Naravno in neškodljivo proti škodljivcem: Pušpanova vešča

Že od jutra pišem nov članek za Moj mali svet, o 4 homeopatskih pripravkih za prvo pomoč pri presajanju (Arnica, Calendula, Carbo vegetabilis in Silicea), za dodatek pa še pojasnilo, zakaj v homeopatiji uporabljamo latinska imena pripravkov (ne zato, da bi se delali pametne, ampak ker je tako mednarodno sprejeto pravilo :). Vmes sem zelo prijetno poklepetala z gospo, ki ima 5 otrok in 3 konje, pa ji potem za vrt zmanjka časa, bi ga pa tako rada imela urejenega, zato jo je zanimala permakultura, zastirka, homeopatija, biooglje … Potem pa zmanjka časa za članek . . . in bo spet huda urednica Marjetka Hrovatin (upam, da bo videla tole objavo in mi bo opravičila zamudo).

In potem se pojavi še en kradljivec časa, debata o pušpanovi vešči, ki je čisto lepa živalca, samo njenih gosenic pa nihče ne bi rad gostil na svojem pušpanovem grmičku . . . Rešimo se jih lahko z naravnim in neškodljivim homeopatskim pripravkom Pušpanova vešča (Cydalima perspectalis), objedeno rastlino pa spodbudimo, da si opomore in se obraste s pomočjo Silicee C200 (zalijemo 1 x), da se poškodbe hitreje pozdravijo, pa grmiček zalijemo z Arnico C200.

Sem morala povedat. Zdaj pa spet pisat . . .

Na fotografiji: grmiček pušpana, na katerem se gostijo gosenice pušpanove vešče.
Vir: By ABesheva – Lastno delo, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50925453

 

 

Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).

P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:

• Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
• Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom.
• Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
• Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Lunino uho in homeopatija za pse

Luna bo 6. oktobra stara 9 let. Kakšnih težav ni videti in še nikoli ni bila resno bolna. K veterinarju sva hodili na cepljenja in samo enkrat na nekaj večjega – po rojstvu osmih fantov jo je dr. Drobnič na Veterinarski postaji v Ljubljani steriliziral. Takrat jo je hvalil, kako zelo je pridna, da je vse prestala brez komplikacij. Luna ga ni čisto nič pohvalila, zameril se ji je v dno duše. Kadar sva ga poslej obiskali, se mu je poskušala, 35-kilska, skriti za moje noge. V smislu, “če te jaz ne vidim, tud ti mene ne moreš, a ni tko”.

Na fotki: Luna je zelo materinska. Ni važno, kdo ali kaj: otroci, mački, papagajčki … samo da je manjše od nje in da je vsaj malo buckasto in štorasto.

Pred nekaj dnevi je začela stresati z glavo, flip flop, so se slišali uhlji, griva pa v centrifugo. Najprej se mi je zdelo čedno, potem mi je pa le prižgalo – zakaj neki to dela? Da ni kaj narobe? Psi namreč niso kot otroci, ki jih vsake toliko popade kakšno modno afnanje; psi delajo vedno vse zelo zares. Med ležanjem se je po levem ušesu rahlo praskala z zadnjo nogo. Pregledala sem ji ušesa, pa ni bilo nič videti. Očistila sem ji jih (pri psih čistimo samo tako daleč, kot lahko vidimo, s čistilnimi robčki, nikoli s palčko). Niti posebno zoprno ji ni bilo, zato se nisem več ukvarjala z zadevo; veliko stvari mine samih od sebe. Ušes Luni sicer ne čistim. Pri večini psov je zdravim, normalnim ušesom bolje dopustiti, da se urejajo sama. S čiščenjem bi le porušili naravni pH in okolje v ušesih, nič dobrega torej.

Včeraj pa ni bilo več heca. Še vedno je stresala z glavo in se praskala po ušesu, vsake toliko pa že zacvilila. Ušes si ni pustila več niti pogledat; nemirno je hodila, slabo dremala. Zadeva se je slabšala. Z ušesi ni heca, vnetje se lahko hitro poslabša in če ni zdravljeno, adijo sluh, vmes pa pes trpi hude bolečine. Preden bi jo peljala k veterinarju, sem hotela poskusit s tem, kar imam.

