Fižol na opuščeni njivi, v vigvamu in betonski gredi

Tako zdravega in polnega fižola nisem imela že … od takrat, ko sem se vrta lotila prvič.

Seveda, jasno, veliko je odvisno tudi od sreče, vremena, dobre volje, semen itd. Ampak …

Letošnja izkušnja je takšna, da jo bom ponovila naslednjo pomlad. Z nekaj popravki, in v večjem obsegu, ampak na isti način.

Kaj me je torej naučil letošnji fižol?

Nizek fižol sem v drugi polovici maja posejala v visoko gredo (betonsko). Najprej se je obotavljal, ko pa je pognal, je bil neustavljiv. Rdečo peso, ki sem jo posejala vmes, je dobesedno zasenčil. Počasnela je vegetirala, dokler nisem pobrala nizkega fižola – takrat pa s polno paro naprej in sedaj imam res krasno rdečo peso. Zame najboljša je pečena v pekaču skupaj z rešti krompirčkom.

Za visoki fižol na vrtu na Zaplani, ki je še vedno (vsaj deloma) v fazi nastajanja, ni bilo prostora. Sadike sem pripravljala v lončkih na terasi in čakala, da bo dokončana in splavljena 20-metrska jadrnica, jaz pa bom

  1. dobila prekle
  2. šla na opuščeno njivo na Dolenjsko

Sadike so med dolgotrajnim čakanjem na terasi podivjale in se začele ovijati ena okoli druge. Med transportom in razpletanjem se jih je zato kar precej vsaj malo poškodovalo. V tla na dolenjski opuščeni njivi so šle na deževen dan, 23. 6. 2019 pod debelo plast zastirke (pokošen plevel z njive). Vse, kar sem našla na zaraščeni njivi, in vse, kar se je dalo pokositi v njeni bližini, je bilo položeni na njo, v obliki venčkov okoli rastlin, da bi jih zaščitilo pred pripeko in nalivi.

Drugič sem fižol obiskala 7. 8. 2019. Dotlej, torej mesec in pol, na njem ni delal nihče nič – nihče razen sonca, vetra in dežja. Ob drugem obisku smo pokosili travo oziroma plevel med vrstami rastlin, jih zastrli s košenino in pustili na miru.

In zadnjič sem šla tja to soboto, 14. 9. 2019. Pobrala fižol in se veselila pridelka. Fotk žal nimam – mi boste morali verjeti na besedo, da so bile vse prekle polne zdravega in lepega fižola :)

V sadovnjaku za hišo sem skoraj skoraj hkrati (kakšen teden kasneje, torej v začetku julija) postavila vigvam iz 9-ih prekel, ki so mi še ostale od dolenjskega kupa. Kako sem se tega lotila, sem napisala tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2019/07/07/vrt-brez-vrtne-zemlje-2-del-vigvam-za-visoki-fizol/

Takšen je danes:

Kaj sem se naučila:

  1. fižol lepo raste tudi na travniku, če mu v jarek ob sejanju dodamo Biooglje kompleks
  2. fižol lahko sejemo tudi pozneje v sezoni oziroma večkrat
  3. fižol lahko vzgajamo kot sadiko, ki jo kasneje posadimo na stalno mesto
  4. dobro, da sem v vigvamu posejala fižol za stročje in za zrnje z različno obarvanimi stroki; tako jih zlahka ločim in ne obiram napačnega. Maslenca obiram sproti, fižol za zrnje pa puščam zoreti.

In kaj bi naredila drugače:

  1. namesto prekel bi imela povsod samo vigvame. Opore za fižol so tako bolj stabilne, znotraj vigvama se fižol sam senči, izguba vlage je manjša, prostor bolje izkoriščen itd.
  2. vrvico bom okoli vigvamov naslednjič napeljala tako, da bo ostal prost prehod med dvema preklama. Tako bom lahko stroke obirala od znotraj, kamor visijo.
  3. namesto vrvice bom za oporo okoli prekel morda raje ovila mrežo za kumare ali grah.
  4. vse ostalo je bilo super :)
This entry was posted on september 16, 2019, in Brez kategorije. 1 komentar

Kolač z vanilijevo kremo in grozdjem

“Iz grozdja se ne da speči peciva.”

