Arhivi

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.

Ste kaj sanjali?

Louis Janmot (1814 – 1892)
Le Poème de l’âme (Pesem duše)
olje na platnu, Musée des Beaux-Arts, Lyon; vir: Wikimedia Commons

A kaj sanjate? Se spomnite današnjih sanj?

Kako fino se je zbuditi zjutraj spet nazaj v ta svet, potem pa se še lepo na toplem v postelji spomniti neverjetnih dogodkov, barv, občutkov, doživetij iz nekega povsem drugega sveta . . . v katerem se dogajajo stvari, ki so tukaj in zdaj povsem nemogoče, tam onkraj pa se zdijo čisto vsakdanje in običajne.

Vsi ljudje sanjamo, a se mnogih sanj ne spomnimo. Tudi tisti, ki so prepričani, da ne sanjajo, sanjajo. Tudi živali sanjajo. Moja Luna v sanjah bevska, teče, se prepira, voha, poje kaj dobrega . . . Več sanj se spomnimo, kadar se za to zavestno potrudimo. Zvečer, preden zaspimo, si zadamo nalogo – zjutraj se bom spomnil sanj. Na nočno omarico lahko pripravimo beležko in svinčnik, da nam bo pri roki. Zagotovo pomaga tudi to, da poiščemo razlage sanj in se z njimi nekoliko ukvarjamo. Tako so sanje bolj zanimive, naš interes, da bi si jih zapomnili, pa je večji.

Večino sanj običajno hitro pozabim; včasih tudi kakšne od tistih, ki si jih želim zapomniti si. Žal se mi dostikrat takoj, ko se zbudim, kljub mojemu trudu, da bi obstale, izmuznejo med prsti in pogreznejo v sipki pesek nočne sivine.

Nekatere so izjema. Spomnim se nekaterih močnih sanj, tudi od daleč nazaj. Ene od njih so še iz obdobja, ko sem spala v belo popleskani železni otroški posteljici (takšni z eno dvižno stranico), se pravi, da sem bila res še zelo majhna. Spomnim se jih še nekaj, ki sem jih ujela bodisi tako, da sem jih takoj zapisala, ali pa so bile zaradi barv ali občutkov, ki so jih prevevali, tako močne, da niso mogle biti pozabljene.

Danes se mi je sanjalo nekaj tako lepega, da sem takoj, ko sem zjutraj lahko, raziskala njihov pomen. Najbolj uporabne se mi zdijo razlage sanj na spletni strani www.dreammoods.com.

V današnjih sanjah so bili trije močni elementi: hiša, morje in sposobnost letenja. Vsi trije so bili takšni, da sem se zbudila hudo dobre volje. In pomislila, da bi tale tema lahko zanimala še koga od vas.

O prvih dveh elementih bom samo na kratko: “hiša” predstavlja osebnost tistega, ki sanja, “voda” (morje, jezero, velika reka ipd.) pa je podzavest. Sposobnost letenja ima toliko pomenov, da sem se lotila prevajanja iz slovarja na spletni strani dreammods.

Če ste že kdaj leteli v sanjah – preberite, vas bo zanimalo, če še ne, pa vam želim, da bi letenje kmalu tudi sami doživeli :).

“Letim!”

Ljudje, ki sanjajo o letenju, te svoje sanje označujejo kot razburljivo, veselo in osvobajajočo izkušnjo.

Letenje predstavlja nadzor:

Kadar letimo z lahkoto in občudujemo razgled in pokrajino pod nami, nam sanje sporočajo, da imamo nadzor nad situacijo. Dvignili smo se nad nekaj. Sposobnost, da nadzorujemo svoj let, predstavlja osebni občutek moči.

Letenje omogoči drugačen vpogled:

Med letom lahko pogledamo navzdol in dobimo širši vpogled v dogajanja. Sanje o letenju nam svetujejo, da pogledamo širše. Z višine lahko dobimo nov in drugačen vpogled v stvari.

Letenje predstavlja svobodo:

Sanje o letenju nam sporočajo, da nič ni nemogoče, da smo lahko kdorkoli in dosežemo karkoli. Sposobnost letenja predstavlja upanje, možnosti, resničnost in svobodo izražanja. Prav tako lahko odraža našo močno voljo in nas opominja, da ne smemo odnehati. Nihče nam ne sme določati, kaj lahko ali česa ne moremo doseči. Takšne sanje lahko prinesejo veliko motivacije in nam vrnejo občutek svobode.