Na sliki: danes si že pusti pogledat v uho

Dala sem jo ležat na desni bok. Zdaj sem za to, da sem jo obdržala pri miru, potrebovala že pomoč. V boleče uho sem s pomočjo brizgalke stisnila 3 ml olja (priporočajo mandljevo, jaz sem imela še nekaj olja dr. Budwigove) in ji ga, kolikor je to le pustila, nežno zmasirala, da je olje ostalo v sluhovodu. Olje sem ji dala zato, ker bi lahko vnetje v ušesu nastalo zaradi parazitov – te pa olje poduši. Potem je dobila tri male globule Sulphurja C200. Psom se ne da dopovedat, da je treba globule stopiti pod jezikom, zato ji jih dam na majhnem koščku masla – lepo se zalepijo nanj, Luna ga pa z veseljem pomalica. Popoldne je že globoko prespala, stresanja z glavo je bilo manj, cviljenja pa sploh nič več.

Danes je sreda, zadeva gre očitno na bolje. Dobila je še eno dozo olja in Sulphurja. Bolečin očitno ni več, ker se z veseljem pusti zdravit in bi pogoltnila še kakšen košček masla, če bi le bil na voljo. Uho sem ji dodobra pregnetla, nič je ne gane. Če bo nadaljevanje v isti smeri, Lune ne bo treba peljat pokazat dr. Drobniču (me zanima, če sluti, kaj ji je bilo prihranjeno :).

P.S. O tem, kateri homeopatski pripravki so primerni za težave z ušesi pri psih, sem zbrala nekaj nasvetov:

Pulsatilla: akutno vnetje, občutljivost in pordelost, rumen izcedek. Takšnim živalim ustreza sedeti blizu odprtih oken, ne marajo zmočiti tac, ne marajo ven v dežju. So scrkljani in zahtevni.

Hepar Sulph: je primeren za razdražljive živali, ki ne marajo, da bi se kdo dotaknil vnetih ušes.

Sulphur: je priporočljiv za dolgotrajne in trdovratne težave s kožo in tudi za težave z ušesi, kadar se žival vztrajno praska ali s taco dotika ušesa.

Silicea: kadar se je v ušesu zataknil tujek, npr. plevenec (zelo nevaren je plevenec od divjega ječmena. Veliko lastnikov psov ne ve, da lahko ta na videz  majhna stvar pokonča psa. Ko se zadre v kožo med prsti, povzroči zagnojitev. Kožo lahko predre in odpotuje do pomembnih organov. Zadre se lahko v nos, uho ali oko in povzroči zagnojitev. Ima kaveljčke, zaradi katerih ga pes sam ne more odstraniti, plevenec pa se sčasoma le še globlje zadira v kožo in tkivo).

Phosphorus: za ureznine in hematome na uhlju; odličen za krvavitve.

In navodila:

• po uporabi pripravka spremljamo stanje (Luna je danes ponovno, drugič v dveh dneh, dobila Sulphur; zaenkrat bo dovolj).
• če se stanje izboljša, je to – to.
• če se najprej izboljša, potem pa poslabša, podvojimo dozo.
• če ni sprememb, uporabimo drug pripravek.

Homeopatija za trto na Gorenjskem

Kadar se ti zgodi kaj, kar ti ni najbolj pogodu, pojdi delat nekaj koristnega ven.
Danes je bil tak dan.
In smo šli zdravit nekaj živega in pomoči potrebnega – trto v okolici Tržiča.

Trta v vinogradu na Gorenjskem – v okolici Tržiča – je bila lani tako zelo bolna, da grozdja ni bilo nič, vina pa še manj … V vinogradu je na prisojnih terasah v petih vrstah približno 300 trt, od tega je največ modre frankinje, nekaj je chardonnaya, nekaj rumenega muškata, nekaj pa zweigelta.

