Kozjereja, resno

Zdaj pa zares. Drugače nima nobenega smisla.  Capra aegagrus hircus (domača koza), hir aj go :)

Kozje mleko in kefir sta odlični zadevi, koze so brihtne živali in se verjetno tudi zato odlično razumemo (valjda, gliha vkup štriha, nismo ovce :) , molža mi gre in mi je v veselje, obe kozi mlekarici sta (ena bolj, druga pa malo manj) pripravljeni sodelovat pri tem, kar bi rada od njiju … zato je padla odločitev: zdaj pa zares. Kozjerejo bomo zastavili po kozje resno. Verjetno bo trajalo nekaj let, da bo vse tako, kot smo si zamislili, veliko se bo treba še naučiti, ampak mislim, da gremo v pravo smer.

V času, odkar si ogledujemo, nabavljamo, prestavljamo, hranimo in sploh skrbimo za koze, sem videla že kar nekaj hlevov, in dobila tudi že kar nekaj (dez)informacij. Mimogrede: v Slo sta na voljo dve sorti koz mlekaric: sanska (ta je bela) in srnasta (ta pa rjava). Pri kozjih lastnikih je moč videti marsikaj, od malih zanikrnih in temačnih zabojev, v katerih se koza še pošteno obrniti ne more, do super lepih hlevov z dnevnim izpustom. In izvedeti tudi marsikaj. Od tega, da večjih in lepših koz od teh, ki so na prodaj, nikjer ni za dobiti – v resnici gre pa za mešanke, ki niso niti za meso, niti za mleko. Vsak berač svojo malho hvali. Pri sumljivih lastnikih so vse koze stare dve leti, samo enkrat so povrgle, mladiči so bili trije, mleka so imele pa dvakrat po dva litra na dan … Potem pa naletiš na lastnico koz, ki ima rade svoje živali, za njih zgledno skrbi in ti z veseljem pove svoje izkušnje in pomaga z znanjem. Jasno je, od koga se bom učila.

Kakršen hlev, takšna koza. Zanikrn hlev = nesrečna in kumrna koza. Lep hlev = lepe in zadovoljne koze. Dobra hrana in nega koz = veliko mleka. Kam bo šla naša pot, mislim, da ni treba dosti ugibati. Če se že lotiš zadeve resno in misliš resno, ti ne preostane drugega, kot da resno tudi zastaviš.

Nederlandse witte geit.jpg

Včeraj smo bili na obisku pri kozjerejki, ki svoje početje jemlje zelo resno. Ima pet koz in enega kozla, od tega 2 zreli srnasti kozi in 2 breji srnasti mladici (kot jim pravi), eno zelo lepo sansko z rogovi, in čudovitega srnastega kozla. Kozam se dlaka sveti, je gosta in mehka, kot krzno nutrije ali bobra. Vse so priljudne, zaupljive, bistre in firbčne. Kozel (razen čisto narahlo) ne smrdi (!), ker je hlev čist. Namesto značilnega kozlovskega smradu v hlevu vlada svež vonj po senu. Hlev je razdeljen v bokse, da se med sabo ne bodejo, pa da je mir in red, ko imajo mladiče. Danes je lastnica prišla še k nam na obisk, dat nekaj nasvetov. Bokse v hlevu bomo razdelili s paletami, da bodo koze imeli vsaka svoj becirk; za naprej bomo obdržali Pikico in Bekico (obe sta sanski kozi) in sanskega kozla Bučkota, (z)mešanke (Lubica, Gamsa in gospa Užarjeva) pa bodo počasi odšle. Edino glede male Flikce ni padla odločitev – je mičkena in bo več ali manj mičkena tudi ostala, a ima tako lep karakter in blag značaj, da ne vem, če je ne bi vseeno obdržali.

