da se ne da, so res zgolj izgovori. Kjer je volja, je pot. Če se nam ne da, bomo našli izgovor. Če se nam da, pa način za dosego cilja.

Lahko bi se zgledovali po tistih, ki niso iskali izgovorov, ampak rešitve. Na primer po staroselcih, ki so vse do prihoda Špancev v 16. stoletju živeli v Amazoniji. Ne govorim o nabiralcih in lovcih, pač pa o cilizaciji, ki je štela cca 6 milijonov ljudi. V pragozdu (v katerega, mimogrede, sodobni Brazilci ne bi pomolili niti nosu, ker je takšen, kot je, prenevaren), so na zelo uborni osnovi ustvarili cvetočo civilizacijo. Trajala je cca 3000 let, končala se je s prihodom španskih konkvistadorjev, ki so prinesli bolezni. Opazite vzporednico z današnjimi časi?

Vir: https://amazoniareal.com.br/artista-faz-instalacao-com-terra-preta-de-indio-no-paiol-da-cultura-do-inpa/

Najprej nekaj dejstev: leta 1541 je Francisco de Orellana, španski konkvistador, na svoji misiji iskanja cimeta in zlata, naletel na bogato razvito civilizacijo. Tam, kjer je nihče niti v sanjah ne bi pričakoval: v nedrju Amazonskega porečja. Ni mogel verjeti svojim očem: z reke, po kateri so potovali Španci, se jim je odpiral pogled na vasi in mesta, obdana z obzidjem, ki so se ob obali reke nizala tesno ena za drugo. Naselbine so bile povezane z ravnimi cestami, kot z ravnilom narisanimi skozi pragozd. V njih je živela množica ljudi.

Civilizacija sredi pragozda? Na prvi pogled zgolj pravljica (in tako so si mislili tudi tisti, ki jim je de Orellana ob vrnitvi povedal o svojih opažanjih). Kako bi lahko v Amazonskem pragozdu, kjer je zemlja uborna, pusta, svetlo rumena in skoraj nerodovitna, obstajala civilizacija, ko pa je za nastanek in obstoj civilizacije nujno potrebna stalna naselitev in napreden kmetijski sistem? Ki pridela kaj drugega kot zgolj  jagodičevje in vsake toliko ulovi kakšnega divjega pujsa. Za vzdrževanje velikega števila stalno naseljenih ljudi je nujno pridelati žitarice. Kar je možno edino z intenzivnim kmetijstvom.

Konec zgodbe je žalosten … de Orellana je leta 1546 zbral denar in še enkrat odšel na pot, a je, še preden je dosegel svoj cilj, na reki umrl. Šele slabo stoletje kasneje so drugi šli po njegovih sledeh. O cvetoči civilizaciji ni bilo več ne duha ne sluha. Najverjetneje so jo uničili virusi in bakterije, ki so jih s sabo prinesli prvi španski obiskovalci.

Danes vemo, da je civilizacija v Amazoniji resnica, ne pravljica. Francisco ne Orellana ni imel prividov, ni bil blazen.

Vir_ https://www.c-spot.com/atlas/chocolate-sources/amazonia/

Terro preto, noro rodovitno črno prst, ki se reproducira in je ni treba gnojiti, je ustvaril človek. Posnetki iz zraka danes odkrivajo zanimive geometrijske like v pragozdu, robove nekdanjih naselbin in obsežnih področij z dvignjenimi gredami.

Zakaj je običajna zemlja v Amazoniji nerodovitna?
Pragozdna zemlja je sestavljena pretežno iz železovega in aluminijevega oksida. Zemlja s takšno sestavo ni sposobna privlačiti in zadržati hranilnih snovi, zato se v pragozdu vse dogaja nad tlemi: organske snovi razpadejo na tleh in iz njih se oskrbujejo tam živeči organizmi. Vse se torej dogaja nad tlemi. Žitarice tako ne morejo uspevati, zato v prvobitnem pragozdu obstoj civilizacije ni mogoč.

