Oko zemlje (prva delavnica Kromatografija zemlje, Kranj, 13. 6. 2019)

S prijateljico Andrejo Sivec sva prejšnji četrtek, 13. 6. 2019, prvič vodili delavnico Kromatografija – oko zemlje. Tovrstnih delavnic je malo. To ne velja le za Slovenijo (mislim, da je bila najina kar prva na tem koščku zemlje), tudi drugod po svetu jih kaj dosti ni na voljo.

Med vožnjo v Kranj sva ugotavljali, kdaj sva se o kromi pogovarjali prvič. Informacijo o tej metodi sem poleti 2014 pripeljala s sabo s konference o biooglju v Oxfordu; potem sem si nekaj časa (če se ne motim, cca 2 leti – drži, Andreja?) delala utvare, da bom kromo zmogla sama; končno dobila preblisk, da bi bilo k sodelovanju pametno povabiti Andrejo, ki je univ.dipl.inž.kem.inž, in potem je trajalo še nekaj časa, da je Andreja strla oreh krome zemlje (v moje zadovoljstvo in v zmanjšanje frustracij, kakšen i**ot da sem, ker mi nikakor ne kapne, kako se jo počne …). Potem so končno nastali prvi kromatogrami zemlje, sprva nerodni, kasneje, s prakso, pa čedalje bolj čudovite povedne “fotografije” vitalnosti zemlje in komposta. In z njimi je raslo tudi najino navdušenje nad to metodo.

Končno je junija 2019 v realnost vstopila najina prva delavnica s to temo.

Oranje ledine. Nivo adrenalina je bil temu primeren. Visok :). Vsaj na začetku, a ne dolgo – dokler nama ni steklo in sva videli odzive udeleženk delavnice (prijavljenih je bilo 9, a noben od dveh pripadnikov moškega spola ni uspel priti). Najin vtis: delavnica je bila zelo uspešna. Prvič sem predavala v tandemu – bilo je super. Pravi sva skupaj :).

Triurno delavnico sva razdelili na 3 dele:

I. del: Teoretične osnove kromatografije zemlje (vodila Bojca)

II. del: Demonstrativni prikaz priprave kromatograma zemlje (vodila Andreja)

III. del: Interpretacije kromatogramov vzorcev udeležencev delavnice (vodila Andreja)

Poglejte fotografije. Na tem mestu se zahvaljujem tudi vsem udeleženkam, ki so se odločile za udeležbo na najini prvi delavnici.

P.S. Bi se tudi vi radi udeležili te delavnice ali poznate koga, ki bi ga zanimala? Pišite na bojca@gajin-vrt.com ali as@andrejasivec.si

Bojca, 1. delAndreja, 2. del

Andreja: praktični prikaz izdelave kromatograma

“Učenke” so dobile kromatograme svojih vzorcev zemlje. Kako lepo je videti očem sicer nevidno vitalnost zemlje.

P.P.S. Če ste zdaj prvič slišali za to temo, na kratko še: Kaj je kromatografska analiza zemlje?

Kromatografski pristop k analizi zemlje je drugačen od siceršnjih: je celosten oz. holističen.

Vitalnost zemlje, ali česarkoli drugega, je pojem, ki je širši in globlji od zgolj tega, iz česa je neka snov sestavljena. Je obširnejši od zgolj nivoja (koncentracije) dušika, kalija in fosforja v zemlji. In prav od njene vitalnosti je odvisno, kako žive bodo rastline, ki rastejo v njej. Od živosti rastlin, ki jih zaužijemo, pa je odvisna tudi naša vitalnost. Prav zaradi tega je kromatografija kot metoda ugotavljanja kakovosti prsti tako zelo zanimiva, saj podatki, ki jih dobimo z njo, zagotovijo vpogled, ki se zdi edini dovolj dober, če želimo s svojim vrtom oziroma prehrano vplivati na svoje zdravje in vitalnost.

