Jutri na svidenje v Luciji!

Jutri, v soboto, bom od 9h do 12h v trgovini Ekošara v Luciji (Obala 114, Portorož),
kjer boste poslej lahko kupili izdelke iz Gajinega vrta.

Predstavila bom izdelke z bioogljem GroChar, kuhalnik in svojo knjigo Permakulturni vrt.

Dobili boste navodila, brošuro in vzorčke. Če bi radi, da vam kaj pripeljem, mi sporočite na bojcajanus@gmail.com

Upam, da boste imeli Primorci kaj časa in se boste oglasili :).

CG izdelki in Biocar 1

 

 

Spomladansko čiščenje

Dober dan, pomlad.

Pomlad je čas preporoda, pomladitve, je nov začetek. Zato je moj najljubši letni čas; pa tudi zato, ker ji sledi poletje … ko občutiš na koži topel zrak in se lahko okopaš v njem; ko se v vročih opoldanskih urah kot pregret martinček rahlo zadihan zatečeš v polsenco. Pomlad je tudi čas, ko končno spet odprem vsa okna hkrati in spustim v hišo sonce, zrak in ptičje petje, iz nje pa stresem in pometem prah ter odvlečem zastale in odvečne stvari in energijo … Čiščenje, takšno in drugačno, je nujno na začetku novega obdobja. Če hočemo v življenje dobiti kaj novega, se moramo najprej znebiti starega, zatohlega, zaprašenega. Šele ko naredimo prostor zanj, bo želeno novo tudi res prišlo. Velja za vse zadeve, za stvari in za odnose ;).

Garden Heart

Kakor zunaj, tako znotraj … tole drži v popolnosti. Če človek hoče izboljšati razpoloženje, je včasih dovolj, da zravna hrbtenico. Če bi se rad počutil bolje, pospravi in počisti okoli sebe. Se splača potrudit, tudi če se mi ne da. Plačilo je vedno zagotovljeno, dobra volja.

Okolje je fizična meja med notranjim in zunanjim svetom. V njem se stikata. Po permakulturi so ravno meje najbolj žive, najbolj produktivne (rob gozda, obala reke ali jezera …). Fizično okolje vpliva na čustveno počutje in obratno. Povej mi, v kako urejenem domu živiš – in povem ti, kdo si :). Dom zrcali notranja dogajanja v človeku, pozitivne in negativne vzorce.

Če hočemo na vrtu izboljšati rodovitnost, moramo zemljo prezračiti. Prah in navlaka v domu sta kot škodljivci in bolezni na vrtu, ki omejujejo rast.

Obrezovanje sadnih dreves

Odstranjevanje odvečnega je kot obrezovanje dreves in grmičkov. Ko obrezujemo sadno drevje, spustimo v krošnjo sonce. Drevo lahko potem več energije usmeri v svoje sadove. Naredi jih manj, a večje plodove. Najprej odstranimo vse mrtve in bolne veje. To velja tudi za dom – popravi, kar je pokvarjeno, če se ne da, pa se tega znebi.

Potem na drevesu poiščemo prekrižane veje, ki drgnejo ena ob drigo. Doma to pomeni vse, kar mi je napoti in mi preprečuje, da bi stopila naprej. Obrezovanje ne ubije drevesa, prav tako me to, da si naredim prostor v življenju, ne uničuje, pač pa mi da nove možnosti, več sonca in zraka. Svobodo, ustvarjalnost, več prostega časa. Namesto “znebila se bom”, pravim raje “ustvarjam nov prostor”. Ko ostanejo doma le potrebne stvari in ima vsaka svoj dom, energija v prečiščenem svobodnem prostoru lepo teče.

Otočki lepote

Dela je veliko, nimam časa, da bi vsak mesec delala generalke, niti denarja, da bi imela čistilko … (moja stara mama se mi zdajle smeje od tam zgoraj :). Potem pač začnem z malim. Jaz temu pravim, da delam otočke lepote, kot oltarčke za dušo. Uredim npr okensko polico nad kuhinjskim pultom, res dobro počistim okno, pomijem stenske ploščice in pajčevine naokoli, obesim svežo zaveso, na polico postavim lonček z rožo, prtiček, dišečo svečo … in čeprav je kuhinja povsod naokoli še vedno več ali manj kaotična in potrebna čiščenje kot Sahara vode, se oči na oltarčku spočijejo in me napolnijo z občutkom, da je nekaj lepega že narejenega. Ostranjevanje kaosa in nereda in nečistoč je kot katarza. Potem se otočki lepote počasi začnejo stikati in zlivati v celoto … in nazadnje, čez ohoho ali malo manj časa, postane ves dom en sam lep prostor :).