Kako torej je lahko živela civilizacija, ki je štela 6 milijonov ljudi, v Amazonskem pragozdu?
Tako, da so ustvarili zemljo, bistveno drugačno od na pol mrtve rumene pragozdne osnove. Imenuje se Terra preta de Indio (port. indijanska črna zemlja). Tudi sedaj, še vedno, po nekaj tisočletjih, terra preta obstaja v amazonskem pragozdu. Ocenjujejo, da so tedanji ljudje cca 10 % površine spremenili v terro preto. In ta zemlja je ne samo rodovitna, tako noro živa je, da se vsako leto odebeli za 1 cm … Večna zemlja, večno rodovitna, ki je ni treba več gnojiti, lahko samo vsako leto pridelamo na njej hrano. Po raziskavah do 25 kg na m2.

Amazonijo požigajo, mar ne?
Ja, jo. Vendar tega nekdanja civilizacija ni delala. S požigalništvom danes spremenijo kos pragozda v njivo, na kateri nato leto ali dve gojijo pridelke; v kratkem času se zemlja iztroši, sledi erozija, in njivo je treba preseliti drugam. To ni prava pot. Pragozdno zemljo so sodobni znanstveniki poskusili predelati v rodovitno tudi s pomočjo sodobnih umetnih gnojil – neuspešno.

Terro preto se trudijo poustvariti, rezultati so že tukaj.

Samo še tole: Kakšna je razlika med današnjim in amazonskim intenzivnim kmetijstvom?
Enaka sta v cilju: pridelati dovolj hrane za veliko število ljudi. Različna pa v načinu. Sodobno kmetijstvo uničuje zemljo, amazonsko jo je izdelovalo. In zato je bilo amazonsko intenzivno kmetijstvo uspešno, sodobno intenzivno kmetijstvo pa je drago in škodljivo, saj zemljo in tudi okolje na sploh uničuje z umetnimi gnojili in strupi.

Tale blog postaja predolg … vsega tokrat ne bom mogla povedati, zato bom o tem še pisala. Vesela bom pripomb, vprašanj, debate. Vsak komentar je dobrodošel.

 

 

 

 

This entry was posted on 11 junija, 2020, in Brez kategorije. 3 komentarji

Uši na sadnem drevju, dežuje pa, kot da že 100 let ni …

Zgoraj: mali park, ki se postopoma razvija na zahodnem delu parcele (pogled je z okna pisarne). Mlado sadno drevje ima obrobe iz lesenih okvirjev, tla v njih sem oplela, posula s staranim kompostom iz konjskega gnoja in pod drevesa posadila kapucinke. Za obrobe sem prosila J.-ja, rekla sem za osmerokotnike. J. je najprej naredil nekaj sedmerokotnikov in vprašal, če jih bom sploh hotela – “Da ni to spet neki zaplaninski vudu in številka 7 ne bo prava ali kako pač.” :)

Mila zima, deževna in hladna pomlad. Ni čudno, da je sadno drevje polno uši, dežuje pa še vedno. 

Sadno drevje so letos množično napadle uši. Najraje imajo mlade listke na koncu vej. Listki se zvijajo, ker jim uši pijejo sokove, uške pa so v zvitkih varno skrite. S Kaolinom notranjost takšnih listkov težko dosežemo, pa tudi neprestan dež ga bo stalno spiral. Odlično se je izkazal homeopatski pripravek Staphisagria C200. A kaj narediti, ko so tla že tako ali tako preveč namočena, s homeopatskimi pripravki pa naj bi rastline škropili in zalivali?

Kadar je zemlja zaradi dežja zelo namočena, je ne močimo z dodatnimi litri vode. Drevesom dodamo nerazredčen homeopatski pripravek (v primeru uši na sadnem drevju uporabimo Staphisagrio C200).

