Od strank Gajinega vrta, s katerimi sem se slišala po telefonu, sem kar naprej poslušala: A ste prehlajeni … Ne, nisem, alergijo imam. Seneni nahod. In konec maja 2017 se je senenemu nahodu pridružila še astma. Vdihnila sem alergen (neka sestavina gel zobne paste), pljuča so se zaprla. Hodila sem po hodniku, iz sobe v sobo, in razmišljala – je že tako hudo, da bi morala poklicati 112? Se slabša? Se bo vsaj zaustavilo, če se že noče izboljšati? Bom lahko še enkrat vdihnila? Ustnice so postale modre, mišice so začele popuščati. Poklicala sem 112, pogovor je bil kratek. Ena beseda, en vdih. Operater je takoj vedel, koliko je ura. Pritulil je rešilec, zdravnica mi je dala nujno pomoč in za slab teden sem pristala na Golniku.
Potem sem dobila diagnozo: alergijski rinitis in eozinofilska astma. Eozinofilci so ena od vrst belih krvnih telesc, ki jih potrebujemo za obrambo. Kadar se jim zmeša, začnejo napadati lasten organizem, njegove dihalne poti. Po mojem se jim sicer ne zmeša (se mi ne zdi logično), bolj logično se mi zdi, da je v celicah mojih dihalnih poti nekaj, kar tja ne sodi, zato eozinofilci te celice napadajo in jih poskušajo eliminirati. Na žalost so to moja pljuča, ki jih nujno potrebujem.
Po prvem hudem napadu astme sem ugotavljala, kako slabo smo pravzaprav sestavljeni. Za dihanje imamo na voljo samo eno pot: skozi nos in usta. Kako lažje bi bilo, če bi imela poleg tega npr. še škrge za ušesi …
Panika, ki te zagrabi, ko ne moreš vdihnit, ni nič kaj lep spomin.
Dobila sem zdravila in pumpice za seneni nahod in astmo, pa Epipen (adrenalinska injekcija) za primer anafilaktičnega šoka. Prognoza: slaba. Cilj je status quo, da se stanje pljuč ne poslabša, pač pa ostane na istem nivoju. O ozdravitvi ni kaj sanjati.
A meni se zdi – če je prišlo, lahko tudi gre, kajne?
Zdravila sem sicer pridno jemala (jih ne maram, a če sem prekinila, se je stanje začelo slabšati) in hkrati iskala informacije. Kaj je eozinofilska astma, od kod alergije, zakaj seneni nahod … Moja zdravnica pravi, da sem tipičen primer: alergije na znane alergene rastline, aspirin, mleko in mlečne izdelke, in kombinacija alergijskega rinitisa in eozinofilske astme (torej astme, pri kateri je močno povečano število eozinofilcev v krvi).
Potem pa sem pred kakšne pol leta dobila klic (spet) ene od moj strank iz Gajinega vrta (zlate stranke imam :). Rekla mi je: poglejte malo o sladkem pelinu. To je res čudežna rastlina, uporabljajo jo v kitajski tradicionalni medicini, v osnovi je bila namenjena za zdravljenje malarije, preiskujejo njen učinek pri zdravljenju raka in tudi pri virusnih okužbah, vključno s covidom, je antimikotik, zadnje čase pa raziskujejo tudi njeno povezavo z rinitisom in astmo.
Ubogala sem in začela guglati povezave sladki pelin – astma – rinitis – eozinofilci – alergije. Kar sem našla, me je prepričalo, da naj poskusim.
Tukaj je nekaj povezav, če morda koga zanima kaj več o tej temi:
bolj splošen članek, tudi o artemisininu in raku: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2095809918305423
tale je pa bolj ciljno o artemisininu in alergijski astmi: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0891584912002663
Nabavila sem čaj iz sladkega pelina, a hitro ugotovila, da bom samo s čajem težko dobila dovolj artemisinina. Zato sem poiskala slovenskega proizvajalca ekstrakta iz sladkega pelina, podjetje Herbify, naročila stekleničke in začela 3 x dnevno uživati ekstrakt sladkega pelina.
To je bilo 18. maja letos. Po približno treh tednih je moj seneni nahod preprosto izginil, lahko diham skozi nos, ne teče mi več iz nosu (pa mi je prej res kronično, neprestano – od trenutka, ko sem se zbudila, do takrat, ko sem zaspala). Moj nos je točil praktično neprestano mnogo let, ne samo, ko je kaj cvetelo, tudi ko ni, skozi vse letne čase … sčasoma so se pojavili še nosni polipi. Kako težko je živeti s pipico, ki neprestano pušča, ko nikamor ne moreš brez zaloge robcev, ko teče in teče in teče … ti pa kihaš, smrkaš, brišeš nos … Tako je težko že zgolj živeti, kaj šele normalno delati.
Vsega tega je zdaj konec. Tudi pumpice za astmo že nekaj časa ne potrebujem več. Zdravila še jemljem – tako sem se pač odločila. Moja zdravnica ve, kaj počnem. Poleg sladkega pelina jemljem še železo (napitek Eisenblut) in vitamin D3. Njen komentar, ko sem ji povedala, kaj vse jemljem, je bil: Pametno. Konec julija imam laboratorij, da pogledamo moje eozinofilce.
Če bodo normalni (mislim številčno :) bomo razmislili o tem, ali so zdravila sploh še potrebna. Držim pesti. Bom poročala.
Pred kratkim sem se spet pogovarjala z gospo, ki mi je povedala za sladki pelin. Poklicala me je, da ima zame pripravljenih nekaj sadik. Ko sem ji povedala, kaj se dogaja, je bil njen komentar: “Super! A veste, da ni neozdravljivih bolezni. So samo neozdravljivi ljudje.”
Permakultura za telebane 