Letenje predstavlja duhovno povezanost:

V nekaterih primerih lahko sanje o letenju nakazujejo, da je sanjajoči dosegel višjo duhovno povezanost. Postajate bolj uglašeni s svojo duhovnostjo, sanje o letenju pa so odsev tega dogajanja.

Letenje predstavlja pobeg:

Sanje o letenju lahko služijo tudi kot pobeg iz stresnih in obremenjujočih situacij vsakdanjega življenja. Namesto, da bi se soočili z izzivi, poletimo in tako pobegnemo od vsega.

Letenje lahko predstavlja napihnjen ego:

Med letenjem se počutimo kot super heroj, neustavljivi in nepremagljivi. Morda celo mislite, da ste večvredni, boljši od vseh drugih in z veseljem gledate zviška na ostale.

Zaključek:

Ko analizirate svoje sanje o letenju, upoštevajte višino, smer in hitrost leta. Višina in hitrost leta je premo sorazmerna s samozavestjo. Če letite nizko, pomeni, da ste zadovoljni s tempom svojega trenutnega življenja. Letenje vzvratno pomeni, da razmišljate o preteklosti.

Običajno je razlaga sanj o letenju pozitivna in poživljajoča izkušnja. Če pa v sanjah občutite strah, pomeni, da vas je strah novih izzivov in se bojite uspeha. Morda še niste pripravljeni na naslednji korak. Težave pri tem, da bi se med letom obdržali v zraku, kažejo na pomanjkanje moči in nadzora nad trenutno situacijo.. Ovire, kot so električne žice, drevesa, gore, lahko simbolično predstavljajo nekoga ali nekaj, kar vas ovira v vašem budnem življenju. Ugotovite morate, kdo ali kaj vam stoji na poti in preprečuje napredek. Težave pri letenju lahko kažejo tudi na pomanjkanje samozavesti, pomanjkanje motiviranosti in odlašanje, neodločnost. Morda ste si zastavili preveč nerealne cilje, zdaj pa se mučite, da bi jih dosegli.

Zamrznjen svet in sanje o cvetočem tomatilu

Na oni strani okna je svet zamrznjen, pa nič hudega. Zdaj je krasen čas za sanje in načrte. Ker letos bo vse tako odlično, kot je bilo lani, ampak še dosti boljše . . . :)

Lani sem imela precej svojih sadik, prvič tudi tomatile. Bilo jih je toliko, da moje sadike niso šle samo na moj vrt in njivo, še drugam so šle … In ker so bile (tam, drugje) zelo pridne, celo bolj kot profesionalke iz vrtnarij, sem letos od njihovih lanskih lastnikov dobila želje po še.

Uživam, ko delam kataloge (vpliv obsesivno urejevalske Lune v Devici, potem pa zaradi ognjevitega Strelca ne morem spustit kataloga iz zob in se spat odpravim z ledenimi in od tipkanja trdimi prsti šele okoli dveh ponoči . . . :) Zato imate spodaj, v nadaljevanju te objave, en tak mini katalog sadik za letošnje leto.

Še bolj pa uživam, ko iz semen poženejo mala stebelca in listki … uporabljam permakulturno seme (če le gre, ne hibride in nikoli tretirano seme) in Kompost z bioogljem za sadike. Verjetno na rastline vpliva (vsaj malo) tudi moje navdušenje, ko se pokažejo na plano. Baje jim glasba koristi. Bodo deležne. Ne vem pa, če bi jim pela … Bom najprej preizkusila na plevelu (ste videli film z Meryl Streep o Florence Foster Jenkins? No, nekaj takega se zgodi, ko svoje navdušenje pretopim v petje . . . Poslušajte na lastno odgovornost: Meryl Streep kot Florence Foster Jenkins poje arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali :).

Tole spodaj je preglednica vseh sadik, ki se jih bom letos lotila. S kratkimi opisi in navodili. Če bo še komu prišla prav.

KATALOG SADIK 2017

NOVOSTI

andska-jagodaANDSKA JAGODA

Značilnosti: v ugodnih pogojih zraste do 1,5 m visoko. Spada v rod physalis, s poreklom iz Južne Amerike.