Dober dan, pomlad.

IMG_1771

Kidači dreka

Tečaj Permakulturni vrt v BC Naklo je že na polovici. Po prvem srečanju sem tečajnikom poslala povezavo na dokumentarec, ki po mojem zelo dobro odgovarja na večno vprašanje dvomljivcev: “Ja, seveda, fina tale permakultura, samo hrane pa ne bi mogli dovolj pridelati z njo. To je spet nekaj new ageovskega, hipi flower power pa takele. Za zaresno pridelavo še vedno rabimo gnojila, pesticide in nafto. Drugače pač ne gre. Dream on … :).”

Na kratko o temle filmu: režiserka in glavna “igralka” v njem je Rebecca Hosking, hči kmeta, rejca govedi. Starša si nista želela, da bi življenje preživela v hlevu, zato je šla študirat, potovala po svetu, snemala dokumentarce … Ko sta starša ostarela, se je vrnila na domačo kmetijo. Z dilemo edinke – kdo bo prevzel? Njen oče ni bil navdušen, da bi hči ostala doma. Po njegovih besedah so kmetje na kratko in brez ovinkarjenj – kidači dreka. In to brez vsak garancije, da bodo sploh obstali. Kmetije in delo na njih so življensko odvisne od nafte in njene cene, zato mali kmetje vse težje preživijo. Vsega tega svoji hčerki ni privoščil. Na srečo so leta potovanj Rebecci omogočila dostop do informacij, ki jih, če bi ostala doma, verjetno ne bi dobila. Tako je izvedela, da je možna tudi drugačna kmetija, drugačna živinoreja, kjer ni treba kar naprej kravam dovažati sena v hlev in iz njega odvažati kravjekov, niti biti na milost in nemilost prepuščen korporacijam, naftarjem in tovarnam kemikalij … O drugačnih možnostih in kako priti do njih, se je učila od pionirjev na permakulturnih kmetijah v VB. Rešitve, ki jih je našla za domačo kmetijo, so logične in preproste; včasih res nekaj najbolj simpl najtežje vidimo. Vzemite si nekaj časa in poglejte (priporočam bolj kot večino TV programa :)

Na kaj pazimo, ko vzgajamo sadike iz semen

 Lastne sadike je seveda smiselno vzgajat, ne le zato, ker je to zabavno. Prihranimo kak evro, pa še za otroke je zanimivo. In na vrtu lažje prepoznamo sadiko cukete, če se že ravno sama zaseje. Še vedno me vsakič znova naduši in nasmeje, ko se iz semena zbudi najprej kalček, potem pa ta zraste v novo rastlino. Tele buče tu spodaj so hokaidke; seme mi je dala mama, pobrala ga je iz kupljene buče. Za takšno seme nikoli ne veš, kako zelo živo je. Poskus je bil res strel na slepo. Pa tudi zadetek v polno :).

055

 Vzgoja sadik iz semen se lahko hitro klavrno konča. Mlade rastlinice poženejo (ali pač tudi ne, če je seme slabo, poškodovano ali mrtvo), potem nekaj časa rastejo, nakar kar naenkrat ovenijo ali splesnijo ali pa samo popadajo po tleh (to je tako imenovana padavica sejančkov; nima veze z epilepsijo, je pa veliko bolj usodna za mlade organizme).

050

Največkrat so vrtnarji neučakani. Ne preverijo, kako dolgo bo seme klilo, koliko časa traja, da bo sadika godna za na vrt … Če sejemo prezgodaj, se bo mlada sadika do odhoda ven utrudila do te mere, da bo oslabela ali celo propadla – če ne notri, pa kasneje zunaj. Zato pretiravanje, hitenje čez vsako mero, nima nobenega smisla. Prepozni pa tudi ne smemo biti. Maja posejana paprika v naših razmerah ne bo obrodila.

