3175 kg zelenjave, 400 m2 vrta, 1 leto

Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Zaradi vrta pred hišo me je pritegnil članek, ki vam ga prevedenega pošiljam spodaj. Piše o tem, kako se na 400 m2 vrta pridela 3175 kg zelenjave, ki jo lastniki seveda tudi prodajajo, poleg tega, da jo imajo zase. Če bi radi prebrali originalni članek, je tukaj povezava: https://returntonow.net/2017/12/23/urban-garden-produces-7000-pounds-food-per-year-tenth-acre-without-synthetic-fertilizer/

Takole gre:

Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto. 

Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.

 

Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.

Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.

Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.

 

Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.

Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.

Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.

Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.


Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.

“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.

Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.

Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.

Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.

Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.

“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.

“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.

“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.

Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.

Advertisements

Mlad kozji sir in sirotka

Domačega kozjega (lahko seveda tudi kravjega) sira sploh ni težko narediti. Delam ga iz domačega neposnetega kozjega mleka, ki mora biti sveže, staro največ 24 ur. Skuta iz starejšega mleka ni tako dobra, grude so manjše ali pa se sploh nočejo narediti. Namesto grud dobiš nekakšen drobir – tudi užitno, a niti približno ne tako odlično, kot je skuta ali sirček iz svežega mleka.

Potrebujemo: kozje mleko (sveže, staro največ 24 ur), sol, sirilo ali kis (jaz imam najboljše izkušnje z jabolčnim kisom), potrpljenje in čistočo.

Količine:

  • 6 l svežega kozjega mleka
  • 1 dl jabolčnega kisa
  • 1 zravnano malo žličko soli (če jo dodamo v skuto) ali 1 veliko žlico soli (če solimo že mleko)*
  • nekaj potrpljenja
  • veliko mero čistoče

*Solim šele skuto, ne mleka. Lahko bi solila že mleko, a bi bila potem sirotka slana; ker jo (med ostalimi) pije dedi z okvaro ledvic, imam raje, da ostane neslana. Sirotka, ki ostane po pripravi skute oziroma mladega sira, je odlična za prebavo, izboljša zdravje črevesja, dobro vpliva na zdravje želodca, pomaga shujšati … Skratka, za marsikoga je morda vredna še več, kot skuta ali sir. Dedi z okvaro ledvic je imel visoko presežene vrednosti kreatinina. Odkar redno pije kefir in sirotko, se je njegovo zdravstveno stanje zelo popravilo.

Mleko segrejem toliko, da se iz njega začne kaditi, mleko pa se še ne dvigne (včasih sem merila s termometrom, da se je temperatura dvignila nad 60 °C, danes delam to kar preko palca).

Štedilnik ugasnem, mleko rahlo premešam s kuhalnico in vanj počasi zlijem kis. Če je mleko res sveže, se bodo beljakovine zelo hitro zgrudile v večje in manjše kepe skute. Mešam narahlo, da jih ne razbijem. Čarovnija, ki me vedno znova razveseli, ko se zgodi.

Lonec pokrijem, da vanj ne pade kakšna muha (da ne bom kot tista pastirica, ki je kuhala žgance …) in počakam, da se vsebina ohladi.

Medtem pripravim drug lonec in cedilo, ki ga obložim s plenico (iz blaga, ne Pampers :). Skuto s sirotko precedim skozi plenico; sirotka steče skozi cedilo v lonec, skuta pa ostane na plenici na cedilu.

Skuto posolim in premešam. Vogale plenice zaviham čez skuto, da dobim nekakšen povštrček. Prenesem ga v cedilo z ravnim dnom in visokim robom in obtežim, da se počasi odceja. V 24 urah bo tako iz osoljene skute nastal kolutek domačega mladega kozjega sira. Odličen je :)

 

This entry was posted on december 22, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Koze imajo rade novoletne venčke

So stvari, ki jih kljub branju knjige Umetnost pospravljanja prekladam z ene police na drugo, iz ene škatle v drugo … ker mi nekako ne gre od rok, da bi se jih znebila.

Mednje so sodile tudi konjske podkve, ki sem jih našla v hlevu. Nela ni podkovana, ker za to ni potrebe. Po asfaltu se ne sprehaja, oziroma res zelo poredko. Stran vreči podkev nisem mogla – in še dobro, da ne … ker sem se letos odločila, da morajo tudi živali v hlevu doživeti nekaj prazničnega vzdušja.

Hlev sem najprej res dobro očistila in pospravila. Ometla pajčevine in pri tem zbila šipo (hm). Kupila belo barvo za zunanje stene (bom, samo da pridem do tega …). In naredila venec iz skuhanega, olupljenega in zvitega debelega kosa srobota, podkvic, ozelenelih vej in nekaj okraskov.

Podkve sem najprej dobro očistila, da je bilo na njih čim manj rje in jih posprejala s srebrnim sprejem.
Če jih bo Nela še kdaj potrebovala – ni problema.
Bo pa po srebru hodila :)

Potem sem podkvice navezala na obroč iz srobota, …

… ga ozelenila z olistanimi vejami, okrasila s tremi rdečimi (umetnimi) jabolki, dvema glinenima zvezdicama, in obesila nad molznik.
Kozam in meni v veselje.

Kozam pravzaprav v dvojno, meni v enojno.
Kozam je namreč všeč tako na pogled, kot tudi (če nanj ves čas budno ne pazim), za pod zob.

This entry was posted on december 20, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Lucijine mačke

13. decembra je Lucijin praznik, ko v tistih deželah, ki ta običaj poznajo, v belo oblečene deklice hodijo v sprevodu in prepevajo … na glavi ima prva med njimi, Lucija, venček, v katerega so pritrjene goreče sveče. Tako vabijo svetlobo, da se vrne. 13. decembra je zimska temačnost najgloblja, zato so bili po starem poganskem verovanju demoni najbolj pogumni, najbolj podjetni in najbolj nevarni. Nagajali so ljudem in lahko so obsedli živali, ki so nato spregovorile. Zato je bilo zelo pomembno, da so ljudje z obredom priklicali svetlobo nazaj na zemljo. Kasneje se je star poganski obred prepletel s krščanskimi verovanji; Lucija je bila svetnica iz 3. stoletja n.št., ki je v katakombah zaprtim kristjanom nosila hrano; da bi je lahko odnesla čim več, si je sveče zataknila v venec, si z njim na glavi osvetljevala pot po temnih rovih. In zakaj Lucijine mačke? Mačke so v srednjem veku povezovali z demoni, Lucija jih odžene – mi jih pa pojemo :)

Klicanje svetlobe, naj se vrne in prežene zimski mrak, je še vedno doslej uspelo, na srečo! Danes je res lep sončen dan tukaj na Gorenjskem; mogoče zato, ker sem napekla nekaj pladnjev Lucijinih mačk?

Pri 11-ih letih sem bila Lucija v majhnem kraju na Švedskem; pela sem bolj na približno, ker jezika še nisem povsem obvladala. Zato pa tistega daljnega decembrskega večera še toliko bolj uživala v sprevodu s svečkami na glavi, med sošolkami, oblečenimi v bele halje .

Moja starejša hči je Lucija, in (tudi zato) se decembra lotim peke Lucijinih mačk.

Lucijine mačke so pecivo iz finega kvašenega testa. Tradicionalno so pečene iz bele moke z dodanim žafranom, da so lepo rumene (in tako še bolj spominjajo na sončno svetlobo); moje so iz pirine moke, druga runda pa z dodano kljukico, in so bile zato še boljše (bom kasneje povedala, kaj ta kljukica je …)

Potrebujemo:

  • 700 g moke
  • 150 g sladkorja
  • žafran
  • 300 ml mleka
  • 125 g masla
  • 1 vrečko suhega kvasa
  • brusnice ali rozine
  • 1 jajce, ščepec soli

Moko presejemo v skledo, dodamo sladkor, in premešamo. Na štedilniku počasi segrevamo mleko in na koščke narezano maslo, dokler se ne stopi. Ohladimo do mlačnega, vanj stresemo kvas, da se stopi. Mleko z maslom in kvasom prilijemo v skledo z moko in zamesimo testo. Skledo pokrijemo s krpo in testo pustimo počivat. Ko naraste, ga ponovno pregnetemo, razdelimo na 30 delov in oblikujemo mačke.

Različica: ker sem imela samo še 600 g pirine moke, sem uporabila še 100 g pšeničnega zdroba. V kozico sem namesto 300 ml zlila 600 ml mleka, narezala vanj maslo, počakala, da se je stopilo in dodala pšenični zdrob. Med mešanjem sem ga skuhala. V ohlajeno zmes sem dodala kvas, vse skupaj zlila k moki in premešala. Da je bilo testo primerno gosto, sem morala dodati še nekaj moke. To testo je bilo bolj rahlo od tistega, v katerem je bila samo pirina moka.

Na sliki: kepe kvašenega testa. Recept zadošča za 25 do 30 kosov peciva.

Na sliki: iz vsake kepe testa zvaljamo svaljek, ki ga oblikujemo v dvojno spiralo. Obstajajo še bolj zapletene oblike, ta je najbolj običajna.

Na sliki: pred peko v vsak kos vtisnemo po 2 rozini (ali brusnice, te so meni še boljše) in testo pred peko premažemo s stepenim jajcem, ki smo mu dodali ščepec soli.

Lucijine mačke pečemo pri 250 °C.
Ne bom napisala, koliko časa, ker je moja pečica zmešana in dela, kakor pač dela – gotovo pa ne tako kot vaša …
Torej: mačke so pečene, ko so videti kot tele na sliki :)
In – druga runda je VEDNO pečena hitreje, kot prva.

This entry was posted on december 17, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Kakijev čips

V nedeljo, 19. novembra 2017, sem bila na prazniku kakijev v Strunjanu. Odlično vzdušje, odlična glasba. Ustvarjali so jo domačini iz bolj ali manj bližnje okolice s petjem in igranjem na harmonike in violine. Glasba, ki se najbolj poda h kakijem – avtohtona, stara primorska glasba.

Vsak kaki je kot eno malo oranžno sonce. Nisem se jim mogla upreti, zato sem za domov vzela dve gajbici še ne povsem dozorelih kakijev, ki so odlični za sušenje (ko bodo dozoreli, pa za delanje marmelade, če jih ne bo do takrat že zmanjkalo …). Za ugriznit kot v jabolko imam sicer raje kaki vanilijo, ker nima tistega značilnega kosmatega okusa, ki ti potegne ustnice skupaj, a za sušenje in marmelade so menda tile boljši.

Na sliki: obisk praznika kakijev je še toliko bolj zabaven, ker do sejmišča in nazaj do parkirišča obiskovalce prevaža vlakec.

Sušenje kakijev je preprosto, če jih narežemo na rezine, in malo bolj zapleteno, če sušimo cele. Cele sušijo v toplih krajih pod nadstreški, nanizane na vrvice; sušenje celih je bolj zahtevno, ker jih je treba redno rahlo gnesti in obračati, da je končni rezultat tak, kot mora biti.

Persimmon, Dried Persimmon, Fruit, Autumn

Sušenje narezanih je veliko bolj preprosto. Kakije sem oprala in obrisala, odstranila pecelj in narezala na pol cm debele rezine (ali še malo manj). Potem sem jih za nekaj ur dala v sušilnik za sadje na stopnjo 3. Lahko bi jih čez noč posušila v štedilniku, na pladnjih, pri 50°C, v rahlo priprti pečici. Še najceneje in za moj okus najlepše pa jih je sušiti na peči, v kateri zakuriš z drvmi. Bom poskusila in sporočim, ko bo prilika za to.

Mala zlata sonca so odličnega okusa, sladka in nič več trpka, kot so še ne povsem zreli sadeži; tudi usta ne postanejo kosmata, ko ugrizneš vanje. Mislim, da bo počipsala kar obe gajbici …

This entry was posted on december 5, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Trta 3 leta – Vinogradniške breskve 1 do 2 pomladi – Paradižniki 1 teden … *

* Besede v naslovu niso rebus, pač pa čas, ki je bil potreben, da so se moje rastline popolnoma pozdravile s pomočjo homeopatije. Podatek je del moje osebne izkušnje, z mojega koščka zemlje, zato bo morda pri kom drugem drugačen (vsaj kar se tiče trte in vinogradniških breskev).

Prejšnji ponedeljek sem bila v sadjarskem društvu Borovnica na povabilo g. Rudija Perka. Povabili so me, da jim povem kaj več o homeopatiji za rastline. Prebrali so knjigo Homeopatija za kmetijo in vrt V. Das Kaviraja, in hoteli, da jim nekdo pove še kaj več o praksi. Ker knjiga je le knjiga.

