Arhivi

Invazija nezemljanov v Pomjanu na Primorskem?

Česa vsega ne najdemo na vrtu!

Gospa Nevenka s Pomjana mi je poslala nekaj fotografij čudne zadeve, ki se je pojavila v njenih visokih gredah. Čuden kupček rumenega gobastega tkiva, podoben stepenim jajcem, ki pordeči, kot bi zakrvavel, ko pobezaš vanj. Ne preveč privlačna in kar malo strašljiva zadeva.

Ker sva obe velika firbca, zadeve nisva mogli kar tako pustiti pri miru.

Kaj je to? Je škodljivo? Ji bo požrlo zeleno ali povzročilo, da bo zelenjava zgnila?  

Nič od tega :)

Na spletu sva našli odgovor. Gre za zelo preprosto glivo, ki ima pri nas ime čreslov cvet, v angleščini ji pravijo “scrambled eggs slime” (sluz stepenih jajc) in “dog vomit” (pasje bruhanje), njeno latinsko ime pa je Fuligo septica. Če se pojavi, z njo ne počnemo nič. Ni škodljiva, sama bo odšla, ko se ji bo tako zdelo, zato je vse, kar je treba storiti, pustiti jo na miru. Spore prenaša veter, tako je tudi prišla v Nevenkine visoke grede. In tako bo sčasoma tudi odšla. Rada se naseli na organski zastirki po obilni moči. Le pri občutljivih ljudeh je priporočljive nekaj previdnosti – baje lahko sproži astmo in alergijski rinitis.

Zelo zanimivo je to, da akumulira visoke koncentracije cinka – tako visoke, da jih praviloma nobeno živo bitje ne bi moglo brez škode prenesti. Gliva vsebuje rumeno barvilo fuligorubin. Težke kovine spremeni v kelatno obliko in jih tako nevtralizira, da postanejo za okolje nenevarne. Bi bila zato lahko uporabna za remediacijo s težkimi kovinami zastrupljene zemlje? Na primer v Celju na na območju Cinkarne?

Na slovenski wikipediji sem našla še več zanimivosti:

Čreslov cvet (znanstveno ime Fuligo septica) je vrsta sluzavke izrazito žvepleno rumene barve. Razširjen je po celotnem svetu, uspeva pa predvsem na vlažni organski podlagi, predvsem po dežju. Je neužitna, vendar jo pečeno uživajo ponekod v Mehiki. Zaradi občasnega razraščanja na veliki površini je čreslov cvet v preteklosti povzročil paniko med ljudmi v smislu strahu pred invazijo nezemljanov:

  • V skandinavski folklori čreslov cvet predstavlja izbljuvek živalskih vodnikov čarovnic. Na Finskem so verjeli, da čarovnice z njegovo pomočjo kvarijo mleko sosedov.
  • Leta 1973 se je v predmestju Dallasa (Teksas) razrasla na velikih površinah po vrtovih in celo telefonskih drogovih, kar je povzročilo paniko med ljudmi, saj naj bi šlo za invazijo nezemeljanov. Intervencija gasilcev in policije ljudi ni pomirila, dokler znanstvenik s krajevne univerze ni pojasnil, da gre za veliki razrast neškodljive sluzavke.
  • Do podobne panike med prebivalci je pred leti prišlo v enem od romskih naselij v Sloveniji, ko je bila teorija o neznanem letečem predmetu (NLP) ovržena šele po prihodu policistov in strokovnjakov z Instituta Jožef Stefan.

Pojavlja se od pomladi do pozne jeseni, predvsem po dežju. Uspeva na vlažni organski podlagi, kot so vrtne površine, pokrite s slamo, listjem, šoto ipd. (mulčenje površin), sicer pa tudi v gozdovih na deblih in listju živih rastlin, štorih, odpadlem listju in travnikih.

Posebnost čreslovega cveta so visoke koncentracije cinka (Zn), katerih vrednost je več tisočkrat večja od podlage, na kateri raste. Odpornost na strupene količine cinka naj bi bila edinstvena za to vrsto sluzavke, čeprav vzrok tako velikih koncentracij ni jasen. Odpornost sloni na rumenem pigmentu, imenovanem fuligorubin A, ki deluje kot kelator kovinskih ionov in jih tako pretvori v neaktivno obliko.