Žlahtne sorte so bolj občutljive na bolezen; prijelo se jih je vse tisto, na kar najprej pomislimo v zvezi z boleznimi trte – peronospora, oidij, in trsna pršica. Če ne bi že prvi trije morilci uničili grozdja, bi se pa na seznamu bolezni in škodljivcev gotovo znašlo še kaj.

Lastnik ima tik ob vrstah trte še nekaj teras z zelenjavo in medonosnimi rastlinami, čebelnjak in nakladne panje, zato strupi ne pridejo v poštev. Nad trto je že skoraj obupal, ker je v zadnjih nekaj letih kljub vsemu trudu nič več ni mogel pripraviti do tega, da bi mu dala vsaj nekaj grozdja in vina. Zaradi uspeha, ki sva ga s homeopatijo imela pri čebelah, je pristal, da poskusiva s homeopatijo še pri trti.

Deževje se je končno vsaj za silo ustavilo, pa sem se lotila načrta, kako s homeopatijo pomagati oboleli trti. Komaj je dobro razvila liste, je že jasno, da zdrava tudi letos ne bo, če ji ne bomo pomagali.

Peronospora je že tukaj …

Kadar se glivična bolezen pojavi v obliki značilnih rdečih flekcev, ki se pojavijo hitro, kar čez noč, je najboljša Belladona:

… in trsna pršica tudi:

Ampak mi se ne damo … od danes pa do naslednjega petka bo trta vsak dan škropljena s homeopatijo.
Po 5 globul (velikih) ali 12 (malih) na 10 l vode.
Za eno škropljenje potrebujem 30 l pripravka, torej 15 globul (kar je 0,76 €).
Danes je dobila Cuprum metallicum (proti oidiju in peronospori), jutri Petroleum (proti trsni pršici), nato Belladono (proti peronospori) in četrti dan še Sulphur (proti oidiju).
Potem ponovimo vajo, tako da bo z vsakim od štirih pripravkov trta poškropljena 2 x v enem tednu.
Nazadnje bom dodala še Hyssopus, ki krepi trto, da bo imela več veselja do življenja.
Sledi opazovanje in, upam, zmaga :) – sicer pa mozganje, kaj se še da, in … ponovi vajo.
Potem bomo pa videli, kdo bo bolj trmast.

Sayonara, uške

Letos bo veliko bolezni, ker je preveč hladno, premalo sonca in preveč dežja.
Rastline zebe. Ko ni sonca, mene tudi.

Sadik plodovk še nisem dala na vrt. Ja, katastrofa, ampak v tak hlad in močo nimam srca, da bi jih porinila. Pa bo treba, ker ni dobro, da čepijo v lončkih in na okenskih policah.

Na srečo se niso pretegnile, dobile so dozo Epsomske soli in Siliceo C200 za več listne mase.

Potem pa so prišle uši.

In smo šli, s puško na rami, s homeopatijo, v napad.

Najprej s Cimicifugo C30, 5 globul na 1 liter vode, špricanje in zalivanje.

Potem še dve dozi (v treh dneh) Petroleum C30, močno zalivanje (in odtekanje odvečne vode), in špricanje spodnjih strani listov.

In potem … zmaga!

Uške, sayonara :)

Saj se mi smilite. Ste vzele bridek konec. Ampak moje paprike se mi še bolj.

Čebele, paščipalec in homeopatija

Pospravila in počistila sem delovni prostor in dobila nov zagon; zlahka si predstavljam delo v pozne nočne ure … Bomo videli. Vem sicer, da me bodo spet naganjali spat, a ko me zagrabi, grizem, če se me ne pusti pri miru. In medtem ko nekje v malih možganih premetavam besede in slike za jutrišnje predavanje, berem o homeopatiji. Na forumu Nove poti v čebelarstvu sem našla misel Rudolfa Steinerja: “Homeopatija je moderna oblika alkimije.” In bila pečena še za kakšne pol ure …

Koliko zanimivega nam prihaja naproti. Včasih mi je med vsem ponujenim res zelo težko izbrati, a je baje nujno. Ker samo malo popraskati tukaj in malo načeti tam, naj ne bi vodilo nikamor; vsaj tako so nas učili. Čeprav – pod vsem je spodaj skupen vzorec, ki se sramežljivo pokaže skozi prasko tukaj in tam, vzorec, ki zaobjame ves svet, vse, kar je na njem … in vse, kar je nad njim (po Steinerju prosto življenje – energija), in iz njega prihaja sem dol (po Steinerju: inkarnirano življenje – materija). Še ena misel, ki mi je danes prišla naproti: “Ne izhaja energija iz materije, pač pa materija iz energije”.

