Lucijina kokosova potica (z varianto za vegane)

Prenavljam blog in spletno stran. Pospravljam po hiši in zunaj nje; pripravljam se na hladne dni … Med tem delom najdem tudi kaj lepega in uporabnega. Eno takšnih stvari bom zdajle delila z vami: potico moje starejše hčerke Luci. Recept je star že nekaj let, pa še vedno odličen.

Dober tek!

Potica iz polnovredne moke se ne izsuši hitro in še po nekaj dneh ohrani poln okus. Poleg tega se po takšni potici počutimo čisto drugače, kot po potici iz bele moke. Uporabimo polnovredna, nerafinirana živila rastlinskega izvora: namesto belega sladkorja uporabimo rjav trsni sladkor (pa ne tistega pobarvanega) ali kakšnega od sladov. Če ne želimo uporabiti živil živalskega izvora, namesto jajc uporabimo koruzni škrob ali banano, namesto kravjega ali kozjega mleka riževo ali ovseno, namesto masla pa kokosovo mast ali hladno stiskano olje. Recept je temeljito preverjen (glej sliko). Ampak dobra je še veliko bolj kot lepa.

Za testo potrebujemo:
500 g moke
15 g kvasa
ščepec soli
naribano lupinico eko (!) limone
70 g maščobe
60 – 100 g trsnega sladkorja
1 jajce ali skodelico koruznega škroba ali pretlačeno polovico banane
5 dcl mleka (oziroma po potrebi).

Navodila:
Najprej pripravimo kvasek: kvas razdrobimo v mlačnem mleku z dodano žličko moke in sladila (sladkor, med…). Moko presejemo v posodo za mesenje in po robu posolimo. V sredini naredimo jamico za kvasek, ki ga pomešamo z malo moke in pustimo stati 10 minut. Potem prilijemo mlačno mešanico mleka z maščobo in ostalimi sestavinami. Zamesimo testo. Mesimo tako dolgo, da nastane testena kepa, ki se loči od sten posode.

Posodo s testom pokrijemo in pustimo vzhajati kakšno uro, da se volumen testa podvoji. Testo še enkrat premesimo in pustimo vzhajati.

Medtem pripravimo nadev.

Za nadev potrebujemo:
1,5 dcl prosene moke (če imamo proseno kašo, jo zmeljemo v mlinčku za kavo)
½ litra mleka
70 g sladkorja ali drugega sladila
350 g kokosove moke
30 g eko margarine ali masla
vanilija

Navodila:
Proseno moko zakuhamo v vrelo oslajeno mleko tako, da neprestano mešamo z metlico, da se ne prime. Odstavimo in dodamo maščobo in kokosovo moko. Če je nadev pregost, ga razredčimo z malo mleka.

Testo razvaljamo 1 cm na debelo in namažemo z nadevom skoraj do roba. Zvijamo na tesno in testo sproti nategujemo, da med peko ne bodo nastali zračni mehurji. Zvitek položimo v namaščen in z moko ali drobtinicami potresen glinen model ali pekač. Na gosto ga prebodemo z debelejšo pletilko, da bo med peko iz potice lahko uhajala para. Postavimo v hladno pečico. Temperaturo naravnamo na 50 °C, da potica še vzhaja. Po pol ure temperaturo naravnamo na 180 °C. Pečemo 55 do 65 minut. Pečena je, ko na tanjši pletilki, ki jo zabodemo vanjo, ni več sledov testa ali mokrote. Če se nam zdi, da je na vrhu že pečena, v sredini pa še ne, jo pokrijemo s peki papirjem. Potica ne sme biti prepečena, ker bo suha. Pečeno potico vzamemo iz pečice, pokrijemo s prtičem in pustimo v pekaču še 20 do 30 minut. Do konca jo ohladimo na leseni deski ali rešetki in narežemo, ko se ohladi.

Advertisements
This entry was posted on september 4, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Klavir, samo za odrasle

Učenje inštrumenta je domena mladosti. Čim prej, tem bolje, pravijo.

