Arhivi

Kaolin za zaščito pred ptiči, osami in škodljivci

Kaolin je resnično strašno dobra stvar za vrt, sadovnjak in vinograd,
za vse, ki smo se odločili, da strupov ne bomo več uporabljali.
Ko sem v zadnjih novicah pisala o paradižnikih in njihovih težavah, mi je odpisala Nataša, če lahko kaj rečem še o smrdljivcih. Smrdljivcev, ki spadajo med stenice, je veliko vrst; nekatere od njih se spravijo tudi na paradižnike. Tudi zanje obstaja homeopatski pripravek – Cantharis.

A ker je vedno dobro imeti več žezel v ognju, sem priporočila tudi škropljenje z raztopino kaolina.
Za kaj vse nam KAOLIN pride prav:

– prepreči PTIČEM in OSAM, DA BI POŠKODOVALI PLODOVE. Kaolin prepreči poškodbe grozdja, sadja in jagodičevja. Sladke plodove z veseljem naluknjajo ptiči in ose (malo tu in malo tam, potem pa veselo do naslednjega … jabolko pa na mestu poškodbe začne gniti, in najmanj kar  je, takšno za ozimnico ne bo več dobro). Ptičev in žuželk kaolin ne poškoduje, le raje si poiščejo drug sadež, takšnega, ki ni premazan s tanko prevleko iz bele gline. Ker ne marajo glinenega okusa :)
– odvrača UŠI, SMRDLJIVCE (STENICE), MOLJE (npr. ZAVRTAČE), RESARJE, BOLHAČE … Najboljši učinek dosežemo, če rastline poškropimo, še preden se škodljivec naseli na njih. Slednje velja predvsem za tiste, ki se radi naselijo V RASTLINI (zavrtači, pršice ipd.); uši, stenice, bolhače in podobne pa lahko s kaolinom preganjamo kadarkoli.
OKREPI ELASTIČNOST CELIČNIH STEN rastlinskega tkiva. Rastlina je zato še močnejša, bolj krepka in odporna.
Win-win situacija torej.
Kako deluje kaolin? Preprosto – s škropljenjem na rastlini naredimo tanko plast bele gline, zaradi katere se škodljivcem začne dozdevati, da rastlina ni vredna njihovega truda, in si raje poiščejo nepobeljen plen, ki nima okusa po glini.
Kako ga uporabimo? Z raztopino kaolina v vodi (50 g na 10 l vode) poškropimo rastline (zelenjavo, trto, sadno drevje) 1 x tedensko, postopek ponovimo 3 do 4-krat.
Kaolin ni strupen, niti za žuželke, niti za rastline, prav tako ne za mikroorganizme ali človeka.
Še nekaj zanimivosti o kaolinu: kaolin ali kitajska glina je skoraj povsem bel. Od drugih glin se razlikuje po svoji čisti barvi in fini strukturi. V vodi se hitro stopi in enakomerno razporedi, zato ga je zelo lahko uporabljati. Njegova glavna sestavina je mineral kaolit. Ime kaolin izvira iz kitajske besede, ki pomeni “visok greben”. Ime spominja na njegovo prvotno nahajališče – visok greben nekje na Kitajskem. Kitajci so ga že v 7. in 8. stoletju uporabljali pri izdelavi porcelana. Šele kasneje so ugotovili, da se ga da uporabiti še v veliko drugih koristnih namenov: v papirni industriji, pri izdelavi barvil, v gumarstvu in tudi v ekološkem sadjarstvu, vinogradništvu in vrtnarstvu.
Če bi ga radi preizkusili, ga lahko kupite v Gajinem vrtu (klikni TUKAJ).

Kako najlažje odstranimo klopa in epilog

Za uvod ponovno objavljam že pred časom objavljen zapis. Prosim, da na koncu preberete P.S.:

Na spletni strani Ministrstva za zdravje je objavljeno besedilo o klopih. Presenetljivo nič suhoparno, na trenutke je celo zabavno. Napisal ga je dr. Franc Strle iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja – se vidi, da je človek iz prakse, ne suh birokrat. V celoti ga lahko preberete TUKAJ.