Homeopatija v ta, materialni svet, prinese energije iz onega, visoko nad nami. S tem okrepi bitja, ki so okrepitve potrebna. Zdaj pa nazaj k bistvu – k čebelam. O dveh stvareh, ki jim zelo koristita, pri tem pa prav nič ne škodita ne njim, ne komurkoli drugemu: paščipalec in homeopatija.

Vir: http://www.beeteam.co.za/bee-scorpion.php

1. Paščipalec

Nedolgo nazaj sem slučajno slišala za čudežnega malega kvazi škorpijona. Šla sem brskat, ali res obstaja mali bojeviti vitez, plemeniti rešitelj čebel, ki z bodalom prebada varoje. Njegova prizadevnost se ne ustavi za vrati panja. Čebele rešuje tudi med njihovim letom – ko opazi na čebeli prisesano varojo, hop na čebelo, se z njo odpelje en krog, in jo kar med letom odreši nadležne varoje … Posnetek, kako paščipalec napiči vampirsko uš, je tukaj:

Posnetek: paščipalec se masti z varojo, ki je bila na čebelji zalegi.

V Slovenskem čebelarju (poglejte stran 44) so že leta 2007 pisali o njem.

Živalca je res učinkovita, a žal zdaj že zelo redka v čebeljih panjih. Nekoč sta paščipalec in čebela živela skupaj, v simbiozi. V vsaki čebelji družini je bilo paščipalcev veliko (v Indiji je še vedno tako); toliko, da so populacijo varoj držali na nizki ravni, ki za obstoj družine ni mogla biti nevarna. Med prebivalci panjev je vladalo ravnotežje. Žal je paščipalec na strupe še bolj občutljiv, kot čebela, in ga je tudi zato čedalje manj. Za njegovo izginotje krivijo tudi uporabo panjev s premičnim satjem iz pooblanega lesa, v katerem ne najde primernih kotičkov zase. Zatiranje varoje s kemičnimi sredstvi zatira tudi paščipalce, naravne zaščitnike čebel pred varojami. Strel v koleno. Rešitev je preprosta, a težko izvedljiva brez dobre volje in poguma: stran s strupi in nazaj k preverjenim rešitvam, ki nas jih uči narava. Vedno znova pridemo do istega zaključka.

2. Homeopatija za čebele

Vaikunthanath Das Kaviraj je za čebele priporočil več pripravkov:
1. Pulsatilla je alfa in omega za socialne živali, torej za vse, ki živijo v rojih, tropih, čredah. Pulsatilla prinese moč v panj. Povzroči, da panj začne delovati kot čvrsta celota, ki se je sposobna upreti napadom varoj in drugih škodljivcev in bolezni. Kaviraj je napisal: kenguruji so čredne živali; mladič je prvo leto povsem odvisen od matere. Kadar mati kengurujka umre (npr. zato, ker jo je zbil tovornjak), je njen mladič neutolažljiv, zavrača hrano in kmalu pogine od lakote in žalosti. A že 5 minut po tem, ko je mladiček dobil odmerek Pulsatille, je pričel piti in jesti, tistega, ki mu je homeopatski pripravek dal, pa sprejel za svojo krušno mater.
2. Silicea okrepi čebelji eksoskelet in tako oteži varojam delo.
3. Staphysagrio so v preteklosti uporabljali za odpravljanje naglavnih uši. Je odličen pripravek za večino zunanjih parazitov, npr. klopov pri ovcah in muh pri konjih in govedu.