Po eni strani je to res, mladi prstki, dojemljiv um, lahkotnost bivanja, ki je lastna otrokom, so prednost pri učenju. Nikoli v življenju se ne učimo tako zlahka, kot ko smo otroci. Ni se nam treba preveč truditi, srkanje znanja je mladim glavam (in prstkom) vsajeno. Ni blokad …

Slaba stran učenja v otroških letih pa je, da se otrok velikokrat ne zaveda, kako privilegiran je, da se lahko uči, in zato veliko težje vztraja, ko “zagusti”. Zase že vem, da je tako. Od vseh klavirskih ur, ki sem jih imela v stari glasbeni šoli z vegastimi lesenimi hodniki in škripajočim parketom v učilnicah, se je kot najmočnejši ohranil spomin na to, kako mi je teklo iz nosa med uro pri ge. Sancini. Brez robca. Smrkav nos sem sproti brisala v rokav. Gospa Sancini je po nekaj ponovitvah debelo požrla, rekla, Bojca, kje imaš pa robec, in ker ga ni bilo, mi je dala svojega. Da sva vsaj približno lahko zaključili uro, ne da bi pomazali tipke od levega do desnega konca starega črnega koncertnega klavirja. Uboga gospa Sancini.

Moja starejša hči se je najprej še iz vrtca hodila učit h koncertni pianistki Marie, kanadski Francozinji, ki je slovensko govorila s takšnim pojočim, mehkim, grlenim r. Učili sta se na zelo zanimiv način: igrali sta štiriročno. Nič preveč drdranja lestvic ni bilo, nič dolgočasnega tap tap tap tap … ampak kar takoj na lepe in preproste skladbice, ki jim je L. lahko sledila. Obe sta uživali.

Potem je L. šla v glasbeno šolo, dobila strogo rusko učiteljico Olgo, ki jo je učila po rusko trdo. Gladko je povedala: L. ne vadi dovolj, ima velik talent, ne zna pa sedeti. Jo bom vrgla, če se ne bo poboljšala. In jo je, kljub veliiikemu talentu. L. je bila v šoku, pa se je pobrala, šla še enkrat v tisti letnik in ga naredila. In, kasneje sicer, pustila formalno učenje, tudi zato, ker je v gimnaziji postalo gosto z učenjem. Zdaj igra zase, uči se sama, in ko igra, igra z dušo. Lepo jo je poslušati. Še ena, ki bo z leti čedalje boljša.

Koliko je takih zgodb … šele z leti ugotoviš, da si kakšno stvar zapravil, ker je preprosto nisi dovolj cenil, in oddelal takrat, ko je bil čas za to, pa energija, tudi denar. Pri dobrih dvajsetih sem z lahkoto pustila študij, da sem čez leta šla še enkrat na faks in diplomirala z devetko, pa čeprav je bila zraven služba, gradnja hiše in dve hčerki. Z lahkoto, in z občutkom, da sem privilegirana, ker smem študirat. Tak študij je bil vreden čisto nekaj drugega.

Prav takšno je tudi učenje igranja na inštrument, ko je človek že odrasel. Prsti so morda res manj prožni, je pa odločnost in vztrajnost večja. Občutek privilegiranosti in ponosa sta bistveno večja, kot v otroških letih.

Za učenje klavirja v odraslih letih so našli veliko pametnih razlogov, ki govorijo njemu v prid:

  1. odrasli se učijo po lastni izbiri, zato je učna ura užitek zanje in za učitelja.
  2. odrasli imajo sposobnost logičnega mišljenja, znajo samostojno presojati. Igranje inštrumenta naj bi bilo predvsem ustvarjalno početje, torej dejavnost desne polovice možganov, a to ne drži povsem.
  3. odrasli lažje razumejo tehnično plat glasbe, lažje kot otroci se naučijo glasbeno teorijo in analizo. Razumeti ozadje glasbe, tudi njeno tehnično plat, je pomembno za dobro interpretacijo.
  4. odrasli lahko dlje časa kot otroci ohranijo pozornost. Za učenje igranja klavirja potrebujemo sposobnost koncentracije, s tega vidika imajo odrasli veliko prednost pred otroci. Napredek pri igranju inštrumenta je povezan z vztrajnostjo in vajo, vajo, vajo. Vaja brez koncentracije pa je nesmiselna.
  5. odrasli so čustveno bolj razviti, kot otroci. Glasbe je od vseh umetnosti najbolj čustvena. Da lahko dojamemo in izrazimo široko paleto čustev, ki jo zajema, potrebujemo lastne izkušnje in določeno zrelost.
  6. odrasli znajo tekoče brati. Mnogi manjši otroci imajo s črkami in številkami še velike težave, kar jih ovira pri učenju glasbe.
  7. mišice pri odraslih so povsem razvite, pri otrocih se še razvijajo. Roke in prsti pridobijo na gibljivosti in moči z vadbo klavirja, razpon prstov se z vadbo poveča. Roke odraslih so razdalji med tipkami lažje kos, saj so večje. Violine so na voljo v osmih različnih velikostih, da so igranju nanjo kos tudi manjši otroci – klavir je ene velikosti za vse.

