Arhivi

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke


Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)


Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Nepopisan list in betonske visoke grede

Želim vam srečno, zdravo in nadvse uspešno novo leto 2019!

Letos bo fantastično leto.

Hiša je v nekaj letih samote postala nepopisan list, še bolj to drži za okolico. Čudoviti sončni dnevi so, poznajo se že minute, ki se zdaj na novo nizajo po sončnem obratu, dan je vsakič mičkeno daljši … Prsti me srbijo (in posledično me potem zvečer boli križ), pa ne gre samo za to. Meseci bodo hitro minili, kar naenkrat bo pomlad. Prej, ko bom zastavila vrt, prej ga bom imela. Zato sem se ga kar lotila. V načrtu so 4 visoke grede – najcenejše, in najbolj trajne, kar jih lahko dobim in naredim :).

Imela sem že visoke grede iz lesa – ki je zdaj krasno strohnjen. Niti za kurjavo ga ne morem porabit, v tako fantastično gobastem stanju je. Poln micelija bo šel na dno kompostnika in visokih gred. Lesene visoke grede so noro drage glede na dolžino njihovega veka. Ena redkih stvari, ki še leži okoli hiše, je nekaj kupov robnikov. Zelo me je mikalo, da bi iz njih sestavila betonske visoke grede, pa nisem vedela, kako se zadeve lotit. Šla sem brskat na splet in našla genialno rešitev – očitno nisem imela samo jaz te ideje :). Blizu Vojnika (tistega pri Celju) sem našla izdelovalca betonskih izdelkov, ki izdeluje t. im. temelje za robnike. Iz njih in robnikov lahko sestavimo okvir za visoko gredo, poljubno visok in poljubno velik – predvsem pa zelooo trajen.

Poklicala sem ga; zelo je prijazen, lepo sva se pogovorila. Ideja je res njegova, originalna, in kolikor vem, trenutno nikjer drugje v Sloveniji ni mogoče dobiti teh elementov za visoko gredo. Obstajata dve vrsti temeljev za robnike: vogalni in povezovalni (sredinski). Vsak temelj je težak 14 oz. 16 kg, stane pa le 2,5 €. Tudi, če bi morala robnike kupiti (kar mi na srečo ni treba), bi me 90 cm visoka, 2,4 m dolga in 1,4 m široka visoka greda stala približno 100 €, nekoliko nižja (60 cm visoka greda) s sicer enakimi dimenzijami, pa 67 €.

Pa smo šli na pot … našli mojstra (reče se mu Cementninarstvo Korpnik – tukaj je povezava na njegovo stran) in kupili temelje. Za prevoz rabite prikolico (teža je res velika, avto se bo matral, če boste obremenili prtljažnik) ali dobrega prijatelja. O ekspediciji vožnje s prikolico ne bom podrobneje – dovolj je, da vam povem, da z njo ne znam voziti vzvratno in da sem v temi zgrešila dovoz na mojstrovo dvorišče … Na srečo se je vse končalo po najboljšem možnem scenariju, mojster in njegovi fantje so izredno prijazni in tovor je še istega dne srečno prispel domov, na Zaplano. Danes sem se lotila postavljanja prve od visokih betonskih gred.

Griček z rožicami in grmovnicami so prekrile trdovratne in trmaste trave.
OK, zaenkrat vas še rabim, da ščitite zemljo. Ampak, še preden se najavi pomlad, boste šle rakom žvižgat delat zastirko zaščite potrebnim.

That  used to be a garden … To je bil vrt … Ampak, kakšne neverjetne možnosti so to! :)

Sredi grede raste zelen bor … Mali moj, presadit te bo treba.

Navdušena sem nad zemljo. Včasih je bil tukaj lapor …
Fotografija s flešem ji dela krivico – v resnici je razkošno temno rjava.
Poznajo se leta nege, dodajanja komposta, biooglja, tudi nekaj konjskega gnoja. In počitka.

Eden od kupov robnikov, ki bodo zdaj postali visoka greda.

Temelji za robnike, tile so sredinski oz. povezovalni.

“Bojca, greva not, a ne vidiš, da je že tema …” Ljudje so pa res čudni.

 

 

Paradižniki

Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.

Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.

Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):

  Volovsko srce

  Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)

  San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.

  Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)

  Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)

Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)

Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)

 Borgo 

Seme zanje sem predlani naročila na www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.

Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …

 

3175 kg zelenjave, 400 m2 vrta, 1 leto

Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Zaradi vrta pred hišo me je pritegnil članek, ki vam ga prevedenega pošiljam spodaj. Piše o tem, kako se na 400 m2 vrta pridela 3175 kg zelenjave, ki jo lastniki seveda tudi prodajajo, poleg tega, da jo imajo zase. Če bi radi prebrali originalni članek, je tukaj povezava: https://returntonow.net/2017/12/23/urban-garden-produces-7000-pounds-food-per-year-tenth-acre-without-synthetic-fertilizer/

Takole gre:

Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto. 

Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.

 

Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.

Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.

Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.

 

Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.

Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.

Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.

Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.


Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.

“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.

Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.

Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.

Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.

Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.

“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.

“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.

“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.

Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.

Kolobariti ali ne kolobariti? To je zdaj vprašanje!

Kaj pa, če je kolobarjenje pomota?

Kakšna bogokletna misel, kajne! :)

Vsak količkaj razgledan vrtnar, da o strokovnjakih za zelenjadarstvo sploh ne govorimo, vam bo povedal naslednje štiri božje zapovedi:

  1. kolobarjenje je nujno
  2. prvič zato, ker tako preprečimo enostransko izčrpavanje zemlje, ki vodi v neravnovesje
  3. drugič zato, da se izognemo težavam s škodljivci in boleznimi, ki ostanejo v tleh do prihodnje sezone
  4. če te pa vseeno prime, da bi kolobarjenje opustil, se ponovno loti branja, od prve zapovedi dalje

Na svojih predavanjih in v člankih sicer vedno povem, da narava ne kolobari (vsaj ne tako, kot mi). Na nek način že: na določenem področju zrastejo tiste rastline, ki jih tam najbolj ustreza. Po principu naravne selekcije. Če se tam že zaseje nekdo iz konkurence, mu pač slabo ali nič ne uspeva, ker mu okolje ne odgovarja. Ko se okolje spremeni, začne ustrezati drugim vrstam. Če bi temu lahko rekli kolobarjenje, tudi prav.

In če se lotimo drugačnega (npr. permakulturnega) vrtnarjenja, z (zelo) mešanimi zasaditvami, se je treba vprašati, ali ima kolobarjenje sploh še smisel.

Nedolgo nazaj pa je moja prijateljica Nataša objavila an FB-ju zanimiv video.

Tukaj je:

Tukaj je povzetek tega, kar v posnetku pove Charles Dowding (mimogrede, a ni simpatičen :)

“Kolobariti ali ne kolobariti, to je zdaj vprašanje. Ali lahko na isti gredi, iz leta v leto, sadimo isto zelenjavo? Štiriletni kolobar, ki je najbolj pogost, pomeni, da zelenjavo iz iste družine na isto gredo posadimo šele vsako četrto leto. Uspešnost metode “nekolobarjenja” sem preveril s poskusom. Na tej gredi gojim visok fižol že četrto leto zapored. Na teh treh gredah rastejo buče že četrto leto zapored. Zelje raste tukaj drugo leto, in je letos še lepše, kot je bilo lani. Na lastne oči sem se prepričal, da lahko na isto gredo sadimo isto vrsto zelenjave več let brez težav; še več, pridelek se z leti povečuje in ne manjša. Pridelek buč je bil v tretjem letu največji doslej, v četrtem je upadel pod nivo prvega leta. Rezultati pri visokem fižolu so podobni in še bolj v prid “nekolobarjenju”: pridelek je bil največji tretje leto, nato je upadel, a je bil tudi četrto leto še vedno za polovico večji kot prvo leto.

Kako pa je z zelenjavo, ki raste na vrtu le pol leta? Tudi pri njej sem dobil podobne rezultate. Brokoli, ki je zelo zahtevna rastlina, običajno po tem, ko ga poberemo, nadomestimo z neko drugo zelenjavo. Ni treba! Brokoli, ki sem ga posadil kot naslednji posevek, je bil še lepši v drugem delu sezone. Pred sajenjem sem v zemljo dodal kompost in imel lep pridelek vse do oktobra.”

Invazija nezemljanov v Pomjanu na Primorskem?

