In zdaj – nekaj popolnoma drugačnega! (kot bi rekli pri Monty Pythonu :)
Vse tri knjige – obe permakulturni in moja nova – imajo skupno rdečo nit: vse tri imajo podlago v mojem življenju. Kar se da prebrati med vrsticami.
Je pa nova v eni stvari popolnoma drugačna: tema nima niti približne povezave s permakulturo. Tema moje nove knjige je, kako začnemo življenje na novo, ko smo v srednjih letih.
Seveda sem noro radovedna, kako bo knjiga všeč ljudem, do katerih bo prišla. Pisala sem jo z velikim veseljem in končno spet začutila tisto strast, ki sem jo na začetku poti z Gajinim vrtom.
Upam, da se bo tudi to dalo prebrati med vrsticami :)
Ob ribniku pod staro bukvijo na robu parcele se vedno nekaj dogaja. Kadar potrebujem malo miru in odklop od vsega, kar bi morala še postoriti, se odpravim čez sadovnjak, sedem na klopco in se umirim. Brez naglice si vzamem čas in samo opazujem dogajanje okoli sebe.
Ko sem tako lepo pri miru, me počasi obiščejo razne misli, ideje, občutki . . . in tudi živalce.
V zadnjem tednu ali dveh že drugič velika modra lesna čebela, z latinskim imenom Xylocopa violacea.
Takole piše o njej na spletu:
“Modra lesna čebela je nenapadalna čebela samotarka in največja od vseh, ki živijo v Sloveniji, saj meri do 2,5 cm. Gnezdo si ustvari v odmrlem lesu, od tod tudi njeno ime. Zimo preživi v hibernaciji v zapuščenih rovih svojih gnezd v odmrlem lesu. Prebudi se aprila ali maja, nato pa začne iskati partnerja in primerna mesta za ustvarjanje gnezd. Oplojena samica v trhel les skoplje tunel, včasih pa za gnezdo uporabi opuščene rove prejšnjih generacij. Enako kot ostale vrste samotarskih čebel tudi samica lesne čebele sama izdela rov in gnezdo. Jajčeca odloži v niz majhnih celic, v katere nanese kroglice cvetnega prahu, s katerim se hranijo ličinke. Odrasle čebele se razvijejo pozno poleti, nato pa se po krajšem času umaknejo v primerna skrivališča, kjer prezimijo.”
Verjetno ima gnezdo nekje blizu, v gozdu za hišo. Po tem, ko se naje na cvetovih, pride še do mene in naredi en krog okoli moje glave.
Za vsak primer, če nisem morda tudi jaz cvetlica, če nisem morda čisto slučajno tudi jaz za pojest. Počakam, da se prepriča, in potem odleti med drevesa.
V predalu so se mi sčasoma nabrali kosi nakita, ki ga ne nosim več. Polomljene sponke, polomljeni uhani ali takšni z izgubljenim parom, oškrbljeno stekleno srce, mamin filigranski obesek, strgana ogrlica iz rečnih biserov … V predalu delajo gnečo, stran pa jih ne bi rada vrgla.
Na spletu sem našla idejo, kako iz starega nakita naredimo sliko. Nakit tako ohranimo in hkrati dobi novo funkcijo.
Poleg nakita sem uporabila še star okvir, kos debelejšega kartona in temno moder jersey. Lepila sem s pištolo za lepljenje. Najprej sem karton sem odrezala tako, da je lepo sedel v okvir. Oblekla sem ga s kosom jerseya. Na hrbtni strani sem blago na karton prilepila s pištolo za lepljenje.
Nakit, ki sem ga namenila za izdelavo slike, sem stresla na podlago.
Potem sem ga razporejala, dokler mi ni bila razporeditev všeč.
Posamezne dele nakita sem na podlago prilepila s pištolo za lepljenje. Pri delu je treba paziti, da se ne opečeš z vročim lepilom. Nitke lepila, ki so se vlekle čez sliko, sem potem, ko se je lepilo ohladilo, zelo preprosto odstranila s prsti. Tako, končano. Je že na steni.