Nikoli ni prepozno, da bi se naučili igrati na klavir. Če bi se tega radi lotili sedaj, pokličite 041 275 934 ali pišite na mail akov65@gmail.com. Andrej Zupan, organist, zborovodja in pevec, poučuje odrasle in otroke že 20 let.

This entry was posted on avgust 30, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Kolobariti ali ne kolobariti? To je zdaj vprašanje!

Kaj pa, če je kolobarjenje pomota?

Kakšna bogokletna misel, kajne! :)

Vsak količkaj razgledan vrtnar, da o strokovnjakih za zelenjadarstvo sploh ne govorimo, vam bo povedal naslednje štiri božje zapovedi:

  1. kolobarjenje je nujno
  2. prvič zato, ker tako preprečimo enostransko izčrpavanje zemlje, ki vodi v neravnovesje
  3. drugič zato, da se izognemo težavam s škodljivci in boleznimi, ki ostanejo v tleh do prihodnje sezone
  4. če te pa vseeno prime, da bi kolobarjenje opustil, se ponovno loti branja, od prve zapovedi dalje

Na svojih predavanjih in v člankih sicer vedno povem, da narava ne kolobari (vsaj ne tako, kot mi). Na nek način že: na določenem področju zrastejo tiste rastline, ki jih tam najbolj ustreza. Po principu naravne selekcije. Če se tam že zaseje nekdo iz konkurence, mu pač slabo ali nič ne uspeva, ker mu okolje ne odgovarja. Ko se okolje spremeni, začne ustrezati drugim vrstam. Če bi temu lahko rekli kolobarjenje, tudi prav.

In če se lotimo drugačnega (npr. permakulturnega) vrtnarjenja, z (zelo) mešanimi zasaditvami, se je treba vprašati, ali ima kolobarjenje sploh še smisel.

Nedolgo nazaj pa je moja prijateljica Nataša objavila an FB-ju zanimiv video.

Tukaj je:

Tukaj je povzetek tega, kar v posnetku pove Charles Dowding (mimogrede, a ni simpatičen :)

“Kolobariti ali ne kolobariti, to je zdaj vprašanje. Ali lahko na isti gredi, iz leta v leto, sadimo isto zelenjavo? Štiriletni kolobar, ki je najbolj pogost, pomeni, da zelenjavo iz iste družine na isto gredo posadimo šele vsako četrto leto. Uspešnost metode “nekolobarjenja” sem preveril s poskusom. Na tej gredi gojim visok fižol že četrto leto zapored. Na teh treh gredah rastejo buče že četrto leto zapored. Zelje raste tukaj drugo leto, in je letos še lepše, kot je bilo lani. Na lastne oči sem se prepričal, da lahko na isto gredo sadimo isto vrsto zelenjave več let brez težav; še več, pridelek se z leti povečuje in ne manjša. Pridelek buč je bil v tretjem letu največji doslej, v četrtem je upadel pod nivo prvega leta. Rezultati pri visokem fižolu so podobni in še bolj v prid “nekolobarjenju”: pridelek je bil največji tretje leto, nato je upadel, a je bil tudi četrto leto še vedno za polovico večji kot prvo leto.

Kako pa je z zelenjavo, ki raste na vrtu le pol leta? Tudi pri njej sem dobil podobne rezultate. Brokoli, ki je zelo zahtevna rastlina, običajno po tem, ko ga poberemo, nadomestimo z neko drugo zelenjavo. Ni treba! Brokoli, ki sem ga posadil kot naslednji posevek, je bil še lepši v drugem delu sezone. Pred sajenjem sem v zemljo dodal kompost in imel lep pridelek vse do oktobra.”

Boris

Boris je . . . eden najbolj ljubljenih psov, kar vem zanje.

To, da je ljubljen, ne pomeni, da ima razkošno posteljo, posrebreno posodico za hrano z vgraviranim imenom, zimski plašček iz veveričjega krzna ali z diamanti okrašeno ovratnico.