Letos so čebele najprej dobile Nux vomico (preparat, ki pomaga, ko je organizem oslabljen zaradi strupov), nato še Pulsatillo. Redno smo merili število varoj. Bilo jih je čudežno malo. Upanje! :)

 

 

 

Orhideja s kaparji

K zdravniku za rastline je prišla nekaj let stara orhideja, polna kaparjev.

Zdravljenje traja 4 dni.
1. dan: temeljito je bila poškropljena s homeopatskim pripravkom iz 4 globul Petrolemum C30* stopljenih v 1 l vode,
potem pa postavljena v karanteno, dovolj daleč od ostalih rastlin.

Na fotografiji spodaj:
Isti dan zvečer: dva kaparja, rahlo dregnjena, odpadeta. Videti sta suha in mrtva.
Opazujemo ju na belem listu papirja – če nista res odlična bleferja, sta šla rakom žvižgat … Karantena še traja, previdnost je mati modrosti :).

Nadaljevanje sledi … TUKAJ

*Petroleum C30, steklenička z 235 globulami, stane 12 €. Naročila: Gajin vrt – telefon 040 325 939 – mail: bojca@gajin-vrt.com

Kapar, herpes zoster in večno vprašanje: Zakaj se mi to spet dogaja …

Vir: “Nine-banded Armadillo” by http://www.birdphotos.com – Own work. Licensed under CC BY 3.0 via Commons – https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Nine-banded_Armadillo.jpg#/media/File:Nine-banded_Armadillo.jpg

Zunaj pridno pada, znotraj pa veselo raziskujemo homeopatijo. Za kaparja na limonovih drevescih na zimskem prezimovanju smo izbrali Petroleum 30C, za herpes zoster pri homo sapiensu pa Arsenicum album 200C. Herpes zoster ali pasavec je zoprna zadeva, ki sicer ni nalezljiva, a ima lahko trajne posledice. Za bolnikom sta šele dve dozi Arsenicum album 200C (3 globule v kozarcu vode, prvič včeraj zvečer in drugič danes dopoldan), pa mu gre namesto na ukazano slabše že na boljše. Rdečina se ne širi več, frekvenca, s katero se vrača zoprna bolečina, podobna vbodu z razbeljenim nožem, postaja čedalje daljša, bolečina pa čedalje šibkejša in bolj oddaljena.

Med tem ko s še vedno rahlo skeptičnim pričakovanjem opazujemo, kako se neprijetna bolečina in razdiralno početje virusa Varicela zoster hitro zmanjšuje (pa se še vsaj en teden ne bi smela, vsaj še en teden bi moral veselo harati po čedalje večjem delu bolnikovega hrbta), se zabavam z različnim delom, vmes pa berem zadeve, ki me zanimajo. Mimogrede – a veste, zakaj mislim, da homeopatija ni bolj razširjena? Ker potem ljudje po navodilih zdravnikov ne bi več mogli ostajati doma na dolgotrajnih bolniških … ;). Namesto, da bi si zlom zdravili en mesec, bi po preležanem vikendu lahko šli spet ven. In namesto da bi zaradi herpesa zosterja trpeli muke dva do štiri tedne, bi po treh dneh ozdraveli :).

Ob vsem tem pa se prikrade misel: zakaj se človeku zgodijo ravno te stvari, ki se mu zgodijo, in ne kakšne druge?
Zanimivo razlago sem našla na spletni strani astrologa Tima Stephensa. Kako pravi, preberite TUKAJ.

Volnate uši na orhidejah

Bojca zdravo,
Pripenjam link in sliko te grozne živali, ki nam bo vse orhideje požrla.

Lep pozdrav in en uspešen lep dan še naprej,
Greta

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Schmierl%C3%A4use#/media/File:Mealybug_PNr%C2%B00446.jpg

Zdravo, Greta,

hvala za vprašanje! Tole detektivsko delo s homeopatskimi zdravili za rastline je nadvse zabavno :).

