Arhivi

Oreh: lani, 17. maja, in letos, 28. junija

OK, bom iskrena. Ni mi všeč, če nisem všečna, ampak si ne morem pomagati, da ne bi vseeno počela stvari tako, kot mi sede. Zelo verjetno sem za marsikoga že dolgočasna s tole homeopatijo . . . jih kar slišim: Pa ne že spet . . . a se ji res nič drugega ne dogaja??

Ne bom rekla, da se mi ne. Vsak dan je poln različnih stvari, tudi skrbi (še posebej, ko je polna luna – tale današnja me je že včeraj spravila v obup). Potem se zgodi pa kaj tako lepega, da ne morem kaj, da si ne bi z nasmeškom rekla, ja, življenje je res lepo.

Na parceli je sedaj slaba polovica kozje črede; koze, ki jih molzemo, mame z majhnimi kozlički in breja Lizika pa so doma. Tudi Žuža (rešenka, če se je še spomnite), je doma s svojo mamo Uži. Včasih pomislim, da je nekaj posebnega na tej kozi. Tako glasna in zahtevna je kot nobena druga. Pogruntala je, kako sladko je žito in zdaj se dere huje kot gasilska sirena ob sobotah, dokler je med molžo ne spustimo ven in ne izsili svojega deleža koruze in ječmena. Izsiljevalka. Zalita je kot majhen boben.

Na parceli je s kozami še kobila Nela (strašno veselje mi dela s tem, da pride k meni, ko jo pokličem in me potem spremlja in opazuje, kaj počnem). Pa vinograd, ki ga že spet zdravimo s homeopatijo in je čedalje lepši, nekaj teras z zelenjavo, čebele in . . . dva oreha z zelo velikimi plodovi. Danes sem ju šla podrobneje ogledat, ker sta bila lani bolna.

Lani sta bila takšna:

Takole sem napisala lani, 17. maja:

Zadnji je prišel na vrsto ponos in veliko veselje lastnika parcele – mladi oreh, z res velikimi orehi. Žal so se letos v njegovih listih naselile pršice Eriophyes erinea ali Phytotus tristriatus. Te pršice so zelo majhne, manj kot 0,1 mm. Prehranjujejo se s tkivom listov, in povzročajo poškodbe. Poškodovani so lahko tudi plodovi (kasneje v sezoni). Na listih nastanejo značilne oblike, nekakšne otekline na zgornji strani listov, ki so sprva zelene, in vdolbine na spodnji strani, obarvane oranžno ali rumeno, kasneje pa rjavo. To, da so, običajno ni smrtno nevarno za drevo. Menda gre bolj za estetski kot pa za zdravstveni problem, a drevesu fino zaradi njih seveda tudi ni. Zato se jih je smiselno znebiti. Vendar ne s kemikalijami, ker le-te najprej pobijejo vse naravne sovražnike pršic, šele potem morda tudi kakšno pršico. Z njimi drevesu delamo medvedjo uslugo. Pršica, ki napada orehe, je pajkovec in torej sorodnik pajkov in klopov, ne pa uši. Zato sem pomislila, da bom, če ne bo dovolj Silicea C200, poskusila še s katerim od pripravkov za pajkovce.

Dala sem jima Siliceo, nato pa pozabila nanju, ker je bilo toliko drugega dela. Letos sta taka:

A se opazi razlika? :)

 

Advertisements

Katjina kutina

Mogoče se sliši hecno, ampak meni srce še posebej zaigra takrat, ko slišim, da smo rešili drevo.

Zgodba bolne kutine se mi zdi pomembna, ker tega, kar jo je mučilo, niso znali definirati niti strokovnjaki, na katere se je obrnila njena lastnica. Šlo naj bi za neko novo bolezen; zelo verjetno spet eno, ki smo jo prinesli iz tujine. Rekli so, da bi bilo zato drevo najbolje kar posekati.

Poskusila sem s splošnimi pripravki: Siliceo za več rastlinskega tkiva in Arnico, da si je pozdravila rane. In je delovalo, ker smo že samo s tema pripravkoma in s tem, da smo nahranili tla z obogatenim bioogljem, drevesu toliko okrepili imunski sistem, da je lahko z boleznijo opravilo samo.

Spet me je nanjo spomnila gospa Katja, ki mi je včeraj poslala fotografijo. Tako lepo raščeno drevo, zdravo in v cvetju … a je lahko še kaj lepšega, ko pa je bilo pred tremi leti obsojeno na propad.

