Arhivi

Gartlc za buče


V začetku decembra sva se vrnili na Zaplano. Ena od najboljših odločitev – če bi z njo čakali do pomladi, marsikaj še ne bi bilo narejeno. Tako pa je.

Na primer gartlc za buče. Prekmurci bi mu rekli ograček (=majhen vrtiček). Ne glede na ime je nastal povsem spontano.

Ko sva ugotavljali, katere bi bile najbolj nujne stvari za bivanje na Zaplani, sva jih zreducirali na:

  • spati na toplem (=drva in peč, udobna postelja, tople odeje in posteljnina),
  • pojesti kaj dobrega (=nov štedilnik, polna shramba),
  • imeti stik s svetom – zaradi njenega študija in mojega posla in zaradi prijateljev (in njenega Leonarda :) (=priklopiti internet in telefon),
  • polepšati okolje (=narediti udoben, prijazen in prijeten dom).

Na spisku so pristale naslednje stvari: električar, da uredi napeljavo v pisarni, mojster za vodovod in centralno, talna obloga za pisarno in vežo, večja peč na drva v pritličju, 10 do 15 kubikov drv, nov štedilnik, nov jogi, tople odeje in posteljnina …

Ker zime na Zaplani nikoli niso tople, lahko so pa zelo snežene.

To je bil bojni načrt. V grobem vsaj; še ena ključna stvar je bila med prvimi v planu za vrnitev: določiti prostor za zbiranje komposta. Na kaj takega se namreč ne misli šele takrat, ko se vrt spomladi zastavi, ampak takoj, ko nekam prideš. Da je potem do pomladi že kaj urejeno (i.e. skompostirano :)

Pred vrtom je prosto stoječ nadstrešek; praktična stvar, ki odnese marsikatero težavo. Na primer čiščenje zelenjave med dežjem, shranjevanje orodja, če te dež zaloti med delom ipd. Pa tudi priročen začasni prostor za kompost se je našel pod njim.

Tako sva vso dolgo zimo pridno zbirali kuhinjske odpadke. Vmes sem na kup vsake toliko zmetala še kaj drugega, kar se je zaradi dolge zapuščenosti znašlo okoli hiše (npr. plevele in trave, ki so dušili cvetlični vrtiček ob terasi). Kup je bil zato kar konkreten.

Na začetku pomladi smo postavili nov kompostnik. V začasnega zimskega poslej odpadkov nismo več metali; prekrili smo ga z listovko. Kasneje sem ga nameravala zasaditi s sadikami iz hiše.

Na to, da sem sredi zime v kompost stresla tudi seme hokaido buč, ki smo jih pojedli, sem do takrat že na pol pozabila. Tako ali tako nisem preveč močno računala na to, da bi iz njih lahko kaj bilo … buče raje vzgojim na toplem, v lončkih, in uživam, ko se iz posodic začnejo dvigati močna okrogla stebla.

Ha, pa je bilo :) Samo poskusi preprečiti buči, da bi zrasla. Nemogoče, če se je tako odločila.

 

 

 

Prebujena Trnuljčica (obnovljena Zeliščna spirala)

V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.

Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)

Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.

Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.

Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.

Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.

Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …

P.S. Navodila, kako jo naredimo, se pred 9 leti objavila tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/vrtnarski-dnevnik-2017/zeliscnaspirala/

 

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Shou Sugi Ban ali Zakaj so visoke grede črne

Z vrta na Zaplani sem odstranila trhel les, ostanke desk, ki so včasih ograjevale dvignjene grede. Trhel je tako zelo, da razpade, še preden ga dvignem s tal. V njem je polno gliv in plesni. V peči ne bo dobrodošel, porabim ga lahko zgolj v spodnji plasti novih visokih gred.

Trohnoba, v katero so se spremenile nekdanje deske, in lesene visoke grede na podutiškem vrtu prijateljice Mateje, ki so kljub zagotovilom izdelovalca propadle po nekaj letih stanja na dežju, snegu in vročini – vsi skupaj so me sporovocirali do te mere, da sem šla na net brskat za rešitvami.