Med drugim piše takole:
Ljudje večkrat pravijo, da je klop najnevarnejša “zver” pri nas.
Za odstranjevanje klopa ne potrebujemo zdravniškega osebja, vsak naj si ga odstrani sam.
Odstranjevanje klopov namreč

– ni naloga zdravstvene službe oziroma je to le v izjemnih primerih
– ne more biti razlog za obisk ambulante ob 3h ponoči in
– ni razlog za kirurški poseg.

Kaj pa ob 4h, lahko? :)
Ljudje smo različni; meni ne bi padlo na pamet iti na urgenco z zatrganim klopom, se usesti v čakalnico poleg fanta z odprtim zlomom noge ali punčke, ki jo je ugriznil pes, in na vprašanje, kaj je pa z vami, odgovoriti: ja, hm, klopa si nisem znala izpulit.

Potem dr. Strle piše o tem, kako klopa odstraniti, če je že prisesan: s pomočjo pincete ga izpulimo. Hitro, odločno in dokončno. Včasih uspe, včasih pa v koži ostane rilček. Potem sledijo navodila, kako se lotimo še rilčka.

Poznam veliko boljšo metodo: metoda z zobno pasto se imenuje.

Ne, ne gre za to, da bi klopa povabili, naj si, preden se zarije v kožo, umije zobe . . .  Takole gre: kožo okoli rilčka že prisesanega klopa premažemo s kančkom zobne paste. Potem počakamo nekaj minut. Tega nikakor ne marajo! Tako zelo jim je zoprno, da popustijo ugriz in se sami izkopljejo iz kože. Nato jih odstranimo, kožo splaknemo ali obrišemo s kosmom vate, lahko tudi razkužimo s kančkom alkohola.

Na spletu najdemo filmčke o tem, kako enak učinek dosežemo s kapljico olja poprove mete. Nisem poskusila, zato ne vem, če je res. Da zobna pasta deluje, pa preizkušeno drži.

 

P.S. Zgornji zapis sem objavila pred nekaj časa. Zaradi odzivov, ki sem jih dobila nanj, sem objavo umaknila, da bi preverila varnost trditev. Ne izkušnje – te so točno zapisane. Zanimalo me je, ali lahko objavim takšen način odstranjevanja klopov, ne da bi s tem komu povzročila škodo. Ne glede na to, da mora vsak sam zase vedeti, kaj je zanj dobro ali ne, in vedno premisliti, ali bo kar slepo sledil idejam ali nasvetom, sem hotela priti stvari do dna.

Lotila sem se branja in raziskovanja. Zaključek: ni dokazov, da bi bilo odstranjevanje klopa na način, da kožo okoli njegovega rilčka namažemo z zobno pasto (ne pa, da ga prekrijemo z zobno pasto in v njej poskušamo utopiti!), za klopa bolj stresen, in zato za človeka bolj nevaren, kot puljenje klopa s pomočjo pincete. V obeh primerih ga vznemirimo – v katerem bolj, je stvar debate. S tem, ko mu pod nos namažemo nekaj njemu neprijetno dišečega, zaradi česar sam popusti prijem in odide, ali s tem, da ga zagrabimo in izpulimo s pinceto, pri čemer tvegamo, da bo rilček ostal v ranici.

Priporočila strokovnjakov so jasna: klope pulimo, in to je to.

Pogovarjala sem se z zdravilcem; njegov prvi odgovor je bil, da je klasični način puljenja klopa najbolj sprejemljiv in ni bil naklonjen alternativi. Dokler ni izvedel, da klopa z zobno pasto ne poskušamo utopiti ali zadušiti, pač pa le odgnati. Potem je svoj prvotni odklonilni odgovor spremenil.

In zdaj? Jaz bom svoje klope še vedno mazala z zobno pasto, pri Luni pa pulila z nohti (ima neverjetno nežno kožo, in klopi skoraj sami poskačejo ven; zatrga se res zelo redko kateri). Kakšna bo vaša odločitev, pa je seveda povsem vaša svobodna izbira.

Ne glede na metodo pa je pomembno, da klopa odstranimo čim prej, na čim manj stresen način (za nas in zanj). Ter da vemo, da sukanje, mazanje z oljem in nežno masiranje njegovega trebuščka niso primerne metode. Čim hitreje in varneje bo šel ven, manjša bo možnost za okužbo.

