Odeja za Evo

Kot vedno, sem tudi tokrat precenila svoje sposobnosti in podcenila čas, ki je potreben za izdelavo odeje. Zato je Eva ni dobila za svoj 11., pač pa za svoj 12. rojstni dan. Dobra stran tega je, da se je v dobrem letu predstava o tem, kakšen motiv bi naj na odeji bil, večkrat spremenila in končno zbistrila: na odeji bo konj. Ker Eva poleg tega, da res čudovito riše in slika, najraje jaha in skrbi za konje.

Odeja je nastajala nekaj dni (če odštejem predhodno brskanje po spletu, izbiranje primernih kosov blaga iz domače zaloge in pot do trgovine s tekstilom zaradi nakupa 2,5 m kosa poplina).

Med delom sem zabeležila stvari, ki se mi zdijo pri izdelavi takšnih odej pomembne:

• za izdelavo prešite odeje sem porabila kose blaga, ki sem jih že imela doma, dokupila pa velik kos poplina. Pri tej odeji sem uporabila staro prevleko za okrasno blazino in kos tapetniškega blaga, kos temno modrega jerseya, ki je bil namenjen za krilo (a mu je bila očitno namenjena drugačna usoda) in manjši kos tanjšega tapetniškega blaga v lepih rdečkastih odtenkih.
• ko sem določila, katero blago iz domače zaloge bom uporabila pri odeji, sem v trgovino s sabo vzela vzorčke tega blaga. V trgovini sem tako lahko hitro izbrala blago, ne da bi dvomila, ali je bila odločitev prava.
• kako vemo ali barve pašejo skupaj? Kadar so skupaj barve, ki pašejo skupaj, se, ko jih položimo skupaj, vzajemno polepšajo, poudarijo, zažarijo … Če ne pašejo skupaj, pa zažari samo ena – druga je ubita – ali pa sploh nobena.
• sliko konja sem našla na spletu. Natisnila sem jo na A4 list papirja, potem pa na njo narisala mrežo kvadratkov, velikih 2×2 cm. Da bi bil konj na odeji dovolj velik, bi bilo treba njegovo sliko 7-krat povečati. Na velik kos papirja sem narisala mrežo kvadratkov, velikih 14×14 cm, potem pa vanje prerisala obris konja – postopoma, kvadratek za kvadratkom.
• sliko sem izrezala, potem pa še razrezala na več delov (tako, kot sem si zamislila, iz katerega blaga bo kateri del konja). Tako sem dobila kroj.
• ko krojimo, položimo kroj na blago in ga obrišemo, nato pa izrežemo. Krojimo vedno z dodatkom za šiv, cca 1 cm več, kot je kroj. Če krojimo na hrbtu (ne na licu blaga), ne pozabimo obrniti tudi kroja na njegovo narobno stran.
• ukrojene dele konja sem s cik-cak šivom prišila na podlago. Šivala sem 1 cm od zunanjega roba kroja. Potem sem z ostrimi škarjami odrezala odvečni rob (t.im. dodatek za šiv). Nazadnje sem obris konja še enkrat prešila s cik-cak šivom.
  

Slika konjička z vrisano mrežo

Sliko povečamo s pomočjo mreže iz večjih kvadratkov

Za “zlatega” konja sem razparala in ukrojila blago iz stare prevleke za okrasno blazino

Konjiček počasi dobiva svojo končno podobo

Grivo in rep sem ukrojila iz tapetniškega blaga. Pri tem kosu mi je bil vzorec na hrbtni strani še bolj všeč, kot na pravi. Ukrojene kose sem vsakega posebej najprej obrobila s cik-cak šivom, šele nato sem jih z ravnim šivom prišila na konjička.

Ko šivamo odejo, položimo blago lice na lice. Sešijemo žakelj, a eno od stranic pustimo odprto, da lahko, preden odejo prešijemo, vstavimo še polnilo.

Polnilo položimo na narobe obrnjen žakelj, nato pa ga previdno obrnemo, da ostane na svojem mestu. Odejo nato prešijemo in zašijemo še tisto stranico žaklja, ki smo jo prej pustili odprto.

Konjiček je že pri Evi.

To in še veliko drugih idej najdete tudi v novi knjigi Permakultura na vrtu in v življenju: