Kompost za visoke grede (vrt brez prekopavanja)

Visoke grede so se posedle, nujno jih je bilo treba dopolniti. Kompost delam sama, a ga za vse, za kar ga potrebujem, ne pridelam dovolj. Visoke grede, ki sem jih naredila pred dvema letoma, so se posedle, ob južni steni hiše pa bodo letos zrasle še tri ali štiri, ki jih bo tudi treba napolniti. Zato sem si letos privoščila razkošje: celo tono ekološkega komposta kakovosti A1 (ko ga takole gledam, to sploh ni kompost … to je ena takšna črna zemljica, ki na kompost spominja samo še po tem, da je še vedno nekoliko vidna struktura snovi, iz katerih je narejena).

Strašno me je zanimalo, koliko in kakšnega komposta sem pridelala v domačem kompostniku. Narejen je iz odpadne pločevine – profilov, ki jih uporabljajo za gradnjo gips sten. Kompostnik sva dvignila in prestavila, da sem lahko prišla do komposta. Noro … v plasteh, ki še niso bile povsem predelane, sem našla velika gnezda rdečih deževnikov. Dobesedno prava gnezda, v katerih so rdeči kompostni deževniki lezli en čez drugega. Ogromno jih je bilo. Z vilami sem kolikor mogoče natančno ločila predelan od še ne povsem predelanega komposta z deževniki. Prvi je šel v visoko gredo, slednji pa v vedra in nazaj v kompostnik. Preden sem deževnike pospravila v njihov pločevinasti domek, sem dno kompostnika postlala z debelo plastjo listja. Da jim bo mehko.

Gnezda z deževniki so shranjena v vedrih – pripravljena, da jih vrnem v kompostnik.

Kompostnik iz odpadne pločevine

Do-polnjevanje posedle visoke grede

Big Bag s tono komposta

Ko sem napolnila posedlo visoko gredo, sem se lotila še sajenja čebulčka v dvignjeno gredo. Brez prekopavanja :) Odstranila sem večje plevele, kolikor jih je sploh bilo, potem pa po neprekopani zemlji raztresla vrečko čebulčka. Nisem se trudila z ravnimi vrsticami in razdaljami. Malo sem jih še popravila, da so bili čim bolj enakomerno razporejeni po vsej površini, potem pa prekrila s plastjo komposta. Jih vidite na spodnji fotki?

Kompost sem razporedila in poravnala z grabljami.

V poravnano plast komposta sem posejala seme korenčka in vse skupaj dobro zalila, da se je seme usedlo v kompost in da je vlaga prišla tudi do čebulčka. Gredo sem še zaščitila pred nočnim mrazom, radovednimi kosi in ustvarjalnimi mački. Zdaj pa samo še počakat, kdaj in kaj bo prišlo ven :).

Prve setve

Lotila sem se prvih setev. Pregledala sem vsebino škatle s semeni in odprla vrečo eko zemlje za vzgojo sadik. Včasih sem mislila, da je praktično vseeno, v kaj posejem seme – dejstvo je, da ni … To so temelji – tako kot dober zajtrk za pomemben dan, kot močni čevlji za planinski pohod, kot iskrenost za dober odnos.

Nazaj k sadikam. Najprej sem posejala zelje, kolerabice, berivko in stebelno ter gomoljno zeleno. Zadnje čase se zabavam z raziskovanjem Luninega setvenega koledarja, ki pri določanju ugodnih in neugodnih dni ne upošteva zgolj Lunine mene, ampak tudi astrološko znamenje, v katerem je Luna tedaj. Če vas ta tema zanima, je tukaj več člankov:
https://www.gajin-vrt.com/kateri-lunin-setveni-koledar-je-pravi/
https://www.gajin-vrt.com/z-luno-do-lepsega-vrta-drugi-del-clanka-kateri-setveni-koledar-je-pravi/?
https://www.gajin-vrt.com/zodiak-luna-in-pravilni-setveni-koledar-tretji-in-zadnji-del-clanka-kateri-setveni-koledar-je-pravi/

Pa še tale https://www.gajin-vrt.com/lunin-koledar-od-srede-februarja-do-zacetka-marca-2021/

Od jutri, 22. 2. popoldan, pa do 24. 2. bo rastoča Luna v Raku. Idealen čas za sejanje/sajenje enoletnic, ki imajo seme v plodu/cvetu (npr. paprike, čili). Zemlja vlago obdrži dlje časa. Seme hitro vzklije. Bom preizkusila. Sejala bom papriko baburo, papriko zvonček in čilije.

O setvah v skladu z Luno in astro znamenji sem v zadnjih mesecih precej brala. Še posebej pomembna se mi je zdela izkušnja Charlesa Dowdinga (vrt brez prekopavanja), ker vidim, da človek ve, kaj govori. Njega so rezultati prepričali. Potem bo pa že nekaj na tem hokusu pokusu :).