051Osnovna pravila so tale:

  • Sejemo pravočasno (kar pomeni dobesedno takole: niti prepozno, niti prezgodaj).
  • Do vzklitja rabi seme predvsem toploto, po vzklitju pa manj toplote, pa zato veliko svetlobe, ker se bo sicer sejanček pretegnil (drugače je za svetlokalilke, te za vzklitje potrebujejo svetlobo – zato npr korenčka ne sejemo globoko, lahko ga raztrosimo kar po površju, zaščitimo pa z zelo redko zastirko).
  • Po vzklitju sejančke prestavimo v hladen in svetel prostor. Skozi stekleno okno prihaja manj svetlobe (steklo ga zavira), pomagamo si lahko z lučjo ali odsevniki (bom posebej pisala, kako jih sami naredimo).
  • Posodo s semeni do vzklitja pokrijemo s prozorno folijo, ki jo po vzklitju odstranimo (zadržuje vlago).
  • Enakomerno in blago rosimo, da je prst ves čas enakomerno vlažna (ne pa mokra).
  • Rastline marsikaj prenesejo, veliko neumnosti tolerirajo – samo šokov ne tako zlahka. Zato je eden od najbolj kritičnih trenutkov v življenju sadik presajanje.
  • Seme se pred setvijo splača namočit (zakaj – preberite TUKAJ).
  • Bolj, ko je prst polna hranil, prej bo seme pognalo.
  • Prst za seme mora biti zračna, rahla, ker seme potrebuje kisik za vzklitje. V zbiti ne bo nič zrastlo … pa v preveč namočeni tudi ne, če ne že seme, bodo kasneje zgnili sejančki.
  • Posodice v katerih gojimo sadike morajo obvezno imeti luknjice za odvodnjavanje.
  • Od trenutka, ko se zbudi, je mladi sejanček na milost in nemilost izpostavljen bakterijam in glivam. Pomaga obogateno biooglje, ki mlade organizme razkuži in jim hkrati doda hranila.
  • O posodah, v katerih lahko gojimo sadike, bom tudi še pisala. Porabimo marsikaj, kar se nam valja doma, v kleti, kuhinji, na terasi … Še najslabše je kupiti, včasih pa je le treba. Odvodnjavanje mora biti, pa posodice za sadike ne smejo biti premajhne.
  • Mala semena sejemo po tri skupaj, velika pa po eno v posodico. Postavimo jih na pladnje, da nam ni treba skrbeti za mizo in tla.
  • Prst za vzgojo sadik pred sejanjem rahlo potlačimo s prsti in tako odstranimo zračne žepke. Nato na prst dodamo seme, na koncu pa potresemo vse skupaj z novo tanko plastjo prsti. Seme bi moralo biti pokrito samo s toliko zemlje, kot je samo dolgo. Potem vse skupaj nežno zalijemo. Odvečna voda bo odtekla skozi luknjice v pladenj. Odlijemo jo. Kasneje lahko zalivamo tako, da nalijemo vodo v pladenj in odvečno čez nekaj časa odlijemo.
  • Voda za zalivanje mora biti postana, sobne temperature, lahko malo mlačna, še najboljša je kapnica.
  • In potem, po vsem tem trudu, sledi pikiranje … zadnje čase je moderno (na srečo tudi smiselno) presajanje s koreninsko grudo.

064  066

067

 

 

Kako deluje kuhalnik Biočar (in kako pridelamo biooglje)

Od še enega navdušenca nad bioogljem in kuhalniki, g. Heinerja Cuhlsa iz Hannovra, sem dobila cel kup videov o kuhalniku Biočar. Z veseljem jih objavljam. Zdaj si lahko vsi, ki vas zanima, kako ta reč v resnici dela, zadevo v miru ogledate. Glavna igralca govorita, jasno, nemško – ampak saj se tudi zelo dobro vidi, kaj počneta :).
Uživajte :)
Viel Spaß! :)
Ralf in Heiner razlagata, kako deluje kuhalnik:

… o različnih materialih, ki jih lahko porabimo za pridelavo biooglja:

… kako naredimo biooglje in koliko ga lahko pridelamo …

… pa še, kako lahko “nadgradimo” kuhalnik Biočar:

 

Poglejte še:

Naročite svoj KUHALNIK BIOČAR

Slovenija je lepa, ker …

WP_20150101_001

V mesecih po izidu knjige Permakulturni vrt sem kar dosti hodila po slovenskih knjižnicah, predavala o permakulturi in predstavljala knjigo. Bila sem na vseh koncih Slovenije, od Koroške, do Suhe krajine, do Primorske.

To je tisto, kar sem v to zadevo dala jaz. Dobila pa sem nazaj nekaj, kar sem, in nekaj, česar nisem pričakovala. Prvo je bilo veliko zanimivih izkušenj in idej udeležencev predavanja, novi znanci, novi kraji in potrditev, da je Slovenija res čudežno lepa. Drugo pa spoznanje, kako zelo nerealni smo Slovenci v tem, kaj si mislimo o sebi.

