Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.
Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:
Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.
2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje.
3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)
4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?
V začetku decembra sva se vrnili na Zaplano. Ena od najboljših odločitev – če bi z njo čakali do pomladi, marsikaj še ne bi bilo narejeno. Tako pa je.
Na primer gartlc za buče. Prekmurci bi mu rekli ograček (=majhen vrtiček). Ne glede na ime je nastal povsem spontano.
Ko sva ugotavljali, katere bi bile najbolj nujne stvari za bivanje na Zaplani, sva jih zreducirali na:
spati na toplem (=drva in peč, udobna postelja, tople odeje in posteljnina),
pojesti kaj dobrega (=nov štedilnik, polna shramba),
imeti stik s svetom – zaradi njenega študija in mojega posla in zaradi prijateljev (in njenega Leonarda :) (=priklopiti internet in telefon),
polepšati okolje (=narediti udoben, prijazen in prijeten dom).
Na spisku so pristale naslednje stvari: električar, da uredi napeljavo v pisarni, mojster za vodovod in centralno, talna obloga za pisarno in vežo, večja peč na drva v pritličju, 10 do 15 kubikov drv, nov štedilnik, nov jogi, tople odeje in posteljnina …
Ker zime na Zaplani nikoli niso tople, lahko so pa zelo snežene.
To je bil bojni načrt. V grobem vsaj; še ena ključna stvar je bila med prvimi v planu za vrnitev: določiti prostor za zbiranje komposta. Na kaj takega se namreč ne misli šele takrat, ko se vrt spomladi zastavi, ampak takoj, ko nekam prideš. Da je potem do pomladi že kaj urejeno (i.e. skompostirano :)
Pred vrtom je prosto stoječ nadstrešek; praktična stvar, ki odnese marsikatero težavo. Na primer čiščenje zelenjave med dežjem, shranjevanje orodja, če te dež zaloti med delom ipd. Pa tudi priročen začasni prostor za kompost se je našel pod njim.
Tako sva vso dolgo zimo pridno zbirali kuhinjske odpadke. Vmes sem na kup vsake toliko zmetala še kaj drugega, kar se je zaradi dolge zapuščenosti znašlo okoli hiše (npr. plevele in trave, ki so dušili cvetlični vrtiček ob terasi). Kup je bil zato kar konkreten.
Na začetku pomladi smo postavili nov kompostnik. V začasnega zimskega poslej odpadkov nismo več metali; prekrili smo ga z listovko. Kasneje sem ga nameravala zasaditi s sadikami iz hiše.
Na to, da sem sredi zime v kompost stresla tudi seme hokaido buč, ki smo jih pojedli, sem do takrat že na pol pozabila. Tako ali tako nisem preveč močno računala na to, da bi iz njih lahko kaj bilo … buče raje vzgojim na toplem, v lončkih, in uživam, ko se iz posodic začnejo dvigati močna okrogla stebla.
Ha, pa je bilo :) Samo poskusi preprečiti buči, da bi zrasla. Nemogoče, če se je tako odločila.
V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.
Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)
Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.
Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.
Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.
Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.
Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …
Vrečke za vzgojo sadik so točno to, kar se zdi, da so: vrečke, v katerih vzgojimo sadike. Sešite so iz odporne in zračne tkanine. Prav zračnost tkanine jih postavi visoko nad plastične lončke in posode.
KLJUČNA PREDNOST: KORENINE SE V VREČKAH ZA VZGOJO SADIK NE PREPLETEJO V GNEZDO
Blago omogoča dobro odcednost in zračnost. Prav zaradi zračnosti so tekstilne vrečke za sadike boljše od plastičnih posod. V slednjih se namreč pogosto zgodi, da rastlina preraste posodo: ko korenine dosežejo obod posode, je to za rastlino znak, da mora pospešiti rast, in korenine začnejo rasti v krogih. Posledica tega so prepletene, v krogih zrasle korenine, s katerimi se rastlina težko prehranjuje, sčasoma pa propade. Tudi po presaditvi na vrt ima takšna rastlina več težav, saj traja precej časa, da se gnezdo prepletenih korenin razplete.