Sadjarji, pa še biodinamiki za povrh. G. Rudiju sem po predavanju zaupala, da sem imela tremo. Kar ni nič slabega, pred predavanji je dobro imeti vsaj malo treme. Ko postane vse skupaj samoumevno, postane dolgočasno in izgubi na svežini in kakovosti.

Bilo je odlično. Po dobri uri predavanja sem vprašala, koliko časa pravzaprav imam in dobila odgovor, da me bodo z veseljem poslušali magari do polnoči. Hm :). Do polnoči ravno ni šlo, ker je šolski ključar prej začel kukati skozi vrata in po hodnikih ugašati luči …

Med vprašanji, ki sem jih dobila, je bilo eno še posebej zanimivo – tudi zato, ker se ponavlja (dobila sem ga že na predavanju v knjižnici v Celju): zakaj so se na sadnem drevju v sadovnjaku pojavile štorovke …

Štorovke rastejo na štorih; če ga ni, si ga pa same naredijo. Pojav štorovk na drevesu pomeni, da imajo korenine hude težave, da trohnijo. Različne vrste gob kažejo na različne težave dreves – štorovke so eden od najbolj zloveščih znanilcev stanja sadnega drevja.

Vendar pa v resnici gobe same niso težava, zato se jih nikar ne lotite s fungicidi. S tem bi si le zamazali oči in olajšali denarnico, ne bi pa rešili problema, saj bi pravi vzrok težav ostal nedotaknjen (za primer: kot bi avto, ki rjavi, premazali z novo plastjo barve, rjo pustili nedotaknjeno in se nato nenadoma sesedli na sredi avtoceste, ker bi prerjavele osi …). Težava je v ozadju, vidimo pa simptom. Kot vedno, moramo odpraviti pravi vzrok za to, da se je gobam okolje zdelo dovolj prijetno, da so se v njem naselile. Da je letos tega pojava več, se mi zdi logično: vroče, sušno poletje, s štirimi vročinskimi valovi, je oslabilo rastline; še posebej hudo je prizadelo dolgožive organizme, drevesa. Poletju je sledilo deževno in hladnejše obdobje. Letošnja bera gob je bila rekordna. Zdaj razumete, zakaj? Ker je bilo v naravi več kot običajno veliko organizmov, ki so zaradi hudega poletja začeli slabeti, propadati, trohneti … Gobe pa za svoj razvoj potrebujejo dvoje – dovolj vlage in trohneče dele drugih rastlin.

O tem, kako rešimo sadno drevje, na katerem so se pojavile štorovke, sem pisala v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta. Članek o tem lahko preberete TUKAJ.

This entry was posted on november 24, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Vloženi tomatili – Pickled tomatillos

Tomatili zdržijo na vejah dlje kot paradižniki … Letos jih je bilo zelo veliko. Surovih sem se že malo naveličala, zato sem jih začela vlagat. Za v francosko solato ali za v sendviče bodo boljši od običajnih kumaric :)

  • 1 kg tomatilov, olupljenih, opranih in narezanih na četrtine
  • 4 stroki česna (olupljeni in narezani na rezine)
  • 2 zravnani jušni žlici soli
  • 2 zravnani čajni žlički rjavega sladkorja
  • 1/2 do 2 čajni žlički čilija (odvisno od tega, kako zelo imate radi pikanten okus)
  • 2 skodelici jabolčnega kisa
  • 2 skodelici vode

Vodo in kis zlijemo v kozico, dodamo sol, sladkor in čili. Pristavimo, počakamo, da zavre. Kuhamo 2 minuti, nato odstavimo.

Tomatile stresemo v 2 večja kozarca za vlaganje in jih malo pritisnemo navzdol, da so zloženi čim bolj na tesno.

Patentna kozarca postavimo na preganjeno kuhinjski krpo. Tomatile zalijemo z vročo mešanico. Kozarca zapremo, potresemo, da se mehurčki zraka dvignejo na površje in ju damo hladit na balkon, ki je novembra ravno prav mrzel za kaj takega.

Čez 24 ur lahko kozarca odpremo in se lotimo vloženih tomatilov. Hranimo jih v hladilniku.

Lepo za oko in dobro za jezik :)

This entry was posted on november 21, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja