Revolucija, ki ne žre svojih otrok

V poglavju “Zatiranje in nove bolezni rastlin” knjige Homeopatija za kmetijo in vrt Vaikunthanatha Das Kaviraja berem o tem, zakaj je sodobno kemično kmetijstvo obsojeno na neuspeh.

Od tistih, ki jih zanima homeopatsko zdravljenje rastlin, velikokrat dobim tole vprašanje: “Pa bo ta pripravek zgolj odgnal ali pa bo pomoril polže/voluharje/uši?” Ko odgovorim, da homeopatija ne deluje kot strup za živa bitja, pač pa uravnovesi in okrepi tistega, ki ga želimo ohraniti (ker bi ga v končni fazi raje pojedli sami), na oni strani maila ali telefona začutim vzdih … oh, a to potem sploh kaj nuca …

Ja, pa nuca, zelo. In še pomembneje – edino tak način nuca.

Zakaj?

Ker zatiranje vedno rodi odpor(nost). Zatiranje revnih, tlačenih, izkoriščanih, obubožanih ljudi se vedno konča z revolucijo. Težava revolucije je v tem, da žre svoje otroke. V njeni dobi nikomur ni lahko – nastradajo tudi tisti, ki niso krivi. Razumni vladarji in vodje to vedo, in temu primerno delujejo (= želijo dobro svojim podrejenim, ker vedo, da s tem želijo dobro sami sebi), butasti žal ne (slednji izkoriščajo rajo do te mere, da ji prekipi, sledi vstaja, upor in obglavljenje neumnih pogoltnih pripadnikov “elite”). Pametni vodja, npr. kozji pastir, ve, da je treba kozo dobro hraniti, če želiš imeti veliko mleka in zdrave kozličke. Pa tudi malo pobožati jo, imeti jo v suhem in toplem hlevu in tudi sicer skrbeti za njeno dobro počutje.

Nekako smo si začeli domišljati, da lahko rastline obdelujemo s strupi, jih osamimo (monokulture na goli zemlji) in zlorabljamo s fast foodom (umetnimi gnojili), ki povzročijo podhranjenost. Organizmu začne primanjkovati esencialnih hranil, telo postane napihnjeno, okorno, zateklo, predebelo – in bolno. Velja tako za ljudi kot za rastline.

      

GMO jabolko, težko 655 g (2013)                                                                  (pre)debel mož (2010)

Ko so v kmetijstvu začeli uporabljati dušikova, fosforjeva in kalijeva gnojila, so bili sprva rezultati odlični. Ljudi je to zmotno navedlo na misel, da bodo takšni vedno. Tudi sedaj, ko se pojavlja čedalje več rastlinskih bolezni, pridelek pa je začel upadati, kljub čedalje večjemu dodajanju umetnih gnojil in strupov, s katerimi zatirajo škodljivce, plevele in bolezni. Ljudi to ne izuči, še vedno vztrajamo pri istih, čeprav očitno neuspešnih načinih. Ne moremo popustiti, enako kot pitbull, ko zagrize v plen. Ljudje, ki podpirajo in izvajajo kemično kmetijstvo, so butasti vodje.

Rešitev težave ni v čedalje več in brezumno, pač pa v čedalje manj in v skladu z razumom. Zato rešitev ni kemijsko kmetijstvo, pač pa homeopatija za rastline – revolucija v kmetijstvu, ki ne žre svojih otrok.

 

Advertisements

Knjiga Homeopatija za kmetijo in vrt, Vaikunthanath Das Kaviraj

Prav pred kratkim je izšel slovenski prevod knjige, ki je že izdana v nemščini, francoščini in angleščini in je v tujini postala uspešnica: Homeopatija za kmetijo in vrt pionirja homeopatije za rastline, Vaikunthanatha Das Kaviraja.

Knjiga ima 252 strani in je ne le po znanju, pač pa tudi po dimenzijah kar konkreten zalogaj (velika je 21 x 28 cm, debela pa več kot 2 cm …).

Zahteven projekt so izpeljali pri založbi Stella na pobudo Biodinamičnega društva Ajda Štajerska. Za tako majhen knjižni trg, kot je slovenski, je to res velik zalogaj, povezan z veliko dela in tudi stroškov.

