Arhivi

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke


Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)


Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Drevo obilja – Tree of Abundance

Ne morem verjet, danes zjutraj je bilo zunaj bolj toplo, kot v hiši! Šla sem ven, po drva za peč v pisarni, in se obregnila ob vrata s steklom. Ostala so od črne omare, ki je nisem več marala … prvič zato, ker je bila črna, drugič pa, ker je bila zaradi prestavljanja že precej vikl vakl. In je šla v peč. Vrata s stekleno šipo pa ne – videti so bila kot uokvirjena slika brez motiva – kot nalašč za kakšen projekt.

V pisarni bi rada imela na steni sliko: Drevo obilja. Kot simbol in da polepša prazne bele stene. Iz otroških let mojih punc je ostala škatla obrabljenih in polomljenih voščenk, ob steni naslonjena vrata s steklom od omare, v sobi vroča kaminska peč … Povezala sem te tri vogale, in naredila sliko.

Zgoraj: voščenke je treba najprej naribati. Dolgočasno, dolgotrajno, tečno, ampak nujno potrebno delo.


Šiliš, drobiš, ribaš … vse možne tehnike sem poskusila … opilki voščenk se naelektrijo in lepijo na prste, šilček, nožek …

Improvizacija: slika je prevelika za v štedilnik, zato je prišla prav vroča kaminska peč. Sliko je bilo treba malo obračati, da so se opilki voščenk povsod lepo enakomerni stopili, ne da bi stekli do okvirja, ampak z malo spretnosti in potrpežljivosti je to k(l)ein problem.

Nepopisan list in betonske visoke grede

Želim vam srečno, zdravo in nadvse uspešno novo leto 2019!

Letos bo fantastično leto.

Hiša je v nekaj letih samote postala nepopisan list, še bolj to drži za okolico. Čudoviti sončni dnevi so, poznajo se že minute, ki se zdaj na novo nizajo po sončnem obratu, dan je vsakič mičkeno daljši … Prsti me srbijo (in posledično me potem zvečer boli križ), pa ne gre samo za to. Meseci bodo hitro minili, kar naenkrat bo pomlad. Prej, ko bom zastavila vrt, prej ga bom imela. Zato sem se ga kar lotila. V načrtu so 4 visoke grede – najcenejše, in najbolj trajne, kar jih lahko dobim in naredim :).

Imela sem že visoke grede iz lesa – ki je zdaj krasno strohnjen. Niti za kurjavo ga ne morem porabit, v tako fantastično gobastem stanju je. Poln micelija bo šel na dno kompostnika in visokih gred. Lesene visoke grede so noro drage glede na dolžino njihovega veka. Ena redkih stvari, ki še leži okoli hiše, je nekaj kupov robnikov. Zelo me je mikalo, da bi iz njih sestavila betonske visoke grede, pa nisem vedela, kako se zadeve lotit. Šla sem brskat na splet in našla genialno rešitev – očitno nisem imela samo jaz te ideje :). Blizu Vojnika (tistega pri Celju) sem našla izdelovalca betonskih izdelkov, ki izdeluje t. im. temelje za robnike. Iz njih in robnikov lahko sestavimo okvir za visoko gredo, poljubno visok in poljubno velik – predvsem pa zelooo trajen.

Poklicala sem ga; zelo je prijazen, lepo sva se pogovorila. Ideja je res njegova, originalna, in kolikor vem, trenutno nikjer drugje v Sloveniji ni mogoče dobiti teh elementov za visoko gredo. Obstajata dve vrsti temeljev za robnike: vogalni in povezovalni (sredinski). Vsak temelj je težak 14 oz. 16 kg, stane pa le 2,5 €. Tudi, če bi morala robnike kupiti (kar mi na srečo ni treba), bi me 90 cm visoka, 2,4 m dolga in 1,4 m široka visoka greda stala približno 100 €, nekoliko nižja (60 cm visoka greda) s sicer enakimi dimenzijami, pa 67 €.

Pa smo šli na pot … našli mojstra (reče se mu Cementninarstvo Korpnik – tukaj je povezava na njegovo stran) in kupili temelje. Za prevoz rabite prikolico (teža je res velika, avto se bo matral, če boste obremenili prtljažnik) ali dobrega prijatelja. O ekspediciji vožnje s prikolico ne bom podrobneje – dovolj je, da vam povem, da z njo ne znam voziti vzvratno in da sem v temi zgrešila dovoz na mojstrovo dvorišče … Na srečo se je vse končalo po najboljšem možnem scenariju, mojster in njegovi fantje so izredno prijazni in tovor je še istega dne srečno prispel domov, na Zaplano. Danes sem se lotila postavljanja prve od visokih betonskih gred.

Griček z rožicami in grmovnicami so prekrile trdovratne in trmaste trave.
OK, zaenkrat vas še rabim, da ščitite zemljo. Ampak, še preden se najavi pomlad, boste šle rakom žvižgat delat zastirko zaščite potrebnim.

That  used to be a garden … To je bil vrt … Ampak, kakšne neverjetne možnosti so to! :)

Sredi grede raste zelen bor … Mali moj, presadit te bo treba.

Navdušena sem nad zemljo. Včasih je bil tukaj lapor …
Fotografija s flešem ji dela krivico – v resnici je razkošno temno rjava.
Poznajo se leta nege, dodajanja komposta, biooglja, tudi nekaj konjskega gnoja. In počitka.

Eden od kupov robnikov, ki bodo zdaj postali visoka greda.

Temelji za robnike, tile so sredinski oz. povezovalni.

“Bojca, greva not, a ne vidiš, da je že tema …” Ljudje so pa res čudni.

 

 

Belo

Fotografija osebe Bojca Januš.

Zjutraj pomolzem
bele koze, popoldan
pa bele breze.

Kako se molze breze? Z bor mašino.

V brezo, cca pol metra od tal, zavrtaš 2 do 4 cm globoko luknjico, vanjo vtakneš cevko in jo usmeriš v steklenico, ki jo privežeš na deblo, da lahko sok teče vanjo. Za zbiranje soka izbereš drevesa, ki imajo vsaj 20 cm premera. V 24 do 48 urah se nateče kar nekaj soka, lahko tudi do 1 dl na uro. Potem pripomočke odstraniš in zapreš rano (s palčko, ki jo zamažeš s cepilno smolo).

Brezov sok je odličen za spomladansko čiščenje organizma. Žal smo bili letos prepozni; menda je letošnja sezona molže trajala samo 14 dni. Začne se, ko se začne topiti sneg in traja, dokler breze ne poženejo brstov. Letos je bilo to že marca. No, pa naslednje leto – takrat pa zagotovo. Že imam budilko …

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.

3175 kg zelenjave, 400 m2 vrta, 1 leto

Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Zaradi vrta pred hišo me je pritegnil članek, ki vam ga prevedenega pošiljam spodaj. Piše o tem, kako se na 400 m2 vrta pridela 3175 kg zelenjave, ki jo lastniki seveda tudi prodajajo, poleg tega, da jo imajo zase. Če bi radi prebrali originalni članek, je tukaj povezava: https://returntonow.net/2017/12/23/urban-garden-produces-7000-pounds-food-per-year-tenth-acre-without-synthetic-fertilizer/

Takole gre:

Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto. 

Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.

 

Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.

Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.

Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.

 

Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.

Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.

Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.

Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.


Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.

“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.

Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.

Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.

Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.

Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.

“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.

“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.

“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.

Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.