Arhivi

Belo

Fotografija osebe Bojca Januš.

Zjutraj pomolzem
bele koze, popoldan
pa bele breze.

Kako se molze breze? Z bor mašino.

V brezo, cca pol metra od tal, zavrtaš 2 do 4 cm globoko luknjico, vanjo vtakneš cevko in jo usmeriš v steklenico, ki jo privežeš na deblo, da lahko sok teče vanjo. Za zbiranje soka izbereš drevesa, ki imajo vsaj 20 cm premera. V 24 do 48 urah se nateče kar nekaj soka, lahko tudi do 1 dl na uro. Potem pripomočke odstraniš in zapreš rano (s palčko, ki jo zamažeš s cepilno smolo).

Brezov sok je odličen za spomladansko čiščenje organizma. Žal smo bili letos prepozni; menda je letošnja sezona molže trajala samo 14 dni. Začne se, ko se začne topiti sneg in traja, dokler breze ne poženejo brstov. Letos je bilo to že marca. No, pa naslednje leto – takrat pa zagotovo. Že imam budilko …

Advertisements

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.

3175 kg zelenjave, 400 m2 vrta, 1 leto

Počasi se bom lotila sejanja čilijev in paprik v kompost z bioogljem za sadike (če bi radi tudi vi, tukaj je povezava …)
Razmišljam, kje bom letos imela kaj; za razliko od prejšnjih let bom verjetno letos ponovno zavzela tudi nekaj gred na vrtu pred hišo, na parceli pa bodo “trajnice”: krompir, zelje, fižol, buče, paradižnik, paprike, nekaj sladke koruze … in repa … pač stvari, ki terjajo več časa, tudi prostora, in so že a priori namenjene tudi shranjevanju za kasnejše čase. In ki jih koze, če se bodo odločile za sprehod po terasah, ne bodo vseh pojedle do stržena, ostanke pa potacale. Fižol bo seveda treba ograditi; lani sem ga pridelala komaj kaj več, kot posejala. So pa zato koze ohranile srečne nasmeške :).
Ne glede na čedalje večjo časovno razdaljo, ki me loči od mojega otroštva, se še vedno odlično spomnim, kako me je pritegnil mikro svet zelenice pred blokom, poletnega cvetočega travnika pred gozdom, polnem žužnjanja in brenčanja in gozdnih tal. Čedalje bolj me vleče vanj, ne v širjave, na njive, polja, velike nasade … pač pa v fokus, kako doseči največ na najmanjši možni površini. Mikro svet, makro rezultati.
Zaradi vrta pred hišo me je pritegnil članek, ki vam ga prevedenega pošiljam spodaj. Piše o tem, kako se na 400 m2 vrta pridela 3175 kg zelenjave, ki jo lastniki seveda tudi prodajajo, poleg tega, da jo imajo zase. Če bi radi prebrali originalni članek, je tukaj povezava: https://returntonow.net/2017/12/23/urban-garden-produces-7000-pounds-food-per-year-tenth-acre-without-synthetic-fertilizer/

Takole gre:

Štiričlanska družina pridela 3175 kg zelenjave na leto na 400 m2 in s tem pokrije 90 % svoje vegetarijanske prehrane; porabijo manj kot 2 dolarja na osebo na dan in s prodajo presežkov zaslužijo več kot 20.000 dolarjev na leto. 

Kje se to dogaja: v Los Angelesu, 30 m od avtoceste, 15 minut iz centra mesta … Nobenih umetnih gnojil ne uporabljajo, pač pa permakulturne metode, s katerimi so postopoma ustvarili in ohranili s hranili in bakterijami bogato zemljo.

 

Metode konvencionalnega kmetijstva sperejo hranila iz zemlje, vse dokler zemlja ne postane pusta in opustošena kot puščava. Mrtva.

Permakultura ne le da ne osiromaši zemlje, pač pa jo regenerira.

Ko se je lastnik tega koščka raja Jules Dervaes preselil v svoj dom leta 1985, tam ni bilo zemlje, pač pa pusta glinena tla.

 

Z družino so leta in leta vračali življenje v omrtvela tla tako, da so ji vrnili minerale, ji dodajali kurji in kozji gnoj, fermentiran kompost in mikroorganizme.

Organska NPK gnojila so nehali uporabljati leta 2007, umetnih gnojil niso dodajali nikoli.