Zoo-06-0022.JPG

Na sliki: sanski kozel, zelo podoben Miškotu, s katerim sta si danes z Bekico padla v objem. A ni čisto tak frajer kot Brad Pitt? ;)

Bekica je šla danes popoldan na obisk h gospodu sanskemu kozlu Miškotu. Bila sta si zelo všeč. Ves čas ji je nekaj šepetal na ušesa in ji jih nežno grizljal. Potem mu je zelo všeč postala še moja bunda … vmes je Bekica večkrat označila hlev, kar se je Miškotu zdelo tako zelo smešno, da je ob tem visoko nazaj zavihnil zgornjo ustnico in se brez glasu smejal (meni pa ne, za na take ekspedicije bom v bodoče obvezno obula gumijaste škornje …). Upamo, da je zdaj Bekica breja; če ne, bo treba vajo ponoviti. Po končanem opravku je gospodar hotel spraviti Miškota nazaj v hlev, jaz pa Bekico proti domu – pa se nikakor nista bila pripravljena ločiti. Toliko o ljubezni na prvi pogled :).

Zdaj je treba izmeriti hlev, zrisati načrt in iz palet narediti pregrade.  Še prej pa se malo pogreti. Zunaj je tak mraz, da zebe :)

Ne nadzorujte, gojite (Don’t Control, Cultivate)

Rezultat iskanja slik za Tenryū-ji Temple

Vir: http://kyoto.travel/en/shrine_temple/135

Danes zjutraj sem dobila enega od mailov, ki jih redno pošilja Steven Skoczen; nanje sem se naročila, ker se mi je zdelo, da me lahko nauči kaj pametnega. In me je.

Stephen Skoczen že nekaj časa živi v Kyotu na Japonskem. Prejšnji teden se je odpravil obiskat 700 let star tempelj Tenryū-ji, ki leži na severozahodnem delu gora, ki obdajajo mesto. Tempelj Tenryū-ji v takšni ali drugačni obliki obstaja že več kot tisočletje, in v tem času je pomagal oblikovati zgodovino Zen Budizma, mesta Kyoto in celotne Japonske.

Takole piše Steven:

“V drugi veliki sobi templja sem sedel na tla, na tatami* preprogo in pogledal skozi veliko okno z razgledom na vrt. Pogled, ki se ni spremenil že 700 let. Vrt je skozi stoletja ostal tak, kot ga je v 14. stoletju zasnoval Musō Soseki.

Tako kot veter vzvalovi gladino jezera ali kot se svetloba in sence igrajo po pokrajini zaradi oblakov, ki plujejo čez sonca polno nebo, so moje misli prihajale, zaplesale, in me nato zapustile.

Ob tem sem opazoval, kako mi bije srce, kako dihajo moja pljuča, kako na preprogi počivajo moje noge. Misli so priplavale na površje uma in se nato spet izgubile v globino, tako kot koi krapi.

Vse, razen ene misli … ta je ostala, ne glede na to, koliko pozornosti je bila deležna.

Ko sem si ogledoval vrt, sem pomislil, da nekaterih stvari njegov ustvarjalec ni mogel nadzorovati – tajfunov, požarov, suše, bolezni in škodljivcev – da ne omenim nevzgojenih turistov. Veliko preveč je bilo teh dejavnikov, da bi jih lahko nadzirali. A vendar, vrt ostaja tukaj, nespremenjen, že skoraj celo tisočletje.

Nato me je preblisnilo, zakaj vrt vztraja: nihče v tem vrtu se ni ukvarjal z nadzorom. Svoj čas so namenjali le gojenju.

Blizu vhoda na vrt so štirje možje stali na elegantno oblikovanih lestvah in obrezovali – s konicami svojih prstov – vsako iglico, na vsaki veji borovca posebej. Ves dan, od zore do mraka, so se ukvarjali samo z enim drevesom.

Kamorkoli po vrtu sem se ozrl, povsod sem opazil isto – nego, gojenje, pozorno pazljivost, ustvarjanje novih majhnih odličnih delčkov. Vsaka rastlina je bila posebej negovana, opazovana, in nudeno ji je bilo to, kar je potrebovala, odstranjeno pa tisto, kar tja ni sodilo.

Hkrati je bilo jasno tudi to, da se nihče ne ukvarja s stvarmi, na katere niso imeli vpliva, stvarmi, ki pridejo in gredo same od sebe – veter, dež, nevihta in turisti.