Povabili so me k sodelovanju, naj za zadnjo platnico napišem nekaj besed knjigi na pot med slovenske bralce. Z veseljem sem, bilo mi je v čast.

Nemogoče je z nekaj besedami povedati vse, kar vam ta knjiga lahko da. Je leksikon znanja o homeopatiji za rastline, uporaben in praktičen priročnik, v katerem ni praznega besedičenja ali kopiranih resnic. Je avtorsko delo, ki je nastalo na temelju izkušenj in prakse pionirja uporabe homeopatije za rastline V. Das Kaviraja. Takšna je knjiga dragocen vir znanja in uporabna od prve do zadnje platnice.

Morda takole:

  • da vam celosten pogled na to, kaj zdravje narave sploh je, kako ga ohranjamo in – kar je prav tako zelo pomembno – kako ga uničujemo;
  • kaj so principi homeopatije, da boste znali uporabljati homeopatske pripravke, če boste to želeli;
  • kako zdravimo s homeopatijo, iz česa in kako so pripravljeni homeopatski pripravki;
  • osnove o prsti, o rastlinah;
  • zdravljenje zaradi porušenega ravnovesja hranil;
  • zdravljenje z rastlinami, ki so v dobrem sorodstvu;
  • rastlinski škodljivci in homeopatski pripravki zanje;
  • bakterijske, virusne in glivične bolezni;
  • poškodbe …

PREGLED VSEBINE:

Knjigo lahko naročite po ceni 49,90 € (cena je brez popusta) v podjetju Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
(040 325 939 ali gajin.vrt@gmail.com)

Homeopatske pripravke, ki jih avtor navaja v knjigi, dobite prav tako v spletni trgovini Gajin vrt (www.gajinvrt.moonfruit.com)

“Je refuse” (odklanjam, zavračam)

“Je refuse” izg. ʒə ʀ(ə)fyz(ə) (zavračam, odklanjam) je sorodnica izjave “J`accuse” (obtožujem).

Skozi glavo se mi je zapodila danes med sklanjanjem nad bano (pomivala sem sokovnik in njegovega sorodnika … (še eno tako aparaturo). Mogoče bi morala večkrat stati na glavi.

Francoski izraz “J`accuse” se praviloma uporablja, ko je treba opozoriti na veliko družbeno krivico. Izvira iz časopisnega članka z naslovom “J’Accuse,” ki ga je napisal Emile Zola leta 1898. V njem je Zola obtožil francosko vlado, da je obsodila Alfreda Dreyfusa na kazen zaradi izdaje preprosto zato, ker je bil Žid.

Moja “Je refuse” ni poziv Borutu Pahorju ali Mirotu Cerarju, kot je bil znameniti Zolajev vzklik namenjen francoski vladi. Leti name in na moje hitenje, zaletavanje, izčrpavanje. Leti na to, kako je skrajni čas, da se vsaj takrat, ko delam z rastlinami, z vrtom, z živalmi, umirim, upočasnim in si vzamem čas. Brez bezljanja, brez hitenja … ker ne le, da moje stanje vpliva na rastline in živali, tudi življenja je škoda za to.

Da je čas denar, je izum Benjamina Franklina. Od otroštva naprej nas vzgajajo (upam, da vas niso in tudi vi svojih otrok zato ne), da je treba hiteti. Mene so. Ne zamujaj, ne zavlačuj, zakaj je pa tebe treba ves čas čakati . . . Od zdaj naprej “Je refuse” naglico in tekmo vsaj takrat, ko imam opravka z naravo.

Ker čas ni denar, pač pa . . . čas je življenje. Življenje je čas. Ko mine naš čas, mine naše življenje. Na to se poskušam spomniti vsakič, ko se jezim, pa tudi sicer, s čimerkoli se ukvarjam in osebi ali zadevi namenjam svoj čas. Svoje življenje. Hitenje mimo vsega lepega, mimo svojih občutkov, misli, idej, želja, vedno hitro, samo hitro naprej, pomeni, da nam življenje odteka skozi prste. Hitro.

Torej, ne hitenje, da bom uspela narediti vse, ustreči vsem, ampak skrbno prebiranje in izbiranje tega, čemur dajem svoj čas.

Življenje je, kolikor vemo, eno samo, tole tukaj in zdaj. Morda se še kdaj vrnemo, a ne bi računala na to. Sem prevelik ziheraš.