 

 

 

Kaolin za zaščito pred ptiči, osami in škodljivci

Kaolin je resnično strašno dobra stvar za vrt, sadovnjak in vinograd,
za vse, ki smo se odločili, da strupov ne bomo več uporabljali.
Ko sem v zadnjih novicah pisala o paradižnikih in njihovih težavah, mi je odpisala Nataša, če lahko kaj rečem še o smrdljivcih. Smrdljivcev, ki spadajo med stenice, je veliko vrst; nekatere od njih se spravijo tudi na paradižnike. Tudi zanje obstaja homeopatski pripravek – Cantharis.

A ker je vedno dobro imeti več žezel v ognju, sem priporočila tudi škropljenje z raztopino kaolina.
Za kaj vse nam KAOLIN pride prav:

– prepreči PTIČEM in OSAM, DA BI POŠKODOVALI PLODOVE. Kaolin prepreči poškodbe grozdja, sadja in jagodičevja. Sladke plodove z veseljem naluknjajo ptiči in ose (malo tu in malo tam, potem pa veselo do naslednjega … jabolko pa na mestu poškodbe začne gniti, in najmanj kar  je, takšno za ozimnico ne bo več dobro). Ptičev in žuželk kaolin ne poškoduje, le raje si poiščejo drug sadež, takšnega, ki ni premazan s tanko prevleko iz bele gline. Ker ne marajo glinenega okusa :)
– odvrača UŠI, SMRDLJIVCE (STENICE), MOLJE (npr. ZAVRTAČE), RESARJE, BOLHAČE … Najboljši učinek dosežemo, če rastline poškropimo, še preden se škodljivec naseli na njih. Slednje velja predvsem za tiste, ki se radi naselijo V RASTLINI (zavrtači, pršice ipd.); uši, stenice, bolhače in podobne pa lahko s kaolinom preganjamo kadarkoli.
OKREPI ELASTIČNOST CELIČNIH STEN rastlinskega tkiva. Rastlina je zato še močnejša, bolj krepka in odporna.
Win-win situacija torej.
Kako deluje kaolin? Preprosto – s škropljenjem na rastlini naredimo tanko plast bele gline, zaradi katere se škodljivcem začne dozdevati, da rastlina ni vredna njihovega truda, in si raje poiščejo nepobeljen plen, ki nima okusa po glini.
Kako ga uporabimo? Z raztopino kaolina v vodi (50 g na 10 l vode) poškropimo rastline (zelenjavo, trto, sadno drevje) 1 x tedensko, postopek ponovimo 3 do 4-krat.
Kaolin ni strupen, niti za žuželke, niti za rastline, prav tako ne za mikroorganizme ali človeka.
Še nekaj zanimivosti o kaolinu: kaolin ali kitajska glina je skoraj povsem bel. Od drugih glin se razlikuje po svoji čisti barvi in fini strukturi. V vodi se hitro stopi in enakomerno razporedi, zato ga je zelo lahko uporabljati. Njegova glavna sestavina je mineral kaolit. Ime kaolin izvira iz kitajske besede, ki pomeni “visok greben”. Ime spominja na njegovo prvotno nahajališče – visok greben nekje na Kitajskem. Kitajci so ga že v 7. in 8. stoletju uporabljali pri izdelavi porcelana. Šele kasneje so ugotovili, da se ga da uporabiti še v veliko drugih koristnih namenov: v papirni industriji, pri izdelavi barvil, v gumarstvu in tudi v ekološkem sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu.
Če bi ga radi preizkusili, ga lahko kupite v Gajinem vrtu (klikni TUKAJ).

Kako najlažje odstranimo klopa in epilog

Za uvod ponovno objavljam že pred časom objavljen zapis. Prosim, da na koncu preberete P.S.:

Na spletni strani Ministrstva za zdravje je objavljeno besedilo o klopih. Presenetljivo nič suhoparno, na trenutke je celo zabavno. Napisal ga je dr. Franc Strle iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja – se vidi, da je človek iz prakse, ne suh birokrat. V celoti ga lahko preberete TUKAJ.

Med drugim piše takole:
Ljudje večkrat pravijo, da je klop najnevarnejša “zver” pri nas.
Za odstranjevanje klopa ne potrebujemo zdravniškega osebja, vsak naj si ga odstrani sam.
Odstranjevanje klopov namreč

– ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
– ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
– ni razlog za kirurški poseg.

Kaj pa ob 4h, lahko? :)
Ljudje smo različni; meni ne bi padlo na pamet iti na urgenco z zatrganim klopom, se usesti v čakalnico poleg fanta z odprtim zlomom noge ali punčke, ki jo je ugriznil pes, in na vprašanje, kaj je pa z vami, odgovoriti: ja, hm, klopa si nisem znala izpulit.

