Arhivi

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke


Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)


Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Konec starega, začetek novega

Hiša na Zaplani me je potrebovala – a se to neumno sliši? Tudi če se, tako je. Zadnja leta je bila preveč sama . . . Hiše brez ljudi začnejo propadati, in v tem ni popolnoma nič mističnega. Počasi začnejo odpovedovati aparati in stroji, popuščati začnejo spoji na vodovodni napeljavi, lesena okna in ograja obledijo in popokajo, hiša dobi zatohel in vlažen vonj . . .

Hiše morajo biti polne življenja, toplote, brnenja pralnega stroja, vonjav iz kuhinje in zvečer ali tam, kjer nočeš mačke Lili – vonjev eteričnih olj citrusov :)

Ko je odločitev padla, ni bilo pomembno nič več, niti to, da je crknil hladilnik, da je bil štedilnik skoraj tudi že tam, na onem svetu, v nebesih gospodinjskih aparatov, da bukovih in hrastovih drv sredi novembra ni več lahko za dobiti . . . da ne vem, kako se zažene rolbo, da . . . Nič.

Od začetka decembra sem vsak dan tukaj, pridno kurim (in se zato še bolj veselim tople pomladi), sestavljam načrte za delo in vabim prijatelje na obisk.

V hiši je treba pritisniti še nekaj pik na i, okolica pa čaka na pomlad. Na kakšen topel zimski dan se bom že sedaj počasi lotila čiščenja parcele. Uspešno jo je prerasla gošča, vrt je izginil pod pleveli, na poti do kompostnika se je Luci neuspešno borila z repincem, velikim kot drevo in v znamenje poraza potem še slabo uro obirala bodičaste knofke z obleke.

Vse je treba zastaviti na novo. Nekaj posajenih rastlin se je ohranilo. Spomladi jih bom odrešila plevela in kakšno na novo posadila. Na oknu se počasi ukoreninjajo vejice lovorikovca, pripeljane iz Celja. Pred vrtom čakajo robniki in temelji za robnike, da bo iz njih nastala visoka greda. Ko bodo spomladi začele poganjati mladike v goščavi, bom na pašo za kakšen teden pripeljala koze, da bodo pospravile goščavo, še preden se bo ta razvila. Zastaviti vse na novo je čudovito – vse možnosti so odprte. Pripravljene imam vreče biooglja, materiala za visoke grede je na parceli ogromno – kaj čem še lepšega :)

Zdaj, v zadnjih dneh leta 2018, ob topli peči, v kateri pokajo sušice, poslušam ZAZ in pesem z njenega zadnjega albuma Que vendra (What will come – Kaj bo prišlo). Kako prav ima.

It doesn’t really matter where I’m going
As long as I dare
To hold the other’s hand
To love the time that passes

In everything I do
Rage and love embrace each other
Be it mine or be it yours
Life goes beyond us
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Where it’s going to end
In my joys, in my sorrows, in my choices, in my tears
I let my feelings go
At best, we write our paths the way we care
To love indifferently
On the quicksand of a past that’s collapsing
I hang up to those I love
Taking care of each second
The hours will take care of themselves
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Where it’s going to end
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
Since we are here and we don’t know
What is going to happen in a few moments
Letting my instinct speak heals me
Since this all is way too short
I’ll be loving till my last day
Till my last breath of life
What will come, what will come
I write my path
Without thinking, without thinking
Without thinking about tomorrow
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
What will come, what will come
I write my path
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue
If I get lost, it means I already found myself
And I know that I have to continue

Domov, tudi skozi noč, domov

Precej časa je preteklo od zadnjega zapisa. Ogromno tem se je nabralo, precej člankov tudi. Premor je nastal spontano. Je že dobro, da je bil. A mi vseeno ni všeč, da zanemarjam blog in upam, da bom poslej pisala bolj redno.