Lucijina kokosova potica (z varianto za vegane)

Prenavljam blog in spletno stran. Pospravljam po hiši in zunaj nje; pripravljam se na hladne dni … Med tem delom najdem tudi kaj lepega in uporabnega. Eno takšnih stvari bom zdajle delila z vami: potico moje starejše hčerke Luci. Recept je star že nekaj let, pa še vedno odličen.

Dober tek!

Potica iz polnovredne moke se ne izsuši hitro in še po nekaj dneh ohrani poln okus. Poleg tega se po takšni potici počutimo čisto drugače, kot po potici iz bele moke. Uporabimo polnovredna, nerafinirana živila rastlinskega izvora: namesto belega sladkorja uporabimo rjav trsni sladkor (pa ne tistega pobarvanega) ali kakšnega od sladov. Če ne želimo uporabiti živil živalskega izvora, namesto jajc uporabimo koruzni škrob ali banano, namesto kravjega ali kozjega mleka riževo ali ovseno, namesto masla pa kokosovo mast ali hladno stiskano olje. Recept je temeljito preverjen (glej sliko). Ampak dobra je še veliko bolj kot lepa.

Za testo potrebujemo:
500 g moke
15 g kvasa
ščepec soli
naribano lupinico eko (!) limone
70 g maščobe
60 – 100 g trsnega sladkorja
1 jajce ali skodelico koruznega škroba ali pretlačeno polovico banane
5 dcl mleka (oziroma po potrebi).

Navodila:
Najprej pripravimo kvasek: kvas razdrobimo v mlačnem mleku z dodano žličko moke in sladila (sladkor, med…). Moko presejemo v posodo za mesenje in po robu posolimo. V sredini naredimo jamico za kvasek, ki ga pomešamo z malo moke in pustimo stati 10 minut. Potem prilijemo mlačno mešanico mleka z maščobo in ostalimi sestavinami. Zamesimo testo. Mesimo tako dolgo, da nastane testena kepa, ki se loči od sten posode.

Posodo s testom pokrijemo in pustimo vzhajati kakšno uro, da se volumen testa podvoji. Testo še enkrat premesimo in pustimo vzhajati.

Medtem pripravimo nadev.

Za nadev potrebujemo:
1,5 dcl prosene moke (če imamo proseno kašo, jo zmeljemo v mlinčku za kavo)
½ litra mleka
70 g sladkorja ali drugega sladila
350 g kokosove moke
30 g eko margarine ali masla
vanilija

Navodila:
Proseno moko zakuhamo v vrelo oslajeno mleko tako, da neprestano mešamo z metlico, da se ne prime. Odstavimo in dodamo maščobo in kokosovo moko. Če je nadev pregost, ga razredčimo z malo mleka.

Testo razvaljamo 1 cm na debelo in namažemo z nadevom skoraj do roba. Zvijamo na tesno in testo sproti nategujemo, da med peko ne bodo nastali zračni mehurji. Zvitek položimo v namaščen in z moko ali drobtinicami potresen glinen model ali pekač. Na gosto ga prebodemo z debelejšo pletilko, da bo med peko iz potice lahko uhajala para. Postavimo v hladno pečico. Temperaturo naravnamo na 50 °C, da potica še vzhaja. Po pol ure temperaturo naravnamo na 180 °C. Pečemo 55 do 65 minut. Pečena je, ko na tanjši pletilki, ki jo zabodemo vanjo, ni več sledov testa ali mokrote. Če se nam zdi, da je na vrhu že pečena, v sredini pa še ne, jo pokrijemo s peki papirjem. Potica ne sme biti prepečena, ker bo suha. Pečeno potico vzamemo iz pečice, pokrijemo s prtičem in pustimo v pekaču še 20 do 30 minut. Do konca jo ohladimo na leseni deski ali rešetki in narežemo, ko se ohladi.

This entry was posted on september 4, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Klavir, samo za odrasle

Učenje inštrumenta je domena mladosti. Čim prej, tem bolje, pravijo.