Potem dr. Strle piše o tem, kako klopa odstraniti, če je že prisesan: s pomočjo pincete ga izpulimo. Hitro, odločno in dokončno. Včasih uspe, včasih pa v koži ostane rilček. Potem sledijo navodila, kako se lotimo še rilčka.

Poznam veliko boljšo metodo: metoda z zobno pasto se imenuje.

Ne, ne gre za to, da bi klopa povabili, naj si, preden se zarije v kožo, umije zobe . . .  Takole gre: kožo okoli rilčka že prisesanega klopa premažemo s kančkom zobne paste. Potem počakamo nekaj minut. Tega nikakor ne marajo! Tako zelo jim je zoprno, da popustijo ugriz in se sami izkopljejo iz kože. Nato jih odstranimo, kožo splaknemo ali obrišemo s kosmom vate, lahko tudi razkužimo s kančkom alkohola.

Na spletu najdemo filmčke o tem, kako enak učinek dosežemo s kapljico olja poprove mete. Nisem poskusila, zato ne vem, če je res. Da zobna pasta deluje, pa preizkušeno drži.

 

P.S. Zgornji zapis sem objavila pred nekaj časa. Zaradi odzivov, ki sem jih dobila nanj, sem objavo umaknila, da bi preverila varnost trditev. Ne izkušnje – te so točno zapisane. Zanimalo me je, ali lahko objavim takšen način odstranjevanja klopov, ne da bi s tem komu povzročila škodo. Ne glede na to, da mora vsak sam zase vedeti, kaj je zanj dobro ali ne, in vedno premisliti, ali bo kar slepo sledil idejam ali nasvetom, sem hotela priti stvari do dna.

Lotila sem se branja in raziskovanja. Zaključek: ni dokazov, da bi bilo odstranjevanje klopa na način, da kožo okoli njegovega rilčka namažemo z zobno pasto (ne pa, da ga prekrijemo z zobno pasto in v njej poskušamo utopiti!), za klopa bolj stresen, in zato za človeka bolj nevaren, kot puljenje klopa s pomočjo pincete. V obeh primerih ga vznemirimo – v katerem bolj, je stvar debate. S tem, ko mu pod nos namažemo nekaj njemu neprijetno dišečega, zaradi česar sam popusti prijem in odide, ali s tem, da ga zagrabimo in izpulimo s pinceto, pri čemer tvegamo, da bo rilček ostal v ranici.

Priporočila strokovnjakov so jasna: klope pulimo, in to je to.

Pogovarjala sem se z zdravilcem; njegov prvi odgovor je bil, da je klasični način puljenja klopa najbolj sprejemljiv in ni bil naklonjen alternativi. Dokler ni izvedel, da klopa z zobno pasto ne poskušamo utopiti ali zadušiti, pač pa le odgnati. Potem je svoj prvotni odklonilni odgovor spremenil.

In zdaj? Jaz bom svoje klope še vedno mazala z zobno pasto, pri Luni pa pulila z nohti (ima neverjetno nežno kožo, in klopi skoraj sami poskačejo ven; zatrga se res zelo redko kateri). Kakšna bo vaša odločitev, pa je seveda povsem vaša svobodna izbira.

Ne glede na metodo pa je pomembno, da klopa odstranimo čim prej, na čim manj stresen način (za nas in zanj). Ter da vemo, da sukanje, mazanje z oljem in nežno masiranje njegovega trebuščka niso primerne metode. Čim hitreje in varneje bo šel ven, manjša bo možnost za okužbo.

 

Jagode in pozeba = črnooke jagode

Mirjam z Goričkega mi je poslala nekaj fotografij in vprašanje, zakaj sredine cvetov njenih jagod v sadovnjaku, ki jih je za celo pobočje, vsako leto postanejo najprej oranžne, nato počrnijo, in nikoli ne rodijo plodov. Tako je vsako leto, še posebej pa odkar je sadovnjak skrbno očiščen podrasti (predvsem trnja je bilo veliko). Zanimiv podatek – prav trnje je ščitilo jagode pred poškodbami! Poglejmo, zakaj.

Pojav, ki muči Mirjam in je lepo viden na spodnji sliki, imenujemo črne oči pri jagodah, in je najbolj prepoznavna oblika poškodb zaradi mraza pri jagodah. Cvetove poškoduje pomladanska pozeba. Poškodovani cvetovi ostanejo jalovi, in ne morejo nastaviti plodov.

Strawberry black eye. Credit: RHS/Tim Sandall.

Značilno je tole: osrednji, reproduktivni del cveta pozeba poškoduje tako močno, da odmre, zato počrni, medtem ko ostanejo cvetni lističi beli. Cvetovi, pri katerih sredica ostane rumena, bodo nastavili plodove. Tisti, ki imajo osrednji del črn, pa ne.