Globule raztopimo v vodi, zaprto steklenico nato temeljito pretresemo (vsaj 50 x), nato pa raztopino s pomočjo žlice (ne kovinske!) polijemo po tleh okoli vznožja rastlin.

Napadena drevesa zdravimo s pripravkom 1 x dnevno, na vsake 2 do 3 dni, postopek ponovimo 3 do 4-krat. Opazujemo, kaj se dogaja. Homeopatijo prenehamo dodajati, če se že v obdobju dodajanja pojavi izboljšanje in prepustimo rastlini, da se bori sama.

Poraba (za posamezen tretma) na 1 drevo: 6 do 8 globul Staphisagrie + 1 dl vode (kapnica ali postana voda iz vodovoda)
Poraba za 10 dreves: 60 – 80 globul + 1 l vode (v 10 g steklenički Staphisagrie C200 je več kot 230 globul).

Po uporabi pripravka spremljamo stanje:

  • Če se stanje izboljša, prenehamo z zdravljenjem.
  • Če se najprej izboljša, nato pa poslabša, podvojimo dozo.
  • Če ni sprememb, uporabimo drug pripravek.

Opozorilo!

Homeopatskih pripravkov se, če je le mogoče, ne dotikamo z rokami, ker jim na ta način vtisnemo tudi svoj zapis. Pri delu uporabljamo stekleno, plastično ali leseno posodo in pribor, nikoli kovinske. Homeopatske pripravke hranimo v zaprti steklenički na hladnem, suhem in temnem mestu, stran od virov sevanja.

This entry was posted on 10 junija, 2020, in Brez kategorije. Komentiraj

Lunin setveni koledar. Gremo :)

Pred nekaj tedni (objavo lahko preberete TUKAJ) sem vas vprašala, če ste tudi vi zmedeni ob tem, da imamo različne setvene koledarje, ki so si včasih povsem nasprotni, še pogosteje pa zgolj “zamaknjeni” za dan ali dva.

Prebrala sem poglavje Planting by the Signs v knjigi Foxfire, kupila in prelistala knjigo Vse ob svojem času, napisala dva članka na to temo za revijo Moj mali svet in se naučila določiti za takšno in drugačno delo ugodne in neugodne dni.

Zakaj so v revijah in na spletu objavljeni setveni koledarji pogosto povsem različni, ne vem, lahko zgolj ugibam. Zakaj pa pride do zamika, pa mislim, da vem – ker se ob določanju znamenja, ki vlada določenemu dnevu, ne upošteva lokacije, za katero določamo setveni koledar. Ni namreč vseeno, ali gre za Frankfurt ali za Ljubljano.

Uf :)

Kar sem izvedela, bi zdaj seveda rada povedala, dala dalje … in sem se lotila pisanja na blogu. Potem pa ugotovila, da je tema tako velika in široka, da bi bila objavo o njej tako dolga in obsežna, da je verjetno nihče ne bi bral.

Zato sem se odločila, da bom raje objavljala tedenske sužetke. Takšne uporabne, za največ teden dni vnaprej, z razlagami in kratkimi navodili. Ob tem bom lahko sproti primerjala različne koledarje in navodila, pri delu na svojem vrtu in sadovnjaku pa bom upoštevala “svoj” koledar (ta, ki si ga bom na osnovi obeh knjig in drugih virov sproti sestavljala sama in ga objavljala na blogu). Me prav zanima, če bo kaj pomagal :)

Gremo :)

Ponedeljek 13. april usihajoča Luna Kozorog od 02:06
Torek 14. april Zadnji krajec Kozorog
Sreda 15. april Zadnji krajec Vodnar od 09:38
Četrtek 16. april usihajoča Luna Vodnar
Petek 17. april usihajoča Luna Vodnar do 20:30
Sobota 18. april usihajoča Luna Ribi
Nedelja 19. april usihajoča Luna Ribi

10. znak: Kozorog (kolena)

Zemeljsko znamenje, vlažno in rodovitno.