Po eni strani je to res, mladi prstki, dojemljiv um, lahkotnost bivanja, ki je lastna otrokom, so prednost pri učenju. Nikoli v življenju se ne učimo tako zlahka, kot ko smo otroci. Ni se nam treba preveč truditi, srkanje znanja je mladim glavam (in prstkom) vsajeno. Ni blokad …

Slaba stran učenja v otroških letih pa je, da se otrok velikokrat ne zaveda, kako privilegiran je, da se lahko uči, in zato veliko težje vztraja, ko “zagusti”. Zase že vem, da je tako. Od vseh klavirskih ur, ki sem jih imela v stari glasbeni šoli z vegastimi lesenimi hodniki in škripajočim parketom v učilnicah, se je kot najmočnejši ohranil spomin na to, kako mi je teklo iz nosa med uro pri ge. Sancini. Brez robca. Smrkav nos sem sproti brisala v rokav. Gospa Sancini je po nekaj ponovitvah debelo požrla, rekla, Bojca, kje imaš pa robec, in ker ga ni bilo, mi je dala svojega. Da sva vsaj približno lahko zaključili uro, ne da bi pomazali tipke od levega do desnega konca starega črnega koncertnega klavirja. Uboga gospa Sancini.

Moja starejša hči se je najprej še iz vrtca hodila učit h koncertni pianistki Marie, kanadski Francozinji, ki je slovensko govorila s takšnim pojočim, mehkim, grlenim r. Učili sta se na zelo zanimiv način: igrali sta štiriročno. Nič preveč drdranja lestvic ni bilo, nič dolgočasnega tap tap tap tap … ampak kar takoj na lepe in preproste skladbice, ki jim je L. lahko sledila. Obe sta uživali.

Potem je L. šla v glasbeno šolo, dobila strogo rusko učiteljico Olgo, ki jo je učila po rusko trdo. Gladko je povedala: L. ne vadi dovolj, ima velik talent, ne zna pa sedeti. Jo bom vrgla, če se ne bo poboljšala. In jo je, kljub veliiikemu talentu. L. je bila v šoku, pa se je pobrala, šla še enkrat v tisti letnik in ga naredila. In, kasneje sicer, pustila formalno učenje, tudi zato, ker je v gimnaziji postalo gosto z učenjem. Zdaj igra zase, uči se sama, in ko igra, igra z dušo. Lepo jo je poslušati. Še ena, ki bo z leti čedalje boljša.

Koliko je takih zgodb … šele z leti ugotoviš, da si kakšno stvar zapravil, ker je preprosto nisi dovolj cenil, in oddelal takrat, ko je bil čas za to, pa energija, tudi denar. Pri dobrih dvajsetih sem z lahkoto pustila študij, da sem čez leta šla še enkrat na faks in diplomirala z devetko, pa čeprav je bila zraven služba, gradnja hiše in dve hčerki. Z lahkoto, in z občutkom, da sem privilegirana, ker smem študirat. Tak študij je bil vreden čisto nekaj drugega.

Prav takšno je tudi učenje igranja na inštrument, ko je človek že odrasel. Prsti so morda res manj prožni, je pa odločnost in vztrajnost večja. Občutek privilegiranosti in ponosa sta bistveno večja, kot v otroških letih.

Za učenje klavirja v odraslih letih so našli veliko pametnih razlogov, ki govorijo njemu v prid:

  1. odrasli se učijo po lastni izbiri, zato je učna ura užitek zanje in za učitelja.
  2. odrasli imajo sposobnost logičnega mišljenja, znajo samostojno presojati. Igranje inštrumenta naj bi bilo predvsem ustvarjalno početje, torej dejavnost desne polovice možganov, a to ne drži povsem.
  3. odrasli lažje razumejo tehnično plat glasbe, lažje kot otroci se naučijo glasbeno teorijo in analizo. Razumeti ozadje glasbe, tudi njeno tehnično plat, je pomembno za dobro interpretacijo.
  4. odrasli lahko dlje časa kot otroci ohranijo pozornost. Za učenje igranja klavirja potrebujemo sposobnost koncentracije, s tega vidika imajo odrasli veliko prednost pred otroci. Napredek pri igranju inštrumenta je povezan z vztrajnostjo in vajo, vajo, vajo. Vaja brez koncentracije pa je nesmiselna.
  5. odrasli so čustveno bolj razviti, kot otroci. Glasbe je od vseh umetnosti najbolj čustvena. Da lahko dojamemo in izrazimo široko paleto čustev, ki jo zajema, potrebujemo lastne izkušnje in določeno zrelost.
  6. odrasli znajo tekoče brati. Mnogi manjši otroci imajo s črkami in številkami še velike težave, kar jih ovira pri učenju glasbe.
  7. mišice pri odraslih so povsem razvite, pri otrocih se še razvijajo. Roke in prsti pridobijo na gibljivosti in moči z vadbo klavirja, razpon prstov se z vadbo poveča. Roke odraslih so razdalji med tipkami lažje kos, saj so večje. Violine so na voljo v osmih različnih velikostih, da so igranju nanjo kos tudi manjši otroci – klavir je ene velikosti za vse.