Hugo kontrolira vrečke s semeni. Bo? Ja, bo :) Desno od metle sta ob steni lepo odloženi dve Hugotovi kosti za glodanje. Hugo ju je odložil kolikor mogoče daleč od posod z zemljo. Za vsak primer. Tukaj nekaj zakopavajo, pa da ne bi …

Zemlja oziroma substrat za vzgojo sadik je bistvenega pomena za uspeh pri vzgoji. S hranili ne sme biti prebogat, saj se bo sicer namesto bogatega koreninskega sistema rastlina prehitro pognala v višino. biti mora rahel in zračen ter uspešno zadrževati vlago, da so šoki za mlade sejančke čim manjši. Jaz uporabljam tega: Eko Zemlja za vzgojo sadik.

Mama mi je že pred leti dala komplet mini ročnega orodja: dve lopatki in grabljice. Lično je, vsako leto ga z veseljem uporabim, ko delam s sadikami.

Substrat po setvi rahlo potlačim, nato pa ga ne zalijem z vrha (curek vode bi lahko razril zemljo), pač pa posodice dobro namočim, nato pa odcedim in postavim na podstavke.

Do vzklitja bodo posode s posajenimi semeni pokrite s folijo na polici v toplem kotu sobe, kjer ni prepiha, ki bi jih ohlajal. Svetlobe tu ni zelo veliko, a to ta trenutek ni pomembno – večina semen vzklije tudi brez nje. Po vzniku folijo odstranim, posode pa prestavim na bolj svetlo in manj toplo mesto.

Iskanje Nežike in reševanje poškodovane muce iz kanala

Na Zgornji Zaplani se je 2. januarja 2021 izgubila mlada mucka Neža. Muca, stara 8 mesecev, je bila najdenka. Po sterilizaciji je odšla v novi dom na Zaplani, tam pa izkoristila odprto okno in odbrzela v zmrznjeno noč. Za muco s pobritim trebuščkom in nevajeno neznanega teritorija so bili obeti zelo slabi.

Nalepili smo plakate, spraševali otroke in domačine, če jo je kdo videl. Nihče ni odrekel pomoči, vsi so obljubili, da bodo pozorni in da bodo poklicali, če jo bodo kje opazili. Neverjetno, na koliko prijaznih in pomagati pripravljenih ljudi smo naleteli na Strmici (Spodnja Zaplana) in Zgornji Zaplani.

Dnevi so tekli, o Nežiki pa ne duha ne sluha. Nakar smo 14 dni kasneje, v petek, 15. januarja, dobili obvestilo: otroci so videli Nežiki podobno muco, ki jo je oplazil avto, ko je stekla čez cesto. Zatekla se je v kanal, ki teče pod cesto … Zelo dolg kanal, z ovinkom in z izhodom na pobočje na drugi strani ceste. Na konec kanala smo postavili živolovko (to je posebna kletka, v katero se ulovijo muce). Kaj pa zdaj? Kako muco zvabiti iz kanala, še posebej, če je se je v bližnjem srečanju z avtomobilom poškodovala, je prestrašena in v šoku? Pokleknila sem k vhodu v kanal in prisluhnila … nič … ko sem jo začela klicati, pa se je iz kanala oglasilo nežen in kratek mijav. Torej je še živa … A kako do nje, vhod v kanal je pokrivala težka betonska plošča.

Darja (iz Društva za zaščito živali Kočevje) je poklicala gasilce v PGD Dolnji Logatec. Odziv je bil: “Kje ste? Pridemo, čez približno 15 minut bomo tam.” Brez izgovorov, pomislekov, brez oklevanja.

Prišla sta dva gasilca v gasilskem kombiju. S hidravlično dvigalko sta dvignila ploščo in ob tem povzročila hrup, zaradi katerega je muca na drugi strani skočila iz kanala – naravnost v živolovko.

Žal ni bila Nežika. Po eni strani olajšanje (Neža ni poškodovana), po drugi pa razočaranje (ker je še vedno nismo našli).

Na fotografijah: gasilca iz PGD Dolnji Logatec. Še enkrat HVALA!

Spodaj: rešena muca. Darja in Vesna sta jo odpeljali na Gmajnice, kjer je veterinah ugotovil, da ima zlomljeno medenico, križnico in stegnenico. Hude poškodbe, zaradi katerih še vedno ni jasno, ali bo preživela. V olajšanje je misel, da je na toplem in da so zanjo poskrbeli, da ne čuti strahu in bolečin, kot bi jih, če bi obtičala sama v temnem in mrzlem kanalu.