Kaj delamo, ko je Kozorog v času pojemajoče Lune:

  • odličen dan za sajenje, potikanje in setev gomoljnic in korenovk: krompir, čebula, pesa itd., tudi za setev zimske zelenjave,
  • krompir je najbolje saditi zelo kmalu po polni Luni,
  • odličen čas za odstranjevanje plevela, krčenje neželene rasti, redčenje rastlin na gozdnih robovih in v živih mejah,
  • dober čas za pripravo novega ali za urejanje obstoječega gnojnega in kompostnega kupa.

11. znak: Vodnar (noge)

Zračno, suho in jalovo znamenje.

Kaj delamo, ko je Vodnar v času pojemajoče Lune:

  • delamo samo najnujnejše, jalovo znamenje,
  • dan za cvet,
  • odličen dan za pletje, plevel lahko uporabimo za zastirko (ne gre v seme, ampak strohni), tudi za sečnjo dreves,
  • ne sadimo, ker bodo sadike propadle.

12. znak: Ribi (stopala)

Vodno in plodno znamenje, dan za list.

Kaj delamo, ko sta Ribi v času pojemajoče Lune:

  • sajenje in sejanje listne zelenjave, še posebej glavnate solate, tudi špinača, por,
  • dober dan za zalivanje sobnih in balkonskih rastlin,
  • sajenje krompirja,
  • rastline, ki jih posadimo v Ribah, so bolj odporne na sušo.
This entry was posted on 13 aprila, 2020, in Brez kategorije. 3 komentarji

In ljudje so ostali doma …

“In ljudje so ostali doma. Brali so knjige, poslušali, počivali in telovadili, ustvarjali umetnost, igrali igre in se učili novih načinov bivanja. Bili so umirjeni. Pozorneje so poslušali. Nekateri so meditirali, nekateri molili, nekateri so plesali. Nekateri so se srečali s svojimi sencami. Ljudje so začeli razmišljati drugače.”

“Ljudje so se pozdravili. Ker niso več živeli nevedno, nevarno, brezumno in brezsrčno, se je pozdravila tudi zemlja.”

“Ko je nevarnost minila in so se ljudje spet začeli družiti, so žalovali zaradi svojih izgub in sprejeli nove odločitve, sanjali nove podobe in ustvarili nove načine, kako živeti in pozdraviti naš planet, saj so bili ozdravljeni.”
~ Kitty O’Meara

Fotografija osebe Soul Alchemy.

“And the people stayed home. And read books, and listened, and rested, and exercised, and made art, and played games, and learned new ways of being, and were still. And listened more deeply. Some meditated, some prayed, some danced. Some met their shadows. And the people began to think differently.

“And the people healed. And, in the absence of people living in ignorant, dangerous, mindless, and heartless ways, the earth began to heal.

“And when the danger passed, and the people joined together again, they grieved their losses, and made new choices, and dreamed new images, and created new ways to live and heal the earth fully, as they had been healed.”
~Kitty O’Meara

This entry was posted on 15 marca, 2020, in Brez kategorije. 5 komentarjev

.. kaj je v meni, kaj je v tebi, kaj je v nas …

Kaj je v meni, kaj je v tebi, kaj je v nas …?

Ne mislim na virus (upam, da ga nimam in da ga nima, niti ga ne bo dobil, nihče od nas). Mislim na tisto “nekaj” kar se pokaže v izjemnih, skrajnih situacijah, ko smo pod hudim stresom, izpostavljeni izrednim okoliščinam, ob tem pa lastnim predstavam in strahovom.

Takrat se v vsakem od nas iz meglenega ozadja izlušči volk, bel ali temen, dober ali slab. Ali pač meliran, malo bel in malo temen :)

Kateri se bo? Upam, da čim bolj bel in čim manj teman.

