Tag Archive | silicea

Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

WP_20150922_004
Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).
P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:
  • Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
  • Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom.
  • Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
  • Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Čebele, paščipalec in homeopatija

Pospravila in počistila sem delovni prostor in dobila nov zagon; zlahka si predstavljam delo v pozne nočne ure … Bomo videli. Vem sicer, da me bodo spet naganjali spat, a ko me zagrabi, grizem, če se me ne pusti pri miru. In medtem ko nekje v malih možganih premetavam besede in slike za jutrišnje predavanje, berem o homeopatiji. Na forumu Nove poti v čebelarstvu sem našla misel Rudolfa Steinerja: “Homeopatija je moderna oblika alkimije.” In bila pečena še za kakšne pol ure …

Koliko zanimivega nam prihaja naproti. Včasih mi je med vsem ponujenim res zelo težko izbrati, a je baje nujno. Ker samo malo popraskati tukaj in malo načeti tam, naj ne bi vodilo nikamor; vsaj tako so nas učili. Čeprav – pod vsem je spodaj skupen vzorec, ki se sramežljivo pokaže skozi prasko tukaj in tam, vzorec, ki zaobjame ves svet, vse, kar je na njem … in vse, kar je nad njim (po Steinerju prosto življenje – energija), in iz njega prihaja sem dol (po Steinerju: inkarnirano življenje – materija). Še ena misel, ki mi je danes prišla naproti: “Ne izhaja energija iz materije, pač pa materija iz energije”.

Homeopatija v ta, materialni svet, prinese energije iz onega, visoko nad nami. S tem okrepi bitja, ki so okrepitve potrebna. Zdaj pa nazaj k bistvu – k čebelam. O dveh stvareh, ki jim zelo koristita, pri tem pa prav nič ne škodita ne njim, ne komurkoli drugemu: paščipalec in homeopatija.

Bee and Bee scorpion

Vir: http://www.beeteam.co.za/bee-scorpion.php

1. Paščipalec

Nedolgo nazaj sem slučajno slišala za čudežnega malega kvazi škorpijona. Šla sem brskat, ali res obstaja mali bojeviti vitez, plemeniti rešitelj čebel, ki z bodalom prebada varoje. Njegova prizadevnost se ne ustavi za vrati panja. Čebele rešuje tudi med njihovim letom – ko opazi na čebeli prisesano varojo, hop na čebelo, se z njo odpelje en krog, in jo kar med letom odreši nadležne varoje … Posnetek, kako paščipalec napiči vampirsko uš, je tukaj:

Posnetek: paščipalec se masti z varojo, ki je bila na čebelji zalegi.

V Slovenskem čebelarju (poglejte stran 44) so že leta 2007 pisali o njem.

Živalca je res učinkovita, a žal zdaj že zelo redka v čebeljih panjih. Nekoč sta paščipalec in čebela živela skupaj, v simbiozi. V vsaki čebelji družini je bilo paščipalcev veliko (v Indiji je še vedno tako); toliko, da so populacijo varoj držali na nizki ravni, ki za obstoj družine ni mogla biti nevarna. Med prebivalci panjev je vladalo ravnotežje. Žal je paščipalec na strupe še bolj občutljiv, kot čebela, in ga je tudi zato čedalje manj. Za njegovo izginotje krivijo tudi uporabo panjev s premičnim satjem iz pooblanega lesa, v katerem ne najde primernih kotičkov zase. Zatiranje varoje s kemičnimi sredstvi zatira tudi paščipalce, naravne zaščitnike čebel pred varojami. Strel v koleno. Rešitev je preprosta, a težko izvedljiva brez dobre volje in poguma: stran s strupi in nazaj k preverjenim rešitvam, ki nas jih uči narava. Vedno znova pridemo do istega zaključka.

2. Homeopatija za čebele

Vaikunthanath Das Kaviraj je za čebele priporočil več pripravkov:
1. Pulsatilla je alfa in omega za socialne živali, torej za vse, ki živijo v rojih, tropih, čredah. Pulsatilla prinese moč v panj. Povzroči, da panj začne delovati kot čvrsta celota, ki se je sposobna upreti napadom varoj in drugih škodljivcev in bolezni. Kaviraj je napisal: kenguruji so čredne živali; mladič je prvo leto povsem odvisen od matere. Kadar mati kengurujka umre (npr. zato, ker jo je zbil tovornjak), je njen mladič neutolažljiv, zavrača hrano in kmalu pogine od lakote in žalosti. A že 5 minut po tem, ko je mladiček dobil odmerek Pulsatille, je pričel piti in jesti, tistega, ki mu je homeopatski pripravek dal, pa sprejel za svojo krušno mater.
2. Silicea okrepi čebelji eksoskelet in tako oteži varojam delo.
3. Staphysagrio so v preteklosti uporabljali za odpravljanje naglavnih uši. Je odličen pripravek za večino zunanjih parazitov, npr. klopov pri ovcah in muh pri konjih in govedu.

Letos so čebele najprej dobile Nux vomico (preparat, ki pomaga, ko je organizem oslabljen zaradi strupov), nato še Pulsatillo. Redno smo merili število varoj. Bilo jih je čudežno malo. Upanje! :)

 

 

 

Zakaj čebele ne pijejo več z ajdinih cvetov?

