Search Results for: sajenje pod seno

Sajenje pod seno

Sušna leta so tudi v naši krajih vse pogostejša. Pomanjkanje padavin povzroči posledice na vrtovih in poljih – pridelek je v klasični pridelavi na področjih, kjer je prst plitka in utrujena, zelo skromen.

Sajenje pod seno je primer dobre prakse, kako lahko na naravi prijazen in preprost način pridelamo zelenjavo, ne da bi za to orali, dognojevali z umetnimi gnojili, brez hlevskega gnoja in tudi brez okopavanja in osipavanja.

krompir 3

Postopek
Jesenska priprava: travo pokosimo, pustimo, da se skoraj osuši, in jo odpeljemo na mesto, kjer nameravamo saditi in sejati. Travo kosimo, ko je zrela in je odvrgla seme. Če nimamo svojega travnika, seno kupimo – a pri tem pazimo, da v senu ni strupov (da travnika niso gnojili z gnojnico vprašljivega porekla, da ni blizu njega njiv, ki jih tretirajo s strupi …). Odlično je seno, ki ga je pred spravilom namočila nevihta. Seno enakomerno porazdelimo po površini, vsaj 0,5 m na debelo, saj se bo sčasoma posedlo.

Spomladanska priprava: enako kot jesenska, le da seno na tla položimo spomladi. Uporabimo lastno lansko seno, ali pa ga kupimo.

Spomladi, ko je čas za sajenje krompirja, ga preprosto položimo med seno in zemljo (seno privzdignemo, na tla položimo nakaljen krompir). Zemlje pred polaganjem sena ni treba pripraviti na kakšen poseben način; odstranimo le večje rastline, ki bi preprečile, da bi se seno enakomerno poleglo po tleh.

Pri metodi sajenja pod seno odpade:
• oranje,
• gnojenje,
• okopavanje,
• osipavanje in
• namakanje.

krompir

Kaj lahko sadimo naslednje leto?

Če smo seno položili že jeseni, bo do naslednjega leta seno bolj razkrojeno, kot če smo ga položili spomladi. Hitrost razkrajanja je odvisna tudi od nadmorske višine, toplote, vlage … V večini primerov je za sejanje vseh vrst zelenjave primernejše leto po sajenju krompirja, ko se seno že bolj spremeni v humus.

Na mestu, kjer je bilo predlani jeseni položeno seno, lani pa »posajen« krompir, lahko letos posejemo in posadimo: grah, solato, čebulo, fižol, koruzo, rdečo peso, por, sojo, sončnice, kumare, gomoljno zeleno …

Naslednje leto se seno na novi gredici že popolnoma spremeni v zemljo. V njej odlično rastejo korenček, pastinak, bob, blitva, česen in krompir, ki je bil posajen klasično.

Na takšen način lahko pridelujemo tudi na področjih, ki niso primerna za oranje (kamnito, nagib terena …), na področjih, na katerih je prst povsem izčrpana ali pa je bila v preteklih letih tretirana s strupi. S to metodo na preprost in učinkovit način spremenimo kos zelenice ali travnika v nov kos vrta – ne da bi si ob tem lomili hrbet s prekopavanjem :).

krompir 2

 

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta.
Če bi tudi vi radi enkrat mesečno prejeli brezplačne e-novice, pošljite naročilo na: gajin.vrt@gmail.com.

This entry was posted on 9 aprila, 2016, in .