In sem jo našla, še eno japonsko metodo: SHOU SUGI BAN ali z drugim imenom YAKISUGI (kar dobesedno pomeni “ožgana cedra”).

(… nekako vedno znova pristanem pri oglju … če ni biooglje, je pa homeopatski pripravek Carbo vegetabilis, ki “oživlja od mrtvih” (latinsko ime za rastlinsko oglje), ali pa Shou sugi ban …)

Les, ožgan na ta način, ni le odporen na ogenj, gnilobo, škodljivce, propadanje zaradi vremena, vlage in sonca. Za povrh je še prečudovit na pogled. Še posebej je cenjen t.im. “aligatorski vzorec”, ki ga na ožganem lesu ustvarijo mojstri Shou sugi bana.

Postopek je dokaj preprost: deske ožgemo, z njih zbrusimo zoglenele koščke lesa, ki so odstopili, nato deske dodobra operemo z vodo, osušimo in premažemo z naravnim oljem.

Tukaj je video, kako Japonci ožigajo deske. Po tri deske skupaj spnejo v nekakšen dimnik, v katerem nato zažgejo papir. Tako se deske enakomerno ožgejo (pomembno je, da so ožgane povsod enako, od 2 do 3 mm v globino).

Hiša, pri kateri so deske obdelali s to metodo:

Vir: By japanese_craft_construction – Flickr, CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=41162394

 

… in visoke grede:

Vir: https://permies.com/t/83626/Making-raised-bed-edges

In kje je catch? (… ker, verjemite, vedno je nekje tudi neka zanka, pa magari majhna, ampak vedno je …). V tem primeru je catch v vrsti lesa. Japonci za to metodo uporabljajo izključno les japonske cedre. Samo z njim lahko dosežejo cilj – 80 let odpornosti na vodo, ogenj in škodljivce. 80 let bo zgradba iz tako obdelanega lesa uporno in trdno kljubovala vseh izzivom, ne da bi jo kakorkoli dodatno zaščitili.

Zahodnjaki, ki nimajo dostopa do japonske cedre, so Shou sugi ban uporabljali na različnih vrstah lesa in ugotovili, da trd les nikakor ni primeren zanj (zaradi sestave lesa, zaradi razmerja med ligninom in celulozo) – če že, je bolje uporabiti mehke vrste lesa (npr. smreko). Iz nje je že tako ali tako narejena večina visokih gred. Ki nato propadejo v nekaj letih. Z metodo Shou sugi ban obdelane smrekove deske sicer ne bodo obstale osem desetletij, krepko več kot neobdelane, pa zagotovo. Ob tem je priporočeno, da vsako leto les premažemo z naravnim oljem.

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke


Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)


Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Drevo obilja – Tree of Abundance

Ne morem verjet, danes zjutraj je bilo zunaj bolj toplo, kot v hiši! Šla sem ven, po drva za peč v pisarni, in se obregnila ob vrata s steklom. Ostala so od črne omare, ki je nisem več marala … prvič zato, ker je bila črna, drugič pa, ker je bila zaradi prestavljanja že precej vikl vakl. In je šla v peč. Vrata s stekleno šipo pa ne – videti so bila kot uokvirjena slika brez motiva – kot nalašč za kakšen projekt.

V pisarni bi rada imela na steni sliko: Drevo obilja. Kot simbol in da polepša prazne bele stene. Iz otroških let mojih punc je ostala škatla obrabljenih in polomljenih voščenk, ob steni naslonjena vrata s steklom od omare, v sobi vroča kaminska peč … Povezala sem te tri vogale, in naredila sliko.

Zgoraj: voščenke je treba najprej naribati. Dolgočasno, dolgotrajno, tečno, ampak nujno potrebno delo.


Šiliš, drobiš, ribaš … vse možne tehnike sem poskusila … opilki voščenk se naelektrijo in lepijo na prste, šilček, nožek …

Improvizacija: slika je prevelika za v štedilnik, zato je prišla prav vroča kaminska peč. Sliko je bilo treba malo obračati, da so se opilki voščenk povsod lepo enakomerni stopili, ne da bi stekli do okvirja, ampak z malo spretnosti in potrpežljivosti je to k(l)ein problem.