Rori praznuje prvi rojstni dan. Za darilo je dobila Pošastko – mehko igračo iz blaga, ki ji bo lahko zapela jopico, ji zavezala vezalke, preštela koralde na laskih, jo nahranila s krhljem jabolka in shranila svoje male zaklade v žepek ne Pošastkinem trebuhu.
Ostanki pisanega blaga (poplin), polnilo za prešite odeje, skica pošastke in krožnik za obris pošastkine glave.Poplin ima čudovit lastnost: ravnih črt ni treba rezati s škarjami. Dovolj je, da v rob nekoliko zarežeš, nato ga lahko raztrgaš..Timijan prizadevno pomaga centrirati krožnik.A sem v redu naredil?Kroj za žepek narišem s pomočjo skodelice.Za žepek sta ukrojena dva kosa blaga, položena lice na lice. Da bo žepek močan in lep tako od znotraj kot od zunaj. Pred šivanjem dela spnem z bucikami.Takole se izdela odprtina za všito zadrgo. Narisano črto obšijem približno pol cm stran od črte, okoli in okoli. Dobim šiv v obliki dolgega in ozkega pravokotnika.S škarjami zarežem po narisani črti, na koncu črte pa še v obliki lastovičjega repa.Šivanje žepka.Žepek obrnem, zalikam šiv in nato s šivom zaprem še zadnjo odprtino.Preden se lotim všivanja zadrge, obrnem blago in zalikam šiv.Likam z obeh strani.Zadrgo pripnem z buckami.Zadrgo prišijem.Na “sprednji del” pošastke naišijem žepek.Lotim se izdelave “ustne votline”.Prešijem levi del “jopice”.Sešijem dolgo cev – za roke in noge.Cev razrežem na 4 dele. Vsak del na eni strani zašijem, na drugi pustim odprtega. Napolnim s polnilom.Sestavim dele: prva stran pošastke, oba dela jopice, roki …Na zadnji del pošastke (na njeno glavo) našijem koščke vrvi za lase.Prekrijem sprednji del z zadnjim delom pošastke (lice na lice) in vse skupaj spnem z bucikami. Zašijem rob. Spodnji del pošastke pustim odprt.Pošastko obrnem in ji našijem oči. Izdelam gumbnico na jopici in prišijem gumb.Polnjenje s polnilom.Takole: prišiti sta tudi nogici, odprtina spodaj je zašita, … … na laseh ima nanizane koralde in na nogah zavezane vezalke.Usta smo zaprli (da ne bo prepiha) in jopico zapeli. Zdaj pa na torto k Rori in pogledat, če bo znala upihnit svojo prvo svečko :)
Kot vedno, sem tudi tokrat precenila svoje sposobnosti in podcenila čas, ki je potreben za izdelavo odeje. Zato je Eva ni dobila za svoj 11., pač pa za svoj 12. rojstni dan. Dobra stran tega je, da se je v dobrem letu predstava o tem, kakšen motiv bi naj na odeji bil, večkrat spremenila in končno zbistrila: na odeji bo konj. Ker Eva poleg tega, da res čudovito riše in slika, najraje jaha in skrbi za konje.
Odeja je nastajala nekaj dni (če odštejem predhodno brskanje po spletu, izbiranje primernih kosov blaga iz domače zaloge in pot do trgovine s tekstilom zaradi nakupa 2,5 m kosa poplina).
Med delom sem zabeležila stvari, ki se mi zdijo pri izdelavi takšnih odej pomembne:
za izdelavo prešite odeje sem porabila kose blaga, ki sem jih že imela doma, dokupila pa velik kos poplina. Pri tej odeji sem uporabila staro prevleko za okrasno blazino in kos tapetniškega blaga, kos temno modrega jerseya, ki je bil namenjen za krilo (a mu je bila očitno namenjena drugačna usoda) in manjši kos tanjšega tapetniškega blaga v lepih rdečkastih odtenkih.
ko sem določila, katero blago iz domače zaloge bom uporabila pri odeji, sem v trgovino s sabo vzela vzorčke tega blaga. V trgovini sem tako lahko hitro izbrala blago, ne da bi dvomila, ali je bila odločitev prava.
