Arhivi

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.

Advertisements

Revolucija, ki ne žre svojih otrok

V poglavju “Zatiranje in nove bolezni rastlin” knjige Homeopatija za kmetijo in vrt Vaikunthanatha Das Kaviraja berem o tem, zakaj je sodobno kemično kmetijstvo obsojeno na neuspeh.

Od tistih, ki jih zanima homeopatsko zdravljenje rastlin, velikokrat dobim tole vprašanje: “Pa bo ta pripravek zgolj odgnal ali pa bo pomoril polže/voluharje/uši?” Ko odgovorim, da homeopatija ne deluje kot strup za živa bitja, pač pa uravnovesi in okrepi tistega, ki ga želimo ohraniti (ker bi ga v končni fazi raje pojedli sami), na oni strani maila ali telefona začutim vzdih … oh, a to potem sploh kaj nuca …

Ja, pa nuca, zelo. In še pomembneje – edino tak način nuca.

Zakaj?

Ker zatiranje vedno rodi odpor(nost). Zatiranje revnih, tlačenih, izkoriščanih, obubožanih ljudi se vedno konča z revolucijo. Težava revolucije je v tem, da žre svoje otroke. V njeni dobi nikomur ni lahko – nastradajo tudi tisti, ki niso krivi. Razumni vladarji in vodje to vedo, in temu primerno delujejo (= želijo dobro svojim podrejenim, ker vedo, da s tem želijo dobro sami sebi), butasti žal ne (slednji izkoriščajo rajo do te mere, da ji prekipi, sledi vstaja, upor in obglavljenje neumnih pogoltnih pripadnikov “elite”). Pametni vodja, npr. kozji pastir, ve, da je treba kozo dobro hraniti, če želiš imeti veliko mleka in zdrave kozličke. Pa tudi malo pobožati jo, imeti jo v suhem in toplem hlevu in tudi sicer skrbeti za njeno dobro počutje.

Nekako smo si začeli domišljati, da lahko rastline obdelujemo s strupi, jih osamimo (monokulture na goli zemlji) in zlorabljamo s fast foodom (umetnimi gnojili), ki povzročijo podhranjenost. Organizmu začne primanjkovati esencialnih hranil, telo postane napihnjeno, okorno, zateklo, predebelo – in bolno. Velja tako za ljudi kot za rastline.

      

GMO jabolko, težko 655 g (2013)                                                                  (pre)debel mož (2010)

Ko so v kmetijstvu začeli uporabljati dušikova, fosforjeva in kalijeva gnojila, so bili sprva rezultati odlični. Ljudi je to zmotno navedlo na misel, da bodo takšni vedno. Tudi sedaj, ko se pojavlja čedalje več rastlinskih bolezni, pridelek pa je začel upadati, kljub čedalje večjemu dodajanju umetnih gnojil in strupov, s katerimi zatirajo škodljivce, plevele in bolezni. Ljudi to ne izuči, še vedno vztrajamo pri istih, čeprav očitno neuspešnih načinih. Ne moremo popustiti, enako kot pitbull, ko zagrize v plen. Ljudje, ki podpirajo in izvajajo kemično kmetijstvo, so butasti vodje.

Rešitev težave ni v čedalje več in brezumno, pač pa v čedalje manj in v skladu z razumom. Zato rešitev ni kemijsko kmetijstvo, pač pa homeopatija za rastline – revolucija v kmetijstvu, ki ne žre svojih otrok.

 

“Je refuse” (odklanjam, zavračam)

“Je refuse” izg. ʒə ʀ(ə)fyz(ə) (zavračam, odklanjam) je sorodnica izjave “J`accuse” (obtožujem).

Skozi glavo se mi je zapodila danes med sklanjanjem nad bano (pomivala sem sokovnik in njegovega sorodnika … (še eno tako aparaturo). Mogoče bi morala večkrat stati na glavi.

Francoski izraz “J`accuse” se praviloma uporablja, ko je treba opozoriti na veliko družbeno krivico. Izvira iz časopisnega članka z naslovom “J’Accuse,” ki ga je napisal Emile Zola leta 1898. V njem je Zola obtožil francosko vlado, da je obsodila Alfreda Dreyfusa na kazen zaradi izdaje preprosto zato, ker je bil Žid.

Moja “Je refuse” ni poziv Borutu Pahorju ali Mirotu Cerarju, kot je bil znameniti Zolajev vzklik namenjen francoski vladi. Leti name in na moje hitenje, zaletavanje, izčrpavanje. Leti na to, kako je skrajni čas, da se vsaj takrat, ko delam z rastlinami, z vrtom, z živalmi, umirim, upočasnim in si vzamem čas. Brez bezljanja, brez hitenja … ker ne le, da moje stanje vpliva na rastline in živali, tudi življenja je škoda za to.

Da je čas denar, je izum Benjamina Franklina. Od otroštva naprej nas vzgajajo (upam, da vas niso in tudi vi svojih otrok zato ne), da je treba hiteti. Mene so. Ne zamujaj, ne zavlačuj, zakaj je pa tebe treba ves čas čakati . . . Od zdaj naprej “Je refuse” naglico in tekmo vsaj takrat, ko imam opravka z naravo.

