Arhivi

Pred osmimi leti

A se spomnite, kje ste bili te dni pred osmimi leti?

Če to ni bil kakšen poseben dan, in če nimate kakšnih posebnih sposobnosti, zelo verjetno ne. Jaz se za večino preteklih dni, o katerih ni ostal takšen ali drugačen zapis, ne spomnim, kaj sem takrat počela.

Nekaj pa je svetlih izjem. Ena takšnih je začetek pisanja tega bloga. Pred točno osmimi leti sem sedela ob računalniku in razmišljala, kaj naj napišem na svojem novem blogu. Takole je šlo:

Zakaj Permakultura za telebane? 28.4.10

Prelomnice. Ko pogledamo nazaj na življenje, jih vidimo zelo jasno; ko se nam zgodijo, pa ne tako zelo, ampak nam gredo več ali manj na živce.

Malo pred aprilom 2010 sem zaključila svojo pot v podjetju, kjer sem imela zelo dobro službo in sem lahko počela stvari, ki so mi ležale. Na prvi pogled je bilo vse idealno, mene je pa nekaj žulilo in me delalo čedalje bolj nemirno. V dobrem desetletju prej sem prispela tako daleč, da sem v službi končno lahko počela stvari, zaradi katerih sem rada hodila tja. Pa je nekaj vseeno še manjkalo … želja po nečem samo mojem, o čemer bi lahko odločala sama in bila odgovorna za vse lepo in slabo v zvezi z njim.

Konec koncev je tako: lahko grem kamorkoli, lahko sem in počnem karkoli, za kar se odločim – a le, če imam voljo do tega.

A se vseeno pogosteje kot ne odločamo za poti, ki so varne, lahke, vendar pa nas vodijo čedalje dlje od tega, kar bi v resnici radi.

Dolgo mi ni bilo jasno, kaj bi rada počela; čutila sem le, da to, kar sem imela, ni ta pravo. Potem je padla ideja: vrt, in potem naprej, vse kar je v zvezi z njim. Ker mi je v gozdu, na vrtu, z rokami do zapestij v topli zemlji, na sprehodih z Luno in Pikotom, in z vragolijami, ki so jih počeli mački Lili, Jack in Mike, pa ob vseh drugih živalih in rastlinah, ki sem jih srečala in opazila, vedno zaigralo srce. Tako zelo, da sem si končno vzela eno leto premora, da bi poskusila ugotoviti, kam bi rada šla od tam dalje.

Takrat sem nekje pobrala tudi to, da ljudje ob koncu življenja veliko bolj obžalujejo stvari, ki jih niso naredili, kot tiste, ki so jih. Obžalujejo, kar niso povedali, kamor niso šli, česar si niso privoščili, za kar se niso odločili, ker jih je bilo strah ali ker tisto “ni bilo pametno”. Mi je dalo misliti.

Ker če smo že tako ali drugače prišli na ta planet, je potem tukaj, v tem življenju, smiselno tudi kaj početi. Ne zgolj počakati, da mine. In če že moramo kaj početi, počnimo tisto, ob čemer nam zaigra srce.

Prelomnice tudi sedaj še vedno so, in vedno bodo; vsaj vsakih nekaj let. Ko sem na razpotju, naredim tako, kot me je naučila prijateljica Tina. Umaknem se nekam na samo, v mir, položim roko na srce in ga iskreno vprašam za pomoč: kaj je tisto, kar bi rada, kaj je tisto, kar je ta trenutek prav in dobro zame? Odgovor vedno pride. Pogosto je presenetljiv, tak, kot si ga nikoli ne bi zamislila v glavi. Ker pride iz srca.

Advertisements

Belo

Fotografija osebe Bojca Januš.

Zjutraj pomolzem
bele koze, popoldan
pa bele breze.

Kako se molze breze? Z bor mašino.

V brezo, cca pol metra od tal, zavrtaš 2 do 4 cm globoko luknjico, vanjo vtakneš cevko in jo usmeriš v steklenico, ki jo privežeš na deblo, da lahko sok teče vanjo. Za zbiranje soka izbereš drevesa, ki imajo vsaj 20 cm premera. V 24 do 48 urah se nateče kar nekaj soka, lahko tudi do 1 dl na uro. Potem pripomočke odstraniš in zapreš rano (s palčko, ki jo zamažeš s cepilno smolo).

Brezov sok je odličen za spomladansko čiščenje organizma. Žal smo bili letos prepozni; menda je letošnja sezona molže trajala samo 14 dni. Začne se, ko se začne topiti sneg in traja, dokler breze ne poženejo brstov. Letos je bilo to že marca. No, pa naslednje leto – takrat pa zagotovo. Že imam budilko …

Ferdo, piš …

Nature, Insect, Honey, PlantZanimivo, kako dobim blokado takoj, ko nekaj časa ne pišem za blog.