kako vemo ali barve pašejo skupaj? Kadar so skupaj barve, ki pašejo skupaj, se, ko jih položimo skupaj, vzajemno polepšajo, poudarijo, zažarijo … Če ne pašejo skupaj, pa zažari samo ena – druga je ubita – ali pa sploh nobena.
sliko konja sem našla na spletu. Natisnila sem jo na A4 list papirja, potem pa na njo narisala mrežo kvadratkov, velikih 2×2 cm. Da bi bil konj na odeji dovolj velik, bi bilo treba njegovo sliko 7-krat povečati. Na velik kos papirja sem narisala mrežo kvadratkov, velikih 14×14 cm, potem pa vanje prerisala obris konja – postopoma, kvadratek za kvadratkom.
sliko sem izrezala, potem pa še razrezala na več delov (tako, kot sem si zamislila, iz katerega blaga bo kateri del konja). Tako sem dobila kroj.
ko krojimo, položimo kroj na blago in ga obrišemo, nato pa izrežemo. Krojimo vedno z dodatkom za šiv, cca 1 cm več, kot je kroj. Če krojimo na hrbtu (ne na licu blaga), ne pozabimo obrniti tudi kroja na njegovo narobno stran.
ukrojene dele konja sem s cik-cak šivom prišila na podlago. Šivala sem 1 cm od zunanjega roba kroja. Potem sem z ostrimi škarjami odrezala odvečni rob (t.im. dodatek za šiv). Nazadnje sem obris konja še enkrat prešila s cik-cak šivom.
Slika konjička z vrisano mrežoSliko povečamo s pomočjo mreže iz večjih kvadratkov
Za “zlatega” konja sem razparala in ukrojila blago iz stare prevleke za okrasno blazino
Konjiček počasi dobiva svojo končno podobo
Grivo in rep sem ukrojila iz tapetniškega blaga. Pri tem kosu mi je bil vzorec na hrbtni strani še bolj všeč, kot na pravi. Ukrojene kose sem vsakega posebej najprej obrobila s cik-cak šivom, šele nato sem jih z ravnim šivom prišila na konjička.
Ko šivamo odejo, položimo blago lice na lice. Sešijemo žakelj, a eno od stranic pustimo odprto, da lahko, preden odejo prešijemo, vstavimo še polnilo.
Polnilo položimo na narobe obrnjen žakelj, nato pa ga previdno obrnemo, da ostane na svojem mestu. Odejo nato prešijemo in zašijemo še tisto stranico žaklja, ki smo jo prej pustili odprto.
Od sredine poletja nisem pisala bloga, sem pa zato dokončala knjigo. Bo prva (tak je načrt in takšno je upanje) izmed petih v zbirki Moj slovenski permakulturni vrt. Za vse na tem svetu obstaja pravi čas in kraj – in za tole knjigo je očitno pravi čas zdaj in pravi kraj tukaj.
Uživala sem, ko sem jo sestavljala, pripravljala fotografije, od katerih je večina mojih avtorskih, pilila knjigo z urednico Saško Ocvirk in s tehnično urednico Saro Pančur iz Celjske Mohorjeve družbe.
Proces nastajanja knjige je podoben čiščenju stanovanja (vsaj zame je tako :). Ko začneš, je vse narobe, kaotično, vidiš ogromno dela in ne veš, česa bi se pravzaprav naprej lotil.
Potem gre sčasoma čedalje lažje. Vsake toliko se z veseljem ozreš na že opravljeno delo in to te žene naprej, tudi če si včasih že nekoliko utrujen in sit vsega skupaj. Ko pa se čiščenje (ali ustvarjanje knjige) bliža h koncu, kar ne bi še nehal. Še bi pilil, poliral, glancal … pa potem urednica reče: zdaj bo pa dovolj, dovolj dobro je. In potem reče: OK, potem je to to, lahko gremo v tisk. In spustiš svoje delo iz rok … da bo lahko šlo v svet (upam, da veste, da na tej točki ne govorim več o pomiti kopalnici in posesani sedežni, ampak o knjigi :)
Takole: leta 2013 je izšla moja prva knjiga Permakulturni vrt. Zdaj je tu moja druga (po planu pa nikakor ne zadnja).