… aja? A da ne? (kdor me pozna, ve, da mi je treba reči samo – nemogoče/tole se ne da/ne bo šlo/ni možno … in BOM. Takoj. Ali vsaj ZELO KMALU.)

Takole sprovocirana sem spekla Stekleni kolač (če je že recept avtentično moj, ga bom še avtentično po moje poimenovala :).

In dobila naslednje komentarje: “Kaj pa tako dobro diši? Tole pa fantastično zgleda! Mmmm, dobro. Tole boš pa še spekla. A si si zapomnila recept? (ne, si ga bom pa takoj napisala, da ne pozabim …)

Potrebujemo:

za podlago:

  • 2 jajci
  • 0,5 l riževega mleka
  • 150 g kokosovega mleka
  • 50 g masla (zmehčanega)
  • 2 žlici sladkorja
  • 1 vrečko vanilin sladkorja
  • 400 g ovsenih kosmičev. Cenejši ko so, boljši so (ker so bolj zdrobljeni)
  • 100 g moke
  • 1 pecilni

za kremo:

  • 4 grozde (2 večja zelena in 2 manjša rožnata)
  • 2 vrečki vanilijevega pudinga
  • 1 žlica sladkorja
  • 0,5 l riževega mleka

Najprej naredimo in spečemo podlago: v 1. skledi penasto zmiksamo vse “mokre” sestavine in sladkor, v 2. zmešamo vse suhe. Nato vsebino 1. sklede vmešamo v 2. skledo. Testo mora biti gosto, a ne suho (če ni tako, dodamo še nekaj riževega mleka). Namastimo srednje velik globok pekač, vanj zlijemo testo, in pečemo v na 180 °C ogreti pečici cca 30 minut.

Krema: grozdje operemo in osmukamo grozdne jagode. Ločeno shranimo zelene in rožnate. Skuhamo vanilijev puding (2 vrečki pudinga v 0,5 l riževega mleka, ki ga osladimo z 1 žlico sladkorja). V še topel puding vmešamo zelene grozdne jagode.

Na nekoliko ohlajeno podlago zlijemo kremo z grozdjem in jo z žlico zgladimo. Nato po kolaču enakomerno potresemo še rožnate jagode in jih narahlo vtisnemo v kremo. Voila :)

This entry was posted on september 16, 2019, in Brez kategorije. 2 komentarja

Potovanje

Zgoraj: zanimiv motiv v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

Zagrabilo me je. Bojim se, da ne gre zgolj za akutno, ampak kar za kronično stanje.

Potovalna mrzlica.

Komaj sem prišla domov, že bi šla spet . . . Na poti domov sem nekajkrat vprašala: Kdaj greva spet? Na morje? In potem spet kam dlje? (Je že določeno. Stanje je kronično. Brez trohice dvoma.)

Zadnjih nekaj let so se moja (fizična) potovanja onkraj slovenskih meja namreč popolnoma ustavila. Tista skozi knjige, splet, ljudi, dogodke, učenja, so ostala – mogoče so ta za mojo dobrobit še pomembnejša . . . To potovanje pa me je spet spomnilo na to, kako zelo uživam, ko lahko grem nekam daleč. Izid (=kronično stanje) zato ni presenetljiv.

In zdaj – končno! Luna je šla zraven, Lili in Timi (mačka) sta ostala doma. Za njuno oskrbo je bilo dobro poskrbljeno. Po vrnitvi je njun začasni skrbnik vprašal: Je s Timijem vse OK? Pravzaprav ne. Timi je res nekoliko poseben maček. Večino časa je videti povsem običajen enajstmesečen mačji kujon, dokler (občasno) ne dobi napadov črnih okroglih pogledov in piskanja. In zna se zliti z okoljem – skrije se kot ninja. Črno-bel se je skril za črn računalniški zaslon pred belo popleskanim zidom. Skrbnik ga ni videl, pa je stal samo slab meter stran. Timi pač.

Luno imam na sumu, da je na potovanju uživala še bolj kot jaz. Množica ljudi in psov, s katerimi je prihajala v stik, novi kraji, vonjave, vožnja, življenje v mobilnem domu . . . Nekateri psi so res rojeni za potovanja.