Ljubljen je iskreno, na najlepši možen način; tako, da je dobro poskrbljeno zanj, ne da bi bilo to na račun kogarkoli drugega. Ljubezen do njega njegovi lastniki, Sonja in njena družina, kažejo z iskreno skrbjo za njegovo dobro počutje doma in zunaj njega. Da ne pozabim – tole je njihova spletna stran, Sončeve punčke.

O njem bi vam radi rada povedala dve zgodbi. Prva je o tumorju, druga pa o tačkah, ki mu odpovedujejo. Kljub temu, da nobena od teh dveh tem ni “lepa”, imata obe srečen konec.

Obe zgodbi je napisala Sonja in ju objavila na FB, Z njenim dovoljenjem ju objavljam, ker je prav, da se takšne zgodbe čim bolj razširijo med ljudi.

Fotografija osebe Sonja Jamnik.

Borisov tumor

24. 6. 2017
Izmed vseh štirih kužkov, ki z nami delijo življenje, je najstarejši naš Boris. Boris bo novembra star 12 let, prileten gospod, vendar še vedno poln življenja. Kljub temu, Borisu počasi odpovedujejo zadnje tačke, na zadnji nogi pa se mu je pojavil tumor. Včeraj sem ga zaradi rane na tumorju peljala na veterinarsko kliniko v Ljubljano. Veterinarka je pogledala rano, mu predpisala antibiotik, tehnik mu je rano oskrbel.Ko sem dobila račun me je skoraj kap! 120 € za oskrbo rane (ok bodimo pošteni, zraven je še analiza tumorja v vrednosti 23 €)! Šokirana sem plačala in odšla, ter šele doma pogledala postavke računa:
– 4,89 € za odprtje nove kartoteke!
– 40,33 € osnovni pregled
– Obveza 18,59 €
– Biopsija s tanko iglo 19,07 €
– Ocena biopta 23,35 €
– Antibiotiki 14,72 €

Prva postavka me je naravnost šokirala… kljub temu da sem že plačevala marsikaj, tega nisem pričakovala… za zahvalo, da si se kot nova stranka odločil prav za njihovo kliniko, ti zaračunajo odprtje nove kartoteke oz. to, da te vpišejo kot svojo novo stranko. Zanimiva poslovna odločitev, ki očitno deluje. Nekako si predstavljam, da bomo v prihodnosti v lokalu plačevali prihod natakarja, če bomo želeli kaj naročiti.
Obveza skoraj 20 €… naj dodam, ni bila iz zlata, bila je gaza ki so jo nekoliko pritrdili z lepilnim trakom in čez poveznili operacijsko mrežico. Da bo ironija še večja, snela se je še predno sem uspela priti domov. Glede na ceno predvidevam, da so jo pletle dobre vile in v njo vtkale zlate niti …
Biopsija – gib, kjer je veterinarka zapičila iglo v tumor in jo potegnila ven je vreden 20 €… pomislila sem na dve razlagi; ali je za tak gib potrebno ure in ure treninga in strokovnega znanja ali pa ima veterinarka zlato roko…ker sem zelo realen človek, verjamem da je prava druga razlaga.
In na koncu se sprašujem, kaj je pa pravzaprav všteto pod osnovni pregled? Le to, da so mi odprli svoja vrata in me velikodušno pustili vstopiti v njihov sveti prostor??? Ali pa sem plačala 40 evrov zato, da je veterinarka sploh položila oči na mojega psa? Ker vsak drugi gib, ki so ga ljudje tam opravili, so ga tudi zaračunali!

Da ne bom nepoštena do veterinarjev. Seveda je za njihovo izobrazbo potrebno veliko študija in za izvajanje dejavnosti veliko vložka v prostore in aparate. Ampak bodimo pošteni tudi do strank. Zneski, ki jih zaračunavajo so enormni. To niso zneski, ki bi omogočili samo nek dober zaslužek, to so zneski, ki prinašajo bogastvo! Kam se to bogastvo kanalizira, žal nimam vpogleda.

Saj vem, boste rekli, tak je trg… vendar ta trg kreiramo ljudje in vsi imamo odgovornost, da s svojim delom, na kateremkoli področju že delujemo, vnašamo etiko in dobroto, še bolj je pa pomembno, da se zoperstavimo neetičnosti in pohlepu. Medtem ko se trudimo prvega izvajati, pri drugem največkrat odpovemo.

