Tag Archive | krompir

Krompir pod senom: vprašanja, dileme in uspeh

Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.

Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:

  1. Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.

2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje. 

3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)

4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?

Lani krompir in buče, letos visoke grede, grah, volčji bobki, jagode … 16.4.12

Lani sem na kosu parcele, kjer je nekdaj tekla makadamska pot do hiše, nastlala staran gnoj in debelo plast sena, potem pa sadila krompir po francosko (pod senom) in buče po slovensko (na gnoju). Krompirja je bilo veliko, dela z njim pa po permakulturniško malo (nobenega okopavanja, osipavanja, zasipavanja …). In ko je prišel čas, da poberem pridelek, sem samo odgrnila slamo, kot bi iskala velikonočna čokoladna jajca, in ga nabrala. Čista pesem. Še link na nekaj podrobnejših zapisov o tej temi: Sajenje krompirja pod seno.

Dobri sklepi o tem, kako bo letos za vrt in na vrtu vse opravljeno zelo zelo zgodaj, so padli v vodo že sredi februarja, ker do konca marca časa še za spanje včasih ni bilo dovolj. Čeprav, še sreča, da nisem bila bolj zgodnja, temperature so nekajkrat padle pod ničlo. In tako kot vedno se je vse obrnilo tako, da je prav.

Trma trmasta pa ta vikend nisem več zdržala pri miru in kljub več ali manj stalnemu kapljanju s sivega neba šla rit na vrt. Na mestu, kjer je lani rastel krompir pod senom, sem hotela pripravit vsaj eno ali dve visoki gredi. Mož mi je naredil lesene okvirje iz odpadnih desk in seveda je treba pokazat, da cenim njegov trud :). Končalo se je s sedmimi urami dela na dežju in petimi dokončanimi gredami. Po preboleli virozi mogoče ne najbolj pametno početje. Pa kaj. Kar te ne ubije, te okrepi. Ali pa vsaj ful boli :)

Iz gnoja in sena, ki sem ga nastlala lani za krompir, je nastala 10 do 15 cm debela rodovitna plast, ki sem jo odstranila, na tla položila okvir in ga napolnila s tremi plastmi materiala. Na dno je prišla plast listja, vej, vejic, svežega regrata in plevela. Na to sem naložila kompost, ki se mi je nabral čez zimo, na vrh pa še rodovitno plast, ki je nastala iz gnoja in slame.Tudi s poti med okvirji sem postrgala prst in jo zmetala na visoko gredo.

Spomladi ni težko zbrati dovolj odpadne biomase, s katero napolnim dno okvirja.

Še malo, pa bo. Sčasoma se bodo plasti sesedle, zato lahko zvrhano napolnim okvir.

Dvignjena zemlja se v okvirju veliko hitreje segreje kot bi se sicer, delno zaradi okvirja, delno pa zaradi komposta, iz katerega je srednja plast “lazanje”. Ta med razpadanjem oddaja toploto. Na 620 m se vsaka stopinja še kako pozna.

Fotografije so bile posnete nekega lepega sončnega popoldneva, ko sem se lotila prve grede. Vanjo sem posadila jagode in posejala grah in vočji bob, včeraj sem sejala korenje, rdečo peso in čebulo. Na novo posejane okvirje sem pokrila, da ne bo skušnjav za mačka. Proti večeru sem pred balkonska vrata v zahvalo ali protest dobila njuno trofejo – debelega voluharja. Med razstavo trofej moramo budno paziti na Luno. Glodalca, ki je odšel v večna lovišča, si, če le more, zbaše v gobec. Potem se ponosno sprehaja okoli hiše z napihnjenimi lici in golim repkom, ki ji postrani moli iz gobca ter hkrati nedolžno gleda – kaj, a jaz? A jaz da imam kaj v gobcu? Neeeee … Fuj. Kdo bi razumel pse, si mislita mačka :)

Deževniki so nori na biooglje! 4.1.12

Da so deževniki nori na biooglje, sem pisala že v temle postu: Biooglje – sprožilec dobrega; avstralski permakulturnik Barry Batchelor je opazil, da so deževniki, kadar je kompostu dodal biooglje, postali zelo živahni, se zbrali pri biooglju in si dali veliko opraviti; očitno so biooglje raznašali naokoli in manjše koščke z veseljem pojedli. Našla sem še enega navdušenca nad vermikompostiranjem, Wooja, ki je na svoji spletni strani objavil poskus, v katerem je pokazal, kako se obnašajo deževniki, ko dobijo skupaj s svojo priljubljeno hrano še biooglje. Zadeva me je navdušila, ker dokazuje, da je kompost, v katerem je dodano biooglje, predelan bistveno hitreje. Fotografije, potek in rezultate poskusa objavljam z njegovim dovoljenjem. Še link na njegovo spletno stran: Woo’s Worms (pri njem se najde še marsikaj zanimivega). Spodaj so slike poskusa. Opisi so nad slikami.

Odpadki – hrana za deževnike: lubenica, solata, čebula, koruza, krompir, šparglji, brokoli, paradižnik …

Na levi: lonček št. 1 z 230 g odpadkov in 230 g biooglja.
V sredini: lonček št. 2 z 230 g odpadkov in 115 g biooglja
.
Na desni: lonček št. 3 z 230 g odpadkov.

Vsebine vseh treh lončkov so bile dodane v škatlo z deževniki.



Levo zgoraj vsebina lončka 1, desno zgoraj vsebina lončka 2, spodaj vsebina lončka 3.
Prvi dan: deževniki so se začeli hraniti z vsebino lončkov.

2. dan: čedalje več deževnikov se zbira pri hrani. Zdi se, da je najbolj živahno pri odpadkih z bioogljem. 



3. dan – deževniki se še vedno zelo živahno hranijo. Še vedno se zdi, da je največ aktivnosti pri biooglju. 



4. dan – deževniki najhitreje jedo kupček iz lončka št. 1. Poglejte bližnji posnetek.



5, dan – bližnji posnetek vsebine iz lončka št. 2.



6. dan – vsebine iz lončka št. 1 skoraj ni več. Deževniki zdaj jedo vsebino lončkov 2 in 3.



6. dan – bližnji posnetek vsebine lončka št. 1. Večino vsebine so že pojedli.



6. dan – bližnji posnetek vsebine lončka št. 2. Ker je vsebine iz lončka št. 1 zmanjkalo, se deženiki zbirajo pri drugih dveh kupčkih. 



7dan – kupčka št. 1 ni več.



7. dan – tudi kupčka št. 2 skoraj ni več. Deževniki se zbirajo pri kupčku št. 3. 



7. dan – hrana je le še v kupčku št. 3.



8. dan – deževniki so pospravili vse kupčke. Nekaj hrane je le še v kupčku št. 3. 

Rezultati poskusa: deževnikom je očitno najbolj šla v slast hrana iz kupčka št. 1, ki ji je bilo dodano največ biooglja (razmerje odpadkov in biooglja je bilo 1:1). Zaužili so tudi večino biooglja in ga predelali. Ostali so le večji koščki biooglja, ki jih niso mogli pogoltniti.

Seveda bi bilo čudovito vedeti tudi, zakaj neki je biooglje tako zelo všeč deževnikom. Pa tudi, če tega še ne vem – zaenkrat mi zadošča že to, da je kompost z bioogljem očitno hitreje predelan in da privablja deževnike, male pomočnike, ki se jih res ne branim.