Lotila sem se prenavljanja hiše. Kaj in kako bom uredila, je moralo najprej dobro dozoreti. Nekaj prostorov sem že prebelila, zamenjala tla v veži, še jih bom v pisarni. Poleti sem se naučila polagati ploščice (kako to početi, bom napisala enkrat drugič, in čeprav ni ravno kvantna fizika, sem po nekaj dneh priprave in nanašanja lepila in polaganja ploščic zelo dobro razumela, zakaj so pečarji plačani tako, kot pač so . . .).

Tako zelo sem se navadila povsod in vselej imeti ob sebi Luno, da me moti, če je ni. A ne vedno – njena odsotnost me ne moti, ko gre za strateško mesto na pragu sobe ali prostor ob mizi ali sredi kuhinje, ko moraš skoraj ob vsakem obratu stopati čez njo, ali kadar se uleže ob predalnik pisalne mize tako, da moram, če hočem do kuverte v spodnjem predalu, najprej odriniti skoraj 40 kil težko črno dolgodlako lenobo.

Pogrešam jo zlasti, kadar me delo zunaj zamoti do pozne noči. Odvadila sem se šumenja nočnega gozda na Zaplani. Našpiči mi ušesa, kadar Lune ni ob meni. Ima ostra ušesa in je brez zadržkov, ko je treba izraziti svoje mnenje. Zato se z njo počutim povsem varno – njena kosmata ušesa in vlažen smrček sta najboljši varnostni sistem, kar jih je . . .

Včeraj zvečer sem končno, okoli devetih zvečer, ven odvlekla še nekaj odrezkov toplega poda, da zaključim delo. Zunaj je bila gosta tema, nobenih zvezd. Tiste nekaj svetlobe, ki je prodirala skozi okna, je osvetlilo samo ozek pas okoli hiše.

Nad hrasti na jugovzhodu, nad gričkom pred hišo, se je zaslišalo čudno oglašanje. Kadar ni Lune, se včasih nalašč pretvarjam, da ne slišim zvokov. In jo ob prvi priliki podurham not . . . Ti zvoki pa so bili tako zelo nenavadni, da sem se ustavila in jim bolj natančno prisluhnila. Vem, kako se prepirajo polhi in kako se oglaša čuk. To ni bilo ne eno ne drugo. Sčasoma mi je kapnilo – to so nekakšni ptiči. In veliko jih je. Ampak kateri? V trdi temi? Cela jata?

Ko sem prišla do računalnika, sem poguglala nočno misterijo. Tole je bilo:

Gosi letajo v jati v obliki klina; na čelu letijo najmočnejši letalci, in ko se utrudijo, jih zamenjajo bolj spočiti kolegi. Gos na čelu leti od vseh najnižje – klin se do svojega konca vso pot rahlo dviga, gosi na repu klina letijo najvišje. Na ta način najbolje izkoristijo aerodinamične lastnosti svojih kril in edina gos, ki se resnično mora truditi, je tista na čelu. Na ta način, z letom v klinasti formaciji, gosi lahko naredijo 71 % več poti, kot bi je sicer.

Da ne bi izgubljale časa, letijo tudi ponoči in s tem sodijo v maloštevilno skupino ptic. Ponoči se oglašajo, da ostanejo skupaj, da se opogumljajo in spodbujajo, da se noben član jate ne izgubi . . .

. . . skupaj, na poti domov.

Pred osmimi leti

A se spomnite, kje ste bili te dni pred osmimi leti?

Če to ni bil kakšen poseben dan, in če nimate kakšnih posebnih sposobnosti, zelo verjetno ne. Jaz se za večino preteklih dni, o katerih ni ostal takšen ali drugačen zapis, ne spomnim, kaj sem takrat počela.

Nekaj pa je svetlih izjem. Ena takšnih je začetek pisanja tega bloga. Pred točno osmimi leti sem sedela ob računalniku in razmišljala, kaj naj napišem na svojem novem blogu. Takole je šlo:

Zakaj Permakultura za telebane? 28.4.10

Prelomnice. Ko pogledamo nazaj na življenje, jih vidimo zelo jasno; ko se nam zgodijo, pa ne tako zelo, ampak nam gredo več ali manj na živce.