2. 7. 2017
Nadaljevanje Borisove zgodbe… sredi tedna so me klicali iz veterine in me seznanili z rezultati. Borisova bula je karcinom in bi morali poleg samega tumorja odstraniti tudi kar nekaj okoliškega tkiva. Cena operacije od 600 do 700 €, poleg tega bi slikali še prsni koš in v kolikor bi imel še kakšen tumor tam, potem sledi kemoterapija. Po vsem povedanem sem takoj vedela da kljub želji da pomagamo Borisu, to nima nobenega smisla. Odločili smo se da ne naredimo nobenih posegov in rano oskrbujemo z mms-om ter zaupamo, da se izteče kakor se mora. Moram priznati da me je glodal črv dvoma v pravilnost moje odločitve, ki je bil precej vztrajen in subtilen. Vendar pa se je včeraj zvečer zgodilo nekaj nenavadnega…. tumor je enostavno odpadel. Spodaj je slika kože v obliki vrečke kjer je rasel tumor in zraven sam tumor ki je padel ven. Kaj takega enostavno nisem pričakovala. Verjamem da je to bila posledica kombinacije mms-a in naravne sposobnosti telesa za samozdravljenje (op.: Sonji sem za Borisa za hitrejše celjenje kože po izpadu tumorja poslala še domače v alkoholu namočene rožice in homeopatske kroglice Calendula C30.)

Fotografija osebe Sonja Jamnik.
Fotografija osebe Sonja Jamnik.

12. 7. 2017
Evo, tako se pa celi Borisova rana. Zame je to zelo dragocena izkušnja, ko res nismo vedeli kaj narediti, pa telo samo naredi tisto kar zmore. Boris tudi nekoliko bolje hodi… kot da je nekaj bremena padlo z njega in je zato močnejši.

Fotografija osebe Sonja Jamnik.

26. 7. 2017
Evo, Borisova rana se je popolnoma zacelila. Kakšna zanimiva izkušnja, ki mi daje veliko zaupanje v samoozdravitvene telesne sposobnosti.

Fotografija osebe Sonja Jamnik.

Voziček za Borisa

17. 8. 2017
Našemu Borisu že nekaj časa odpovedujejo zadnje tačke. Že kakšna dva meseca zato ni mogel iti z nami na sprehod, saj tačke bolj ko ne le vleče za sabo. Kdor ima psa ve, kako žalostne učke dobijo, ko morajo ostati doma. In ker je Boris sicer že starejši kuža, sem dobila že nič koliko namigov, da bi ga morali dati evtanazirati. Vsi v družini pa smo vedeli, da Borisov čas še ni prišel. Preveč je še prisoten in nič ne kaže, da ga življenje ne bi več veselilo. Zato smo začeli premišljevati o drugi rešitvi … invalidski voziček za pse. Ko smo ugotovili cene vozičkov, nam je vse veselje usahnilo. Za njega bi morali odšteti nekaj sto evrov, ki pa jih nimamo. Evo in zopet so dobre vile zamahnile s svojimi čarobnimi palčkami in angeli so razpeli svoja krila in nam prihiteli na pomoč. Poslali so nam na pot dobre duše, med katerimi pa je bila ena celo čisto prava duša z veliko začetnico. To je gospa Dušica, ki nam je posodila voziček (uporabljal ga je njen preminuli kuža) dokler ga bo Boris potreboval. V videu lahko vidite, kako Boris s pomočjo vozička zopet hodi. Ko hodiva skozi vas, sem v začetku čutila poglede sovaščanov, ki se ne morejo temu načuditi in verjamem, da mnogi ne vedo, kaj naj si mislijo … Vendar pa me je kar nekaj ljudi tudi ustavilo in mi na glas izrazili veliko odobravanje in me spraševali o vozičku. Skratka, kjer je volja, je tudi pot!

This entry was posted on avgust 17, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

S Kaolinom nad vrtne škodljivce

V današnji Zarji je objavljen moj članek o kaolinu.

Vse, kar o njem piše v članku, drži. Preizkušeno (v Sloveniji, ne nekje daleč).