Sicer pišem veliko, vsak dan traparije na FB-ju, pa da ne bo nesporazuma, tudi bolj pametne stvari, na primer članke in odgovore na vprašanja mojih strank iz Gajinega vrta. Vsak mesec za revijo Moj mali svet v rubriki Permakulturni vrt, vsake toliko za Dnevnik in revijo Vzajemna, Zarja in Pomagaj si sam – v zadnji izdaji je izšel moj članek 3175 kg , 400 m2, 1 leto. Po novem pa tudi za Tržičana, občinsko glasilo občine Tržič.

Pripraviti in poslati bi morala Novice iz Gajinega vrta, jim pripeti še letošnji Katalog izdelkov iz Gajinega vrta, dopolniti priročnik Homeopatija za rastline – ampak je spet nekaj drugega bolj zanimivo … Lotila sem se urejanja izkušenj, ki so si jih nabrali vrtnarji z uporabo homeopatskih pripravkov pri preganjanju škodljivcev in bolezni s svojih rastlin. Uši so že: Izkušnje s homeopatskimi pripravki – Uši … ostalo še bo (bom povedala, kdaj).

24 ur na dan je premalo in Bojca je samo en človek, pa zmanjka časa za vse, kar je zanimivega mogoče početi na tem planetu. Sonja (moja nekdanja sodelavka, ki me zelo dobro pozna), mi je nekoč rekla: Bojca, to kar počneš, je greh. Hm … Kaj pa počnem takega? Ja, to, da ne skrbiš dovolj dobro sama zase. Vse je pomembno, vse te zanima – kaj pa ti? Spanje, počitek, prosti čas, nekaj, kar je samo za Bojco? Sem ji rekla – še dobro, da te poznam, če sem res tak grešnik … boš rekla kakšno besedo zame :)

Pa noče. Pravi, da se moram najprej poboljšat, potem bomo pa videli :).

In veste kdo je kriv za vse skupaj? Neka moja druga prijateljica, ki je žal že več desetletij pokojna, prijateljica iz otroštva Nataša. Med nekimi počitnicami sva čepeli na klopci pred blokom, se sončili kot martinčka na segretem betonu, igrali šnops in lenobno razmišljali o možnosti, da bi se šli namakat na bazen. Vsake toliko me je popadlo in med pretegovanjem sem končno izdahnila: Madonca, kakšen dolgčas je … Nataša pa: Dolgčas je samo dolgočasnim ljudem.

Tup v glavo, to je pa bilo zdravilo! Od takrat mi čudežno ni bilo nikoli več dolgčas. Postopoma je prišlo do tega, da ne le da mi ni več nikoli dolgčas, ampak da mi zmanjka časa, ker je preveč tega, kar je možno prijetnega in zabavnega početi.

Zdravilo sem uporabila tudi pri svojih dveh puncah. Deluje. Priporočam. Sicer pa, da je otrokom kdaj dolgčas, je zelo zdravo. Bodo vsaj vedeli, kako je fino, ko ti ni :)

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.

Revolucija, ki ne žre svojih otrok

V poglavju “Zatiranje in nove bolezni rastlin” knjige Homeopatija za kmetijo in vrt Vaikunthanatha Das Kaviraja berem o tem, zakaj je sodobno kemično kmetijstvo obsojeno na neuspeh.

Od tistih, ki jih zanima homeopatsko zdravljenje rastlin, velikokrat dobim tole vprašanje: “Pa bo ta pripravek zgolj odgnal ali pa bo pomoril polže/voluharje/uši?” Ko odgovorim, da homeopatija ne deluje kot strup za živa bitja, pač pa uravnovesi in okrepi tistega, ki ga želimo ohraniti (ker bi ga v končni fazi raje pojedli sami), na oni strani maila ali telefona začutim vzdih … oh, a to potem sploh kaj nuca …

Ja, pa nuca, zelo. In še pomembneje – edino tak način nuca.

Zakaj?

Ker zatiranje vedno rodi odpor(nost). Zatiranje revnih, tlačenih, izkoriščanih, obubožanih ljudi se vedno konča z revolucijo. Težava revolucije je v tem, da žre svoje otroke. V njeni dobi nikomur ni lahko – nastradajo tudi tisti, ki niso krivi. Razumni vladarji in vodje to vedo, in temu primerno delujejo (= želijo dobro svojim podrejenim, ker vedo, da s tem želijo dobro sami sebi), butasti žal ne (slednji izkoriščajo rajo do te mere, da ji prekipi, sledi vstaja, upor in obglavljenje neumnih pogoltnih pripadnikov “elite”). Pametni vodja, npr. kozji pastir, ve, da je treba kozo dobro hraniti, če želiš imeti veliko mleka in zdrave kozličke. Pa tudi malo pobožati jo, imeti jo v suhem in toplem hlevu in tudi sicer skrbeti za njeno dobro počutje.