Ker čas ni denar, pač pa . . . čas je življenje. Življenje je čas. Ko mine naš čas, mine naše življenje. Na to se poskušam spomniti vsakič, ko se jezim, pa tudi sicer, s čimerkoli se ukvarjam in osebi ali zadevi namenjam svoj čas. Svoje življenje. Hitenje mimo vsega lepega, mimo svojih občutkov, misli, idej, želja, vedno hitro, samo hitro naprej, pomeni, da nam življenje odteka skozi prste. Hitro.

Torej, ne hitenje, da bom uspela narediti vse, ustreči vsem, ampak skrbno prebiranje in izbiranje tega, čemur dajem svoj čas.

Življenje je, kolikor vemo, eno samo, tole tukaj in zdaj. Morda se še kdaj vrnemo, a ne bi računala na to. Sem prevelik ziheraš.

Kako najlažje odstranimo klopa in epilog

Za uvod ponovno objavljam že pred časom objavljen zapis. Prosim, da na koncu preberete P.S.:

Na spletni strani Ministrstva za zdravje je objavljeno besedilo o klopih. Presenetljivo nič suhoparno, na trenutke je celo zabavno. Napisal ga je dr. Franc Strle iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja – se vidi, da je človek iz prakse, ne suh birokrat. V celoti ga lahko preberete TUKAJ.

Med drugim piše takole:
Ljudje večkrat pravijo, da je klop najnevarnejša “zver” pri nas.
Za odstranjevanje klopa ne potrebujemo zdravniškega osebja, vsak naj si ga odstrani sam.
Odstranjevanje klopov namreč

– ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
– ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
– ni razlog za kirurški poseg.

Kaj pa ob 4h, lahko? :)
Ljudje smo različni; meni ne bi padlo na pamet iti na urgenco z zatrganim klopom, se usesti v čakalnico poleg fanta z odprtim zlomom noge ali punčke, ki jo je ugriznil pes, in na vprašanje, kaj je pa z vami, odgovoriti: ja, hm, klopa si nisem znala izpulit.

Potem dr. Strle piše o tem, kako klopa odstraniti, če je že prisesan: s pomočjo pincete ga izpulimo. Hitro, odločno in dokončno. Včasih uspe, včasih pa v koži ostane rilček. Potem sledijo navodila, kako se lotimo še rilčka.

Poznam veliko boljšo metodo: metoda z zobno pasto se imenuje.

Ne, ne gre za to, da bi klopa povabili, naj si, preden se zarije v kožo, umije zobe . . .  Takole gre: kožo okoli rilčka že prisesanega klopa premažemo s kančkom zobne paste. Potem počakamo nekaj minut. Tega nikakor ne marajo! Tako zelo jim je zoprno, da popustijo ugriz in se sami izkopljejo iz kože. Nato jih odstranimo, kožo splaknemo ali obrišemo s kosmom vate, lahko tudi razkužimo s kančkom alkohola.

Na spletu najdemo filmčke o tem, kako enak učinek dosežemo s kapljico olja poprove mete. Nisem poskusila, zato ne vem, če je res. Da zobna pasta deluje, pa preizkušeno drži.

 

P.S. Zgornji zapis sem objavila pred nekaj časa. Zaradi odzivov, ki sem jih dobila nanj, sem objavo umaknila, da bi preverila varnost trditev. Ne izkušnje – te so točno zapisane. Zanimalo me je, ali lahko objavim takšen način odstranjevanja klopov, ne da bi s tem komu povzročila škodo. Ne glede na to, da mora vsak sam zase vedeti, kaj je zanj dobro ali ne, in vedno premisliti, ali bo kar slepo sledil idejam ali nasvetom, sem hotela priti stvari do dna.

Lotila sem se branja in raziskovanja. Zaključek: ni dokazov, da bi bilo odstranjevanje klopa na način, da kožo okoli njegovega rilčka namažemo z zobno pasto (ne pa, da ga prekrijemo z zobno pasto in v njej poskušamo utopiti!), za klopa bolj stresen, in zato za človeka bolj nevaren, kot puljenje klopa s pomočjo pincete. V obeh primerih ga vznemirimo – v katerem bolj, je stvar debate. S tem, ko mu pod nos namažemo nekaj njemu neprijetno dišečega, zaradi česar sam popusti prijem in odide, ali s tem, da ga zagrabimo in izpulimo s pinceto, pri čemer tvegamo, da bo rilček ostal v ranici.

Priporočila strokovnjakov so jasna: klope pulimo, in to je to.

Pogovarjala sem se z zdravilcem; njegov prvi odgovor je bil, da je klasični način puljenja klopa najbolj sprejemljiv in ni bil naklonjen alternativi. Dokler ni izvedel, da klopa z zobno pasto ne poskušamo utopiti ali zadušiti, pač pa le odgnati. Potem je svoj prvotni odklonilni odgovor spremenil.