Nekaj trditev o kaolinu sem preizkusila sama (ose, sršeni in ptiči so se mastili v sadovnjaku in vinogradu in naredili veliko škode, zdaj se jim sadje ne zdi več tako zelo okusno), od vrtnarja, ki je svoje zelje in ohrovt rešil pred bolhačem, pa izvedela, da je kaolin rešitelj vrtne zelenjave.

Res sem vesela, da sem izvedela zanj :)

Če bi ga radi preizkusili, ga lahko naročite tukaj: Gajin vrt – Kaolin

Takole je videti članek v Zarji:

This entry was posted on avgust 8, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

V hudi vročini rastlina pojé samo sebe

Prihaja četrti vročinski val letošnjega poletja (Vir)

Temperature bodo okoli 35, lahko pa tudi do 40 °C.

Nič posebnega, bi rekli. Treba bo vklopiti ventilatorje, zračiti zgodaj zjutraj in pozno ponoči (komarje ob tem lahko preganjamo s sivko), namakati noge v lavorju, hoditi naokoli v čim lažjih oblačilih, pa bo šlo. Ali pa celo oditi kam daleč, recimo v hotel Taj mahal, v Delhiju, kjer imajo takle čudovit bazen:

Kaj pa rastline? Navdušena nad novim odkritjem, kaolinom (o njem lahko preberite nekaj več TUKAJ) ne morem dati miru in preberem vse, kar mi o kaolinu pride pod roke. Nekje zasledim, da kitajska bela glina po vrhu vsega ostalega dobrega, kar prinese, zaščiti rastline pred vročinskim šokom.

Potem grem brskati o vročinskem šoku. Kdaj se zgodi, zakaj je tako nevaren, da sadjarji sadovnjake ščitijo celo s proti-vročinskimi mrežami? Zakaj bi nas morala skrbeti sprememba klime, če je to, kar se dogaja, res trajen prihod drugačnih razmer?

Najdem šokantne članke z opozorili o koncu civilizacije, ki bo nastopil, ko rastline zaradi vročine ne bodo več mogle izvajati fotosinteze. Prehude teme za ta vroči čas . . . Poleg tega me kot pragmatika zanima, kako lahko rastlinam pomagam, tudi če ne morem zaustaviti globalnega segrevanja. Sem preverila po predalih, nimam čarobne palčke.

Odgovor je na dlani: kaolin. Najprej pa o tem, zakaj je vročina nevarna za rastline.

Za nekatere rastline je lahko prevroče že, ko se temperatura povzpne nad 30 °C, za druge, ko se dvigne do 35 °C … za vse pa, KO JE TEMPERATURA OKOLI 40 °C. Takrat se namreč pri vseh rastlinah POPOLNOMA ZAUSTAVI FOTOSINTEZA.

Posebne celice v listu, nekakšni varnostniki, se napihnejo (s pomočjo vsrkane vode povečajo svoj volumen) tako močno, da zaprejo reže v listih (stomate), skozi katere rastlina diha. Ta obrambni mehanizem rastlina uporabi tako ob veliki suši, kot ob veliki vročini. Z zaprtimi stomatami rastlina ne more več vsrkavati CO2. Fotosinteza se zaustavi, z njo pa produkcija sladkorjev. Ko pa pade količina CO2 v rastlini pod določeno stopnjo (ppm 50) se zgodi nekaj še slabšega: rastlina začne porabljati lastne, že proizvedene in shranjene sladkorje. Dobesedno začne živeti od lastnih zalog. Da lahko preživi vročinski šok, začne rastlina žreti samo sebe.

Pri rastlini, ki v sezoni preživi nekaj vročinskih šokov, bodo plodovi slabše kakovosti, manj sladkorjev bo v njih, verjetno jih bo tudi manj, manjši bodo, vsa rastlina pa bo bolj kilava, kot bi lahko bila, če bi bili pogoji za njen razvoj boljši.

Letos je pred nami že četrti vročinski val. Klime na vrt ali v sadovnjak ne bomo montirali, velikanskih ventilatorjev si verjetno tudi ne bomo privoščili. Lahko pa rastline, drevesa in grmičevje poškropimo s kaolinom. Zaščitil jih bo pred vročinskim valom (in ptiči, osami in sršeni, škrlupom in množico grizečih žuželk).

Na fotografiji: takole se je pa včasih obiralo jabolka. Fotografija je nastala v New Yorku, med leti 1894 in 1911. (Vir: Wikimedia Commons)

 

This entry was posted on julij 31, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Invazija nezemljanov v Pomjanu na Primorskem?