 

Invazija polžev na vrtu – ko razumemo ozadje, je rešitev logična

Margarete Langerhorst, ki ji lahko prisluhnete v zgornjem videu, z možem že več desetletij prideluje zelenjavo na svojem permakulturnem posestvu. V posnetku pripoveduje, kako se je na posestvu po nekaj letih nenadoma pojavila invazija polžev, kako je dojela, kaj je bil pravi vzrok za to, in kako se je poplave polžev rešila, ne da bi enega samega pokončala. Trajno in uspešno – pri njih že od leta 1989 nimajo več težav s polži.

Prejšnji lastniki so tam pridelovali žita, ona dva pa sta želela pridelovati zelenjavo. Za zelenjavo mora biti zemlja bolj rahla, predvsem pa zelenjava potrebuje in zato tudi vsebuje več mineralov kot žita (če vam primanjkuje mineralov, ker imate osteoporozo, obrabo hrustanca, protin, artritis, slabe zobe, nohte, lase – jejte več zelenjave, ne več žit). Zemlja se je torej morala spremeniti, ker je bila kultura, ki je rasta na njej prej, drugačna.

S spremembo vegetacije se je torej povečala potreba po mineralih v zemlji. Polži so bili logična posledica – namnožili so se, da so lahko s pomočjo svojega mukusa in s trupelci, ki so propadala v tleh, zelenjavnim vrtovom zagotovili dovolj mineralov in tako v zemljo vrnili ravnovesje.

Primanjkljaj narava uravna z ekscesom, eksces s primanjkljajem. Fantastična metoda, ki je vedno uspešna. Cilj je ravnovesje. Daje tudi vam ta misel občutek miru in varnosti? Vse je prav v tem svetu, in vse ima svoj smisel …

Polži imajo svoj smisel. Invazije polžev se znebimo tako, da odstranimo njen smisel. Tako zmanjšamo njihovo število, zato nam ne delajo več škode. Ekstremi so vedno pokazatelj, da je nekaj narobe; ko se stanje uravna, ni več potrebe po ekstremu. Polži seveda še vedno bodo prisotni, in prav je tako, saj so nujno potreben člen v eko sistemu; med drugim so izjemno pomembni v procesu kompostiranja snovi.

Kaj sta storila zakonca Langerhorst: 

Ugotovila sta, da je bilo tam, kjer je bilo v tleh premalo humusa, premalo mineralnih snovi, zato so se tam v večjih količinah pojavili polži. Ko jima je to postalo jasno, sta vedela, da morata ustvariti čim več humusa, in invazije polžev bo konec. Zelo veliko sta kompostirala in dodajala zastirko. Težave s polži so nato izginile in se niso nikoli več vrnile – že vse od leta 1989 težav ni več. Na svojem posestvu sta pazila tudi na dobro drenažo, da voda ni zastajala, ker imajo polži radi vlažna področja. Predebela zastirka povzroči vlago in plesen, zato sta bila pozorna tudi na to.

Kaj je pomembno?

Kot vselej, je pomembno odkriti pravi vzrok za pojav. Nič ne nastane samo od sebe, vse ima svoj logičen vzrok. Če bi radi spremenili pojav (posledico, simptom), moramo odkriti in odpraviti vzrok. Dojeti moramo, kaj je v ozadju in se nato potruditi vzpostaviti ravnovesje; ko je sistem (vrt) uravnovešen, tudi ekstremnih pojavov (poplave polžev) ni več. Do takrat pa, da ne boste ostali brez zelenjave, uporabljajte homeopatijo (Helix tosta D6 za zaščito zelenjave pred polži in homeopatske pripravke za dodajanje mineralov), ročno jih pobirajte, naredite rastlinam ohlapne venčke iz ovčje volne . . . in se potrdite, da bo vaša zemlja čim bolje nahranjena (tudi z bioogljem).

Cilj je, da odvzamete polžem delo, ki jim ga je naložila narava (mineralizacija zemlje) in sami postanete njena podaljšana roka tako, da zemlji dodate minerale s kompostom. Saj veste, kje je največ mineralov? V zelenjavi za človeka, v rastlinskem kompostu za vrt. In prosim, niti pomislite ne na umetne mineralne dodatke. To je tako, kot če bi hoteli minerale in vitamine namesto z zdravim kmečkim jabolkom dobiti z zelenim sladkornim sirupom z jabolčno aromo.