Nekako smo si začeli domišljati, da lahko rastline obdelujemo s strupi, jih osamimo (monokulture na goli zemlji) in zlorabljamo s fast foodom (umetnimi gnojili), ki povzročijo podhranjenost. Organizmu začne primanjkovati esencialnih hranil, telo postane napihnjeno, okorno, zateklo, predebelo – in bolno. Velja tako za ljudi kot za rastline.

      

GMO jabolko, težko 655 g (2013)                                                                  (pre)debel mož (2010)

Ko so v kmetijstvu začeli uporabljati dušikova, fosforjeva in kalijeva gnojila, so bili sprva rezultati odlični. Ljudi je to zmotno navedlo na misel, da bodo takšni vedno. Tudi sedaj, ko se pojavlja čedalje več rastlinskih bolezni, pridelek pa je začel upadati, kljub čedalje večjemu dodajanju umetnih gnojil in strupov, s katerimi zatirajo škodljivce, plevele in bolezni. Ljudi to ne izuči, še vedno vztrajamo pri istih, čeprav očitno neuspešnih načinih. Ne moremo popustiti, enako kot pitbull, ko zagrize v plen. Ljudje, ki podpirajo in izvajajo kemično kmetijstvo, so butasti vodje.

Rešitev težave ni v čedalje več in brezumno, pač pa v čedalje manj in v skladu z razumom. Zato rešitev ni kemijsko kmetijstvo, pač pa homeopatija za rastline – revolucija v kmetijstvu, ki ne žre svojih otrok.

 

“Je refuse” (odklanjam, zavračam)

“Je refuse” izg. ʒə ʀ(ə)fyz(ə) (zavračam, odklanjam) je sorodnica izjave “J`accuse” (obtožujem).

Skozi glavo se mi je zapodila danes med sklanjanjem nad bano (pomivala sem sokovnik in njegovega sorodnika … (še eno tako aparaturo). Mogoče bi morala večkrat stati na glavi.

Francoski izraz “J`accuse” se praviloma uporablja, ko je treba opozoriti na veliko družbeno krivico. Izvira iz časopisnega članka z naslovom “J’Accuse,” ki ga je napisal Emile Zola leta 1898. V njem je Zola obtožil francosko vlado, da je obsodila Alfreda Dreyfusa na kazen zaradi izdaje preprosto zato, ker je bil Žid.

Moja “Je refuse” ni poziv Borutu Pahorju ali Mirotu Cerarju, kot je bil znameniti Zolajev vzklik namenjen francoski vladi. Leti name in na moje hitenje, zaletavanje, izčrpavanje. Leti na to, kako je skrajni čas, da se vsaj takrat, ko delam z rastlinami, z vrtom, z živalmi, umirim, upočasnim in si vzamem čas. Brez bezljanja, brez hitenja … ker ne le, da moje stanje vpliva na rastline in živali, tudi življenja je škoda za to.

Da je čas denar, je izum Benjamina Franklina. Od otroštva naprej nas vzgajajo (upam, da vas niso in tudi vi svojih otrok zato ne), da je treba hiteti. Mene so. Ne zamujaj, ne zavlačuj, zakaj je pa tebe treba ves čas čakati . . . Od zdaj naprej “Je refuse” naglico in tekmo vsaj takrat, ko imam opravka z naravo.

Ker čas ni denar, pač pa . . . čas je življenje. Življenje je čas. Ko mine naš čas, mine naše življenje. Na to se poskušam spomniti vsakič, ko se jezim, pa tudi sicer, s čimerkoli se ukvarjam in osebi ali zadevi namenjam svoj čas. Svoje življenje. Hitenje mimo vsega lepega, mimo svojih občutkov, misli, idej, želja, vedno hitro, samo hitro naprej, pomeni, da nam življenje odteka skozi prste. Hitro.

Torej, ne hitenje, da bom uspela narediti vse, ustreči vsem, ampak skrbno prebiranje in izbiranje tega, čemur dajem svoj čas.

Življenje je, kolikor vemo, eno samo, tole tukaj in zdaj. Morda se še kdaj vrnemo, a ne bi računala na to. Sem prevelik ziheraš.