Da vam povem, zakaj tako mislim.

Na predavanju v knjižnici v večjem kraju na Koroškem je bil obisk zelo velik, polna dvorana; prišel je celo župan. Po predavanju se je razvila debata, poslušalci so imeli veliko vprašanj, sami so z veseljem povedali svoje mnenje in delili izkušnje. In čisto na koncu, preden sem se, utrujena in zadovoljna, spravila nazaj v avto in na dolgo pot proti domu, sva nekaj besed rekli še z vodjo knjižnice.

Vam bo tole kaj znano? Rekla sem ji “… kako super družba ste, sami pozitivni ljudje, še župan pride na take dogodke, veliko zagnanosti in veselja se je čutilo med ljudmi …”. Ona pa veselo, ampak tudi kar začudeno: “Kaj res? A tako ste nas videli? Pa veste, da je veliko tega, da so ljudje skregani med sabo …”.

Ne bi verjela, če mi ne bi povedala.

Na poti domov sem razmišljala o tem, kako Slovenci vidimo sami sebe in kako nas vidi nekdo, ki pride od nekod malo ven iz našega kroga. Precej drugače, bi rekla. Mogoče smo pa nagnjeni k temu, da premalo vidimo lepo v nas, preveč pa občutimo tisto, kar ni tako zelo lepo. Da smo prehudo samokritični, s tem pa še bolj hranimo tisto, kar nam pri nas ni tako zelo všeč.

Meni so predavanja po knjižnicah dala zaupanje v ljudi in veselje, da živim v tako lepi deželi. Rada bi, da bi vsi lahko občutili več tega in manj slabega.

Zato grem rada, kadar me povabijo; letos bo to najprej 18.2. v Knjižnici Ig, potem se marca začne vsakoletni enomesečni tečaj v BC Naklo, 26.3. je predavanje v Knjižnici Laško, v začetku aprila pa v Turističnem društvu Dobrna, kjer bomo pri šoli naredili še visoko gredo. Kar bo novih izletov, bom sproti napisala na spletni strani http://www.gajinvrt.moonfruit.com in na FB-ju. In upam, da se vsaj nekje tudi vidimo :).

WP_20150101_008

Potičke za ptičke

Zunaj je spet vse belo in avto je zvečer ostal pri cesti, ker se do hiše ne da. Menda ga bo jutri še namedlo, ampak danes zunaj sije sonce, radio me zabava po svoje, dela je čez glavo, možgani včasih kar preskakujejo sami sebe … V ponedeljek dobim novo paleto s tono robe iz Anglije, prva naročila so že prišla, razmišljam in učim se o novih načinih merjenja živosti zemlje in o tem, kako doživljajo svet rastline. Potem pa se ob pogledu skozi okno spomnim na pernate kepice, na to, kako pa njih res popolnoma nič ne zanima, da bo čez nekaj tednov skoraj že prišla pomlad … zanima jih samo, kako bi ta trenutek napolnili lačno praznino v želodčkih. In namesto, da bi šla pisat članke, predstavitve, oblikovat letak, grem raje delat potičke za ptičke.

WP_20150104_025

Tisti, ki nis(m)o vegani in hkrati menimo, da ptičkom okoli hiše ni treba opustiti požiranja črvov, za vezni material porabimo goveji loj (do katerega pa včasih ni najlažje priti). Če se vam ne da spraševati mesarjev v Sparu, če imajo kaj govejega loja, lahko za potičke porabite kokosovo mast.

Stopim jo v vodni kopeli, dodam toliko mešanice semen, da je zmes lepo gosta, in z njo napolnim pekač za mafine. Za potičke se da porabit tudi malo večje modelčke za piškote, ki jih postavim na s folijo obložen pekač. Pripravljene potičke skupaj s pekači prestavim na teraso, da se lepo strdijo.

WP_20150104_026

LESTENEC ZA POTIČKE ZA PTIČKE

Za ptičje potičke se da lepo porabit tudi lupine pomaranč: pomarančo prerežem na pol, izdolbem meso, naredim v lupinico tik pod robom 4 luknje za vrvico, potem vrvico napeljem skozi, obesim lupine na venček iz srobota in jih napolnim z mešanico semen in masti. Venček iz srobota s pomočjo vrvi, vržene čez vejo, dvignem visoko na drevo, da naši mački ne morejo zraven. Takole:

WP_20150104_006
WP_20150104_022
WP_20150104_024