In zdaj? Jaz bom svoje klope še vedno mazala z zobno pasto, pri Luni pa pulila z nohti (ima neverjetno nežno kožo, in klopi skoraj sami poskačejo ven; zatrga se res zelo redko kateri). Kakšna bo vaša odločitev, pa je seveda povsem vaša svobodna izbira.

Ne glede na metodo pa je pomembno, da klopa odstranimo čim prej, na čim manj stresen način (za nas in zanj). Ter da vemo, da sukanje, mazanje z oljem in nežno masiranje njegovega trebuščka niso primerne metode. Čim hitreje in varneje bo šel ven, manjša bo možnost za okužbo.

 

A vas kaj daje Luna?

Vir: By DickClarkMises – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=19039555

Včeraj, 10. maja 2017, tik pred polnočjo (ob 23.42) je bila Luna spet polna. Davišnja polna luna je bila menda ena od najbolj močnih pomladnih lun. A vas je kaj dajala, vas še kaj daje?

Mene z leti čedalje bolj. Zanimivo. Za druge tudi – ker sem se občasno spremenila v volkodlaka. Ob tej zadnji pa ne, bila sem polna energije, dobra volja je kar prekipevala. Upam, da bo takšno pozitivno volkodlakarstvo pravilo tudi v prihodnje.

Ko sem zadnjič predavala v Šentlovrencu na Dolenjskem, smo se ženske po predavanju še malo družile; prijazna gostiteljica dogodka Mateja Oven nas je pogostila in napojila, sprostile smo se in beseda je stekla. Za posebne priložnosti občasno nosim obesek, mavrični lunin kamen, ki lovi svetlobo. Takrat se zdi kot majhna Aladinova svetilka. Meni je všeč, čeprav me je ob luninih menah začelo skrbeti, da potencira vpliv lune. Kakorkoli, eni od udeleženk je bil zelo všeč, in hitro smo bile na skupni temi – ali tudi nje daje luna?

Zanimivo, vse ženske smo se strinjale, da polno luno z leti čutimo čedalje močneje. Bolj vpliva na nas, močneje nas “nosi”. Vse, brez izjeme. Povedale so, da tudi moške daje – tast ene od udeleženk, gospod, ki leze že proti koncu devetega desetletja, se na luno zelo odziva – ko je luna polna, je precej bolj nestrpen, nemiren, nespečen, kot sicer. Ko mine, mine tudi njega.

Opogumljena s potrditvami sem se odločila, da bom o tej temi napisala članek, in se lotila raziskovanja. Pa naletela na neprebojen zid – vsi članki govorijo samo o tem, da so v srednjem veku vedeli povedati, da luna povsem normalne ljudi spremeni v lunatike (norce), zganjali so vraževerje in povezovali magična in mitska bitja, volkodlake in čarovnice s polno luno, da pa je po mnenju sodobnih znanstvenikov vse skupaj samo en velik lari fari. Zadevo so preverili tudi znanstveno, prešteli in statistično obdelali nezgode, ponesrečene operacije in druge tragedije ob polni luni v primerjavi z ostalimi dnevi in ugotovili, da korelacije med temi dogodki NI. Torej je vse skupaj samo plod pretirane domišljije in morda tudi premočnih pričakovanj (nekakšen placebo efekt – če nekaj močno pričakuješ, ker si prepričan, da obstaja, se bo tudi v resnici zgodilo).

Hm. Dejstvo je, da sem ob polnih lunah doslej nekajkrat postala volkodlačje volje, in da so to moji bližnji tudi opazili in žal, občutili. Zadnja polna luna je bila do mene prijazna, a vseeno močno vplivna. Na srečo vseh tokrat v drugo smer kot poprej.

Znanstveniki gor ali dol. Mene polna Luna odnese kot ladjo pod nebo.

P.S. Vidite obraz na Luni? Jaz sem ga kot otrok, potem pa zelo dolgo ne; dokler nisem začela ustvarjati, pisati in ugotavljati, kaj v življenju res rada počnem. Zdaj ga vidim, spet.

Invazija polžev na vrtu – ko razumemo ozadje, je rešitev logična

Margarete Langerhorst, ki ji lahko prisluhnete v zgornjem videu, z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. V posnetku pripoveduje, kako se je na posestvu po nekaj letih nenadoma pojavila invazija polžev, kako je dojela, kaj je bil pravi vzrok za to, in kako se je poplave polžev rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri njih že od leta 1989 nimajo več težav s polži.

Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (če vam primanjkuje mineralov, ker imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasta na njej prej, drugačna.

S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svojega mukusa in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje.

Primanjkljaj narava uravna z ekscesom, eksces s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel …

Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode. Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se stanje uravna, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v eko sistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi.

Kaj sta storila zakonca Langerhorst: 

Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa, in invazije polžev bo konec. Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to.

Kaj je pomembno?

Kot vselej, je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helix tosta D6 za zaščito zelenjave pred polži in homeopatske pripravke za dodajanje mineralov), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim bolje nahranjena (tudi z bioogljem).

Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (mineralizacija zemlje) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom. Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke. To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo.

P.S. Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Le-ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku.

Gajin vrt, Bojca Januš

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.