V tednu dni sva se z avtodomom peljala skozi Avstrijo in Nemčijo do Nizozemske, preživela dva dni v Rotterdamu, v Haagu kupila cargo bike (ga v večernem mraku in dežju razstavila in naložila na prtljažnik za kolesa), se v Amsterdamu od kampa do centra mesta in nazaj vozila s kolesi (in pri tem res skoraj edina med množico kolesarjev imela kolesarski čeladi – pa kaj) in na poti domov preživela dan v Pragi. Za konec sva si pogledala še motociklistične dirke v Mačkovcih.

V Amsterdamu sem se navdušila nad japonskim šipkom, ki ga zasajajo kot okrasne grmovnice. Japonski šipek je čudovita divja vrtnica, nezahtevna in zelo zdrava rastlina. Padla je odločitev – na Zaplani bo posajen na obeh straneh dovoza in na robu griča ob dvorišču. Več o njem bom napisala v ločeni objavi. Zasluži si jo.

V Pragi sem opazila zanimivo dogajanje: Lune so se turisti, ko sem pred trgovino čakala na izbiro spominkov, dotikali kot nekakšnega talismana ali relikvije. Redki so vprašali, če smejo. Večina pa na skrivaj, kradoma, mimobežno in nežno. Mislim, da tega niti posebej opazila ni. Zanimivo. Kot totema za plodnost, srečo na potovanju ali kot dokaz poguma? Prideš v Prago, pobožaš velikega kosmatega črnega psa – in preživiš?

Spomine hranim v glavi, zato so fotografije nastajale slučajno in ne ciljno za zbiranje znamenitosti. So trenutki s potovanja, zamrznjeni v času in prostoru. Za spomin na kronično okužbo s potovalno mrzlico :)

Prvi postanek: dva dni v Rotterdamu. Kamp blizu centra mesta (Stadscamping Rotterdam), prekrižarila sva ga s kolesi. Pozor: v Rotterdamu in Amsterdamu kolesa kradejo kot srake. Pomaga samo ketna za bika, kaj nežnejšega nikogar ne zadrži.

Zeliščni vrtiček v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

A niso res čedne te počitniške hiške? Zanimiva rešitev. Na spodnji fotografiji je še notrajnost.

Zgoraj: kamp je obdan s kanali. Voda, voda, voda vsepovsod . . . a ne za kopanje in plavanje. Tudi za Luno ne. Na njeno žalost.

Baje najboljši hamburger v Amsterdamu.

Praga na lep sončen dan konec avgusta.

Restavracija “Pri treh zlatih zvezdicah”. Češki jedilnik ni meka za vegetarijance in vegane, za vse stale pa. Pečena račka in knedlički. Čehi imajo češke krone – ne evrov (da ne bo kdo misli, da je golaž v kruhovi skorji po 210 € :)

Na Češkem seveda ne gre brez češkega piva.

Za Luno pa češka voda.

Turisti se po Pragi prevažajo s “starodobniki”.

Po odličnem kosilu še zastonj koncert z višav. Blagodejno.

Spomenik neznanemu vojaku. Ali nekaj takega. Me bo že kdo bolj pameten od mene popravil (ali pač ne).

Žeja.

Navodila so verjetno za anglo-sase, ki imajo namesto kljuk bunke. Da se jim omili kulturni šok in omogoči dostop do alkohola (napis je bil nalepljen na vratih trgovine s pijačami).

Žongler. Sredi križišča je vrtel pomarančo in dve jabolki.

King kong ali neandertalec? Dobro, da samo iz brona . . .

Vso pot so naju spremljala polja vetrnic. Sprva impozanten vtis, ki se ga hitro privadiš in jih sčasoma sploh ne opaziš več.

 

Krompir pod senom: vprašanja, dileme in uspeh

Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.

Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:

  1. Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.

2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje. 

3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)

4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?

Kaj mi pomaga

Hitim odpeljat današnja naročila na pošto na Vrhniko, da jih bodo naročniki prejeli čim prej, po možnosti že jutri. Utrujena sem od vsega dneva, a bi se vseeno rada danes lotila še brušenja edine preostale omarice, ki še ni pobarvana za opremo nove pisarne in treh korit za rože, ki bodo prav tako stala v novem delovnem prostoru . . . potem pa še dveh belih lesenih naslonjačev, za katera bom naredila blazini iz puloverjev, ki ju ne bom več nosila, a mi ju je bilo škoda vreči stran … ter starinske postelje od moje prababice (ali praprababice, kdo bi vedel). Zadnjič sem ugotavljala, da jo že skoraj pol stoletja vlačim s sabo po svetu. V njej sem spala kot otrok (takrat je bila pobarvana rdeče) nato kot najstnica (je bila roza barve). Barva se je odluščila, pa tudi roza mi ni ravno všeč :). Skrajni čas za prenovo!