Plodovi imajo premer do 2 cm. Užiten je le plod, drugi deli rastline ne! Sladki plodovi so zaščiteni z lampijončki. Zreli so, ko se obarvajo zlato rumeno. V celinski klimi zorijo od julija do konca vrtnarske sezone.

Škodljivci in bolezni: ne privlači škodljivcev in ne potrebuje posebne zaščite.

Pogoji za rast: gojimo jo lahko na vrtu ali v večjih posodah (s premerom vsaj 30 cm). Bolje in hitreje raste na osončenih in toplejših delih vrta, tam naredi tudi več plodov, ki vsakodnevno dozorevajo. Ustrezajo ji pognojena tla, dobro uspeva tudi peščenih, ker ni zelo izbirčna. V suši jo zalivamo, a ni zelo občutljiva na količino vlage v tleh.

Dobri sosedje: tomatilo, paprika, fižol, paradižnik. Izrazito slabih sosedov nima.

Uporaba: plodovi so zelo sladki in lepi, zato jih pogosto uporabimo za dekoracijo. Dodamo jih v sadne solate, porabimo za sadne sladice, pite in zvitke (uporabimo enak recept enak kot za jabolčne in hruškove sadne sladice), iz njih naredimo marmelade, džeme in želeje. Odlična je tudi surova, odtrgana s stebla, medtem ko delamo na vrtu. V svetovnih kuhinjah jo uporabljajo že od začetka 19. stoletja.

Shranjevanje: plodove lahko zamrznemo ali sušimo (suhe andske jagode spominjajo na rozine). Sveže nabrane se obdržijo 20-30 dni, če jih pokrijemo s papirjem in shranimo na temnem mestu.

daikonDAIKON

Značilnosti: imenujemo ga tudi orientalska ali kitajska redkev. Ima bolj blag okus kot običajna redkev.

Koren: debel je od 5 do 10 cm in dolg 20 do 35 cm, odvisno od sorte, tal in dolžine rastne sezone. Lupina je običajno bela, lahko tudi zelenkasta, rumena ali celo črna.

Pogoji za rast: sadimo 20 do 30 cm narazen; preveč na gosto posajene rastline se dušijo. V ugodnih pogojih zraste do 1 m v višino.

Uporaba: okus je podoben redkvi, a je milejši. Pred pripravo koren olupimo. Jemo lahko surovega, naribanega na debelejše ali tanjše rezance ali tanke lističe. Lahko ga pečemo, dušimo ali kuhamo, kisamo kot repo ali vlagamo kot kisle kumarice. Užitni so tudi listi, ki jih lahko sočimo ali na drobno narežemo v solato. Zaradi svoje oblike je primeren tudi za polnjenje.

Dobri sosedje: korenje, pastinak, repa, redkvica, špinača.

Slabi sosedje: cvetača, brstični ohrovt, zelje.

tomatiloTOMATILO

Značilnosti: imenujemo ga tudi mehiški ali vijoličasti paradižnik. Je daljni sorodnik našega paradižnika in prav tako sodi v rod razhudnikov, a je bližje andski jagodi, kot pa paradižniku.

Plod: plod je podoben andski jagodi ali physalisu. Skrit je v lampijončku. Ko zraste in dozori, napolni lampijonček in ovojnica poči. Zreli plodovi so vijoličasti ali močno zeleni, s premerom od 3 do 8 cm.

Škodljivci in bolezni: tomatilo ima zelo malo naravnih sovražnikov in redko zboli, zato je odlična alternativa našim vedno bolehnim paradižnikom.

Pogoji za rast:  sadimo ga na razdalo 30 do 60 cm. Zraste od 1,5 m do 2 m v višino. Če ga ne omejimo oziroma oblikujemo, se razraste v grm. Potrebuje oporo, podobno kot paradižnik. Iz zalistnikov lahko naredimo nove rastline.

Sosedje: dobro se razume s križnicami in večino drugih rastlin.

Uporaba: tomatilo lahko jemo surov, ga narežemo na sendviče, dodamo v solate, ali pa iz njega vkuhavamo omake (salsa verde). Lahko ga mešamo s paradižniki. Odličen je pečen na žaru ali v pečici. Skupaj s pomarančami ga vkuhamo v marmelado.

