Arhivi

Krompir pod senom: vprašanja, dileme in uspeh

Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.

Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:

  1. Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.

2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje. 

3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)

4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?

Gartlc za buče


V začetku decembra sva se vrnili na Zaplano. Ena od najboljših odločitev – če bi z njo čakali do pomladi, marsikaj še ne bi bilo narejeno. Tako pa je.

Na primer gartlc za buče. Prekmurci bi mu rekli ograček (=majhen vrtiček). Ne glede na ime je nastal povsem spontano.

Ko sva ugotavljali, katere bi bile najbolj nujne stvari za bivanje na Zaplani, sva jih zreducirali na:

  • spati na toplem (=drva in peč, udobna postelja, tople odeje in posteljnina),
  • pojesti kaj dobrega (=nov štedilnik, polna shramba),
  • imeti stik s svetom – zaradi njenega študija in mojega posla in zaradi prijateljev (in njenega Leonarda :) (=priklopiti internet in telefon),
  • polepšati okolje (=narediti udoben, prijazen in prijeten dom).

Na spisku so pristale naslednje stvari: električar, da uredi napeljavo v pisarni, mojster za vodovod in centralno, talna obloga za pisarno in vežo, večja peč na drva v pritličju, 10 do 15 kubikov drv, nov štedilnik, nov jogi, tople odeje in posteljnina …

Ker zime na Zaplani nikoli niso tople, lahko so pa zelo snežene.

To je bil bojni načrt. V grobem vsaj; še ena ključna stvar je bila med prvimi v planu za vrnitev: določiti prostor za zbiranje komposta. Na kaj takega se namreč ne misli šele takrat, ko se vrt spomladi zastavi, ampak takoj, ko nekam prideš. Da je potem do pomladi že kaj urejeno (i.e. skompostirano :)

Pred vrtom je prosto stoječ nadstrešek; praktična stvar, ki odnese marsikatero težavo. Na primer čiščenje zelenjave med dežjem, shranjevanje orodja, če te dež zaloti med delom ipd. Pa tudi priročen začasni prostor za kompost se je našel pod njim.

Tako sva vso dolgo zimo pridno zbirali kuhinjske odpadke. Vmes sem na kup vsake toliko zmetala še kaj drugega, kar se je zaradi dolge zapuščenosti znašlo okoli hiše (npr. plevele in trave, ki so dušili cvetlični vrtiček ob terasi). Kup je bil zato kar konkreten.

Na začetku pomladi smo postavili nov kompostnik. V začasnega zimskega poslej odpadkov nismo več metali; prekrili smo ga z listovko. Kasneje sem ga nameravala zasaditi s sadikami iz hiše.

Na to, da sem sredi zime v kompost stresla tudi seme hokaido buč, ki smo jih pojedli, sem do takrat že na pol pozabila. Tako ali tako nisem preveč močno računala na to, da bi iz njih lahko kaj bilo … buče raje vzgojim na toplem, v lončkih, in uživam, ko se iz posodic začnejo dvigati močna okrogla stebla.

Ha, pa je bilo :) Samo poskusi preprečiti buči, da bi zrasla. Nemogoče, če se je tako odločila.

 

 

 

Prebujena Trnuljčica (obnovljena Zeliščna spirala)

V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.

Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)

Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.

Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.

Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.

Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.

Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …

P.S. Navodila, kako jo naredimo, se pred 9 leti objavila tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/vrtnarski-dnevnik-2017/zeliscnaspirala/

 

Sajenje v vrečke – zdrave in uspešne sadike

Vrečke za vzgojo sadik so točno to, kar se zdi, da so: vrečke, v katerih vzgojimo sadike. Sešite so iz odporne in zračne tkanine. Prav zračnost tkanine jih postavi visoko nad plastične lončke in posode.

KLJUČNA PREDNOST: KORENINE SE V VREČKAH ZA VZGOJO SADIK NE PREPLETEJO V GNEZDO

Blago omogoča dobro odcednost in zračnost. Prav zaradi zračnosti so tekstilne vrečke za sadike boljše od plastičnih posod. V slednjih se namreč pogosto zgodi, da rastlina preraste posodo: ko korenine dosežejo obod posode, je to za rastlino znak, da mora pospešiti rast, in korenine začnejo rasti v krogih. Posledica tega so prepletene, v krogih zrasle korenine, s katerimi se rastlina težko prehranjuje, sčasoma pa propade. Tudi po presaditvi na vrt ima takšna rastlina več težav, saj traja precej časa, da se gnezdo prepletenih korenin razplete.