Pridelavo na svojem koščku zemlje maksimizirajo z metodo, ki so jo razvili – ne square foot gardening, imenujejo jo inch foot gardening.

Rastline sadijo kolikor mogoče skupaj, da preprečijo izsuševanje in prihranijo vodo.


Darvaevi menijo, da zemlja nikoli ne sme ostati prazna in prepuščena na milost in nemilost vremenu. Ne ozirajo se na priporočene razdalje med rastlinami, ki jih najdemo na vrečkah s semeni in jih posadijo tako skupaj, kot je mogoče v simbiotskih zasaditvah.

“Večje rastline, npr. brokoli in paprika, so posajene na preprogi iz solatnic: solata, rukola itd. pod njimi … zelena preproga deluje kot živa zastirka, ki preprečuje rast plevelu in ohranja zemljo vlažno,” piše na njihovi spletni strani UrbanHomestead.org.

Ne le, da na takšen način najbolj učinkovito izkoristimo prostor, tudi vzdrževanja in dela je potrebnega veliko manj. Kot pravijo pri Darvaesovih: “no rows, no hoes” (brez vrst, brez motik). Vse delo opravijo z rokami, brez velike pomoči orodja, z izjemo posebne naprave za izdelovanje kock iz substrata, v katerih vzgajajo nove sadike, da so pripravljene na sajenje, takoj, ko se pokaže priložnost – ko poberejo zelenjavo, ki dozori in nato odstopi svoj prostor naslednji.

Jules Dervaes je povedal, da si je želel vrniti se k zemlji vse od Vietnamske vojne dalje. Ni pa vedel, da se bo njegova privatna revolucija začela v Pasadeni v Kaliforniji. Ni nameraval za vedno ostati v hiši, ki jo je kupil sredi urbanega okolja, a ga je huda suša v 90-ih letih prejšnjega stoletja vzpodbudila, da se je lotil okoli hiše zasnovati vrt, ki ga je nazadnje obdržal tam, kjer sprva ni nameraval ostati.

Zelenica pred hišo ga je stala preveč truda in vode, preveč denarja in časa. Odločil se je, da bo namesto nje tla zastrl in tam posadil “nekaj koristnega”.

Darvaes pravi, da svojega početja sprva ni jemal zelo resno. Bilo mu je bolj za kratkočasenje. Tako je bilo vse dokler leta 2001 ni izvedel, da so GSO vstopili v prehransko verigo. Po tem “se mu je nekoliko zmešalo”. Odločil se je, da bo ugotovil, koliko hrane bi pravzaprav lahko pridelal na svojem koščku zemlje. Želel si je obdelovati večjo površino, a ni mogel počakati, zato se je odločil, da bo delal pač s tem, kar že ima.

“Oče je prevzel vsak kvadratni centimeter okoli hiše, horizontalno, vertikalno, vrt pred hišo in dvorišče zadaj, ter celo dovoz do hiše,” pravita njegovi hčerki Anais and Jordanna v zgornjem videu.

“Ni se bilo od koga učiti, nismo imeli vzornikov, po katerih bi se lahko zgledovali in od njih učili. Edina pot je bila, da smo preprosto kar naredili,” pravi njegov sin Justin Dervaes.

“Verjamem, da je pridelovanje hrane eno od najbolj nevarnih početij na tem planetu, ker si v nevarnosti, da postaneš svoboden,” je rekel sedaj že pokojni Jules.

Družina prideluje tudi svoj lastni biodizel, uporabljajo pa sončno energijo.

Kaolin za zaščito pred ptiči, osami in škodljivci

Kaolin je resnično strašno dobra stvar za vrt, sadovnjak in vinograd,
za vse, ki smo se odločili, da strupov ne bomo več uporabljali.
Ko sem v zadnjih novicah pisala o paradižnikih in njihovih težavah, mi je odpisala Nataša, če lahko kaj rečem še o smrdljivcih. Smrdljivcev, ki spadajo med stenice, je veliko vrst; nekatere od njih se spravijo tudi na paradižnike. Tudi zanje obstaja homeopatski pripravek – Cantharis.