ZELENO IN GOMOLJASTO
bela-kolerabicaKOLERABICA BELA

Sadimo na razdaljo 20 – 30 cm. V gosto posajenih skupinah se razvijejo manjše rastline, ker dušijo druga drugo.

Dobri sosedje: blitva, boreč, zelena, rdeča pesa, česen, kapucinka, geranija, grah,  žajbelj, koper, kumare, krompir, čebula, meta, origano, paprika, por, redkvica, repa, rožmarin, solata, šparglji, špinača.

Slabi sosedje: gorjušica, jagoda, komarček, paprika, paradižnik, visoki fižol.

blitva-sirokolistnaBLITVA ŠIROKOLISTNA

Sadimo na razdaljo 20 – 40 cm.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

blitva-ozkolistnaBLITVA OZKOLISTNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

brokoliBROKOLI

Sadimo na razdalje 50 – 60 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: janež, blitva, boreč, bazilika, zelena, česen, kapucinka, geranija, fižol, kamilica, koper, kumare, kreša, krompir, čebula, meta, ognjič, origano, pelargonija, redkvica, rožmarin, špinača, timijan, visoki fižol, drobnjak.

Slabi sosedje: gorjušica, jagode, paprika, jajčevec, por, paradižnik.

ohrovt-kodrolistniOHROVT KODROLISTNI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

ohrovt-toskanskiOHROVT TOSKANSKI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se
med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

zelena-gomoljnaZELENA GOMOLJNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  50 cm visoko. Preblizu posajene rastline ne morejo razviti debelih gomoljev. Na zunanjem robu rastline s škarjami odstranjujemo liste, da s tem zagotovimo debelejši gomolj (sicer bo gomolj manjši na račun nadzemnega dela rastline).

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

zelena-stebelnaZELENA STEBELNA

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do 80 cm visoko. Prenese tudi večjo bližino, a če bodo rastline posajene preblizu, se bodo dušile in se ne bodo mogle povsem razviti.

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

buce-hokaidoBUČA HOKAIDO

Sadimo na razdaljo 100 – 150 cm. V ugodnih pogojih raste na vse strani in zavzame približno 3 m v premeru. Pregosto posajene buče se vzajemno dušijo.

Dobri sosedje: dinja, kapucinka, fižol, ajda, kamilica, koruza, mačja meta, ognjič, origano, paprika, petunija, redkvica.

Slabi sosedje: jablana, krompir, malina, paradižnik, rožmarin.

cuketeCUKETE

Ta bučka ima zelo lepe rumene ali zelene plodove, meso pa je zelo sočno in okusno. Če jo nabiramo kot mlado bučko (plod dolžine do 30 cm), jo lahko pripravljamo na različne načine: v solatah, pohano, ocvrto ali pečeno na žaru, dodajamo jo lahko v sokove in smutije, skupaj z drugo zelenjavo pa jo lahko tudi vlagamo. Ko plod zraste večji od 30 cm, ga je bolje pustiti, da zraste do maksimalne velikosti. Njeno meso potem naribamo in uporabimo v omakah, enolončnicah, v zelenjavnih rižotah, pitah . . .

Sadimo jo na razdaljo 50 – 60 cm, ker se širi na vse strani. Paziti moramo, da ima med vrstami dovolj prostora – razširi se lahko do 2 m v premeru.

Dobri sosedje: buče, rdeča pesa, kapucinka, fižol, čebula, poprova meta, peteršilj, solata, špinača.

Slabi sosedje: paprika, koruza.

Sredi maja bodo voljo še ostale buče – MUŠKATNA, MASLENKA, GOLICA, PATIŠONKA …
 
kumare-za-vlaganjeKUMARE ZA VLAGANJE

Ta vrsta kumar se najpogosteje uporablja za vlaganje.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 1,5 – 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

Slabi sosedje: žajbelj, krompir, paradižnik.

kumare-solatneKUMARE SOLATNE

Vrsta sočne kumare, ki se najpogosteje uporablja za solate.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

paprika-rogPAPRIKA ROG (sladka)

Vrsta sladke paprike s podolgovatimi (stožčastimi) plodovi zelene ali rdeče barve širine do 8 cm in dolžine do 15 cm.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-stara-makedonskaPAPRIKA STARA MAKEDONSKA (sladka)

To je stara sorta makedonske sladke paprike. Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. Plod je podoben papriki rog, a ima drugačen vrh.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-vezena-makedonskaPAPRIKA VEZENA MAKEDONSKA (huda)

To je stara sorta makedonske hude paprike, ki jo v Makedoniji poznajo pod imenom “piperki”.

Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. V ugodnih razmerah obrodi od 10 do 15 pekočih rdečih paprik s prečnim vzorcem po celotni dolžini ploda (ki je dolg od 15 do 20 cm).

Plod ni raven, pač pa upognjen v rahel lok.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, vijoličasta bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

PARADIŽNIKI
paradiznik-volovsko-srcePARADIŽNIK VOLOVSKO SRCE (300 do 600 g)

Vsem dobro poznana stara sorta paradižnika. Obrodi velike, temno rdeče, sočne in okusne plodove, težke od 300 do 600 g.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-black-krimPARADIŽNIK BLACK KRIM (150 do 300 g)

Stara ruska/ukrajinska sorta daje lepe in zelo okusne dimaste temnordeče plodove standardne velikosti. Je ena od »nizkih« sort, saj običajno zraste do 1 m višine (kljub temu potrebuje oporo, dodamo ji kol). Plodovi so zelo okusni in lepo oblikovani, v povprečju težki od 150 do 300 g.

Gojenje te sorte ni zahtevno, rastline so povečini zdrave in dobro obrodijo. Ne potrebuje posebne nege, razen zalivanja v tla v sušnih obdobjih (tako kot vsi paradižniki je tudi Black Krim občutljiv na pomanjkanje vode).

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-divja-polickaPARADIŽNIK DIVJA POLIČKA (cherry paradižnik)

Sorta cherry paradižnika, ki daje majhne rdeče plodove s premerom od 1 do 1,5 cm. Rastline so zelo odporne, in zrastejo od 1 do 1,5 m višine. Zelo dobro obrodijo. Zelo robustna, neodvisna rastlina, ki dobro prenaša tudi manj ugodne pogoje. V manj ugodnih pogojih je manjša, a obrodi enako količino plodov.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-borgoPARADIŽNIK BORGO (300 do 600 g)

Stara sorta, ki obrodi velike in težke, mesnate rdeče plodove, ki so težki od 300 do 600 g. Zaradi velikosti in števila plodov je ta sorta paradižnika res čudovita. V ugodnih pogojih zraste do 1,5 m v višino, zato nujno potrebuje kol za privezovanje. Potrebuje veliko sonca in toplote, najlepše uspeva na Primorskem. Zelo primeren prostor zanj bi bil v zavetju, morda ob zidu, ki bi čez dan akumuliral toploto.

Posamezna rastlina lahko rodi tudi do 30 velikih plodov, zato jo med razvojem plodov razbremenimo tako, da plodove, takoj ko se obarvajo, oberemo in dozorimo na soncu. Tako bodo lahko vsi plodovi dozoreli do konca rastne sezone. Plodovi su zelo okusni in podobnega okusa in teksture kot volovsko srce.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jih na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-bosanski-stariPARADIŽNIK BOSANSKI STARI (100 do 200 g)

To je stara in tradicionalna bosanska sorta. Obrodi rdeče plodove standardne velikosti (100 do 200 g).

Zraste do 1,5 m v višino in potrebuje kol za privezovanje.
Plodovi so okusni, a boljši, če ne trgamo zalistnikov in ne odstranjujemo »odvečne« zelene mase z rastline, ker z listi rastlina ustvarja sladkorje, od katerih je odvisen okus plodov.
Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-san-marzanoPARADIŽNIK SAN MARZANO (slivar, 150 do 300 g)

Je stara italijanska sorta, ki je bila ustvarjena in selektirana leta 1926 godine. Standardna sorta paradižnika tipa “slivar” daje lepe, podolgovate rdeče plodove, dolžine 8-12 cm in povprečne teže 150 do 300 g.

V ugodnih pogojih rastlina zraste do 1,5 m v višino in razvije močno in debelo steblo, ki zlahka prenese veliko plodov, a kljub temu potrebuje oporo za privezovanje (kol). Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo ga na razdaljo od 70 do 100 cm.