Jagode so relativno odporne na pozebo, dokler so še v popkih. Za pozebo so najbolj občutljivi cvetovi, ki so tik pred tem, da se bodo odprli, in odprti cvetovi.

Obseg škode je odvisen od tega, kako močna je bila pozeba, koliko časa je trajala, pa tudi od lege cvetov. Cvetovi, ki jih pred hladom ščiti listje ali višje rastline, so manj na udaru.

Kaj lahko naredimo?

  • jagod ne sadimo v mrzlih žepih in na izpostavljenih področjih.
  • jagode ob napovedi pozebe zaščitimo s kopreno, listjem, časopisnim papirjem. Čez dan zaščito odstranimo, da lahko žuželke, ki oplodijo jagode, pridejo do njih.
  • uporabimo homeopatske pripravke za preprečevanje škode ob pozebi.

Naravno in neškodljivo proti škodljivcem: Pušpanova vešča

Že od jutra pišem nov članek za Moj mali svet, o 4 homeopatskih pripravkih za prvo pomoč pri presajanju (Arnica, Calendula, Carbo vegetabilis in Silicea), za dodatek pa še pojasnilo, zakaj v homeopatiji uporabljamo latinska imena pripravkov (ne zato, da bi se delali pametne, ampak ker je tako mednarodno sprejeto pravilo :). Vmes sem zelo prijetno poklepetala z gospo, ki ima 5 otrok in 3 konje, pa ji potem za vrt zmanjka časa, bi ga pa tako rada imela urejenega, zato jo je zanimala permakultura, zastirka, homeopatija, biooglje … Potem pa zmanjka časa za članek . . . in bo spet huda urednica Marjetka Hrovatin (upam, da bo videla tole objavo in mi bo opravičila zamudo).

In potem se pojavi še en kradljivec časa, debata o pušpanovi vešči, ki je čisto lepa živalca, samo njenih gosenic pa nihče ne bi rad gostil na svojem pušpanovem grmičku . . . Rešimo se jih lahko z naravnim in neškodljivim homeopatskim pripravkom Pušpanova vešča (Cydalima perspectalis), objedeno rastlino pa spodbudimo, da si opomore in se obraste s pomočjo Silicee C200 (zalijemo 1 x), da se poškodbe hitreje pozdravijo, pa grmiček zalijemo z Arnico C200.

Sem morala povedat. Zdaj pa spet pisat . . .

Na fotografiji: grmiček pušpana, na katerem se gostijo gosenice pušpanove vešče.
Vir: By ABesheva – Lastno delo, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50925453

 

 

Prebudi me, sonce

Sijaj, sijaj, sončece :) No, lahko tudi malo manj . . . narava spet prehiteva; ljudje na srečo še nismo pozabili lanskega leta, ko je konec aprila spet pomigala zima in usekala po cvetočih drevesih in razvejanih paradižnikih, pa vse pomorila . . . Upajmo, da letos ne bo tako.

Male žametnice

Dve zadevi bi rada povedala, ki sem se ju naučila: prvič, narava ima svoj red in svoj ritem, in pri tem ne zaleže nobeno pogajanje ali izsiljevanje. To opazimo tudi skozi to, kako hitro dohitijo bolj zgodaj posejane sadike tiste, ki jih posadimo kasneje … če ne prej, jih bodo dohitele na vrtu, ko bodo enake velike, lahko pa da bodo tiste, posejane kasneje, še močnejše. Zanimivo. Zato se mi zdi bolj smiselno sejati kolikor mogoče pozno, kot pa kolikor mogoče zgodaj.

Mladi tomatilčki, zreli za pikiranje. Tudi tisti za nagrajence :)

In druga stvar: sončece je  odlična budilka za prebujanje semen, ki jih posejemo v lončke in pladnje, in iz njih naredimo domače sadike. Pladnje tako najprej napolnim s kompostom za sadike, potem jih zalijem in postavim na sonce, da jih dodobra pregreje. Šele nato gre vanje seme, pa vse skupaj še malo na sonce. Zvečer pa pod streho. Dokler so noči mrzle, v sobo, ko bodo toplejše, pa pod napušč.

Ogrevanje na ograji balkona. Na listkih so zapisana imena sadik in datum sejanja.
Letos bo paradižnika 12 različnih sort, od tega 3 balkonske vrste.
Če si ne bom skrbno zapisovala, kdaj in kje je kdo, bo zmešnjava kmalu popolna.