A ker je vedno dobro imeti več žezel v ognju, sem priporočila tudi škropljenje z raztopino kaolina.
Za kaj vse nam KAOLIN pride prav:

– prepreči PTIČEM in OSAM, DA BI POŠKODOVALI PLODOVE. Kaolin prepreči poškodbe grozdja, sadja in jagodičevja. Sladke plodove z veseljem naluknjajo ptiči in ose (malo tu in malo tam, potem pa veselo do naslednjega … jabolko pa na mestu poškodbe začne gniti, in najmanj kar  je, takšno za ozimnico ne bo več dobro). Ptičev in žuželk kaolin ne poškoduje, le raje si poiščejo drug sadež, takšnega, ki ni premazan s tanko prevleko iz bele gline. Ker ne marajo glinenega okusa :)
– odvrača UŠI, SMRDLJIVCE (STENICE), MOLJE (npr. ZAVRTAČE), RESARJE, BOLHAČE … Najboljši učinek dosežemo, če rastline poškropimo, še preden se škodljivec naseli na njih. Slednje velja predvsem za tiste, ki se radi naselijo V RASTLINI (zavrtači, pršice ipd.); uši, stenice, bolhače in podobne pa lahko s kaolinom preganjamo kadarkoli.
OKREPI ELASTIČNOST CELIČNIH STEN rastlinskega tkiva. Rastlina je zato še močnejša, bolj krepka in odporna.
Win-win situacija torej.
Kako deluje kaolin? Preprosto – s škropljenjem na rastlini naredimo tanko plast bele gline, zaradi katere se škodljivcem začne dozdevati, da rastlina ni vredna njihovega truda, in si raje poiščejo nepobeljen plen, ki nima okusa po glini.
Kako ga uporabimo? Z raztopino kaolina v vodi (50 g na 10 l vode) poškropimo rastline (zelenjavo, trto, sadno drevje) 1 x tedensko, postopek ponovimo 3 do 4-krat.
Kaolin ni strupen, niti za žuželke, niti za rastline, prav tako ne za mikroorganizme ali človeka.
Še nekaj zanimivosti o kaolinu: kaolin ali kitajska glina je skoraj povsem bel. Od drugih glin se razlikuje po svoji čisti barvi in fini strukturi. V vodi se hitro stopi in enakomerno razporedi, zato ga je zelo lahko uporabljati. Njegova glavna sestavina je mineral kaolit. Ime kaolin izvira iz kitajske besede, ki pomeni “visok greben”. Ime spominja na njegovo prvotno nahajališče – visok greben nekje na Kitajskem. Kitajci so ga že v 7. in 8. stoletju uporabljali pri izdelavi porcelana. Šele kasneje so ugotovili, da se ga da uporabiti še v veliko drugih koristnih namenov: v papirni industriji, pri izdelavi barvil, v gumarstvu in tudi v ekološkem sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu.
Če bi ga radi preizkusili, ga lahko kupite v Gajinem vrtu (klikni TUKAJ).

Kako najlažje odstranimo klopa in epilog

Za uvod ponovno objavljam že pred časom objavljen zapis. Prosim, da na koncu preberete P.S.:

Na spletni strani Ministrstva za zdravje je objavljeno besedilo o klopih. Presenetljivo nič suhoparno, na trenutke je celo zabavno. Napisal ga je dr. Franc Strle iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja – se vidi, da je človek iz prakse, ne suh birokrat. V celoti ga lahko preberete TUKAJ.

Med drugim piše takole:
Ljudje večkrat pravijo, da je klop najnevarnejša “zver” pri nas.
Za odstranjevanje klopa ne potrebujemo zdravniškega osebja, vsak naj si ga odstrani sam.
Odstranjevanje klopov namreč

– ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
– ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
– ni razlog za kirurški poseg.

Kaj pa ob 4h, lahko? :)
Ljudje smo različni; meni ne bi padlo na pamet iti na urgenco z zatrganim klopom, se usesti v čakalnico poleg fanta z odprtim zlomom noge ali punčke, ki jo je ugriznil pes, in na vprašanje, kaj je pa z vami, odgovoriti: ja, hm, klopa si nisem znala izpulit.

Potem dr. Strle piše o tem, kako klopa odstraniti, če je že prisesan: s pomočjo pincete ga izpulimo. Hitro, odločno in dokončno. Včasih uspe, včasih pa v koži ostane rilček. Potem sledijo navodila, kako se lotimo še rilčka.

Poznam veliko boljšo metodo: metoda z zobno pasto se imenuje.