Najpogosteje se uporablja za vkuhavanje, ozimnico, sokove, mezge, salse in sataraš. Razen tega je primerna tudi za sušenje, saj je notranjost ploda relativno suha. Plodovi so zelo okusni. Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

 CVETLICE
zametnica

ŽAMETNICA

Žametnica zraste do 60 cm v višino. Sadimo jo na razdaljo od 20 do 40 cm. Odganja škodljivce, zato je dobrodošla na vsakem vrtu.

 

ognjic

OGNJIČ

Ognjič je zdravilna rastlina, ki je nujno potrebna v vsakem vrtu. Izboljšuje tla in je dober sosed skoraj vsem rastlinam, ki rastejo na vrtu, še posebej pa naslednjim: bazilika, brokoli, buče, kumare, krompir, zelje, paprika, paradižnik, šparglji. Mladi cvetovi so užitni, dodajamo jih v solate. Iz sušenih cvetov izdelujemo znano ognjičevo mazilo za kožo (nanašamo jo v zelo tanki plasti). Na vrt jo sadimo na razdalji 40 do 50 cm.

 

kapucinka

 

 

 

 

 

 

 

KAPUCINKA

Kapucinka je zelo pogosta in priljubljena cvetlica.

Mnogi vrtnarji vedo, da je kapucinka hkrati tako začimbna kot aromatična rastina, čigar cvetovi in listi se lahko dodajajo v solato, za okras ali zaradi zdravilnih lastnosti. V primeru prehlada ali bolečega grla prežvečimo list ali dva (listi vsebujejo naravne antibiotike). Kapucinko sadimo na sončna in topla mesta na vrtu, vendar preveč sončne pripeke slabo vplivalo na razvoj sočnih listov in cvetov. Lahko uspeva tudi v polsenci. Potrebuje bogata tla in dovolj vlage, zato ga poleti pogosto zalivamo. Sadimo jo na razdaljo 10 do 20 cm.

 

vrtni-hibiskus

VRTNI HIBISKUS

Grmičasta trajnica je iz rodu slezenovk (Malvaceae), ki lahko zraste do 5 m v višino. Oblikujemo jo lahko kot grm ali kot drevesce (visoko 4 do 5 m). Rad ima sončna mesta, uspeva pa tudi v polsenci. Raste relativno hitro.

 

 

Kolikokrat lahko poveš isto zgodbo

Zgodbe so različne.

Grde zgodbe so npr. zgodbe ob ločitvi. Saj veste, kako je; lepih ločitev je res zelo malo. Včasih potem ločena mama ali oče vsakomur, ki ga srečata, pripovedujeta, kaj se je zgodilo, z vsemi grdimi podrobnostmi. Za prijatelje postane to kmalu napor, za znance in sosede pa cirkus, ob katerem se zabavajo, dokler se tudi njim ne začne dozdevati, da so videli že vse točke, ki postajajo čedalje bolj oguljene … Najslabše je, če je ob teh pogovorih otrok zraven … Slabo pač.

Potem so tu seveda tudi lepe zgodbe. Ali koristne – te lahko povemo neštetokrat, ker bo vedno še nekdo, ki mu bodo prišle prav, ker jih še ni slišal. Zame so takšne zgodbe o vsem, s čimer lahko izboljšamo sebe in svet okoli nas, olajšamo drugim in sebi življenje, polepšamo svet … ali pa vsaj naredimo nekaj manj škode s tem, ko smo tu, na tem planetu. Npr. vse zgodbe o vrtnarjenju, pa Wabi-Sabi, Kaizen, zgodbe o ljudeh, ki so mi za zgled in vzpodbudo v negotovih trenutkih, od katerih se lahko učim, npr Alice Herz-Sommer, prijatelji … ročna dela, ustvarjalnost, glasba, knjige, sonce, narava, vrt, življenje, potovanja …

Razlika med grdimi in lepimi zgodbami je ista, kot razlika med “grdim” in “lepim” prepiranjem: pri grdih zgodbah govorimo o drugih in jih blatimo, pri lepih o sebi, in si upamo razkriti sami sebe – najprej sebi, nato z dovolj zaupanja spustimo vase žarek, da nas lahko spoznajo še drugi. Ko se prepiramo, je edini način do soglasja ta, da vedno govorimo samo o sebi; sicer se prepir spremeni v obtoževanje, to v zamero, ta pa v molk in razkol.