In Nežika? Še istega večera se je po skoraj dveh tednih potepanja pojavila na oknu svojega novega doma. Zdaj je na suhem in toplem, s polnim želodcem. Do pomladi ima hišni pripor (da se navadi novega okolja).

Kdo ve, mogoče je pa zbežala zato, da smo izvedeli za povoženo muco, ki je sicer nihče ne bi našel … čudne so mačje poti.

Krožno gospodarstvo: ponovna uporaba škatel v spletni trgovini

Walk the talk :) Gajin vrt je ekološko usmerjeno podjetje. V vseh točkah, ne samo v logotipu in na papirju.

Moj Gajin vrt je med drugim tudi spletna trgovina. Pošiljamo pakete, od čisto majhnih (npr. stekleničke s homeopatskimi pripravki) do velikih (ko gre za nekaj deset kilogramov težke pošiljke komposta, biooglja ali terre prete).

Sprva sem škatle kupovala. Nekaj časa sem razmišljala tudi o možnosti, da bi na svoje škatle dodala natisnjen logotip in geslo Gajinega vrta, a me je od te misli odvrnila cena za takšno hitro minljivo razkošje. Tako sem svojim kupcem še naprej pošiljala zgolj čiste, nove, lepe škatle brez dodatnega potiska.

A vsakič, ko sem odprla nov zavitek lepo zloženih škatel in jih sestavila v kvader, sem se zavedala, da svojim kupcem v bistvu pošiljam smet, ki se je bodo morali tako ali drugače znebiti. Smet, ki jo bodo dobili iz podjetja, katerega osnova je ekološko, sonaravno, permakulturno mišljenje in pogled na svet.

Misel na to, kako te škatle končajo, mi ni dala miru, ker sem vedela, da bo večina škatel pristala v smeteh.

Saj kartone pa vendar reciklirajo, mar ne?, boste rekli. A kakšen smisel ima reciklirati nekaj, kar je še vedno povsem spodobnega videza, skoraj povsem nespremenjeno v svoji obliki in funkciji? Smiselno je reciklirati odslužene stvari, ne pa tistih, ki bi svojemu namenu lahko še vedno povsem dobro služile. Življenjski cikel se pri slednjih prehitro konča in s tem se po nepotrebnem povzroča strošek, škoda in obremenitev okolja.

Tako sem prišla na misel, da bi lahko življenjski cikel škatel, ki krožijo po svetu, podaljšala. Ugotoviti sem morala le to, pri kom se že zbirajo, komu so odveč, in jih od tam pripeljati v Gajin vrt.

V bližini sem našla sogovornika, ki mi je bil pripravljen prisluhniti. Gre za podjetje, ki od svojih dobaviteljev redno prejema pošiljke različnih izdelkov, ki jih potrebujejo za svojo proizvodnjo.

Za njih so škatle odpadek, zame uporabna dobrina. Večina škatel je povsem nepoškodovanih in lepih. Škoda bi jih bilo zavreči, saj so še povsem uporabne.

Kolateralna korist, ki si jo Gajin vrt prisluži z varovanjem okolja, je zmanjšanje stroškov. Tako za Gajin vrt, ki škatel ne kupuje, pač pa le očisti odvečnih nalepk, zloži in ponovno uporabi, kot tudi za podjetje, ki mi svoje škatle odstopi, saj na ta način zmanjšajo svoj odpad.

Je še kaj lepšega kot takšna win-win-win situacija?

Kako smo?

Na fotografiji: Timijan.
Fotka zavaja; v resnici ni tak bajsi, samo videti je tako, ker v svojem šotorčku leži na debeli blazini.
Ne ve za korono, pojma nima o epidemiji. Pa tudi če bi vedel – mislim, da bi enako sladko spal.

Sošolec z gimnazije, ki je človek, da ne bi mogla biti bolj različna, mi je na FB napisal sporočilo: “Kako si? Kako posel? Kako preživljaš te korona čase?”

Zame je zima čas, ko grem vase. Gajin vrt vsaj do januarja ali raje še februarja počiva. Letošnja zima je čas za pisanje; pišem novo knjigo o permakulturi v družini, domu in na vrtu.

… in še eno, ki jo pišem v svojo zabavo.

Različna sva. Njega najbolj muči to, da se ne more družit z drugimi, kot se je prej, in da ne more v gostilno, se poveselit in kaj dobrega pojesti in popiti s prijatelji.

Korona naju je zbližala; tako dolgo in iskreno kot tokrat, se nisva pogovarjala še nikoli prej.