Včeraj sem naročila, danes dobila: roza lokvanj in vodno solato. Plastičnemu koritu, velikem 1,5 x 1 m pravim ribnik, pa menda ni prav, ker v njem ne prebivajo ribe, ampak so prej žabe, zdaj pa pupki in belouška. Pravilno ime zanj bi bila mlaka, po ribniški logiki pa bi mu lahko rekli tudi pupnik ali beloušnik.
Vodna solata je oksigenator. To so rastline, ki vodo, v kateri rastejo, oskrbujejo s kisikom. Zaradi njih je voda bolj bistra in čista, kot bi bila, če bi v njej prevladali anaerobni organizmi.
Vodna solata je dobila svoje ime zato, ker spominja na rozetke solate. Plava na površini vode, koreninice visijo navzdol. Ni zahtevna, rada se množi, pa še čedna je za povrhu.
Roza lokvanj je tu zato, da bo lep. Izbrala sem ga, ker ni zahteven in zlahka prezimi. Zadovoljen je že z večjo posodo, globoko vsaj 30 cm. Nima velikih cvetov, jih ima pa zato zelo veliko. Za moj beloušnik bo en povsem dovolj; skupaj z vodno solato bosta prekrila vodno gladino.
Rastline sem razpakirala in jih spravila v vedro, ki sem ga napolnila z vodo iz štirne. Vedro z vodo sem dopoldan pustila na soncu, da se je ogrela in šok pri selitvi za rastline ni bil prevelik.
Potem sva se s Hugotom lotila ribnika. Delo sva si razdelila: jaz sem praznila vedra, on je pa vse to natančno opazoval. Pred vselitvijo novih prebivalcev je treba mlako sprazniti in dobro očistiti. Dno luknje, v kateri je, bo treba še nekoliko poravnati, ker zdaj visi v eno stran.
V velik čeber sem preselila vso vsebino beloušnika; ne le vodo, blato in listje z dna, pač pa tudi mlade pupke in (upam) belouško, za katero vem, da je prebivala v ribniku. Danes je nisem videla, a upam, da je bila nekje med preseljenim na pol razpadlim listjem z dna mlake.
Dosti za danes. Gradbena dela (niveliranje dna luknje) bom prepustila močnejši polovici, polnjenje in poselitev mlake, beloušnika ali pupnika pa bo spet moje delo.
Sladki pelin (Artemisia annua) vsebuje zdravilno učinkovino artemisinin
Od strank Gajinega vrta, s katerimi sem se slišala po telefonu, sem kar naprej poslušala: A ste prehlajeni … Ne, nisem, alergijo imam. Seneni nahod. In konec maja 2017 se je senenemu nahodu pridružila še astma. Vdihnila sem alergen (neka sestavina gel zobne paste), pljuča so se zaprla. Hodila sem po hodniku, iz sobe v sobo, in razmišljala – je že tako hudo, da bi morala poklicati 112? Se slabša? Se bo vsaj zaustavilo, če se že noče izboljšati? Bom lahko še enkrat vdihnila? Ustnice so postale modre, mišice so začele popuščati. Poklicala sem 112, pogovor je bil kratek. Ena beseda, en vdih. Operater je takoj vedel, koliko je ura. Pritulil je rešilec, zdravnica mi je dala nujno pomoč in za slab teden sem pristala na Golniku.
Potem sem dobila diagnozo: alergijski rinitis in eozinofilska astma. Eozinofilci so ena od vrst belih krvnih telesc, ki jih potrebujemo za obrambo. Kadar se jim zmeša, začnejo napadati lasten organizem, njegove dihalne poti. Po mojem se jim sicer ne zmeša (se mi ne zdi logično), bolj logično se mi zdi, da je v celicah mojih dihalnih poti nekaj, kar tja ne sodi, zato eozinofilci te celice napadajo in jih poskušajo eliminirati. Na žalost so to moja pljuča, ki jih nujno potrebujem.