Volnate uši so nadloga, ki se je je težko znebiti – razen s homeopatijo za rastline, seveda! Spadajo med kaparje, rečemo jim tudi volnati kaparji. Pogoste so v rastlinjakih, kjer lahko naredijo ogromno škode. Ugaja jim toplo in vlažno okolje, zato se na orhidejah počutijo odlično. Nevarne so tudi zato, ker pogosto prenašajo viruse, ki pokončajo rastlino.

Homeopatskih pripravkov za to nadlogo je več, najbolj priporočajo Chrysoperlo D6, pa tudi Cimicifugo, Coccinello in Petroleum. 4 male globule Cimicifuge C30 sem dala v kuverto in ti jo danes pošljem. Ena globula je za 8 dl vode, 4 globule imaš za 4 tretmaje, na vsaka 2 do 3 dni ponoviš škropljenje.

OPOZORILO!

Pri delu ne uporabljaš kovinskega pribora in posode.

Globul, če se le da, se ne dotikaš z rokami.

NAVODILA:
1. Potrebuješ škropilnico, volumen 1 l.

2. Škropilnica mora biti absolutno in popolnoma čista in suha.

3. Vanjo daš 1 dl vode in 1 globulo, Boljša kot voda iz vodovoda je kapnica – ampak vi imate itak filter :).

4. Počakaš, da se raztopi.

5. Temeljito pretreseš – vsaj 20 x.

6. Nato dodaš toliko vode, da imaš v škropilnici 8 dl preparata.

7. S pripravkom temeljito poškropiš napadene rastline z vseh strani.

8. Postopek ponoviš čez 2 do 3 dni, razen če volnate uši medtem niso izginile same od sebe; potem seveda ni treba več škropiti. Lahko, da bodo kar odmrle in se posušile na rastlinah. Če ne bo delovalo, bom poslala drug pripravek (ga naročila za vas). OK? :)

Lp, Bojca

Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
Zaplana 54 f, 1373 Rovte

040 325 939
bojcajanus@gmail.com
Spletna trgovina: Gajin vrt
Novi izdelki: Homeopatija za rastline
Blog: Permakultura za telebane

*  *  *  *  *        NADALJEVANJE SLEDI  *  *  *  *  *

Zakaj čebele ne pijejo več z ajdinih cvetov?

Divje čebele, živeče v gozdovih, menda nikoli ne zbolijo tako kot “domače”. Čeprav, če bi me videli letos kot jesenska burja leteti do konca njive in potem med trtami v gozd in v potok, bi razumeli, zakaj mislim, da so tako imenovane domače čebele daleč daleč od udomačenosti … Strašno so mi šle na živce; kako pa naj bi se mi zdelo, nikomur nič hudega želeč sem rila po zemlji blizu čebelnjaka. Dokler me ni opazila kakšen čebelja stražarka in se odločila, da me je treba pregnati. Še zdajle slišim tisto zoprno jezno brenčanje okoli ušes … in strah, ker nikakor ni odnehala, čeprav sva po mojem šli kakih 50 na uro. A obstajajo turbo čebele?? Kasneje so mi rekli, da je take napadalne norce lažje ubiti kot jim ubežati. Ne vem, če bi lahko, čebelice pa res ne. Pa kdo ji kaj hoče … Moji hčerki sta jo ožigosali za “attention seeker”. Mene pa za “drama queen”. In skoraj umrli od smeha. Bosta že videli :).

Med sprehodom po gozdu sem v tleh našla luknjo, iz katere so letale drobne ose. Baje divje čebele (samotarke) ne obolevajo tako kot naše. Pesticidi, bolezni, slaba prehrana, premalo medonosnih rastlin, klimatske spremembe … kaj vse uničuje čebele, sem pred skoraj dvema letoma napisala tukaj: Več kot med (More than honey).

Zelo zanimivo (za čebele pa usodno) je, da lahko rastline postanejo za čebele “neužitne”. Homeopatinja Christiane Maute je ta pojav opazila na jablani, na katero čebele kljub temu, da je imela veliko cvetov, niso šle. Dokler je ni zalila s homeopatskim pripravkom – potem se je rastlina “spremenila” in postala ponovno “privlačna” za čebele. Kako naj pa drugače to povem :). A imajo homeopatski pripravek za policaje, ki te ustavijo zaradi prekrška? Pa da malo zaliješ policaja okoli vznožja in postaneš neustavljivo in nerazložljivo simpatičen – simpatične ljudi je pa dokazano težje štrafat. Hm … :).