Takšno je bilo njeno bolno listje pred tremi leti:

… razpokano lubje in olupljeno deblo:

V jeseni je bilo že skoraj povsem pozdravljeno, z njega so nato obrali 200 kg kutin: “Nisem mogla verjeti svojim očem, ko so listi postali zopet zeleni in niso več pikasti rjavi. Pričakovala sem, da bo listje odpadlo in se bo delovanje preparatov videlo šele prihodnje leto. Vendar je odpadlo le nekaj listja, večina je ostala. Drevo se sicer še ni čisto znebilo bolezni, vendar je krošnja popolnoma zelena, plodovi, ki so bili prej drobni in nekako sivkasti, pa debelijo in rumenijo. Bolezen se še pozna na koncih daljših vej, kjer je listje še vedno rjavo vendar verjamem, da bo v kakšnem tednu ali dveh kutina spet normalna.”

Tako lepa pa je danes:

Marušina mandljevec in hruška

Pred enim letom sem dobila mail s pripetimi fotografijami sadnega drevja:

Hojla Bojca,
Tole je hruška, ki jo tudi “načenja”. Pa še mandelj …..
Te pokličem
Maruša

Hudo bolan mandljevec je imel odprte rane na vejah in deblu, načeti so bili tudi plodovi.
Pred nekaj dnevi sem dobila sporočilo, da je drevo po enem letu skoraj povsem zdravo. Lepo. Še en rešenček :)

Takšna so bila bolna drevesa lani, v zelo slabem stanju in tik pred tem, da jih posekajo in tako preprečijo nadaljnje okužbe:

         

Takole je potekal najin pogovor z Marušo:

Živjo, Maruša,

za mandlje priporočam Thujo C30 in Siliceo C200. Bolezen je kolikor vidim, rjava gniloba ali pa botritis, ali pa celo oboje. Za oboje sta prava ta dva pripravka. S Thujo drevo zalijemo 3 do 4-krat na 2- do 3 dni, s Siliceo samo 1 x (lahko pred tretiranjem s Thujo).

Za hruško bi uporabila tudi Thujo, videti je, da ima črno listno pegavost. Obstajajo še drugi pripravki, ampak bi najprej poskusila s Thujo.

Za dohranjevanje dreves, ki so bolna, pa predlagam Zaščitnik dreves, http://gajinvrt.moonfruit.com/#/biooglje-za-drevesa/4586729068.

8. 05. 17
Za maruska

Zraven so navodila. Če kaj ne bo jasno, pokliči (ti ali Urša).
Drevesa bi bilo dobro tudi nahranit, razmislita še o tem, prazna vreča ne stoji pokonci – imate kaj zrelega domačega komposta, več let staranega gnoja …

8. 05. 17
Za maruska

Maruša, upam, da ne boš huda. Poslala ti bom Arnico namesto Silicee (obe sta C200, zato je cena enaka).
Mislim, da bodo drevesa zdaj Arnico rabila bolj kot Siliceo, sploh mandlji, ker so močno poškodovani, tudi oleseneli deli.

Z Arnico NE SMEŠ ŠKROPITI PO ODPRTIH RANAH, samo zalivaj z njo. Članek o tem je tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/novice-iz-gajinega-vrta/homeopatska-pripravka-za-poskodbe-pri-rastlinah-arnica-in-calendula/
Tretma torej takole:
1. teden 3 do 4 x na dva do 3 dni s Thujo C30
2. teden 3 do 4 x na 2 do 3 dni z Arnico (da se zacelijo rane, SAMO ZALIVAMO!)

Ko se bodo drevesa odzvala na zdravljenje, lahko še vedno dodamo Siliceo za več rastlinskega tkiva, ampak v tem trenutku forsiranje mogoče še ni najbolj pametno, najprej moram zatreti bolezen in zaceliti rane …

8. 05. 17
Za meni

Hvala Bojca! Bomo nahranili naše uboščke….

8. 05. 17
Za maruska

Držim pesti, da se pozdravijo. Potem pa prosim za fotke.

8. 05. 17
Za meni

Seveda 😊

25. 04. 18
Za meni

Hojla, Bojca!

Minilo je skoraj leto odkar smo zdravili mandelj po tvojih nasvetih. Prosila si za povratno informacijo :). Letos mandelj kar lepo izgleda, rane na vejah so se zacelile skoraj v celoti. Lubje je lepo. Upam, da tako tudi ostane.