Po prvem hudem napadu astme sem ugotavljala, kako slabo smo pravzaprav sestavljeni. Za dihanje imamo na voljo samo eno pot: skozi nos in usta. Kako lažje bi bilo, če bi imela poleg tega npr. še škrge za ušesi …
Panika, ki te zagrabi, ko ne moreš vdihnit, ni nič kaj lep spomin.
Dobila sem zdravila in pumpice za seneni nahod in astmo, pa Epipen (adrenalinska injekcija) za primer anafilaktičnega šoka. Prognoza: slaba. Cilj je status quo, da se stanje pljuč ne poslabša, pač pa ostane na istem nivoju. O ozdravitvi ni kaj sanjati.
A meni se zdi – če je prišlo, lahko tudi gre, kajne?
Zdravila sem sicer pridno jemala (jih ne maram, a če sem prekinila, se je stanje začelo slabšati) in hkrati iskala informacije. Kaj je eozinofilska astma, od kod alergije, zakaj seneni nahod … Moja zdravnica pravi, da sem tipičen primer: alergije na znane alergene rastline, aspirin, mleko in mlečne izdelke, in kombinacija alergijskega rinitisa in eozinofilske astme (torej astme, pri kateri je močno povečano število eozinofilcev v krvi).
Potem pa sem pred kakšne pol leta dobila klic (spet) ene od moj strank iz Gajinega vrta (zlate stranke imam :). Rekla mi je: poglejte malo o sladkem pelinu. To je res čudežna rastlina, uporabljajo jo v kitajski tradicionalni medicini, v osnovi je bila namenjena za zdravljenje malarije, preiskujejo njen učinek pri zdravljenju raka in tudi pri virusnih okužbah, vključno s covidom, je antimikotik, zadnje čase pa raziskujejo tudi njeno povezavo z rinitisom in astmo.
Ubogala sem in začela guglati povezave sladki pelin – astma – rinitis – eozinofilci – alergije. Kar sem našla, me je prepričalo, da naj poskusim.
Tukaj je nekaj povezav, če morda koga zanima kaj več o tej temi:
Nabavila sem čaj iz sladkega pelina, a hitro ugotovila, da bom samo s čajem težko dobila dovolj artemisinina. Zato sem poiskala slovenskega proizvajalca ekstrakta iz sladkega pelina, podjetje Herbify, naročila stekleničke in začela 3 x dnevno uživati ekstrakt sladkega pelina.
To je bilo 18. maja letos. Po približno treh tednih je moj seneni nahod preprosto izginil, lahko diham skozi nos, ne teče mi več iz nosu (pa mi je prej res kronično, neprestano – od trenutka, ko sem se zbudila, do takrat, ko sem zaspala). Moj nos je točil praktično neprestano mnogo let, ne samo, ko je kaj cvetelo, tudi ko ni, skozi vse letne čase … sčasoma so se pojavili še nosni polipi. Kako težko je živeti s pipico, ki neprestano pušča, ko nikamor ne moreš brez zaloge robcev, ko teče in teče in teče … ti pa kihaš, smrkaš, brišeš nos … Tako je težko že zgolj živeti, kaj šele normalno delati.
Vsega tega je zdaj konec. Tudi pumpice za astmo že nekaj časa ne potrebujem več. Zdravila še jemljem – tako sem se pač odločila. Moja zdravnica ve, kaj počnem. Poleg sladkega pelina jemljem še železo (napitek Eisenblut) in vitamin D3. Njen komentar, ko sem ji povedala, kaj vse jemljem, je bil: Pametno. Konec julija imam laboratorij, da pogledamo moje eozinofilce.
Če bodo normalni (mislim številčno :) bomo razmislili o tem, ali so zdravila sploh še potrebna. Držim pesti. Bom poročala.
Pred kratkim sem se spet pogovarjala z gospo, ki mi je povedala za sladki pelin. Poklicala me je, da ima zame pripravljenih nekaj sadik. Ko sem ji povedala, kaj se dogaja, je bil njen komentar: “Super! A veste, da ni neozdravljivih bolezni. So samo neozdravljivi ljudje.”