Beseda kromatografija ima svoj izvor v grščini: chroma in graphein. Dobeseden prevod kromatografije bi torej bil “pisanje z barvami”. S pomočjo kapilarnega in fotografskega procesa se na okroglem filtrirnem papirju postopoma pojavijo barve in vzorci, ki nam pripovedujejo zgodbe o prisotnosti ali odsotnosti gradnikov prsti, kot sta dušik in kisik, mineralov, življenja v prsti (makro in mikroorganizmi), humusa in organskih snovi.

Slike prsti, ki nam jih pripravi kromatografija, so kvalitativne in do določene mere kvantitativne, saj nam omogočijo vpogled v to, kako prst deluje in ne le, iz česa je.

Kromatografska slika prsti, ki se na koncu postopka razvije pred našimi očmi, je kromatografski profil vzorčka zemlje. Kromatograf zemlje je vizualni prevod, kako zelo dobro se organske snovi, minerali in organizmi, ki živijo v prsti, vključujejo v proces izgradnje prsti. Videti so zelo podobno, kot šarenica naših oči, zato jim lahko rečemo kar »oko zemlje«. Kromatografi zemlje so lahko živahni, žareči; takšni nam pripovedujejo, kako zelo dinamična in živa je prst. Kromatografska slika zdrave, dinamične prsti, v kateri biva veliko mikroorganizmov ter je bogata s široko paleto mineralov in humusom, spominja na sliko žarečega sonca. Podoba že na prvi pogled posreduje vtis zdravja, vitalnosti, sreče. Izkušenemu opazovalcu pa pove tudi to, kateri sestavni elementi so v testirani prsti. Kadar pa so kromatografi bledi in upadli, nam povedo, da je zemlja, katere odsev so, bolj ali manj mrtva. Zato bi lahko rekli, da so kromatografi zemlje okna v dušo zemlje.

 

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke

Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)

Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Težke kovine, zastrupljena zemlja

V našem okolju je čedalje več težkih kovin. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje pa je, kaj lahko naredimo? Lahko se držimo za glavo, lahko zapremo oči, lahko ukrepamo. Jaz sem za slednje.

Industrija, umetna gnojila, pesticidi, odplake, so naše okolje v zadnjih desetletjih zastrupila s težkimi kovinami. Nesreče, kot je bila nedavna v vrhniškem Kemisu, stanje še poslabšajo. Težke kovine ne izginejo, akumulirajo se v tleh, od koder prehajajo v rastline, od tam pa v ljudi. Delno pronicajo skozi tla tudi v podtalnico. Tako vstopajo v prehranjevalno verigo in nas zastrupljajo. Posledic za naše zdravje in življenje se pogosto sploh ne zavedamo. Onesnaženje s težkimi kovinami ogroža kakovost zemlje, preživetje rastlin in zdravje ljudi.

Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami ima poguben vpliv na življenje mikroorganizmov in biološko raznolikost v zemlji. Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami predstavlja nevarnost za okolje in zdravje ljudi še posebej zaradi biomagnifikacije (t.j. kopičenje določenih strupenih snovi v tkivu; višje, ko je organizem v prehranski verigi, večja je v njem koncentracija strupov).

Nekateri od teh elementov so pomembni za žive organizme, drugi ne. Celo koncentracije pomembnih elementov, ki so višje od določenega nivoja, imajo pogubne posledice za zdravje, ker vplivajo na normalen metabolizem živih organizmov. Raziskave o onesnaženju s težkimi kovinami se osredotočajo na naslednje elemente: arzenik (As), kadmij (Cd), krom (Cr), živo srebro (Hg) in svinec (Pb), saj so le-ti toksične in za žive organizme ne nujne težke kovine, in na baker (Cu), nikelj (Ni) in cink (Zn), ki lahko, čeprav so pomembni za življenje organizmov, pri visokih koncentracijah povzročijo zdravstvene težave pri ljudeh ali fitotoksičnost.

Remediacija zemlje je zato nujna, a je težavna naloga, ker je bila zaradi doslej uporabljenih metod povezana z velikimi stroški. Uporaba biooglja in fitoremediacija (vezanje in odstranjevanje težkih kovin s pomočjo posejane ali posajene vegetacije) sta varni in relativno poceni okoljski tehniki, ki imata odličen potencial pri reševanju problematike onesnažene zemlje.