V vrečki za vzgojo sadik se kaj takega ne more zgoditi. Ko korenine dosežejo steno vrečke, rastlina zaradi stika s kisikom, ki prodira skozi tkanino, zaustavi njihovo rast, iz osnove pa požene nove veje korenin. Gre za t.im. »zračno obrezovanje«, s pomočjo katerega znova in znova spodbudimo nastanek novih in zdravih korenin, s katerimi se lahko rastlina uspešno prehranjuje. Presaditev na vrt bo veliko manj težavna, rastlina pa zato bolj uspešna in brez zaostanka v rasti.
Vrečka za vzgojo sadik, napolnjena s substratom in namočeni gomolji zlatice (ranunculus).
Gomolj posadimo z dnom navzdol. Iz njega poženejo koreninice. Posajen mora biti 5 cm globoko.
Timi “pomaga”.
Vrečke s substratom in posajenimi gomolji namočim v vodo, odcedim in postavim v košaro.
P.S. Ta objava je povsem resna in nima nikakršne, niti najmanjše povezave z dnevom norcev, 1. aprilom :)
vprašala bi, če imate/poznate kakšno sredstvo za uničenje mušic – ne vem, kako se jim pravilno slovensko reče, angleško so: soil gnats ali fungus gnats. Kar naenkrat imam epidemijo te nadloge in se bojim, da mi bodo požrle vse sadikice plodovk.
Rumene plošče sicer polovijo odrasle živali, vendar ne zadoščajo. Že 3x sem škropila zemljo z Neemazalom. V nekem trenutku se je zdelo, da je zaleglo, pa spet vse gomazi. Zemlja je mešanica kupljene Klasmann šote in zemlje za sajenje. Danes bom naredila še “čaj” iz rabarbare in tobaka.
to pa čisto verjamem. V sadike vložimo veliko časa in truda, in potem jih je res žalostno gledati, če začnejo propadati. Ampak za vsako težavo obstaja zdravilo, tudi za te mušice.
Bradysia coprophila so majhne črne mušice, imenujemo jih tudi mrtvaške mušice. Pojavijo se na hišnih rastlinah, najraje se naselijo pri sadikah, zlasti tistih, ki so preveč zalivane in gnojene (tudi preveč dobrega ni dobro). Odrasle mušice niso pretirano škodljive, zato samo s tem, da jih lovimo, škode ne preprečimo. Prava težava so larve, ki se razvijejo iz jajčec v zemlji – te so tiste, ki delajo pravo škodo. Hranijo se s koreninicami, še posebej rade imajo koreninice mladih sadik. Kemikalije so samo začasna rešitev, ker takoj, ko se razredčijo v zemlji, učinka ni več in napad se ponovi.
Težave se lotimo z več žezli v ognju:
Zmanjšamo zalivanje in opustimo vsako dognojevanje. Rade imajo vlago in organske snovi – zastirka jim ustreza. Pustimo, da se zemlja, posebno vrhnja plast, nekaj cm globoko, osuši, preden spet zalijemo (ne sme biti stalno vlažna, s tem mušicam samo olajšamo delo). Na vrh zemlje lahko posujemo tanko plast finega peska. Ta bo pomagal osušiti prst in odgnal larve, morda tudi mušice, da ne bodo več s takšnim veseljem odlagale jajčeca.
Substrat, ki vsebuje šoto in kompost, jim ustreza. Torej ni najboljša izbira, če jih nočemo imeti.
Če so sadike že dovolj velike, jih presadimo v svežo prst. Izogibamo se uporabi šote ali zemlje s šoto in gnojili. Če ponovno uporabimo iste posodice ali sadilne pladnje, jih prej res dobro očistimo, da ne bi v njih ostala jajčeca in larve.
Rumene plošče so pametna izbira, uporabljajte jih še naprej. Z njihovo pomočjo boste lahko ugotavljali, ali se populacija kaj manjša. Rumena barva jih privablja, plošče drugih barv niso enako učinkovite.
V prostor, kjer vzgajamo sadike, lahko postavimo tudi kakšno mesojedo rastlino.
Uporabimo homeopatski pripravek Bacillus thuringiensis. Deluje na larve (48 ur), ne pa na odrasle insekte, zato je treba pripravek uporabiti dva do trikrat, če je okužba hujša.
Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …
Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.
Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …
Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.
Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)
Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …
Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.
Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.
V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.
Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.
OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.
Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)
Želim vam srečno, zdravo in nadvse uspešno novo leto 2019!
Letos bo fantastično leto.