Fanči Perdih mi je na dogodku, ki ga je organiziralo Permakulturno društvo Slovenije, rekla: “A veste, koliko je strahu in depresije v teh časih … Neka gospa me je vprašala: Sem slišala, da se ne bo dalo več kupit semen … A je to res?” Fanči ji je seveda odgovorila: “Nič bat, pri meni jih boste vedno lahko kupili.” In jo je potolažila.

Od kod ljudem takšne ideje, takšni strahovi? Mislim, da vem … pa nalašč ne bom pisala o “malih prerokih”. Uživajo v tem, da strašijo ljudi, ki v stiski verjamejo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Ne jim nasedat, prosim.

Nič bat, kot je rekla Fanči Perdih. Vse bo, seveda bo, tudi gostilne bodo spet, in zabave, in prodaja semen ali česarkoli drugega se ne bo ustavila. Svet se ne bo ustavil, čeprav se zdi, da se zdaj vrti počasneje.

Tudi pomlad bo, in od danes dalje, ki je prvi zimski dan, se začenja dan spet daljšat, vsak dan bo za nekaj minutk daljši, in potem bo spet pomlad, konec epidemije in omejitev in teme in mraza …

Spet bo pomlad in šli bomo na vrtove.

Ta nenavadni čas, ki odpira okna v najbolj skrite, najbolj temačne kotičke duha, nam drži ogledalo. Ljudje, ki živijo bolj v svojih glavah kot zunaj njih, ga preživljajo lažje, vsaj zdi se mi tako. Imam prav? Kako pa vi?

Tri mlade belouške v ribniku

Pred nekaj dnevi sem pulila plevel v krogu pod jablano in za hip samo zaslutila vijugasto gibanje dolgega, vitkega in gibkega telesa skozi travo v smeri ribnika. Gibanje je bilo tanjše in bolj prožno, kot je pri slepcu, zato sem pomislila, da gre za mlado kačico.

Zdaj sem jih našla: tri mlade kačice belouške so se naselile v ribniku (mogoče je kje še kakšna, do sedaj sem naštela tri). Pospravile so paglavce. Da so mlade, je jasno; dolge so samo kakšnih 30 cm in zelo vitke. Da so belouške, tudi. Na obeh straneh glave imajo značilne bele lise in ovalno obliko glave ter blag prehod glave v vrat, kar je značilno za nestrupene kače.

Kadar je belouška v nevarnosti, se brani tudi tako, da napihne glavo v trikotno obliko in na ta način posnema strupene kače. Pojav je v naravi pogost, imenujemo ga mimikrija (več o tem na https://sl.wikipedia.org/wiki/Mimikrija).

Odrasle belouške so dolge do 2 m. Samice so daljše od samcev.

Mogoče je bil njihovim mamam všeč nov kompostni kup, ki sva ga postavila pod divjo češnjo na robu gozda in so v njem izlegle jajca. Pogosto več samic leže jajca skupaj, na isto mesto; v gnezdu lahko tako naštejemo tudi do 100 jajc.

Po odkritju sem poklicala Jožeta in mu povedala, da so v ribniku kače. Je rekel: kakšna druga bi od groze zbežala. Ja, mogoče. Pa ne Bojca.

Belouške ljubijo žabe. Mlade imajo rade paglavce, odrasle pa odrasle žabe, in mogoče kdaj tudi kakšnega glodavca. So sestavni del ekosistema. Zelo sem vesela, da so se naselile v našem ribniku.

Hugo se sicer tudi rad namaka v njem. Zdi se, da se ne motijo in veselo bivajo v sožitju.

Priden Hugo.

 

Timijan

Na fotografiji so Timi (na sredini), njegova starejša sestra (na levi) in njegova mama (na desni). Fotografijo sem posnela nekega večera, ko so se muce zbrale ob krožničku sveže pomolzenega kozjega mleka.

Poglejte njihove oči.

Timijeve so otroško nedolžne, odprte in okrogle. Njegova mama gleda srepo, pogled starejše sestrice pa je na poti tja.

Timija je njegova mama skrbno čuvala. Večino časa je bil skrit pred ljudmi in vaškimi mački, ki bi ga prav tako lahko pokončali. Na jutranje in večerno mleko sta prišla vedno enako: najprej njegova mama, ki je skrbno pregledala “teren”. Nato je zelo potiho poklicala Timija, ki se je prikazal iz kakšne luknje, se priplazil ob zidu in hitro stekel do nje, v zavetje. Imel je srečo. Gotovo se ni skotil sam, a od vseh bratcev in sestric je preživel samo on.

Z drugimi mucami je živel v okolju, ki do muc ni bilo prijazno. Pri hiši je bilo pet ali šest muc, ki niso bile sterilizirane, zato so se neprestano rojevali novi in novi neželeni mucki. Večino so pobili konkurenti njihovih očetov ali kar njihovi očetje sami, mnoge tudi domači ljudje. Na ta način se še vedno rešujejo takšni “problemi” po Sloveniji.