Kako najlažje odstranimo klopa in epilog

Za uvod ponovno objavljam že pred časom objavljen zapis. Prosim, da na koncu preberete P.S.:

Na spletni strani Ministrstva za zdravje je objavljeno besedilo o klopih. Presenetljivo nič suhoparno, na trenutke je celo zabavno. Napisal ga je dr. Franc Strle iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja – se vidi, da je človek iz prakse, ne suh birokrat. V celoti ga lahko preberete TUKAJ.

Med drugim piše takole:
Ljudje večkrat pravijo, da je klop najnevarnejša “zver” pri nas.
Za odstranjevanje klopa ne potrebujemo zdravniškega osebja, vsak naj si ga odstrani sam.
Odstranjevanje klopov namreč

– ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
– ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
– ni razlog za kirurški poseg.

Kaj pa ob 4h, lahko? :)
Ljudje smo različni; meni ne bi padlo na pamet iti na urgenco z zatrganim klopom, se usesti v čakalnico poleg fanta z odprtim zlomom noge ali punčke, ki jo je ugriznil pes, in na vprašanje, kaj je pa z vami, odgovoriti: ja, hm, klopa si nisem znala izpulit.

Potem dr. Strle piše o tem, kako klopa odstraniti, če je že prisesan: s pomočjo pincete ga izpulimo. Hitro, odločno in dokončno. Včasih uspe, včasih pa v koži ostane rilček. Potem sledijo navodila, kako se lotimo še rilčka.

Poznam veliko boljšo metodo: metoda z zobno pasto se imenuje.

Ne, ne gre za to, da bi klopa povabili, naj si, preden se zarije v kožo, umije zobe . . .  Takole gre: kožo okoli rilčka že prisesanega klopa premažemo s kančkom zobne paste. Potem počakamo nekaj minut. Tega nikakor ne marajo! Tako zelo jim je zoprno, da popustijo ugriz in se sami izkopljejo iz kože. Nato jih odstranimo, kožo splaknemo ali obrišemo s kosmom vate, lahko tudi razkužimo s kančkom alkohola.

Na spletu najdemo filmčke o tem, kako enak učinek dosežemo s kapljico olja poprove mete. Nisem poskusila, zato ne vem, če je res. Da zobna pasta deluje, pa preizkušeno drži.

 

P.S. Zgornji zapis sem objavila pred nekaj časa. Zaradi odzivov, ki sem jih dobila nanj, sem objavo umaknila, da bi preverila varnost trditev. Ne izkušnje – te so točno zapisane. Zanimalo me je, ali lahko objavim takšen način odstranjevanja klopov, ne da bi s tem komu povzročila škodo. Ne glede na to, da mora vsak sam zase vedeti, kaj je zanj dobro ali ne, in vedno premisliti, ali bo kar slepo sledil idejam ali nasvetom, sem hotela priti stvari do dna.

Lotila sem se branja in raziskovanja. Zaključek: ni dokazov, da bi bilo odstranjevanje klopa na način, da kožo okoli njegovega rilčka namažemo z zobno pasto (ne pa, da ga prekrijemo z zobno pasto in v njej poskušamo utopiti!), za klopa bolj stresen, in zato za človeka bolj nevaren, kot puljenje klopa s pomočjo pincete. V obeh primerih ga vznemirimo – v katerem bolj, je stvar debate. S tem, ko mu pod nos namažemo nekaj njemu neprijetno dišečega, zaradi česar sam popusti prijem in odide, ali s tem, da ga zagrabimo in izpulimo s pinceto, pri čemer tvegamo, da bo rilček ostal v ranici.

Priporočila strokovnjakov so jasna: klope pulimo, in to je to.

Pogovarjala sem se z zdravilcem; njegov prvi odgovor je bil, da je klasični način puljenja klopa najbolj sprejemljiv in ni bil naklonjen alternativi. Dokler ni izvedel, da klopa z zobno pasto ne poskušamo utopiti ali zadušiti, pač pa le odgnati. Potem je svoj prvotni odklonilni odgovor spremenil.

In zdaj? Jaz bom svoje klope še vedno mazala z zobno pasto, pri Luni pa pulila z nohti (ima neverjetno nežno kožo, in klopi skoraj sami poskačejo ven; zatrga se res zelo redko kateri). Kakšna bo vaša odločitev, pa je seveda povsem vaša svobodna izbira.

Ne glede na metodo pa je pomembno, da klopa odstranimo čim prej, na čim manj stresen način (za nas in zanj). Ter da vemo, da sukanje, mazanje z oljem in nežno masiranje njegovega trebuščka niso primerne metode. Čim hitreje in varneje bo šel ven, manjša bo možnost za okužbo.