Na fotografiji: remediacija zemlje, obremenjene s težkimi kovinami (področje rudnika) julij 2010 – avgust 2011, s pomočjo biooglja in rastlinskega komposta.

Biooglje

Biooglje je porozen pretežno čisti ogljik, ki ga s pomočjo pirolize pridobimo iz organskih materialov. Biooglje ima značilno visoko sposobnost izmenjave kationov (CEC = cation exchange capacity) in je alkalno. Biooglje ima številne potencialne koristi za zemljo: poveča zemljino biološko aktivnost, zmanjša emisije toplogrednih plinov iz kmetijskih virov in poveča sekvestracijo ogljika v zemlji. Dodano biooglje spremeni kakovost zemlje in omogoči večji pridelek. Večkratne koristi, ki jih prinaša biooglje kot dodatek zemlji, so bile zbrane v knjigi Lehmanna in Josepha (2009), vendar je v njej malo podatkov o učinkih bioooglja na težke kovine v zemlji. Leta 2011 je bila objavljena raziskava o vlogi biooglja pri remediaciji onesnažene zemlje, s posebnim poudarkom na metaloidnem arzeniku (Beesley in ost., 2011). V zadnjih letih je bilo objavljenih še več raziskav o povezavah med bioogljem, težkimi kovinami v zemlji in vegetacijo na njej.

Mehanizem povezav med bioogljem in težkimi kovinami

Lastnosti, ki jih ima biooglje, so odvisne od več dejavnikov: vrste materiala, iz katerega pridelamo biooglje, velikosti delcev, temperature in pogojev, ki vladajo tekom pirolize. Biooglje vpliva na biorazpoložljivi del težkih kovin v zemlji in lahko zmanjša njihovo sposobnost pronicanja. Ena od lastnosti biooglja je, da ima veliko površino, zaradi česar ima veliko kapaciteto vezave težkih kovin. Površinska privlačnost težkih kovin na biooglje je bila že večkrat dokazana z uporabo elektronskega mikroskopa. Alkalnost biooglja je prav tako lahko odgovorna za manjšo razpoložljivost težkih kovin v zemlji, ki smo ji dodali biooglje. Vrednost pH biooglja narašča s temperaturo pri pirolizi. Biooglje lahko zmanjša tudi mobilnost težkih kovin, ker spremeni njihovo redoks stanje.

Raziskave o učinku biooglja na težke kovine v zemlji

Poglejmo nekaj raziskav o vplivu biooglja na zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami:

• Fellet in ost. (2011): biooglje so uporabili za remediacijo zemlje na področju rudnika, ki je bila obremenjena s številnimi težkimi kovinami. Dodano biooglje je zmanjšalo biorazpoložljivost kadmija (Cd), svinca (Pb) in cinka (Zn) in mobilnost kadmija (Cd), kroma (Cr) in svinca (Pb).
• Park in ost. (2011): biooglje, pripravljeno iz zelenega odpada, je bilo učinkovito pri zmanjševanju vseh težkih kovin, ki so jih preučevali (Cd, Pb, Cu). Po dodanem bioglju se je povečala vezava težkih kovin na organske snovi. Prav tako se je zmanjšala prisotnost Cd in Pb v vodi v zemlji.
• Uchimiya in ost. (2012a): bioglje, pripravljeno na 700 °C, je bilo bolj učinkovito pri vezavi težkih kovin. Ugotovila sta, da je Cu in Pb relativno lahko stabilizirati v zemlji, medtem ko je odziv Cd in Ni odvisen od vrste bioogjla, dodanega zemlji.
• Beesley in Marmiroli (2011): ugotovljeno je bilo zadržanje arzenika (As), kadmija (Cd) in cinka (Zn) na površini biooglja. Avtorja sta dokazala, da je bila težka kovina vezana na površje biooglja in da ta proces ni bil takoj reverzibilen.
• Namgay in ost. (2010): koncentracije Cd, As and Pb v mladih poganjkih koruze so se zmanjšale po dodajanju biooglja v zemljo.
• Beesley in ost. (2013): ugotovili so zanimivo dejstvo, da se je količina arzenika (As) v vodi v zemlji povečala po dodajanju biooglja, a se je njegov prenos v rastline zmanjšal.
• Karami in ost. (2011): dodali so biooglje v zemljo v rudnikih, obremenjeno s svincem (Pb) in bakrom (Cu). Ugotovili so, da je dodano biooglje zmanjšalo vsebnost svinca v vodi v zemlji na polovico. Ko so biooglju dodali še kompost iz zelenega rastlinskega odpada, so bile koncentracije svinca (Pb) v porah v zemlji 20-krat nižje kot v kontrolnem vzorcu.