To je razlika.

Torej: če je dobro – povej naprej. Kolikokrat? Tolikokrat, kot te bo pač pičilo.

Če je slabo, hudo, grdo – povej enkrat, ali tudi večkrat, če res boli, nekomu, ki mu zaupaš, ne javno. Potem napiši na listek, ga zažgi in pepel razpihni na vse štiri konce sveta. Zares ali v mislih, kakor pač trenutno lahko ali se ti zdi prav.

Vir: By Robbie Sproule from Montreal, Canada – Flickr.com – image description page, CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=346578

O pobeglih ljubimcih v gozdu in zakaj je (tudi) dobro, da ima Tržič župana

Fotografija osebe Borut Sajovic.

Fotografija osebe Borut Sajovic.

Vir zgornjih dveh fotografij: FB stran Borut Sajovic

Pred dvema tednoma ali kaj smo naredili kozlovsko napako. Šli smo po tistih nekaj zadnjih koz na parcelo, ki so se sicer čisto dobro imele v šupi, polni sena in med brskanjem po obronku gozda, a je bil vseeno že čas, da vse skupaj pridejo na toplo v hlev. H kobili Neli, ki jih je posvojila kot nekoliko svojske rogate otroke. Dan se je prevešal v hitro zimsko temo, Gamsa je bila varno pripravljena za transport. Lubica in Bučko sta trmarila, da še ne bi šla domov, zato smo sklenili, naj ostaneta še tisto noč kar tam. Naj imata zadnjo mirno noč, lepo pod svetlimi zvezdicami, saj se imata dovolj rada, da jima bo lepo …

Haha. Sanja kozji pastir kozji kefir …

Naslednje jutro je od obeh herojev na parceli ostalo le še nekaj svežih bobkov. S polno vrečo suhih krajcev kruha sem neštetokrat preplezala strmino nad pašnikom, se drla za njima, … pa nič. In tako še nekaj dni zatem. Vmes smo z avtom obredli okoliške kraje, spraševali na samotnih in manj samotnih domačijah, če je kdo videl kosmati parček, belega kozla in rjavo kozo, oba z ovratnicama … pa nič.

Samo na FB pa nihče od nas ni pomislil, da bi tam objavil novico o obeh pobeglih ljubimcih. In nihče ni pomislil, da bi lahko gospoda kozja vzela tako dolgo pot pod noge in odmeketala kar precej kilometrov stran, vse do Brda pri Kovorju.

Vsake toliko sem se spomnila na oba, na belega kozleka Bučkota in srnasto (z)mešanko Lubico … kje sta … še najbolj verjetno v kakšnem tujem hlevu, ali – si skoraj nisem upala razmišljat v to smer – v kakšni obari v tujem loncu.

Dokler ni včeraj pozno popoldan tržiški župan g. Borut Sajovic na svojem FB zidu objavil fotko obeh kosmačev in zapis, ali ju kdo pogreša, ker mraz res že zelo pritiska, in paše bo tudi kmalu čisto zares konec.

Vsa vesela sem ju prepoznala. In po treh poskusih sta danes, tik pred nočjo, končno spet doma!

Pa nauk te zgodbe? Ne puščaj kozjih ljubimcev samih, če nista privezana ali v ograji. Bosta šla v smeri Pariza ali Benetk. In če že, takoj, ampak res takoj, objavi fotko pobeglih romantikov na FB zidu. Ter kot je rekla Tatjana: “Dobro, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar.  Ko bi bilo le vse več takih ljudi in več strpnosti in dobre volje med ljudmi in živalmi.”

img_2748

Strmina … sredi strmine nekaj lukenj, v njih pa novi dom obeh ubežnikov.

img_2750

Nad strmino je planjava, velik in lep travnik. Tukaj sta se pasla in lovila sončne žarke čez dan.

img_2749
img_2752

Bučko. Dokler nismo v tretjem poskusu pripeljali Gamse, ki ima v trebuhu njegove kozličke, ga niti kruh ni premamil bližje.

img_2753

Joj, Gamsa, kako pa ti dišiš …

img_2754

Še Lubica je preverila. Ja, drži. Gamsa res diši.

img_2757-kopija

Bi se radi spremenili v drevo?

