Arhivi

Krompir pod senom: vprašanja, dileme in uspeh

Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.

Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:

  1. Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.

2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje. 

3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)

4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?

Kaolin prežene škodljivce z rastlin, gubice z obraza in madeže z zob

Za moj vrt je dovolj dobro samo tisto, kar je dobro tudi zame. Če se ne mažem s strupi in jih ne jem (čudno, kaj :), potem z njimi tudi ne bom škropila niti zalivala vrta in rastlin. Pa naj gre za zelenjavo, sadje, jagodičevje ali rožice. Ni dileme niti debate. Point.

Za Epsomsko sol mi je bilo že dolgo znano, da ni dobra samo za vrt, ampak tudi za človeka. Za Kaolin mi je začuda kapnilo šele danes. Slepa kura ali kovačeva kobila? … No ja, vseeno bolje pozno, kot nikoli.

Alergije so se mi v zadnjih nekaj letih ne-bivanja na Zaplani začele širiti: kar naenkrat sem ugotovila, da ne prenesem mete. Kar je pomenilo, da tudi večine zobnih past ne. Kar sicer ni posebna škoda, ker so večinoma tako ali tako bolj škodljive, kot koristne. S fluorom na čelu.

Problem je le v tem, da si samo s ščetko težko res dobro očistiš zobe. Danes sem poskusila kaolin: fantastično. Zobe temeljito očisti, jih nežno spolira in pusti nevtralen okus. Uporaba je zelo preprosta: zobno ščetko navlažiš z vodo, ščetine potapkaš v kaolin in začneš čistiti sekalce; kmalu se zaradi sline pasta zredči in speni tako, da si nato zlahka očistiš vse zobe, spredaj in zadaj. Da je Kaolin učinkovito in neškodljivo naravno sredstvo za čiščenje in beljenje zob so dokazali tudi v raziskavah (več o tem preberite na tej povezavi). Odstrani plak in trdovratne madeže na zobeh, ne da bi poškodoval sklenino. Problem zobovja torej zaključen.

Kaolin pa ni samo za zobe: z njim lahko pripravimo tudi odlične obrazne maske za nečisto, občutljivo, težavno kožo (npr. kožo z ogrci, rozaceo ali aknami), tako suho kot mastno.

Moja koža je primerno letom že nekoliko stanjšana in utrujena. Maska s kaolinom odstranjuje gubice in pobeli madeže – seveda sem poskusila, kaj pa!

Naredila sem si masko za zrelo kožo, ki že ima gubice:

  • 2 žlici kaolina
  • 1 žlica arganovega olja (namesto tega bi lahko uporabila katerokoli kakovostno hladno stiskano olje)
  • po kapljicah sem dodala še malo vode, da je bilo zmes lažje enakomerno zmešati in je postala primerna za nanos na kožo

Masko sem nanesla na umito kožo obraza in vratu (predel okoli oči pustimo prost) in šla za 20 minut počivat. Potem sem jo nežno zmila s kože, pri tem opazila, da je nekaj zmesi še ostalo v posodici in si z njo namazala dlani in roki do komolcev. In šla še malo počivat. Krasno.

Koža je postala mehka, navlažena, napeta. Zdi se mi, da je bilo gubic takoj manj (recimo, da vidim prav :). Vsekakor uspešen poskus, ki ga bom še ponovila. Obrazne maske s kaolinom lahko uporabimo 2 do 3 x na teden.

Na fotografiji moji roki v maski s kaolinom. Z obrazom vas bom strašila kdaj drugič :)

Gartlc za buče


V začetku decembra sva se vrnili na Zaplano. Ena od najboljših odločitev – če bi z njo čakali do pomladi, marsikaj še ne bi bilo narejeno. Tako pa je.

Na primer gartlc za buče. Prekmurci bi mu rekli ograček (=majhen vrtiček). Ne glede na ime je nastal povsem spontano.

Ko sva ugotavljali, katere bi bile najbolj nujne stvari za bivanje na Zaplani, sva jih zreducirali na:

  • spati na toplem (=drva in peč, udobna postelja, tople odeje in posteljnina),
  • pojesti kaj dobrega (=nov štedilnik, polna shramba),
  • imeti stik s svetom – zaradi njenega študija in mojega posla in zaradi prijateljev (in njenega Leonarda :) (=priklopiti internet in telefon),
  • polepšati okolje (=narediti udoben, prijazen in prijeten dom).

Na spisku so pristale naslednje stvari: električar, da uredi napeljavo v pisarni, mojster za vodovod in centralno, talna obloga za pisarno in vežo, večja peč na drva v pritličju, 10 do 15 kubikov drv, nov štedilnik, nov jogi, tople odeje in posteljnina …

Ker zime na Zaplani nikoli niso tople, lahko so pa zelo snežene.