Na srečo kdaj pa kdaj tudi ne. Darja Urbas iz društva Reks in Mila je zaslužna, da se je zgodba vsaj za te muce končala drugače. Polovila sem muce in jih odpeljala v veterinarsko ambulanto Tristo kosmatih. Timijan je bil za sterilizacijo še premlad (takrat smo še mislili, da je muca in ne mucek), zato smo njegov poseg odložili za nekaj časa. Vse muce so oskrbeli. In za vse so povedali, da so prelahke za svojo starost. Ni čudno, če so ob uborni prehrani še neprestano rojevale.

Siva muca, Timijeva mama, je bila najhujši zalogaj. Nemogoče jo je bilo ujeti, trudila sem se več ur, da bi jo. Nobeno mleko, noben priboljšek, nobeno prilizovanje ni pomagalo. Ujela se je šele v živolovko, a tudi ujeta ni nehala izražati srda in besa. Takšnim mačkam damo ljudje nalepko, da so žleht. Pa ne, niso žleht. Poglejte še enkrat njene oči. Takšne so nastale po mnogih leglih tako ali drugače umorjenih mladičkov, po letih preganjanja in zanemarjanja, zaničevanja in ubijanja zaupanja in ljubezni. Pa takšna ljubezen do živali, res …

Končno je bil tudi Timi ocenjen, da je dovolj star za poseg. Kot zadnjega sem odpeljala k veterinarju, ga pustila tam in odšla domov čakat na klic. Že med vožnjo domov sem razmišljala o tem, kako se bo znašel po operaciji, s sveže zašito rano med starejšimi mucami, na mrazu (muce so živele na seniku nad hlevom). Nisem si mogla predstavljati, da bi ga vrnila v neprijazno okolje, iz katerega sem ga odpeljala. Odločila sem se, da bo ostal pri meni. Dobil je ime: Timijan (materina dušica).

Timi ima še vedno okrogle, nedolžne otroške oči. Je strašno nežen in prijazen muc in čeprav je star že dve leti, še vedno deluje zelo otroško. V šali mu pravimo Piskec (ker ne mijavka, ko me zagleda, ampak nežno piska).

Ne gleda srepo in sovražno. Ker mu ni treba.

Krokarji in menopavza (ali: vse je stvar percepcije)

O novi knjigi ne razmišljam več, dogovor je že skoraj sklenjen. Sestavljati se je začela skoraj takoj po izidu zdaj že stare, leta 2013 izdane knjige Permakulturni vrt. Zdaj jo (jih) končno lahko resno, z obvezo, pišem. Danes sem se lotila uvodnika k prvi.

Nedeljsko dopoldne sem zato z laptopom prebila v postelji. Ob dveh psih in mačkih in ob pogledu na zelenje skozi vsako okno hiše, je edini način, da me ne potegne stran od pisanja ta, da se zabubim v posteljo.

Konec dopoldneva sem šla v pisarno pregledat maile in se spomnila na blog – kdaj sem nazadnje pisala na blogu? Uf …

Toliko se bom usedla, da dokončam zadnjič začeto objavo o menopavzi in krokarjih. Povezava med tema dvema pojavoma je očitna: oba sta stvar percepcije.

Menopavza: pojav ob koncu rodnega obdobja, ki ga spremljajo valunge, spremembe razpoloženja, nespečnost itd. Zadeva je zoprna, če jo dojemamo kot konec nečesa (konec rodnega obdobja, znak staranja). Če pa vemo, da smo samice homo sapiensa izjema v tem, da živimo še dolgo po koncu rodnega obdobja (to po-obdobje je pogosto enako dolgo kot rodno obdobje), se lahko vprašamo, zakaj je tako? Odgovor ni povsem znan; ena od teorij govori o tem, da ženske odložimo svojo rodnost zato, da lahko pomagamo naslednji generaciji, ko ta vstopi v rodno obdobje. Ker “It takes a village to raise a child”- človeški otroci (mladički) so izjema med mladički v tem, da so dolgo časa nebogljeni. Žirafice in podobni se postavijo na noge zelo kmalu po skotitvi, in že kakšno uro kasneje sami tekajo naokoli. Človeški mladički pač ne, in ves čas nebogljenosti, ki traja kar nekaj let, bi lahko postali lahek plen. Da ne, poskrbijo njihove mame in mame njihovih mam. Povsem drugačen vidik, ni res? Menopavza torej ni konec, trkanje pogube, starosti in slovesa na vrata, pač pa odlaganje ne več nujno potrebnega in daritev lastne rodnosti v dobro naših potomcev. Takole je nespečnost in vročinske oblive precej lažje prenašati.