Pomislil sem – kakšno bi bilo moje življenje in moj um, če bi tudi pri sebi uporabil enaka načela? Če bi namenil vso svojo pozornost in skrb gojenju, ustvarjanju boljših delčkov v svojem razumu, telesu in okolju? In hkrati opustil ukvarjanje z vsem, na kar nimam vpliva? Bi lahko ustvaril nekaj tako brezčasnega in lepega, kot je ta vrt?

Ta misel je v meni ostala ves tisti dan, in ves čas odtlej.”

 

* tatami je tradicionalna japonska preproga, tkana iz riževe slame

This entry was posted on oktober 28, 2016, in Uncategorized. 1 komentar

Bi se radi spremenili v drevo?

Pokopi v jajcu podobni posodi nahranijo drevo in spremenijo pokopališča v gozdove

Capsula Mundi biodegradable burial pod

Dva italijanska oblikovalca sta si zamislila drugačno krsto in pokop: pokop v jajcu podobni posodi, v položaju zarodka. Jajčasto krsto sta poimenovala “Capsula Mundi“. Njuna osnovna ideja je pokopališča in pokop spremeniti v skladu z geslom “nazaj k naravi”.

Zadnjič sva se z mojim A. pogovarjala o odhodu s tega sveta … Ne o tem, kam gremo (tukaj so najine predstave še nekoliko različne, a sva tako kot pri večini drugih stvari strpno sprejemljiva do drugačnosti vsakega od naju, čeprav na mičkeno pokroviteljski način – a la “saj se ve, kako je v resnici, a ne” :). Pač pa o tem, na kakšen način gremo.

Pokopov s krsto je v Sloveniji čedalje manj, čedalje več pa žarnih pogrebov. Ko sem bila mlajša, in je bilo tudi moje telo mlado z vsemi prednostmi, ki jih mladost prinaša (pa se tega, logično, ne zavedaš, dokler ni mimo), se mi je že sama misel na to, kaj se s človeškim telesom zgodi po smrti, zdela grozljiva, odvratna in vredna samo tega, da o njej ne razmišljaš. Verjetno zato, ker sem si avtomatično predstavljala sebe v procesu sprememb po smrti. Takrat, ko sem bila mlajša, me je misel na to, da bi se lepo telo, koža itd zaradi bakterij, ki že ves čas bivajo v telesu, spremenilo v gmoto, se napihnilo, razpadlo — OK, bom nehala, ker ne vem, kako močne želodce imate.

Ko pa se postaraš, in ugotoviš, da se s staranjem tudi tvoje telo spreminja, in to ne na lepše, pač pa počasi, a zanesljivo nakazuje neizogibno začrtano pot, ko je material čedalje bolj utrujen, začneš razmišljati, da morda vse le ni tako hudo. Sčasoma se mi je začelo dozdevati tudi to, da krematorij ni “najbolj čista”, manj packasta, zakomplicirana in bolj higienična pot, pač pa krematorij preveč nasilno in preveč na hitro “predela” tisto, kar ostane za nami, ko odidemo iz telesa. In pri tem vse tiste, ki bi si lahko izboljšali življenje z našo smrtjo, prikrajša za dragocene vire. Mikroorganizme imam pač rada, odkar vem, kako zelo bogato je njihovo življenje … Enako velja za rastline … (Ste vedeli, da smo ljudje pravzaprav potujoči vagončki za mikroorganizme, da smo jih polni in da brez njih ne bi mogli živeti? Mi, krona stvarstva?) Da ne govorim o tem, kako zelo energijsko potraten je krematorij, in kakšne izpuste spušča v okolje. Koliko težkih kovin, farmacevtskih dobrot in sličnega je v naših telesih, pa potem izpuhti v zrak.

Ste že slišali za 21 g primanjkljaja mase po smrti? Verjamete v te predstave ali ste strogo materialistični, ko gre za nesnovni del človeka?