To je bil bojni načrt. V grobem vsaj; še ena ključna stvar je bila med prvimi v planu za vrnitev: določiti prostor za zbiranje komposta. Na kaj takega se namreč ne misli šele takrat, ko se vrt spomladi zastavi, ampak takoj, ko nekam prideš. Da je potem do pomladi že kaj urejeno (i.e. skompostirano :)

Pred vrtom je prosto stoječ nadstrešek; praktična stvar, ki odnese marsikatero težavo. Na primer čiščenje zelenjave med dežjem, shranjevanje orodja, če te dež zaloti med delom ipd. Pa tudi priročen začasni prostor za kompost se je našel pod njim.

Tako sva vso dolgo zimo pridno zbirali kuhinjske odpadke. Vmes sem na kup vsake toliko zmetala še kaj drugega, kar se je zaradi dolge zapuščenosti znašlo okoli hiše (npr. plevele in trave, ki so dušili cvetlični vrtiček ob terasi). Kup je bil zato kar konkreten.

Na začetku pomladi smo postavili nov kompostnik. V začasnega zimskega poslej odpadkov nismo več metali; prekrili smo ga z listovko. Kasneje sem ga nameravala zasaditi s sadikami iz hiše.

Na to, da sem sredi zime v kompost stresla tudi seme hokaido buč, ki smo jih pojedli, sem do takrat že na pol pozabila. Tako ali tako nisem preveč močno računala na to, da bi iz njih lahko kaj bilo … buče raje vzgojim na toplem, v lončkih, in uživam, ko se iz posodic začnejo dvigati močna okrogla stebla.

Ha, pa je bilo :) Samo poskusi preprečiti buči, da bi zrasla. Nemogoče, če se je tako odločila.

 

 

 

Prebujena Trnuljčica (obnovljena Zeliščna spirala)

V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.

Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)

Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.

Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.

Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.

Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.

Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …

P.S. Navodila, kako jo naredimo, se pred 9 leti objavila tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/vrtnarski-dnevnik-2017/zeliscnaspirala/

 

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Shou Sugi Ban ali Zakaj so visoke grede črne

Z vrta na Zaplani sem odstranila trhel les, ostanke desk, ki so včasih ograjevale dvignjene grede. Trhel je tako zelo, da razpade, še preden ga dvignem s tal. V njem je polno gliv in plesni. V peči ne bo dobrodošel, porabim ga lahko zgolj v spodnji plasti novih visokih gred.

Trohnoba, v katero so se spremenile nekdanje deske, in lesene visoke grede na podutiškem vrtu prijateljice Mateje, ki so kljub zagotovilom izdelovalca propadle po nekaj letih stanja na dežju, snegu in vročini – vsi skupaj so me sporovocirali do te mere, da sem šla na net brskat za rešitvami.

In sem jo našla, še eno japonsko metodo: SHOU SUGI BAN ali z drugim imenom YAKISUGI (kar dobesedno pomeni “ožgana cedra”).

(… nekako vedno znova pristanem pri oglju … če ni biooglje, je pa homeopatski pripravek Carbo vegetabilis, ki “oživlja od mrtvih” (latinsko ime za rastlinsko oglje), ali pa Shou sugi ban …)

Les, ožgan na ta način, ni le odporen na ogenj, gnilobo, škodljivce, propadanje zaradi vremena, vlage in sonca. Za povrh je še prečudovit na pogled. Še posebej je cenjen t.im. “aligatorski vzorec”, ki ga na ožganem lesu ustvarijo mojstri Shou sugi bana.

Postopek je dokaj preprost: deske ožgemo, z njih zbrusimo zoglenele koščke lesa, ki so odstopili, nato deske dodobra operemo z vodo, osušimo in premažemo z naravnim oljem.

Tukaj je video, kako Japonci ožigajo deske. Po tri deske skupaj spnejo v nekakšen dimnik, v katerem nato zažgejo papir. Tako se deske enakomerno ožgejo (pomembno je, da so ožgane povsod enako, od 2 do 3 mm v globino).

Hiša, pri kateri so deske obdelali s to metodo:

Vir: By japanese_craft_construction – Flickr, CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=41162394

 

… in visoke grede:

Vir: https://permies.com/t/83626/Making-raised-bed-edges

In kje je catch? (… ker, verjemite, vedno je nekje tudi neka zanka, pa magari majhna, ampak vedno je …). V tem primeru je catch v vrsti lesa. Japonci za to metodo uporabljajo izključno les japonske cedre. Samo z njim lahko dosežejo cilj – 80 let odpornosti na vodo, ogenj in škodljivce. 80 let bo zgradba iz tako obdelanega lesa uporno in trdno kljubovala vseh izzivom, ne da bi jo kakorkoli dodatno zaščitili.

Zahodnjaki, ki nimajo dostopa do japonske cedre, so Shou sugi ban uporabljali na različnih vrstah lesa in ugotovili, da trd les nikakor ni primeren zanj (zaradi sestave lesa, zaradi razmerja med ligninom in celulozo) – če že, je bolje uporabiti mehke vrste lesa (npr. smreko). Iz nje je že tako ali tako narejena večina visokih gred. Ki nato propadejo v nekaj letih. Z metodo Shou sugi ban obdelane smrekove deske sicer ne bodo obstale osem desetletij, krepko več kot neobdelane, pa zagotovo. Ob tem je priporočeno, da vsako leto les premažemo z naravnim oljem.

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.