Zaključek

S težkimi kovinami onesnažena zemlja bo po dodajanju biooglja varnejša za rastline, ki bodo zrastle v njej, in za ljudi in živali, ki bodo te rastline zaužili. Raziskave so glede tega jasne, vendar je možnosti za nadaljnje raziskave še zelo veliko. Kljub temu lahko zaključimo, da je uporaba biooglja tudi s stališča razstrupljanja zemlje pomemben dejavnik v ohranjanju in vračanju zdravja v okolje. Nadaljne raziskave potekajo v smeri kombiniranja uporabe biooglja in fitoremediacije. Tak način remediacije zemlje je najcenejši od vseh – fitoremediacija je v primerjavi s postopki odkopavanja in odvažanja zemlje veliko cenejša, stane le 5 % njihove cene. Biooglje, ki ga izberemo za razstrupljanje tal, mora biti varno, kar se tiče vsebnosti strupov (ekološko pridelano), pripravljeno na visoki temperaturi in rahlo alkalno. Biooglje, ki je že obogateno z mikroorganizmi, mikorizo, algami in glistino, bo ne le zmanjšalo možnosti, da bi težke kovine iz zemlje prešle v rastline, pač pa bo tudi pomembno pripomoglo k živosti zemlje in rasti rastlin, ki bodo zrastle na njej (primer takšnega izdelka je Biooglje kompleks blagovne znamke GroChar).

Poglejte še: Biooglje za 1000 let rodovitne prsti

Vir podatkov za članek: Use of phytoremediation and biochar to remediate heavy metal polluted soils: a review

* * *

Glive, velikani gozda

Nekateri zemeljski organizmi so neverjetno veliki, prav gromozanski.

Pod našimi nogami se razprostirajo kilometre in kilometre daleč.

To so glive.

Mreža gliv – micelij – lahko tehta stotine ton, in tvori organizem, ki velja za največjega na našem planetu Zemlji.

Glive razgrajujejo vse mrtve organizme, ki se nahajajo v zemlji. Pri tem sproščajo pomembne hranilne snovi za organizme, ki rastejo v zemlji – vključno z rastlinami.

Zahvaljujoč mreži gliv, ki leži pod površjem zemlje, rastline komunicirajo med sabo in si izmenjujejo hranilne snovi in informacije.

To sožitje med rastlinami in določenimi glivami imenujemo mikoriza.

Mikoriza je naravni zemljin internet.

Glive so izjemno pomemben del življenja v zemlji.

Na žalost pa ga hitro izgubljamo – VSAKO MINUTO izgine za 30 nogometnih igrišč rodovitne zemlje.

Pomagamo lahko tako, da zaščitimo biodiverziteto v zemlji.

Vemo, kako lahko spremenimo svet – odkrijte, kaj lahko naredite sami.

Biooglje je za mikorizne glive kot hotel s 5 zvezdicami. Biooglje kompleks GroChar je obogateno z mikoriznimi glivami in tako omogoči rastlinam najboljše pogoje za rast.

Oživite svojo prst.

Pepel na vrtu in kako ugotavljamo pH zemlje

Nisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.

Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami 

V članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.

pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.

Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.

Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . .  Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”

Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.