P.S. Upam, da ste sami opazili še eno dejstvo: nobenega smisla nima polžev pobijati s kemikalijami. Pobili bi koristne delavce, ki skrbijo za zdrav vrt, primanjkljaja v zemlji pa ne bi odpravili. Le-ta bi se zagotovo pokazal v novih težavah, najmanj kar je, pa v manjšem in klavrnem pridelku.

Gajin vrt, Bojca Januš

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.

Ideja za zalivanje sadik: natančno, brez truda, tveganja in škode

Sadike, še zlasti, ko so zelo mlade, je tvegano zalivati. Curek vode je hitro premočan, razrije zemljo, sadiko ali še pred njo seme, pa hitro dvigne iz zemlje. Potem smo pa tam.

Zalivanje sadik s pršilko je v redu (razen tega, da te, če je sadilnih pladnjev veliko, začnejo boleti prsti, ki stiskajo pršilko). Še bolj všeč mi je zalivanje sadik s plastenko, ki jo sami predelamo v zalivalko za sadike.

Vzamemo 1,5 l plastenko s pokrovčkom na navoj. Nad plamenom sveče razžarimo ostro debelejšo iglo ali buciko in z njo 10-x prebodemo zamašek.

Potem v plastenko natočimo vodo, jo zapremo z zamaškom in – eccola, to je to.

Mlade sadike zdaj lahko nežno zalijemo, točno toliko, kot nam je všeč. Drobni curki, ki tečejo skozi luknjice v zamašku, ne morejo razriti zemlje ali poškodovati sadik. Zelo lahko je tudi dozirati količino vode, da je ni niti premalo, niti preveč. Ker držimo plastenko obrnjeno na glavo, nastane v njej zaradi vode, ki je že iztekla, vakuum, zato voda iz plastenke teče le, če jo rahlo stisnemo, sicer ne. To še olajša zalivanje – zalijemo točno toliko, in natanko tam, kot nam je prav. Tudi tiste luknje v sadilnih pladnjih, ki so čisto na vogalih, ne da bi ob tem zalili še okolico.

 


P.S. Tole ni bil 1. april. Mene so danes že iu-iu, ampak jaz vas s tole objavo nisem :)

 

 

Prebudi me, sonce

Sijaj, sijaj, sončece :) No, lahko tudi malo manj . . . narava spet prehiteva; ljudje na srečo še nismo pozabili lanskega leta, ko je konec aprila spet pomigala zima in usekala po cvetočih drevesih in razvejanih paradižnikih, pa vse pomorila . . . Upajmo, da letos ne bo tako.

Male žametnice

Dve zadevi bi rada povedala, ki sem se ju naučila: prvič, narava ima svoj red in svoj ritem, in pri tem ne zaleže nobeno pogajanje ali izsiljevanje. To opazimo tudi skozi to, kako hitro dohitijo bolj zgodaj posejane sadike tiste, ki jih posadimo kasneje … če ne prej, jih bodo dohitele na vrtu, ko bodo enake velike, lahko pa da bodo tiste, posejane kasneje, še močnejše. Zanimivo. Zato se mi zdi bolj smiselno sejati kolikor mogoče pozno, kot pa kolikor mogoče zgodaj.

Mladi tomatilčki, zreli za pikiranje. Tudi tisti za nagrajence :)

In druga stvar: sončece je  odlična budilka za prebujanje semen, ki jih posejemo v lončke in pladnje, in iz njih naredimo domače sadike. Pladnje tako najprej napolnim s kompostom za sadike, potem jih zalijem in postavim na sonce, da jih dodobra pregreje. Šele nato gre vanje seme, pa vse skupaj še malo na sonce. Zvečer pa pod streho. Dokler so noči mrzle, v sobo, ko bodo toplejše, pa pod napušč.

Ogrevanje na ograji balkona. Na listkih so zapisana imena sadik in datum sejanja.
Letos bo paradižnika 12 različnih sort, od tega 3 balkonske vrste.
Če si ne bom skrbno zapisovala, kdaj in kje je kdo, bo zmešnjava kmalu popolna.