Česa vsega ne najdemo na vrtu!

Gospa Nevenka s Pomjana mi je poslala nekaj fotografij čudne zadeve, ki se je pojavila v njenih visokih gredah. Čuden kupček rumenega gobastega tkiva, podoben stepenim jajcem, ki pordeči, kot bi zakrvavel, ko pobezaš vanj. Ne preveč privlačna in kar malo strašljiva zadeva.

Ker sva obe velika firbca, zadeve nisva mogli kar tako pustiti pri miru.

Kaj je to? Je škodljivo? Ji bo požrlo zeleno ali povzročilo, da bo zelenjava zgnila?  

Nič od tega :)

Na spletu sva našli odgovor. Gre za zelo preprosto glivo, ki ima pri nas ime čreslov cvet, v angleščini ji pravijo “scrambled eggs slime” (sluz stepenih jajc) in “dog vomit” (pasje bruhanje), njeno latinsko ime pa je Fuligo septica. Če se pojavi, z njo ne počnemo nič. Ni škodljiva, sama bo odšla, ko se ji bo tako zdelo, zato je vse, kar je treba storiti, pustiti jo na miru. Spore prenaša veter, tako je tudi prišla v Nevenkine visoke grede. In tako bo sčasoma tudi odšla. Rada se naseli na organski zastirki po obilni moči. Le pri občutljivih ljudeh je priporočljive nekaj previdnosti – baje lahko sproži astmo in alergijski rinitis.

Zelo zanimivo je to, da akumulira visoke koncentracije cinka – tako visoke, da jih praviloma nobeno živo bitje ne bi moglo brez škode prenesti. Gliva vsebuje rumeno barvilo fuligorubin. Težke kovine spremeni v kelatno obliko in jih tako nevtralizira, da postanejo za okolje nenevarne. Bi bila zato lahko uporabna za remediacijo s težkimi kovinami zastrupljene zemlje? Na primer v Celju na na območju Cinkarne?

Na slovenski wikipediji sem našla še več zanimivosti:

Čreslov cvet (znanstveno ime Fuligo septica) je vrsta sluzavke izrazito žvepleno rumene barve. Razširjen je po celotnem svetu, uspeva pa predvsem na vlažni organski podlagi, predvsem po dežju. Je neužitna, vendar jo pečeno uživajo ponekod v Mehiki. Zaradi občasnega razraščanja na veliki površini je čreslov cvet v preteklosti povzročil paniko med ljudmi v smislu strahu pred invazijo nezemljanov:

  • V skandinavski folklori čreslov cvet predstavlja izbljuvek živalskih vodnikov čarovnic. Na Finskem so verjeli, da čarovnice z njegovo pomočjo kvarijo mleko sosedov.
  • Leta 1973 se je v predmestju Dallasa (Teksas) razrasla na velikih površinah po vrtovih in celo telefonskih drogovih, kar je povzročilo paniko med ljudmi, saj naj bi šlo za invazijo nezemeljanov. Intervencija gasilcev in policije ljudi ni pomirila, dokler znanstvenik s krajevne univerze ni pojasnil, da gre za veliki razrast neškodljive sluzavke.
  • Do podobne panike med prebivalci je pred leti prišlo v enem od romskih naselij v Sloveniji, ko je bila teorija o neznanem letečem predmetu (NLP) ovržena šele po prihodu policistov in strokovnjakov z Instituta Jožef Stefan.

Pojavlja se od pomladi do pozne jeseni, predvsem po dežju. Uspeva na vlažni organski podlagi, kot so vrtne površine, pokrite s slamo, listjem, šoto ipd. (mulčenje površin), sicer pa tudi v gozdovih na deblih in listju živih rastlin, štorih, odpadlem listju in travnikih.

Posebnost čreslovega cveta so visoke koncentracije cinka (Zn), katerih vrednost je več tisočkrat večja od podlage, na kateri raste. Odpornost na strupene količine cinka naj bi bila edinstvena za to vrsto sluzavke, čeprav vzrok tako velikih koncentracij ni jasen. Odpornost sloni na rumenem pigmentu, imenovanem fuligorubin A, ki deluje kot kelator kovinskih ionov in jih tako pretvori v neaktivno obliko.