Invazija polžev na vrtu – ko razumemo ozadje, je rešitev logična

Margarete Langerhorst, ki ji lahko prisluhnete v zgornjem videu, z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. V posnetku pripoveduje, kako se je na posestvu po nekaj letih nenadoma pojavila invazija polžev, kako je dojela, kaj je bil pravi vzrok za to, in kako se je poplave polžev rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri njih že od leta 1989 nimajo več težav s polži.

Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (če vam primanjkuje mineralov, ker imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasta na njej prej, drugačna.

S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svojega mukusa in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje.

Primanjkljaj narava uravna z ekscesom, eksces s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel …

Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode. Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se stanje uravna, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v eko sistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi.

Kaj sta storila zakonca Langerhorst: 

Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa, in invazije polžev bo konec. Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to.

Kaj je pomembno?

Kot vselej, je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helix tosta D6 za zaščito zelenjave pred polži in homeopatske pripravke za dodajanje mineralov), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim bolje nahranjena (tudi z bioogljem).

Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (mineralizacija zemlje) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom. Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke. To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo.

P.S. Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Le-ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku.

Gajin vrt, Bojca Januš

Jagode in pozeba = črnooke jagode

Mirjam z Goričkega mi je poslala nekaj fotografij in vprašanje, zakaj sredine cvetov njenih jagod v sadovnjaku, ki jih je za celo pobočje, vsako leto postanejo najprej oranžne, nato počrnijo, in nikoli ne rodijo plodov. Tako je vsako leto, še posebej pa odkar je sadovnjak skrbno očiščen podrasti (predvsem trnja je bilo veliko). Zanimiv podatek – prav trnje je ščitilo jagode pred poškodbami! Poglejmo, zakaj.

Pojav, ki muči Mirjam in je lepo viden na spodnji sliki, imenujemo črne oči pri jagodah, in je najbolj prepoznavna oblika poškodb zaradi mraza pri jagodah. Cvetove poškoduje pomladanska pozeba. Poškodovani cvetovi ostanejo jalovi, in ne morejo nastaviti plodov.

Strawberry black eye. Credit: RHS/Tim Sandall.

Značilno je tole: osrednji, reproduktivni del cveta pozeba poškoduje tako močno, da odmre, zato počrni, medtem ko ostanejo cvetni lističi beli. Cvetovi, pri katerih sredica ostane rumena, bodo nastavili plodove. Tisti, ki imajo osrednji del črn, pa ne.

Jagode so relativno odporne na pozebo, dokler so še v popkih. Za pozebo so najbolj občutljivi cvetovi, ki so tik pred tem, da se bodo odprli, in odprti cvetovi.

Obseg škode je odvisen od tega, kako močna je bila pozeba, koliko časa je trajala, pa tudi od lege cvetov. Cvetovi, ki jih pred hladom ščiti listje ali višje rastline, so manj na udaru.

Kaj lahko naredimo?

  • jagod ne sadimo v mrzlih žepih in na izpostavljenih področjih.
  • jagode ob napovedi pozebe zaščitimo s kopreno, listjem, časopisnim papirjem. Čez dan zaščito odstranimo, da lahko žuželke, ki oplodijo jagode, pridejo do njih.
  • uporabimo homeopatske pripravke za preprečevanje škode ob pozebi.

Homeopatski pripravki proti škodi, ki jo povzroči pozeba

Vir fotografije: By © Roman Eisele / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50346864

Zmrzal povzroči propad rastlinskega tkiva; bolj ko je rastlina “sočna”, slabše jo odnese (zato kumar, paradižnikov, buče ipd. v večini Slovenije nikoli ne sadimo pred sredino maja). Zmrznjeno rastlinsko tkivo ledeni kristalčki raztrgajo; ko potem odmrzne, zgnije.

Znaki poškodb zaradi zmrzali so: poškodovano lubje, listi izgubijo svežo zeleno barvo in se obarvajo rdeče, rdečkasto rjavo, sivo, srebrnkasto ali črnikasto rjavo, stebla se zgubajo, listi in vejice se posušijo in odpadejo.