V želji po tem, da bi bila pokopališča, pokopi in pogrebi bolj zeleni, se je ljudem porodilo že zelo veliko idej. Tudi to, da bi svoje drage spremenili v kompost (kar se mi kljub vsemu zdi malo preveč drastična ideja – mislim, a ni zaenkrat še čisto dovolj drugih virov za kompost).

Ideja obeh Italijanov je torej bila, da bi namesto pokopališč, kot jih poznamo, z geometrijsko razporejenimi in pravokotno zasnovanimi grobovi in grobnicami, pokojnike pokopavali v t.im. “svete gozdove”. Pokojnika v skrčenem položaju (v položaju, podobnem legi fetusa), položijo v iz biorazgradljivih materialov oblikovano jajce, ki ga zakopljejo v tla, nad njim pa zasadijo drevo. Drevo raste in snovi za svoj razvoj črpa tudi iz jajca, ki leži med njegovimi koreninami. Lahko bi rekli, da človek, pokopan pod drevesom, postopoma postane del tega drevesa. Del njegovih vej, debla, listja, cvetov, življenja …

Kaj menite o tej ideji?

Kozji kefir

S tem, da že več kot desetletje ne smem jesti kravjega mleka, skute, sira ali smetane, sem se sprijaznila. Kuhati in peči sem se naučila brez mleka, in se mi ta “pomanjkljivost” sploh ne zdi več kaj posebnega. V kupljenih že pripravljenih živilih je mleko skoraj povsod in se mu je nemogoče izogniti, zato bi bilo zame še najbolj zdravo, če bi jedla samo to, kar bi pripravila sama. Včasih si kljub vsemu, kar vem, privoščim kaj “dobrega” … potem mi pa spet curlja iz nosa in kiham kot pri norcih …

Zato mi je v toliko večje veselje početi stvari s kozjim mlekom. Dajem ga v pire, pecivo, palačinke … zadnje čase pa mi je še najbolj všeč predelano v kozji kefir. Tako gostega, kot ga lahko narediš sam iz sveže pomolzenega kozjega mleka, ne dobiš v nobeni trgovini. Gost je kot smetana, ampak ne tako zasiten; gladko steče po grlu in v želodcu pusti lahen, blagodejen občutek. Za bolnike je odličen kozji kefir z žličko domačega medu. Super hitro te postavi na noge. Hudi bolniki (npr. rakavi) pa ga uživajo z žličko hladno stisnjenega lanenega olja.

KAKO PRIPRAVLJAM KEFIR

Za pripravo kozjega kefirja potrebujemo kozje mleko (logika :) in kefirjeve gobice. Slednje so nekakšne majhne bele kroglice, ki jih je z uporabo čedalje več in jih lahko podarimo še komu (tako kot npr. kombučo). Nekaj sem jih že oddevala v posodico, zalila z malo vode in spravila v zamrzovalnik. Za vsak primer, če bi živa kultura odpovedala ali iz kakršnegakoli razloga propadla, je dobro imeti rezervo. Od viška glava ne boli.

Pomolzeno mleko takoj precedim v posodo s pokrovom, dodam gobice in pokrov zaprem. Ves pribor in posoda, tudi cedilo, mora biti plastično ali stekleno, nikoli kovinsko. Posodo za 48 ur pustim stati v kotu pulta, nato precedim. Kefir je pripravljen za uživanje, gobice pa na cedilu splaknem pod vodo in stresem v novo mleko, čez 48 ur bo pripravljen nov kefir.

img_2449

Precejanje kefirja skozi plastično cedilo.

img_2452

Da kefir iz cedila ne steče mimo steklenice, si pomagam z lijem, v katerega položim cedilo.

img_2453

Z leseno kuhalnico poskrbim, da gre ves kefir v steklenico.img_2454

Kefirjeve gobice ostanejo na cedilu. Pod tekočo vodo jih dobro splaknem in shranim v kozarcu z malo vode v hladilniku do naslednje molže.

ZAKAJ JE KORISTNO PITI KEFIR?

Kefir je fermentiran mlečni izdelek, ki ga na Kavkazu pijejo že stoletja. Baje da imajo prav zaradi kefirja veliko potomcev in dolgo življenjsko dobo.