Isti pojav, ki ga je videla Christiane Maute na svoji jablani, sem videla letos na njivi z ajdo. Kaj je bilo narobe s to ajdo? Ne vem, samo ugibam lahko …

vir risbe: http://www.wakingtimes.com/

Najtežje je čebelam zaradi varoje, ki se je po prihodu v Slovenijo leta 1979 razširila že v čisto vsako čebeljo družino. Varojo so odkrili leta 1904 v jugovzhodni Aziji; do danes se je razširila že po vsem svetu. Kamorkoli je prišla, povzroča propad čebel. Zdravila so, a je njihova uporaba zahtevna. Z njihovo nepravilno uporabo naredi marsikateri čebelar naredi več škode kot koristi. Varoja je dolga približno 1.00 do 1.77 mm. Telo je podobno klopovemu, ima 8 nog in pripomoček, s katerim predre čebelin hitin, tako pri odrasli čebeli kot pri larvi. Je rdeče rjave barve in vidna s prostim očesom. Hitro se razmnožuje … najbolj nevarno obdobje za čebeljo družino je september in oktober, ko število čebel v panju upada, varoja pa se še vedno razmnožuje z nezmanjšano hitrostjo.

O življenju ali smrti čebelje družine odloča njena vitalnost – če je teh vampirskih zajedavcev, ki se na čebelo pripnejo kot klopi, preveč, družina podleže napadu. Od treh družin, ki so me letos preganjale, je ena že umrla. Dve sta še, a ni jasno, ali bosta zdržali do pomladi. Držim pesti … in se učim homeopatije. Če deluje za ljudi, bo tudi za čebelice.

Homeopati za čebele priporočajo Nux vomica (krepi čebele), Staphysagrio in predvsem Pulsatillo. Pulsatilla je pripravek, ki zelo ustreza vsem črednim živalim in socialnim žuželkam. Pulsatilla povrne moč v panj. Zaradi nje bo čebelja družina bolj močna, združena, enotna, in se bo lažje uprla varoji. Po zdravljenju s Pulatillo lahko uporabimo še Siliceo; ta okrepi čebelin eksoskelet, ki je zato težji zalogaj za vampirsko pršico.

Zanimiva je tudi Staphysagria, ki jo uporabljamo za odstranjevanje človeških parazitov – naglavnih uši. Odlična je za vse zunanje parazite, tudi za klope (pri psih in ovcah) in muhe, ki mučijo konje in krave (rdeče vnete oči, ki so posledica okužbe z muhami, zdravimo z Arsenicum iodatum).

Christiane Maute v svoji knjigi Homeopathy for Plants opisuje, kako je uporabila Pulsatillo za zdravljenje čebel. Čebele, ki so bile zastrupljene s pesticidi, je zdravila tako, da je uporabila jablano kot posrednika. Drevo je zalila s pripravkom iz Pulsatille in Nux vomice, najprej z enim, nato še z drugim pripravkom, ker je vedela, da se čebele rade tam pasejo. Varojo razume kot posledico zastrupljenosti čebel – oslabljene žuželke se enako kot vsa druga bitja ne morejo boriti proti škodljivcem in boleznim. Zanje velja isto kot za vsa druga bitja: bolezen ali škodljivec je le simptom, vzrok tiči v ozadju.

Lahko rešimo čebele? Verjetno ja, a le, če se bomo sposobni soočiti s pravimi vzroki za njihov propad, in si nehali zatiskati oči pred dejstvi – zastrupljeno, osiromašeno, opustošeno, monokulturno, neuravnovešeno, industrializirano okolje ni zdravo okolje, v katerem bi lahko pričakovali uspeh.

Držim pesti za naše čebelice. Nič hudega, če bom naslednjo pomlad spet malo tekla … samo, da jim uspe.