Sedanji sibirski mraz je še hujši zato, ker ga spremlja močan veter. Rastline veter občutijo podobno kot mi – tudi za nas je občutek mraza v vetrovnem vremenu hujši, večji. Kaj naredi veter? Veter v hladnem vremenu stanje še poslabša. Rastlino osuši, in če so hkrati kapilare pomrznjene, rastlina umre od žeje zaradi suše, ne mraza. Podobno se zgodi pozimi: kadar so pomrznjena tla, zmrzal veže vodo v tleh, zaradi česar so rastline žejne. Prav zaradi tega zimzelenih rastlin ne sadimo v jeseni (kot sicer večino olesenelih rastlin, npr. sadno drevje), pač pa spomladi.

Druga nevarnost, ki jo prinaša pomladanska močna ohladitev, je, da lahko zaradi zmrzali poči lubje dreves, še posebej sadnega drevja. Do tega pride sončnih žarkov, ki ogrejejo prisojno stran debla, stran, ki je osojna, pa ostane pomrznjena. Razlika v temperaturi povzroči, da lubje poči. Skozi rano nato vderejo bakterije, poškodbe pa oslabijo drevo. Da se drevo hitreje pozdravi, ga zalijemo s homeopatskim pripravkom za rastline Petroleum C30, nato pa še s pripravkom Arnica C200.

Kaj lahko naredimo pred zmrzaljo:

  • rastline osipamo z zemljo;
  • pokrijemo ali ovijemo jih z listjem, slamo, koruznico, kopreno;
  • manjše rastline lahko pokrijemo s cvetličnimi lončki (glinastimi);
  • rastline v loncih prenesemo v zavetje;
  • uporabimo homeopatske pripravke (uporabimo jih v skladu z opisi v tabeli, Aconitum in Belladono lahko tudi preventivno).


Kaj lahko naredimo med zmrzaljo:

Kaj lahko naredimo po zmrzali:

  • uporabimo homeopatske pripravke v skladu z navodili v spodnji tabeli;
  • odmrlo rastlinsko tkivo odstranimo, da ne gnije na rastlini;
  • zdravljenje poškodb pospešimo tako, da rastline zalijemo s homeopatskim pripravkom Arnica C200.
Homeopatski pripravek za rastline Kdaj ga uporabimo
Aconitum C200

 

ko zaradi zmrzali listi postanejo sivi ali srebrnkasti, rastlinsko tkivo in stebla se zgubajo
Belladona C200

 

ko zaradi zmrzali listi postanejo rdeči ali rdečkasto-rjavi, rastlinsko tkivo in stebla se zgubajo
Carbo vegetabilis C30 ko zaradi zmrzali listi postanejo črnikasto rjavi
Petroleum C30 ko zaradi zmrzali lubje razpoka
Psorinum C200 rastlinski tonik po vseh vrstah zmrzali, za krepitev rastlin

Naravno in neškodljivo proti škodljivcem: Pušpanova vešča

Že od jutra pišem nov članek za Moj mali svet, o 4 homeopatskih pripravkih za prvo pomoč pri presajanju (Arnica, Calendula, Carbo vegetabilis in Silicea), za dodatek pa še pojasnilo, zakaj v homeopatiji uporabljamo latinska imena pripravkov (ne zato, da bi se delali pametne, ampak ker je tako mednarodno sprejeto pravilo :). Vmes sem zelo prijetno poklepetala z gospo, ki ima 5 otrok in 3 konje, pa ji potem za vrt zmanjka časa, bi ga pa tako rada imela urejenega, zato jo je zanimala permakultura, zastirka, homeopatija, biooglje … Potem pa zmanjka časa za članek . . . in bo spet huda urednica Marjetka Hrovatin (upam, da bo videla tole objavo in mi bo opravičila zamudo).

In potem se pojavi še en kradljivec časa, debata o pušpanovi vešči, ki je čisto lepa živalca, samo njenih gosenic pa nihče ne bi rad gostil na svojem pušpanovem grmičku . . . Rešimo se jih lahko z naravnim in neškodljivim homeopatskim pripravkom Pušpanova vešča (Cydalima perspectalis), objedeno rastlino pa spodbudimo, da si opomore in se obraste s pomočjo Silicee C200 (zalijemo 1 x), da se poškodbe hitreje pozdravijo, pa grmiček zalijemo z Arnico C200.

Sem morala povedat. Zdaj pa spet pisat . . .

Na fotografiji: grmiček pušpana, na katerem se gostijo gosenice pušpanove vešče.
Vir: By ABesheva – Lastno delo, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50925453