V vrečki za vzgojo sadik se kaj takega ne more zgoditi. Ko korenine dosežejo steno vrečke, rastlina zaradi stika s kisikom, ki prodira skozi tkanino, zaustavi njihovo rast, iz osnove pa požene nove veje korenin. Gre za t.im. »zračno obrezovanje«, s pomočjo katerega znova in znova spodbudimo nastanek novih in zdravih korenin, s katerimi se lahko rastlina uspešno prehranjuje. Presaditev na vrt bo veliko manj težavna, rastlina pa zato bolj uspešna in brez zaostanka v rasti.

 

Vrečka za vzgojo sadik, napolnjena s substratom in namočeni gomolji zlatice (ranunculus).

Gomolj posadimo z dnom navzdol. Iz njega poženejo koreninice. Posajen mora biti 5 cm globoko.

Timi “pomaga”.

Vrečke s substratom in posajenimi gomolji namočim v vodo, odcedim in postavim v košaro.

P.S. Ta objava je povsem resna in nima nikakršne, niti najmanjše povezave z dnevom norcev, 1. aprilom :)

 

 

Težave s sadikami: mrtvaške mušice

Še eno zanimivo vprašanje sem dobila:

Bojca, 

vprašala bi, če imate/poznate kakšno sredstvo za uničenje mušic – ne vem, kako se jim pravilno slovensko reče, angleško so: soil gnats ali fungus gnats.
Kar naenkrat imam epidemijo te nadloge in se bojim, da mi bodo požrle vse sadikice plodovk.

Rumene plošče sicer polovijo odrasle živali, vendar ne zadoščajo. Že 3x sem škropila zemljo z Neemazalom. V nekem trenutku se je zdelo, da je zaleglo, pa spet vse gomazi.
Zemlja je mešanica kupljene Klasmann šote in zemlje za sajenje.
Danes bom naredila še “čaj” iz rabarbare in tobaka.

Tole mi res rahlo jemlje voljo.

Hvala za vsak nasvet
Jana

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Pozdravljena, Jana,

to pa čisto verjamem. V sadike vložimo veliko časa in truda, in potem jih je res žalostno gledati, če začnejo propadati.
Ampak za vsako težavo obstaja zdravilo, tudi za te mušice.

Bradysia coprophila so majhne črne mušice, imenujemo jih tudi mrtvaške mušice. Pojavijo se na hišnih rastlinah, najraje se naselijo pri sadikah, zlasti tistih, ki so preveč zalivane in gnojene (tudi preveč dobrega ni dobro). Odrasle mušice niso pretirano škodljive, zato samo s tem, da jih lovimo, škode ne preprečimo. Prava težava so larve, ki se razvijejo iz jajčec v zemlji – te so tiste, ki delajo pravo škodo. Hranijo se s koreninicami, še posebej rade imajo koreninice mladih sadik. Kemikalije so samo začasna rešitev, ker takoj, ko se razredčijo v zemlji, učinka ni več in napad se ponovi.

Težave se lotimo z več žezli v ognju:

  1. Zmanjšamo zalivanje in opustimo vsako dognojevanje. Rade imajo vlago in organske snovi – zastirka jim ustreza. Pustimo, da se zemlja, posebno vrhnja plast, nekaj cm globoko, osuši, preden spet zalijemo (ne sme biti stalno vlažna, s tem mušicam samo olajšamo delo). Na vrh zemlje lahko posujemo tanko plast finega peska. Ta bo pomagal osušiti prst in odgnal larve, morda tudi mušice, da ne bodo več s takšnim veseljem odlagale jajčeca.
  2. Substrat, ki vsebuje šoto in kompost, jim ustreza. Torej ni najboljša izbira, če jih nočemo imeti.
  3. Če so sadike že dovolj velike, jih presadimo v svežo prst. Izogibamo se uporabi šote ali zemlje s šoto in gnojili. Če ponovno uporabimo iste posodice ali sadilne pladnje, jih prej res dobro očistimo, da ne bi v njih ostala jajčeca in larve.
  4. Rumene plošče so pametna izbira, uporabljajte jih še naprej. Z njihovo pomočjo boste lahko ugotavljali, ali se populacija kaj manjša. Rumena barva jih privablja, plošče drugih barv niso enako učinkovite.
  5. V prostor, kjer vzgajamo sadike, lahko postavimo tudi kakšno mesojedo rastlino.
  6. Uporabimo homeopatski pripravek Bacillus thuringiensis. Deluje na larve (48 ur), ne pa na odrasle insekte, zato je treba pripravek uporabiti dva do trikrat, če je okužba hujša.

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke


Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)


Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)