Krokarji: zadnjič sem se med delom na vrtu odločila, da bodo v enem od poglavij nove knjige nastopili krokarji. Zato, ker so velikokrat narobe razumljeni in zato, ker gnezdijo v gozdu na severni strani hiše. Vsak večer, skoraj natanko ob osmih zvečer, priletijo z vzhoda, potem pa nad hišo naredijo 90° ovinek proti severu in zletijo čez hišo. Jeseni dva (mislim, da sta par), spomladi in poleti pa cela jata krokarskih mulcev. So simbol tega, kar se mi zdi, da je dobro večkrat omeniti: lepote narave in časa, ki si ga preprosto moramo vzeti za to, da jo opazimo in občudujemo. Zlovešči sloves, ki ga imajo, so jim pripeli ljudje v srednjem veku, ko je bilo zaradi kuge povsod veliko trupel. Krokarji so mrhovinarji. Naredili so to, kar pač po svoji naravi počnejo: pospravljali so mrhovino. Ljudem so se zdeli znanilci smrti (kaj pa, če bi namesto tega raje pospravili za sabo, a?) in so jih začeli preganjati. V resnici so krokarji izjemno bistre živali. Par ostane skupaj vse življenje. Jate, ki jih opazimo, so običajno združbe mladih krokarjev, ki se preganjajo in počnejo neumnosti; ko se zresnijo, si izberejo partnerja in ostanejo z njim. Inteligentne živali prepoznamo po igrivosti in krokarji so prvaki v zabavnih igrah. Kako vem? Ker sem pred leti enega od njih vzela v avto, po tem, ko sem ga rahlo okvavljenega našla v snegu ob cesti. Verjetno ga je zbil voznik pred mano. Obsedel je na zadnjem sedežu in počakal do doma. Na ovinkih se je malo zagugal in me bistro gledal. Brez vsake panike. Ko si je opomogel, se pogrel, in ko sem se prepričala, da z njim ni nič hujšega, sem ga spustila, da je odletel. Ostal je spomin na mogočno ptico, bleščečo svilo letalnih peres, raven, močan, pološčen črn kljun in izjemne opazujoče in razumevajoče oči.

Kot rečeno, vse je stvar percepcije.

 

Katera visoka greda je najboljša

Pred časom me je neka gospa spraševala, kdaj bom le objavila rezultate primerjav med različnimi visokimi gredami. Končno sem jih :) Članek o tem je objavljen v zadnjih (julijskih) Novicah iz Gajinega vrta in za vse, ki vas ta tema zanima, ga objavljam še tukaj:

 

Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne več hranil in toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, lažje pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Lažje jih oskrbujemo,vzdržujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr.  kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline, in na ta način še povečamo njen izkoristek.

Največja prednost visokih gred pa je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati in nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno pri delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).

Odkar so »in« opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Večinoma so narejene iz lesa. Najslabša izbira je seveda smreka, ki je je veliko med visokimi gredami. Takšna visoka greda ne bodo dolgega veka, saj les na prostem prej ali slej propade.

Ker imam rada preproste, učinkovite, čim bolj trajne in ne predrage rešitve, sem iskala druge možnosti. Pobrskala sem po spletu in naletela na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je posebej v ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljudno dolgo in visoko betonsko visoko gredo.

Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki (temelji robnikov stanejo sicer le 2,5 €, a imajo 15 kg (ravni) oziroma 17 kg (vogalni). Robniki morajo biti armirani (takšni brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman). Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30*5*200 cm ima 75 kg, robnik z dimenzija 30*5*100 cm pa 35 kg. V avtu jih torej gotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico.

Druga pomanjkljivost (ki pa za koga morda to sploh ne bo), je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. Še vedno pa lahko izberemo obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve je na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrastle in jo prerastle, pa »grdote« zelo verjetno niti ne bomo več opazili.

Proizvajalec priporoča, da robnike zabetoniramo. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili.

Letos sem lahko primerjala uspešnost  različnih visokih gred. Trenutno imam dve leseni, eno plastično (velika okrogla kad, ki je odslužila svoje in smo ji naluknjali dno), dve betonski (različnih velikosti) in eno iz kovinskega ogrodja, ki smo ga znotraj obložili s tekstilno oblogo.

Razvrstila sem jih glede na uspešnost rastlin, ki rastejo v njih in glede na zahtevnost vzdrževanja (predvsem potrebe po zalivanju).