Malo pred aprilom 2010 sem zaključila svojo pot v podjetju, kjer sem imela zelo dobro službo in sem lahko počela stvari, ki so mi ležale. Na prvi pogled je bilo vse idealno, mene je pa nekaj žulilo in me delalo čedalje bolj nemirno. V dobrem desetletju prej sem prispela tako daleč, da sem v službi končno lahko počela stvari, zaradi katerih sem rada hodila tja. Pa je nekaj vseeno še manjkalo … želja po nečem samo mojem, o čemer bi lahko odločala sama in bila odgovorna za vse lepo in slabo v zvezi z njim.

Konec koncev je tako: lahko grem kamorkoli, lahko sem in počnem karkoli, za kar se odločim – a le, če imam voljo do tega.

A se vseeno pogosteje kot ne odločamo za poti, ki so varne, lahke, vendar pa nas vodijo čedalje dlje od tega, kar bi v resnici radi.

Dolgo mi ni bilo jasno, kaj bi rada počela; čutila sem le, da to, kar sem imela, ni ta pravo. Potem je padla ideja: vrt, in potem naprej, vse kar je v zvezi z njim. Ker mi je v gozdu, na vrtu, z rokami do zapestij v topli zemlji, na sprehodih z Luno in Pikotom, in z vragolijami, ki so jih počeli mački Lili, Jack in Mike, pa ob vseh drugih živalih in rastlinah, ki sem jih srečala in opazila, vedno zaigralo srce. Tako zelo, da sem si končno vzela eno leto premora, da bi poskusila ugotoviti, kam bi rada šla od tam dalje.

Takrat sem nekje pobrala tudi to, da ljudje ob koncu življenja veliko bolj obžalujejo stvari, ki jih niso naredili, kot tiste, ki so jih. Obžalujejo, kar niso povedali, kamor niso šli, česar si niso privoščili, za kar se niso odločili, ker jih je bilo strah ali ker tisto “ni bilo pametno”. Mi je dalo misliti.

Ker če smo že tako ali drugače prišli na ta planet, je potem tukaj, v tem življenju, smiselno tudi kaj početi. Ne zgolj počakati, da mine. In če že moramo kaj početi, počnimo tisto, ob čemer nam zaigra srce.

Prelomnice tudi sedaj še vedno so, in vedno bodo; vsaj vsakih nekaj let. Ko sem na razpotju, naredim tako, kot me je naučila prijateljica Tina. Umaknem se nekam na samo, v mir, položim roko na srce in ga iskreno vprašam za pomoč: kaj je tisto, kar bi rada, kaj je tisto, kar je ta trenutek prav in dobro zame? Odgovor vedno pride. Pogosto je presenetljiv, tak, kot si ga nikoli ne bi zamislila v glavi. Ker pride iz srca.

Belo

Fotografija osebe Bojca Januš.

Zjutraj pomolzem
bele koze, popoldan
pa bele breze.

Kako se molze breze? Z bor mašino.

V brezo, cca pol metra od tal, zavrtaš 2 do 4 cm globoko luknjico, vanjo vtakneš cevko in jo usmeriš v steklenico, ki jo privežeš na deblo, da lahko sok teče vanjo. Za zbiranje soka izbereš drevesa, ki imajo vsaj 20 cm premera. V 24 do 48 urah se nateče kar nekaj soka, lahko tudi do 1 dl na uro. Potem pripomočke odstraniš in zapreš rano (s palčko, ki jo zamažeš s cepilno smolo).

Brezov sok je odličen za spomladansko čiščenje organizma. Žal smo bili letos prepozni; menda je letošnja sezona molže trajala samo 14 dni. Začne se, ko se začne topiti sneg in traja, dokler breze ne poženejo brstov. Letos je bilo to že marca. No, pa naslednje leto – takrat pa zagotovo. Že imam budilko …