V vrtcu v Rovtah se imajo otroci res lepo. Postavili so jim nekaj visokih gred (gre za projekt Naokoli občine Logatec), ki jih zdaj otroci (in malo tudi njihove vzgojiteljice) urejajo, zasajajo, zalivajo …
V četrtek sem bila na obisku pri njih, potem pa še v petek, da smo posadili še 3 sadike paradižnikov na prazno mesto, ker se korenček nikakor ni hotel zbuditi.
Otroci so skopali tri sadilne jamice, vanje smo dodali biooglje in žličko Epsomske soli.
Paradižnike smo posadili globoko in jih še malo osuli. Med delom sem otrokom razlagala, kje imajo rastline usta, zakaj imajo paradižniki na steblih dlačice, zakaj paradižnike posadimo globoko, do prvih listkov …
Zato, da iz njih zrastejo koreninice, s katerimi se potem še lažje najedo in odžejajo.
Potem smo jih temeljito zalili in zadovoljni opazovali, kaj smo naredili.
Fantiček, ki je stal poleg mene, se je resno zazrl v svojo podlaket. S prstom mi je pokazal nanjo in rekel: Glej, teta, jaz imam tudi dlačice.
Ja, seveda imaš dlačice. Ampak brez skrbi, tebi ne bodo zrastle koreninice. Tvoje dlačice so takšne kot pri muckih, ne takšne, kot jih imajo paradižniki.
Ptičje strašilo, ki so ga naredili otroci v Vrtcu Kurirček, enota Rovte.
Mislim … A so že bili ledeni možje? A je že bila poscana Zofka? Ja, je. Torej, zakaj, lepo prosim, bodo temperature še vedno nizke, 12, 14, 16, mogoče, če se bo nekomu nekaj prikazalo, pa v najbolj toplem delu dnevu največ do 19°C??
Paradajzke in bučke sem prenašala naokoli kot mačka mlade in jih le izjemoma puščala na terasi, vedno lepo pokrite za čez noč.
Dosti je bilo tega!
Včeraj me je poklicala gospa iz Vipavske doline z vprašanjem, kaj naj naredi: njeni paradajzki so veliki že četrt metra, in ker ne smejo ven, so začeli vihati listke. Zanimalo jo je, zakaj?
Na kratko pa takole: ko postanejo lončki premajhni za nadaljni razvoj korenin, začne rastlina sama zaustavljati svojo rast. To počne tako, da z zvijanjem zmanjša površino lista, in s tem tudi obseg fotosinteze. Za nas pa je to alarm: sadika mora nujno ven!
Tako sem danes posadila sadike paradižnikov, bučk in uchiki kuri buč. Na terasi so ostale tiste, ki jih bom podarila.
Posadila sem jih v nove visoke grede. Da pa jih ponoči ne bo zeblo, sem jim naredila gretje.
Takole: najprej sem v visoko gredo položila narobe obrnjen glinen podstavek in nanj položila 3 školjke (služijo kot distančniki, da lahko do goreče sveče prihaja zrak od spodaj).
Nato sem na sredino podstavka postavila gorečo svečko:
In jo pokrila z narobe obrnjenim glinenim lončkom:
Na vrh lončka sem položila 3 školjke:
… in nanje postavila narobe obrnjeno pločevinko. Vanjo se bo ujela toplota, ki jo proizvaja svečin plamen, pločevinka pa nato zajeto toploto seva v prostor. In res je neverjetno, kako zelo se segreje zgolj od plamena sveče … tako zelo, da je ni varno prijeti z golo roko.
Takšne so bile zvečer videti posajene visoke grede, opremljene z grelci. Videti so kot improviziran konvoj kavbojskih voz na poti na Divji Zahod … ampak če bo paradajzkom in bučkam zaradi tega kaj bolj toplo in bodo hvaležnost pokazali z živahno rastjo, me za izgled prav malo briga :)
Permakultura za telebane 