Nikoli ni prepozno, da bi se naučili igrati na klavir. Če bi se tega radi lotili sedaj, pokličite 041 275 934 ali pišite na mail akov65@gmail.com. Andrej Zupan, organist, zborovodja in pevec, poučuje odrasle in otroke že 20 let.

This entry was posted on avgust 30, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Kolobariti ali ne kolobariti? To je zdaj vprašanje!

Kaj pa, če je kolobarjenje pomota?

Kakšna bogokletna misel, kajne! :)

Vsak količkaj razgledan vrtnar, da o strokovnjakih za zelenjadarstvo sploh ne govorimo, vam bo povedal naslednje štiri božje zapovedi:

  1. kolobarjenje je nujno
  2. prvič zato, ker tako preprečimo enostransko izčrpavanje zemlje, ki vodi v neravnovesje
  3. drugič zato, da se izognemo težavam s škodljivci in boleznimi, ki ostanejo v tleh do prihodnje sezone
  4. če te pa vseeno prime, da bi kolobarjenje opustil, se ponovno loti branja, od prve zapovedi dalje

Na svojih predavanjih in v člankih sicer vedno povem, da narava ne kolobari (vsaj ne tako, kot mi). Na nek način že: na določenem področju zrastejo tiste rastline, ki jih tam najbolj ustreza. Po principu naravne selekcije. Če se tam že zaseje nekdo iz konkurence, mu pač slabo ali nič ne uspeva, ker mu okolje ne odgovarja. Ko se okolje spremeni, začne ustrezati drugim vrstam. Če bi temu lahko rekli kolobarjenje, tudi prav.

In če se lotimo drugačnega (npr. permakulturnega) vrtnarjenja, z (zelo) mešanimi zasaditvami, se je treba vprašati, ali ima kolobarjenje sploh še smisel.

Nedolgo nazaj pa je moja prijateljica Nataša objavila an FB-ju zanimiv video.

Tukaj je:

Tukaj je povzetek tega, kar v posnetku pove Charles Dowding (mimogrede, a ni simpatičen :)

“Kolobariti ali ne kolobariti, to je zdaj vprašanje. Ali lahko na isti gredi, iz leta v leto, sadimo isto zelenjavo? Štiriletni kolobar, ki je najbolj pogost, pomeni, da zelenjavo iz iste družine na isto gredo posadimo šele vsako četrto leto. Uspešnost metode “nekolobarjenja” sem preveril s poskusom. Na tej gredi gojim visok fižol že četrto leto zapored. Na teh treh gredah rastejo buče že četrto leto zapored. Zelje raste tukaj drugo leto, in je letos še lepše, kot je bilo lani. Na lastne oči sem se prepričal, da lahko na isto gredo sadimo isto vrsto zelenjave več let brez težav; še več, pridelek se z leti povečuje in ne manjša. Pridelek buč je bil v tretjem letu največji doslej, v četrtem je upadel pod nivo prvega leta. Rezultati pri visokem fižolu so podobni in še bolj v prid “nekolobarjenju”: pridelek je bil največji tretje leto, nato je upadel, a je bil tudi četrto leto še vedno za polovico večji kot prvo leto.

Kako pa je z zelenjavo, ki raste na vrtu le pol leta? Tudi pri njej sem dobil podobne rezultate. Brokoli, ki je zelo zahtevna rastlina, običajno po tem, ko ga poberemo, nadomestimo z neko drugo zelenjavo. Ni treba! Brokoli, ki sem ga posadil kot naslednji posevek, je bil še lepši v drugem delu sezone. Pred sajenjem sem v zemljo dodal kompost in imel lep pridelek vse do oktobra.”