Divje čebele, živeče v gozdovih, menda nikoli ne zbolijo tako kot “domače”. Čeprav, če bi me videli letos kot jesenska burja leteti do konca njive in potem med trtami v gozd in v potok, bi razumeli, zakaj mislim, da so tako imenovane domače čebele daleč daleč od udomačenosti … Strašno so mi šle na živce; kako pa naj bi se mi zdelo, nikomur nič hudega želeč sem rila po zemlji blizu čebelnjaka. Dokler me ni opazila kakšen čebelja stražarka in se odločila, da me je treba pregnati. Še zdajle slišim tisto zoprno jezno brenčanje okoli ušes … in strah, ker nikakor ni odnehala, čeprav sva po mojem šli kakih 50 na uro. A obstajajo turbo čebele?? Kasneje so mi rekli, da je take napadalne norce lažje ubiti kot jim ubežati. Ne vem, če bi lahko, čebelice pa res ne. Pa kdo ji kaj hoče … Moji hčerki sta jo ožigosali za “attention seeker”. Mene pa za “drama queen”. In skoraj umrli od smeha. Bosta že videli :).

WP_20150919_007

Med sprehodom po gozdu sem v tleh našla luknjo, iz katere so letale drobne ose. Baje divje čebele (samotarke) ne obolevajo tako kot naše. Pesticidi, bolezni, slaba prehrana, premalo medonosnih rastlin, klimatske spremembe … kaj vse uničuje čebele, sem pred skoraj dvema letoma napisala tukaj: Več kot med (More than honey).

WP_20150919_003

Zelo zanimivo (za čebele pa usodno) je, da lahko rastline postanejo za čebele “neužitne”. Homeopatinja Christiane Maute je ta pojav opazila na jablani, na katero čebele kljub temu, da je imela veliko cvetov, niso šle. Dokler je ni zalila s homeopatskim pripravkom – potem se je rastlina “spremenila” in postala ponovno “privlačna” za čebele. Kako naj pa drugače to povem :). A imajo homeopatski pripravek za policaje, ki te ustavijo zaradi prekrška? Pa da malo zaliješ policaja okoli vznožja in postaneš neustavljivo in nerazložljivo simpatičen – simpatične ljudi je pa dokazano težje štrafat. Hm … :).

Isti pojav, ki ga je videla Christiane Maute na svoji jablani, sem videla letos na njivi z ajdo. Kaj je bilo narobe s to ajdo? Ne vem, samo ugibam lahko …

vir risbe: http://www.wakingtimes.com/

Najtežje je čebelam zaradi varoje, ki se je po prihodu v Slovenijo leta 1979 razširila že v čisto vsako čebeljo družino. Varojo so odkrili leta 1904 v jugovzhodni Aziji; do danes se je razširila že po vsem svetu. Kamorkoli je prišla, povzroča propad čebel. Zdravila so, a je njihova uporaba zahtevna. Z njihovo nepravilno uporabo naredi marsikateri čebelar naredi več škode kot koristi. Varoja je dolga približno 1.00 do 1.77 mm. Telo je podobno klopovemu, ima 8 nog in pripomoček, s katerim predre čebelin hitin, tako pri odrasli čebeli kot pri larvi. Je rdeče rjave barve in vidna s prostim očesom. Hitro se razmnožuje … najbolj nevarno obdobje za čebeljo družino je september in oktober, ko število čebel v panju upada, varoja pa se še vedno razmnožuje z nezmanjšano hitrostjo.

O življenju ali smrti čebelje družine odloča njena vitalnost – če je teh vampirskih zajedavcev, ki se na čebelo pripnejo kot klopi, preveč, družina podleže napadu. Od treh družin, ki so me letos preganjale, je ena že umrla. Dve sta še, a ni jasno, ali bosta zdržali do pomladi. Držim pesti … in se učim homeopatije. Če deluje za ljudi, bo tudi za čebelice.

Homeopati za čebele priporočajo Nux vomica (krepi čebele), Staphysagrio in predvsem Pulsatillo. Pulsatilla je pripravek, ki zelo ustreza vsem črednim živalim in socialnim žuželkam. Pulsatilla povrne moč v panj. Zaradi nje bo čebelja družina bolj močna, združena, enotna, in se bo lažje uprla varoji. Po zdravljenju s Pulatillo lahko uporabimo še Siliceo; ta okrepi čebelin eksoskelet, ki je zato težji zalogaj za vampirsko pršico.

Zanimiva je tudi Staphysagria, ki jo uporabljamo za odstranjevanje človeških parazitov – naglavnih uši. Odlična je za vse zunanje parazite, tudi za klope (pri psih in ovcah) in muhe, ki mučijo konje in krave (rdeče vnete oči, ki so posledica okužbe z muhami, zdravimo z Arsenicum iodatum).

Christiane Maute v svoji knjigi Homeopathy for Plants opisuje, kako je uporabila Pulsatillo za zdravljenje čebel. Čebele, ki so bile zastrupljene s pesticidi, je zdravila tako, da je uporabila jablano kot posrednika. Drevo je zalila s pripravkom iz Pulsatille in Nux vomice, najprej z enim, nato še z drugim pripravkom, ker je vedela, da se čebele rade tam pasejo. Varojo razume kot posledico zastrupljenosti čebel – oslabljene žuželke se enako kot vsa druga bitja ne morejo boriti proti škodljivcem in boleznim. Zanje velja isto kot za vsa druga bitja: bolezen ali škodljivec je le simptom, vzrok tiči v ozadju.

WP_20150814_008

Lahko rešimo čebele? Verjetno ja, a le, če se bomo sposobni soočiti s pravimi vzroki za njihov propad, in si nehali zatiskati oči pred dejstvi – zastrupljeno, osiromašeno, opustošeno, monokulturno, neuravnovešeno, industrializirano okolje ni zdravo okolje, v katerem bi lahko pričakovali uspeh.

Držim pesti za naše čebelice. Nič hudega, če bom naslednjo pomlad spet malo tekla … samo, da jim uspe.