Pokopi v jajcu podobni posodi nahranijo drevo in spremenijo pokopališča v gozdove

Capsula Mundi biodegradable burial pod

Dva italijanska oblikovalca sta si zamislila drugačno krsto in pokop: pokop v jajcu podobni posodi, v položaju zarodka. Jajčasto krsto sta poimenovala “Capsula Mundi“. Njuna osnovna ideja je pokopališča in pokop spremeniti v skladu z geslom “nazaj k naravi”.

Zadnjič sva se z mojim A. pogovarjala o odhodu s tega sveta … Ne o tem, kam gremo (tukaj so najine predstave še nekoliko različne, a sva tako kot pri večini drugih stvari strpno sprejemljiva do drugačnosti vsakega od naju, čeprav na mičkeno pokroviteljski način – a la “saj se ve, kako je v resnici, a ne” :). Pač pa o tem, na kakšen način gremo.

Pokopov s krsto je v Sloveniji čedalje manj, čedalje več pa žarnih pogrebov. Ko sem bila mlajša, in je bilo tudi moje telo mlado z vsemi prednostmi, ki jih mladost prinaša (pa se tega, logično, ne zavedaš, dokler ni mimo), se mi je že sama misel na to, kaj se s človeškim telesom zgodi po smrti, zdela grozljiva, odvratna in vredna samo tega, da o njej ne razmišljaš. Verjetno zato, ker sem si avtomatično predstavljala sebe v procesu sprememb po smrti. Takrat, ko sem bila mlajša, me je misel na to, da bi se lepo telo, koža itd zaradi bakterij, ki že ves čas bivajo v telesu, spremenilo v gmoto, se napihnilo, razpadlo — OK, bom nehala, ker ne vem, kako močne želodce imate.

Ko pa se postaraš, in ugotoviš, da se s staranjem tudi tvoje telo spreminja, in to ne na lepše, pač pa počasi, a zanesljivo nakazuje neizogibno začrtano pot, ko je material čedalje bolj utrujen, začneš razmišljati, da morda vse le ni tako hudo. Sčasoma se mi je začelo dozdevati tudi to, da krematorij ni “najbolj čista”, manj packasta, zakomplicirana in bolj higienična pot, pač pa krematorij preveč nasilno in preveč na hitro “predela” tisto, kar ostane za nami, ko odidemo iz telesa. In pri tem vse tiste, ki bi si lahko izboljšali življenje z našo smrtjo, prikrajša za dragocene vire. Mikroorganizme imam pač rada, odkar vem, kako zelo bogato je njihovo življenje … Enako velja za rastline … (Ste vedeli, da smo ljudje pravzaprav potujoči vagončki za mikroorganizme, da smo jih polni in da brez njih ne bi mogli živeti? Mi, krona stvarstva?) Da ne govorim o tem, kako zelo energijsko potraten je krematorij, in kakšne izpuste spušča v okolje. Koliko težkih kovin, farmacevtskih dobrot in sličnega je v naših telesih, pa potem izpuhti v zrak.

Ste že slišali za 21 g primanjkljaja mase po smrti? Verjamete v te predstave ali ste strogo materialistični, ko gre za nesnovni del človeka?

V želji po tem, da bi bila pokopališča, pokopi in pogrebi bolj zeleni, se je ljudem porodilo že zelo veliko idej. Tudi to, da bi svoje drage spremenili v kompost (kar se mi kljub vsemu zdi malo preveč drastična ideja – mislim, a ni zaenkrat še čisto dovolj drugih virov za kompost).

Ideja obeh Italijanov je torej bila, da bi namesto pokopališč, kot jih poznamo, z geometrijsko razporejenimi in pravokotno zasnovanimi grobovi in grobnicami, pokojnike pokopavali v t.im. “svete gozdove”. Pokojnika v skrčenem položaju (v položaju, podobnem legi fetusa), položijo v iz biorazgradljivih materialov oblikovano jajce, ki ga zakopljejo v tla, nad njim pa zasadijo drevo. Drevo raste in snovi za svoj razvoj črpa tudi iz jajca, ki leži med njegovimi koreninami. Lahko bi rekli, da človek, pokopan pod drevesom, postopoma postane del tega drevesa. Del njegovih vej, debla, listja, cvetov, življenja …

Kaj menite o tej ideji?