Trenutno vidim veliko belih, kljub temu, da se izogibam potem med ljudi, razen če niso res zelo nujne. Belih volkov je npr. poln Humanitarček in ljudje, ki živijo v blokih in zdaj organizirajo medsosedsko pomoč. En tak beli volk je bil danes za blagajno v prodajalni Kalia na Vrhniki, kamor sem šla po sončno rumene primule za lonce pred vhodom in po vrečke s semeni (na vrtu bom sejala sladkorni grah, redkvice, špinačo, kolerabice, v platoje za sadike kumare, papriko, cukete in patišonke, v zabojčke pa portulak).

S prodajalko sva poklepetali o Gajinem vrtu, o zemlji, s katero bomo (kot upava obe) delali lepo in brez strupov, o starejših, na katere je treba zdaj še bolj paziti in o tem, da je v vsaki stvari tudi kaj dobrega.

Polepšala mi je dan. Upam, da tudi jaz njej.

 

This entry was posted on 14 marca, 2020, in Brez kategorije. Komentiraj

Setveni koledar(ji)

To everything there is a season, and a time to every purpose under the heaven: a time to be born, and a time to die; a time to plant, and a time to pluck up that which is planted.

Ecclesiastes 3:1–2

Oj, dragi moji :)

A je še kdo od vas zmeden, ko gre za to, kateri setveni koledar uporabiti?

Setveni koledarji so na vsakem koraku, popularni so bolj kot gobe po dežju. Dobiš jih povsod, za darilo na tehničnem pregledu avtomobila, na spletu, v revijah. Tisti, ki se kitijo z imenom Marije Thun, so (menda) še najbolj verodostojni. A poleg njih je v skoraj vsaki količkaj vrtnarsko usmerjeni reviji mogoče najti setveni koledar, ki za različna dela primerne označuje povsem druge dni kot Marijin.

In kaj zdaj? Kako se odločiti?

Vedno sem bila mnenja, da je slabše ne sejati, kot pa sejati na dan, ki ni ortodoksno požegnan. Moje mnenje je namreč, da je bolje narediti vsaj nekaj, kot pa absolutno nič. Kadar imam čas, da posejem paradižnike na dan za plod, jih bom, če pa ne, pa pač ne.

Ker sem vedno radovedna, kaj je v ozadju, mi zgolj navodila v smislu “tako pač je” ali “vedno smo delali tako, daj mir”, niso dovolj. Pri spletnih koledarjih me je zanimalo, kako so ti odlični dnevi sploh bili določeni, po kakšnem ključu. In zakaj so potem koledarji tako različni?

Odgovore na marsikatero od vprašanj sem našla v drobni knjigi Foxfire v poglavju Planting by the signs. Besedila so najprej izšla v obliki člankov (od leta 1966 dalje) in nato še kot zbirka 12-ih knjig (1973). Njihov avtor, prof. Eliot Wigginton, je skupaj s svojimi študenti zbral znanje ljudi v ameriških Apalačih (saj ste gledali film Odrešitev (Deliverance), kajne?). Poglavje o sajenju v skladu z Luno je nastalo na podlagi 30-ih intervjujev ljudi, ki so verjeli v smiselnost tega početja, pa tudi tistih, ki niso. In kar je najbolj zanimivo – tistih skeptikov, ki so podvomili v nesmiselnost, ko so videli, da deluje, čeprav niso mislili, da bo.

Vau :) Blazno rada raziskujem in preizkušam razne zadeve. Tudi ta apalaški koledar bom. Najprej bom prevedla razpredelnice, da bodo uporabne tudi za vse tiste brez dobrega znanja angleščine, potem pa letos na svojem vrtu in v sadovnjaku preizkusila njegovo delovanje. Se še kdo javi, da bi šel na to pot z mano?

 

 

This entry was posted on 5 marca, 2020, in Brez kategorije. 2 komentarja