Ne, ne gre za to, da bi klopa povabili, naj si, preden se zarije v kožo, umije zobe . . .  Takole gre: kožo okoli rilčka že prisesanega klopa premažemo s kančkom zobne paste. Potem počakamo nekaj minut. Tega nikakor ne marajo! Tako zelo jim je zoprno, da popustijo ugriz in se sami izkopljejo iz kože. Nato jih odstranimo, kožo splaknemo ali obrišemo s kosmom vate, lahko tudi razkužimo s kančkom alkohola.

Na spletu najdemo filmčke o tem, kako enak učinek dosežemo s kapljico olja poprove mete. Nisem poskusila, zato ne vem, če je res. Da zobna pasta deluje, pa preizkušeno drži.

 

P.S. Zgornji zapis sem objavila pred nekaj časa. Zaradi odzivov, ki sem jih dobila nanj, sem objavo umaknila, da bi preverila varnost trditev. Ne izkušnje – te so točno zapisane. Zanimalo me je, ali lahko objavim takšen način odstranjevanja klopov, ne da bi s tem komu povzročila škodo. Ne glede na to, da mora vsak sam zase vedeti, kaj je zanj dobro ali ne, in vedno premisliti, ali bo kar slepo sledil idejam ali nasvetom, sem hotela priti stvari do dna.

Lotila sem se branja in raziskovanja. Zaključek: ni dokazov, da bi bilo odstranjevanje klopa na način, da kožo okoli njegovega rilčka namažemo z zobno pasto (ne pa, da ga prekrijemo z zobno pasto in v njej poskušamo utopiti!), za klopa bolj stresen, in zato za človeka bolj nevaren, kot puljenje klopa s pomočjo pincete. V obeh primerih ga vznemirimo – v katerem bolj, je stvar debate. S tem, ko mu pod nos namažemo nekaj njemu neprijetno dišečega, zaradi česar sam popusti prijem in odide, ali s tem, da ga zagrabimo in izpulimo s pinceto, pri čemer tvegamo, da bo rilček ostal v ranici.

Priporočila strokovnjakov so jasna: klope pulimo, in to je to.

Pogovarjala sem se z zdravilcem; njegov prvi odgovor je bil, da je klasični način puljenja klopa najbolj sprejemljiv in ni bil naklonjen alternativi. Dokler ni izvedel, da klopa z zobno pasto ne poskušamo utopiti ali zadušiti, pač pa le odgnati. Potem je svoj prvotni odklonilni odgovor spremenil.

In zdaj? Jaz bom svoje klope še vedno mazala z zobno pasto, pri Luni pa pulila z nohti (ima neverjetno nežno kožo, in klopi skoraj sami poskačejo ven; zatrga se res zelo redko kateri). Kakšna bo vaša odločitev, pa je seveda povsem vaša svobodna izbira.

Ne glede na metodo pa je pomembno, da klopa odstranimo čim prej, na čim manj stresen način (za nas in zanj). Ter da vemo, da sukanje, mazanje z oljem in nežno masiranje njegovega trebuščka niso primerne metode. Čim hitreje in varneje bo šel ven, manjša bo možnost za okužbo.

 

Invazija polžev na vrtu – ko razumemo ozadje, je rešitev logična

Margarete Langerhorst, ki ji lahko prisluhnete v zgornjem videu, z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. V posnetku pripoveduje, kako se je na posestvu po nekaj letih nenadoma pojavila invazija polžev, kako je dojela, kaj je bil pravi vzrok za to, in kako se je poplave polžev rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri njih že od leta 1989 nimajo več težav s polži.

Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (če vam primanjkuje mineralov, ker imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasta na njej prej, drugačna.

S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svojega mukusa in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje.

Primanjkljaj narava uravna z ekscesom, eksces s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel …

Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode. Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se stanje uravna, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v eko sistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi.

Kaj sta storila zakonca Langerhorst: 

Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa, in invazije polžev bo konec. Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to.

Kaj je pomembno?

Kot vselej, je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helix tosta D6 za zaščito zelenjave pred polži in homeopatske pripravke za dodajanje mineralov), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim bolje nahranjena (tudi z bioogljem).

Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (mineralizacija zemlje) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom. Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke. To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo.

P.S. Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Le-ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku.

Gajin vrt, Bojca Januš

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.