1. Na prvem mestu sta betonski gredi. V njiju gojim zelenjavo že več kot eno leto, zato se je material že precej posedel. Potzno jeseni ali zgodaj spomladi ju bom dopolnila s kompostom. Ne potrebujeta nobenega vzdrževanja, rastline v njih odlično uspevajo, blitva je brez težav prezimila in smo jo jedli še spomladi. Seme odlično vzkali, lahko jo je vzdrževati, pridelek je odličen. Opazila sem še eno razliko: pri lesenih visokih gredah je zunanji rob, tik ob lesu, najbolj sušno področje visoke grede, v katerem bodo rastline, če ne bomo pazili, trpele sušo. V betonski visoki gredi te težave ni. Bojazen, da bo betonska greda hladna, se ni uresničila. Cena: 67 € (manjša, kvadratna) in 100 € (večja, pravokotna). Starost: eno leto. Trajnost: zelo dolga. (P.S. O betonskih visokih gredah sem na blogu že pisala: TUKAJ).

2. Plastična kad, predelana v visoko gredo, se je tudi dobro obnesla. Vanjo sem nasadila sadike zelja in nekaj paradižnikov ter posejala kolerabice. Odlično so vzkalile, sadike sem nato presadila v betonsko visoko gredo. Starost: pol leta. Trajnost: dolga.

3. Ta greda je nastala na pol za šalo, na pol zares, iz samih odpadnih materialov, ki bi sicer pristali na deponiji. V visoki gredi iz kovinskega ogrodja in obloge iz tekstila se uspešno razvijata korenje in rdeča pesa. Globina korenju zelo ustreza, zaradi višine pa ga ne najde korenjeva muha (ki leta in išče svoje žrtve nizko pri tleh). Win-win situacija 🙂 Starost: eno leto. Trajnost: nekaj let.

4. Klasične visoke grede sem naredila iz lesenega zaboja, sestavljenega iz letvic in sestavljivega lesenega zaboja. Oboje je bilo brezplačno, saj je predstavljalo odpadek. Notranjost takšne visoke grede je pametno obložiti s kartonom, da zemlja in voda ne moreta uhajati skozi stranice. V lesenih visokih gredah dokaj uspešno rastejo plodovke, vendar moram tukaj bolj paziti na zalivanje, kot v drugih visokih gredah. Starost: pol leta. Trajnost: nekaj let.

V vse visoke grede sem materiale naložila enako, tako kot sestavljamo kompostni kup. Material v visokih gredah se seveda sčasoma posede in visoko gredo je treba dopolniti. V ta namen ves čas pripravljam kompost: ves odpadli rastlinski material iz kuhinje, z vrta, cvetličnih gred, sadovnjaka in zelenice shranjujem v kompostniku na vrtu (tu kompostiram kuhinjske odpadke in odpadke z vrta) ter v ogradi iz palet pod staro češnjo na severnem delu parcele (tukaj kompostiram vse ostale rastlinske materiale). Pozno jeseni ali zgodaj spomladi bom v visoke grede dosula zrel presajen kompost in mu primešala Biooglje – aktivator zemlje.

 

Samozadostnost za sodobne čase

Samozadostnost postaja zaradi pandemije še pomembnejša. V izrednih razmerah je vrag pojedel šalo. Kaj bi jedli, če bi se meje zaprle za dlje časa, kot so se? Ob tem, da doma (v Sloveniji) zelenjave pridelamo za zgolj 39 odstotkov, sadja za 48 odstotkov in krompirja za 48 odstotkov potreb. Mesojedci so na boljšem, doma pridelamo 81 odstotkov vsega mesa, ki ga pojemo (podatki so za lansko leto).

Izgovori, da se ne da, so res zgolj izgovori. Kjer je volja, je pot. Če se nam ne da, bomo našli izgovor. Če se nam da, pa način za dosego cilja.

Lahko bi se zgledovali po tistih, ki niso iskali izgovorov, ampak rešitve. Na primer po staroselcih, ki so vse do prihoda Špancev v 16. stoletju živeli v Amazoniji. Ne govorim o nabiralcih in lovcih, pač pa o cilizaciji, ki je štela cca 6 milijonov ljudi. V pragozdu (v katerega, mimogrede, sodobni Brazilci ne bi pomolili niti nosu, ker je takšen, kot je, prenevaren), so na zelo uborni osnovi ustvarili cvetočo civilizacijo. Trajala je cca 3000 let, končala se je s prihodom španskih konkvistadorjev, ki so prinesli bolezni. Opazite vzporednico z današnjimi časi?

Vir: https://amazoniareal.com.br/artista-faz-instalacao-com-terra-preta-de-indio-no-paiol-da-cultura-do-inpa/

Najprej nekaj dejstev: leta 1541 je Francisco de Orellana, španski konkvistador, na svoji misiji iskanja cimeta in zlata, naletel na bogato razvito civilizacijo. Tam, kjer je nihče niti v sanjah ne bi pričakoval: v nedrju Amazonskega porečja. Ni mogel verjeti svojim očem: z reke, po kateri so potovali Španci, se jim je odpiral pogled na vasi in mesta, obdana z obzidjem, ki so se ob obali reke nizala tesno ena za drugo. Naselbine so bile povezane z ravnimi cestami, kot z ravnilom narisanimi skozi pragozd. V njih je živela množica ljudi.

Civilizacija sredi pragozda? Na prvi pogled zgolj pravljica (in tako so si mislili tudi tisti, ki jim je de Orellana ob vrnitvi povedal o svojih opažanjih). Kako bi lahko v Amazonskem pragozdu, kjer je zemlja uborna, pusta, svetlo rumena in skoraj nerodovitna, obstajala civilizacija, ko pa je za nastanek in obstoj civilizacije nujno potrebna stalna naselitev in napreden kmetijski sistem? Ki pridela kaj drugega kot zgolj  jagodičevje in vsake toliko ulovi kakšnega divjega pujsa. Za vzdrževanje velikega števila stalno naseljenih ljudi je nujno pridelati žitarice. Kar je možno edino z intenzivnim kmetijstvom.

Konec zgodbe je žalosten … de Orellana je leta 1546 zbral denar in še enkrat odšel na pot, a je, še preden je dosegel svoj cilj, na reki umrl. Šele slabo stoletje kasneje so drugi šli po njegovih sledeh. O cvetoči civilizaciji ni bilo več ne duha ne sluha. Najverjetneje so jo uničili virusi in bakterije, ki so jih s sabo prinesli prvi španski obiskovalci.

Danes vemo, da je civilizacija v Amazoniji resnica, ne pravljica. Francisco ne Orellana ni imel prividov, ni bil blazen.

Vir_ https://www.c-spot.com/atlas/chocolate-sources/amazonia/

Terro preto, noro rodovitno črno prst, ki se reproducira in je ni treba gnojiti, je ustvaril človek. Posnetki iz zraka danes odkrivajo zanimive geometrijske like v pragozdu, robove nekdanjih naselbin in obsežnih področij z dvignjenimi gredami.

Zakaj je običajna zemlja v Amazoniji nerodovitna?
Pragozdna zemlja je sestavljena pretežno iz železovega in aluminijevega oksida. Zemlja s takšno sestavo ni sposobna privlačiti in zadržati hranilnih snovi, zato se v pragozdu vse dogaja nad tlemi: organske snovi razpadejo na tleh in iz njih se oskrbujejo tam živeči organizmi. Vse se torej dogaja nad tlemi. Žitarice tako ne morejo uspevati, zato v prvobitnem pragozdu obstoj civilizacije ni mogoč.

Kako torej je lahko živela civilizacija, ki je štela 6 milijonov ljudi, v Amazonskem pragozdu?
Tako, da so ustvarili zemljo, bistveno drugačno od na pol mrtve rumene pragozdne osnove. Imenuje se Terra preta de Indio (port. indijanska črna zemlja). Tudi sedaj, še vedno, po nekaj tisočletjih, terra preta obstaja v amazonskem pragozdu. Ocenjujejo, da so tedanji ljudje cca 10 % površine spremenili v terro preto. In ta zemlja je ne samo rodovitna, tako noro živa je, da se vsako leto odebeli za 1 cm … Večna zemlja, večno rodovitna, ki je ni treba več gnojiti, lahko samo vsako leto pridelamo na njej hrano. Po raziskavah do 25 kg na m2.

Amazonijo požigajo, mar ne?
Ja, jo. Vendar tega nekdanja civilizacija ni delala. S požigalništvom danes spremenijo kos pragozda v njivo, na kateri nato leto ali dve gojijo pridelke; v kratkem času se zemlja iztroši, sledi erozija, in njivo je treba preseliti drugam. To ni prava pot. Pragozdno zemljo so sodobni znanstveniki poskusili predelati v rodovitno tudi s pomočjo sodobnih umetnih gnojil – neuspešno.

Terro preto se trudijo poustvariti, rezultati so že tukaj.

Samo še tole: Kakšna je razlika med današnjim in amazonskim intenzivnim kmetijstvom?
Enaka sta v cilju: pridelati dovolj hrane za veliko število ljudi. Različna pa v načinu. Sodobno kmetijstvo uničuje zemljo, amazonsko jo je izdelovalo. In zato je bilo amazonsko intenzivno kmetijstvo uspešno, sodobno intenzivno kmetijstvo pa je drago in škodljivo, saj zemljo in tudi okolje na sploh uničuje z umetnimi gnojili in strupi.

Tale blog postaja predolg … vsega tokrat ne bom mogla povedati, zato bom o tem še pisala. Vesela bom pripomb, vprašanj, debate. Vsak komentar je dobrodošel.