Hiša je v nekaj letih samote postala nepopisan list, še bolj to drži za okolico. Čudoviti sončni dnevi so, poznajo se že minute, ki se zdaj na novo nizajo po sončnem obratu, dan je vsakič mičkeno daljši … Prsti me srbijo (in posledično me potem zvečer boli križ), pa ne gre samo za to. Meseci bodo hitro minili, kar naenkrat bo pomlad. Prej, ko bom zastavila vrt, prej ga bom imela. Zato sem se ga kar lotila. V načrtu so 4 visoke grede – najcenejše, in najbolj trajne, kar jih lahko dobim in naredim :).
Imela sem že visoke grede iz lesa – ki je zdaj krasno strohnjen. Niti za kurjavo ga ne morem porabit, v tako fantastično gobastem stanju je. Poln micelija bo šel na dno kompostnika in visokih gred. Lesene visoke grede so noro drage glede na dolžino njihovega veka. Ena redkih stvari, ki še leži okoli hiše, je nekaj kupov robnikov. Zelo me je mikalo, da bi iz njih sestavila betonske visoke grede, pa nisem vedela, kako se zadeve lotit. Šla sem brskat na splet in našla genialno rešitev – očitno nisem imela samo jaz te ideje :). Blizu Vojnika (tistega pri Celju) sem našla izdelovalca betonskih izdelkov, ki izdeluje t. im. temelje za robnike. Iz njih in robnikov lahko sestavimo okvir za visoko gredo, poljubno visok in poljubno velik – predvsem pa zelooo trajen.
Poklicala sem ga; zelo je prijazen, lepo sva se pogovorila. Ideja je res njegova, originalna, in kolikor vem, trenutno nikjer drugje v Sloveniji ni mogoče dobiti teh elementov za visoko gredo. Obstajata dve vrsti temeljev za robnike: vogalni in povezovalni (sredinski). Vsak temelj je težak 14 oz. 16 kg, stane pa le 2,5 €. Tudi, če bi morala robnike kupiti (kar mi na srečo ni treba), bi me 90 cm visoka, 2,4 m dolga in 1,4 m široka visoka greda stala približno 100 €, nekoliko nižja (60 cm visoka greda) s sicer enakimi dimenzijami, pa 67 €.
Pa smo šli na pot … našli mojstra (reče se mu Cementninarstvo Korpnik – tukaj je povezava na njegovo stran) in kupili temelje. Za prevoz rabite prikolico (teža je res velika, avto se bo matral, če boste obremenili prtljažnik) ali dobrega prijatelja. O ekspediciji vožnje s prikolico ne bom podrobneje – dovolj je, da vam povem, da z njo ne znam voziti vzvratno in da sem v temi zgrešila dovoz na mojstrovo dvorišče … Na srečo se je vse končalo po najboljšem možnem scenariju, mojster in njegovi fantje so izredno prijazni in tovor je še istega dne srečno prispel domov, na Zaplano. Danes sem se lotila postavljanja prve od visokih betonskih gred.
Griček z rožicami in grmovnicami so prekrile trdovratne in trmaste trave.
OK, zaenkrat vas še rabim, da ščitite zemljo. Ampak, še preden se najavi pomlad, boste šle rakom žvižgat delat zastirko zaščite potrebnim.
That used to be a garden … To je bil vrt … Ampak, kakšne neverjetne možnosti so to! :)
Sredi grede raste zelen bor … Mali moj, presadit te bo treba.
Navdušena sem nad zemljo. Včasih je bil tukaj lapor …
Fotografija s flešem ji dela krivico – v resnici je razkošno temno rjava.
Poznajo se leta nege, dodajanja komposta, biooglja, tudi nekaj konjskega gnoja. In počitka.
Eden od kupov robnikov, ki bodo zdaj postali visoka greda.
Temelji za robnike, tile so sredinski oz. povezovalni.
“Bojca, greva not, a ne vidiš, da je že tema …” Ljudje so pa res čudni.
Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.
Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.
Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):
Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)
San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.
Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)
Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)
Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)
Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)
Seme zanje sem predlani naročila na www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.
Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …
Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto.
Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.
Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.
Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.
Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.
Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.
Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.
Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.
Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.
Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.
“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.
Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.
Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.
Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.
Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.
“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.
“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.
“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.
Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.
Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):
Volovsko srce
Pizzuto del Monte Somma
San Marzano
Tigerella
Divja polička
Permakultura za telebane 