Česa vsega ne najdemo na vrtu!

Gospa Nevenka s Pomjana mi je poslala nekaj fotografij čudne zadeve, ki se je pojavila v njenih visokih gredah. Čuden kupček rumenega gobastega tkiva, podoben stepenim jajcem, ki pordeči, kot bi zakrvavel, ko pobezaš vanj. Ne preveč privlačna in kar malo strašljiva zadeva.

Ker sva obe velika firbca, zadeve nisva mogli kar tako pustiti pri miru.

Kaj je to? Je škodljivo? Ji bo požrlo zeleno ali povzročilo, da bo zelenjava zgnila?  

Nič od tega :)

Na spletu sva našli odgovor. Gre za zelo preprosto glivo, ki ima pri nas ime čreslov cvet, v angleščini ji pravijo “scrambled eggs slime” (sluz stepenih jajc) in “dog vomit” (pasje bruhanje), njeno latinsko ime pa je Fuligo septica. Če se pojavi, z njo ne počnemo nič. Ni škodljiva, sama bo odšla, ko se ji bo tako zdelo, zato je vse, kar je treba storiti, pustiti jo na miru. Spore prenaša veter, tako je tudi prišla v Nevenkine visoke grede. In tako bo sčasoma tudi odšla. Rada se naseli na organski zastirki po obilni moči. Le pri občutljivih ljudeh je priporočljive nekaj previdnosti – baje lahko sproži astmo in alergijski rinitis.

Zelo zanimivo je to, da akumulira visoke koncentracije cinka – tako visoke, da jih praviloma nobeno živo bitje ne bi moglo brez škode prenesti. Gliva vsebuje rumeno barvilo fuligorubin. Težke kovine spremeni v kelatno obliko in jih tako nevtralizira, da postanejo za okolje nenevarne. Bi bila zato lahko uporabna za remediacijo s težkimi kovinami zastrupljene zemlje? Na primer v Celju na na območju Cinkarne?

Na slovenski wikipediji sem našla še več zanimivosti:

Čreslov cvet (znanstveno ime Fuligo septica) je vrsta sluzavke izrazito žvepleno rumene barve. Razširjen je po celotnem svetu, uspeva pa predvsem na vlažni organski podlagi, predvsem po dežju. Je neužitna, vendar jo pečeno uživajo ponekod v Mehiki. Zaradi občasnega razraščanja na veliki površini je čreslov cvet v preteklosti povzročil paniko med ljudmi v smislu strahu pred invazijo nezemljanov:

  • V skandinavski folklori čreslov cvet predstavlja izbljuvek živalskih vodnikov čarovnic. Na Finskem so verjeli, da čarovnice z njegovo pomočjo kvarijo mleko sosedov.
  • Leta 1973 se je v predmestju Dallasa (Teksas) razrasla na velikih površinah po vrtovih in celo telefonskih drogovih, kar je povzročilo paniko med ljudmi, saj naj bi šlo za invazijo nezemeljanov. Intervencija gasilcev in policije ljudi ni pomirila, dokler znanstvenik s krajevne univerze ni pojasnil, da gre za veliki razrast neškodljive sluzavke.
  • Do podobne panike med prebivalci je pred leti prišlo v enem od romskih naselij v Sloveniji, ko je bila teorija o neznanem letečem predmetu (NLP) ovržena šele po prihodu policistov in strokovnjakov z Instituta Jožef Stefan.

Pojavlja se od pomladi do pozne jeseni, predvsem po dežju. Uspeva na vlažni organski podlagi, kot so vrtne površine, pokrite s slamo, listjem, šoto ipd. (mulčenje površin), sicer pa tudi v gozdovih na deblih in listju živih rastlin, štorih, odpadlem listju in travnikih.

Posebnost čreslovega cveta so visoke koncentracije cinka (Zn), katerih vrednost je več tisočkrat večja od podlage, na kateri raste. Odpornost na strupene količine cinka naj bi bila edinstvena za to vrsto sluzavke, čeprav vzrok tako velikih koncentracij ni jasen. Odpornost sloni na rumenem pigmentu, imenovanem fuligorubin A, ki deluje kot kelator kovinskih ionov in jih tako pretvori v neaktivno obliko.