Kefirjeve gobice so sestavljene iz dveh vrst mikroorganizmov, ki se hranijo in razmnožujejo v mleku ter povzročijo, da mleko fermentira v kefir: mlečnokislinske bakterije so na zunanjem delu gobice, kvasovke pa v središču. Vsaka skupina ima točno določeno funkcijo.

Med fermentacijo bakterije in kvasovke za vir hrane uporabijo mleko in ga spreminjajo v enostavnejše snovi: mlečni sladkor (laktozo) v mlečno kislino, mlečne beljakovine v aminokisline in mlečne maščobe v proste maščobne kisline. Pri tem kot stranski produkti nastajajo ogljikov dioksid, vitamini B-kompleksa in snovi, ki delujejo kot zaščita pred bakterijami.

Končni produkt, ki ga s svojim delom ustvarijo kefirjeve gobice, je kefir, ki je lažje prebavljiv in ima višjo prehransko vrednost kot mleko, iz katerega je nastal.

KEFIR

  • je lahko prebavljiv, uravnava prebavo in delovanje črevesja, odpravlja zaprtost
  • pomirjevalno vpliva na živčni sistem in pomaga pri nespečnosti in depresiji
  • pomaga krepiti imunski sistem
  • zagotovi vse potrebne aminokisline
  • nam zagotovi kalcij in magnezij za razvoj kosti, zob in živčnega sistema
  • uravnava holesterol
  • vitamini B-kompleksa pomagajo uravnavati delovanje ledvic, jeter in živčnega sistema
  • kefir lahko uživajo ljudje z laktozno intoleranco

Kolikokrat presadimo mlad oreh, da dobimo res debele orehe?

Jesen je, in orehi (plodovi) padajo z neba na dvorišče … Pobiram jih sproti. Vsakič, ko grem mimo, je na tleh nova zaloga padlih plodov. Mnogi so še v lupini, zato je treba vedeti, kakšne iskati: črne in mokre, na videz gnijoče kepe, pa tudi takšne s svetlo rjavo, olesenelo lupino.

Pobrane spravljam na suho, pod streho, da se lahko posušijo, preden gredo v vrečo in v klet.wp_20161024_005
Pred skoraj natanko enim letom, 20. oktobra 2015, sem pisala o sajenju orehov in vzgoji sadik iz orehovega plodu (objavo lahko preberete TUKAJ).

Lanske sadike so še vedno v loncu in hobuku na balkonu, čakajo na presaditev na vrt. Tiste, ki so na vrt iz loncev odšle lani, pa bo treba letos spet presaditi – na drugo mesto.

Orehe (drevesa) je še kot mlade sadike treba presaditi večkrat, vsaj trikrat, še bolje štirikrat ali petkrat. Šele potem jih, na njihovem zadnjem stalnem mestu, pustimo pri miru. Na ta način bodo, ko bo čas za to, rodili veliko bolj obilno.

Drug ukrep za močnejše drevo pa je ta, da pri presajanju skrajšamo najdaljšo orehovo korenino (običajno je to samo ena, očitno najdaljša korenina, ki teče navpično navzdol). Po obrezovanju in presajanju je treba drevo zaliti s homeopatskim pripravkom iz Calendule, da se mu rane lepo zacelijo in da ne zboli.

Zanimivo, a ni? Drevo, ki mu je všeč, če ga večkrat preselimo … Avanturist, raziskovalec, podjetnik? Ali pa je oreh zgolj naivnež in firbec, sveto prepričan, da je sosedova trava vedno bolj zelena?

P.S. Kako bi bilo, če bi se stanovalci bloka zmenili, in na zelenici pred stavbo posadili oreh ali dva?
Sadike vzgojimo kar v loncih na balkonih, presajanje pa tudi ni tak napor. Čez nekaj let bodo lahko nabrali debele orehe in si privoščili orehovo potico. Najboljšo – ker takšni, kot je ta iz lastnoročno nabranih orehov, ni para. Zakaj pa ne?