Med stvarmi, ki mi pomagajo vztrajati tudi, kadar se mi sploh ne da več, je na prvem mestu glasba. Za tem pa marsikaj. Na primer posnetki, ki jih na youtubu objavlja Kitajka Li Tu Qi. Posnetki so skoraj brez govora, spremljava so zvoki narave in dela, ki ga opravlja Kitajka, in zelo pomirjujoča glasba. Privlači me način, s katerim se loti dela. Ne zapleta, ne prehiteva, niti ne odlaša. Mirno in vztrajno. Tako, kot narava. Poglejte.

Kaolin prežene škodljivce z rastlin, gubice z obraza in madeže z zob

Za moj vrt je dovolj dobro samo tisto, kar je dobro tudi zame. Če se ne mažem s strupi in jih ne jem (čudno, kaj :), potem z njimi tudi ne bom škropila niti zalivala vrta in rastlin. Pa naj gre za zelenjavo, sadje, jagodičevje ali rožice. Ni dileme niti debate. Point.

Za Epsomsko sol mi je bilo že dolgo znano, da ni dobra samo za vrt, ampak tudi za človeka. Za Kaolin mi je začuda kapnilo šele danes. Slepa kura ali kovačeva kobila? … No ja, vseeno bolje pozno, kot nikoli.

Alergije so se mi v zadnjih nekaj letih ne-bivanja na Zaplani začele širiti: kar naenkrat sem ugotovila, da ne prenesem mete. Kar je pomenilo, da tudi večine zobnih past ne. Kar sicer ni posebna škoda, ker so večinoma tako ali tako bolj škodljive, kot koristne. S fluorom na čelu.

Problem je le v tem, da si samo s ščetko težko res dobro očistiš zobe. Danes sem poskusila kaolin: fantastično. Zobe temeljito očisti, jih nežno spolira in pusti nevtralen okus. Uporaba je zelo preprosta: zobno ščetko navlažiš z vodo, ščetine potapkaš v kaolin in začneš čistiti sekalce; kmalu se zaradi sline pasta zredči in speni tako, da si nato zlahka očistiš vse zobe, spredaj in zadaj. Da je Kaolin učinkovito in neškodljivo naravno sredstvo za čiščenje in beljenje zob so dokazali tudi v raziskavah (več o tem preberite na tej povezavi). Odstrani plak in trdovratne madeže na zobeh, ne da bi poškodoval sklenino. Problem zobovja torej zaključen.

Kaolin pa ni samo za zobe: z njim lahko pripravimo tudi odlične obrazne maske za nečisto, občutljivo, težavno kožo (npr. kožo z ogrci, rozaceo ali aknami), tako suho kot mastno.

Moja koža je primerno letom že nekoliko stanjšana in utrujena. Maska s kaolinom odstranjuje gubice in pobeli madeže – seveda sem poskusila, kaj pa!

Naredila sem si masko za zrelo kožo, ki že ima gubice:

  • 2 žlici kaolina
  • 1 žlica arganovega olja (namesto tega bi lahko uporabila katerokoli kakovostno hladno stiskano olje)
  • po kapljicah sem dodala še malo vode, da je bilo zmes lažje enakomerno zmešati in je postala primerna za nanos na kožo

Masko sem nanesla na umito kožo obraza in vratu (predel okoli oči pustimo prost) in šla za 20 minut počivat. Potem sem jo nežno zmila s kože, pri tem opazila, da je nekaj zmesi še ostalo v posodici in si z njo namazala dlani in roki do komolcev. In šla še malo počivat. Krasno.

Koža je postala mehka, navlažena, napeta. Zdi se mi, da je bilo gubic takoj manj (recimo, da vidim prav :). Vsekakor uspešen poskus, ki ga bom še ponovila. Obrazne maske s kaolinom lahko uporabimo 2 do 3 x na teden.

Na fotografiji moji roki v maski s kaolinom. Z obrazom vas bom strašila kdaj drugič :)

Vrt brez vrtne zemlje, 2. del: Vigvam za visoki fižol

Pred nekaj dnevi sem pisala, kako sem na finto vrgla hokaido buče, da rastejo brez zemlje. Če vas zanima, kako, lahko preberete TUKAJ .

Danes bom predstavila vigvam za visoki fižol (za vse mlajše bralce, ki niste brali Karla Maya, in se niste igrali Indijancev in Kavbojcev – vigvam je ime za indijanski šotor).

Tudi za to, da posadimo in da nam zraste fižol preklar, ne potrebujemo nujno vrta. 

Potrebujemo:

  • seme fižola (sadila sem Ptujski maslenec*). Za vigvam sem porabila eno pakiranje, težko 100 g.
  • nekaj m2 travnika
  • cca 2 kg Biooglja kompleks **
  • 9 prekel (najboljše so smrekove sušice, iz leske niso enako dolgotrajne, a bodo dovolj dobre)
  • vrvica
  • voda v zalivalki, seveda, še posebej, dokler fižol ne vzklije (potem se lahko zanašamo tudi samo še na dež, če ni preredko poslan z neba)
  • po potrebi: vedro lesnega pepela

* Ptujski maslenec: seme kali 8-10 dni, zelo okusen visok fižol z rumenimi ploščatimi stroki. Raste bujno, zori pozno. Zaradi bujne rasti morajo biti opore močne in na preklo ga damo samo po 5 zrn (ostale sorte lahko več, od 8 do 12). Indijanski vigvam, trdno postavljen in utrjen, ga bo že zmogel prenesti. Avtohtona slovenska sorta. Občutljiv je na vročino. Cveteti začne pozno, šele, ko se dan skrajša pod 14 ur. Zgodnja setev je zato zanj slabša od pozne. Kot vse fižole, ga po vzklitju rahlo okopljemo, potem pa zastiramo (osipavamo), da zakrijemo morebitne gole korenine – lažje bo prišel do vode in stabilnejši bo zaradi tega. Fižol potrebuje precej kalija in fosforja (tla okoli stebel poprašimo z lesnim pepelom). Z živalskim gnojem pognojena zemlja mu ne ustreza, raje ima zrel kompost – jaz uporabim kar Biooglje kompleks, po nekaj pesti na gnezdo fižolovih semen. Če ga napadejo uši, uporabimo Kaolin (in pepel), če rja, pa homeopatski pripravek Aconitum.

** Tla na travniku so dovolj dobra za travo in travniško cvetje, za rast zelenjave so preveč uborna. Zato pred sajenjem v jarke in jamice nasujem Biooglje kompleks.

Postopek: v tla sem najprej naredila luknje (z jekleno palico in macolo, globoke 30 do 40 cm): prvo na sredini bodočega kroga, ostalih 8 pa v enakomernih razdaljah po krožnici, cca 1 m od središča kroga. V luknje sem zapičila ošiljene leskove palice, visoke 3 do 4 m. Na vrhu sem jih povezala z žico (do vrha sem splezala s pomočjo A-lestve, tla na srečo niso bila preveč mehka …). Na zunanjem robu kroga sem s Ho-mijem izkopala jarek, dno jarka posula z Bioogljem kompleks, jarek temeljito zalila, posejala seme fižola in ga zasula z zemljo. Potem sem okoli palic (začenši na vznožju vigvama in potem v položni spirali do vrha) vodoravno napeljala vrvico, po kateri se bo fižol lahko vzpenjal, ko bo dovolj velik za to.

Drugo setev fižola, tako visokega kot nizkega, lahko opravimo julija. Torej ni še nič prepozno, če bi radi imeli svoj indijanski šotor fižola. 

P.S. Na obisku imamo Lucinega fanta Leonarda. Dan po prihodu sem ga vprašala, če ve, kaj je wigwam (ni vedel, razumljivo, mlajša generacija). Ko sem ga peljala k oknu in mu pokazala konstrukcijo na robu sadovnjaka za hišo, je rekel: “Oh, yes, so that`s what you`ve meant. I thought it was some kind of Slavic voodoo totem and was reluctant to ask what it was.”

:)

This entry was posted on julij 7, 2019, in Brez kategorije. Komentiraj