Sajenje pod seno: buče 12.6.11

Vzgojila sem precej sadik buč patišonk in hokaido in med krompirjem, posajenim pod seno, je ostal prostor, kamor bi jih lahko potaknila. Pod senom sem raztrosila plast gnoja – idealno za buče. Problem je le, da je selitev za rastline šok in da sta gnoj in seno oba precej “zračna”; koreninska gruda bi se lahko preveč izsušila in razdrobila in v kombinaciji s selitvijo bi lahko bilo to za moje lepe patišonke usodno. Našla sem rešitev :)

Cev iz kartona (takšno za shranjevanje načrtov in plakatov)  sem razrezala na 10 cm dolge kose, vanjo nadevala namočeno zemljo in posadila sadike. Cev sem zakopala v seno – buče bodo imele tako na začetku dovolj vlage in zaščite, ko bodo pa to hotele, bodo brez težav prišle do hranil iz okolice. Da zadeva deluje, se vidi na slikah:

Sajenje pod seno: krompir 12.6.11

Dober mesec nisem pisala za blog. Zmanjkalo časa. Blog je kot dober prijatelj – če ga ne obiščeš nekaj časa, imaš slabo vest in dlje ko to traja, težje je spet navezati stike. Bo zamera? Bo slaba volja?

Zadnji mesec mi je največ časa vzelo delo na področju kuhalnikov za biooglje. Točno 1. junija sem se odločila in uredila še zadnje zadeve; čez približno 4 tedne bodo prvi kuhalniki pri meni doma. Čaka me še precej dela, ampak odločitev je padla in šele po tem sem opazila, kakšno breme je odpadlo z njo.

Zaradi tega mi je zmanjkalo časa. Postavljala sem si prioritete in vrt je bil pred blogom, pa še za tega sem imela premalo časa, ker je pred vrtom še marsikaj (npr. pisanje člankov, čeprav to lahko delam tudi ponoči). Na srečo je tale moj vrt precej trpežen in se (vsaj delno) že ureja kar sam. Pa je še toliko tega. Na primer majhen ribnik, nov kompostnik, boljši stolp za jagode (ta ideja žal ni dodelana, sadike sem komaj rešila). Da ne govorim o tem, da bi pa res rada že enkrat ležala v ležalni mreži! Madonca!

Tole je pa ratalo – krompir pod senom. A ni lep? Kako gre že tisto o krompirju in kmetu :)

Krompir pod senom: vprašanja, dileme in uspeh

Sajenje krompirja pod seno je eden od načinov, na katerega lahko hkrati “pridelamo” nov kos vrta (ne da bi za to morali kupiti prikolico zemlje), in gajbico ali dve domačega krompirja. O tem sem najprej pisala pred 9 leti in potem še večkrat. Objave na to temo, nekaj teorije, več pa o tem, kako sem se lotila sajenja pod seno in kakšni so bili rezultati, lahko preletite na tej povezavi.

Današnje fotografije je naredila gospa Vesna z Gorenjske, ki se je (na začetku mogoče malo skeptično, na koncu pa navdušeno) lotevala tega izziva. Vsake toliko mi je poslala vprašanje in fotografijo dogajanja. Takole je bilo:

  1. Zgodaj spomladi (v začetku marca) je na kos zemlje, kjer ni raslo nič omembe vrednega, naložila debelo plast sena. Čas polaganja sena izberemo glede nato, kako ogreta je že zemlja – to ni odvisno le od vremena, pač pa tudi od lege temu namenjenega prostora. Če seno položimo na mrzlo zemljo, bomo z njim v njej zadržali mraz, kar seveda ne bo dobro.

2. Zgoraj: Fotografija z dne 9. 4. 2019
Vesna: Takole je na nekaterih mestih pod senom. Bom vse obrnila in razrahljala? Bo to v redu ali moram menjati seno? Krompirja še nisem sadila.
Jaz: Ni treba menjati sena. Plesen ga razgrajuje, to je njena naloga. Seno prezračite, obrnite, lahko ga rahlo posujete s pepelom (ne dodajajte ga v velikih količinah, uporabite ga kot dodatek). Krompirju pepel ustreza, ker vsebuje kalij, pepel pa hkrati deluje tudi bazično na okolje in bo zato plesni manj. Ko boste “sadili” krompir (= polagali krompir pod seno), dodajte k vsakemu gomolju še pest ali dve Biooglja kompleks. Biooglje kompleks razkuži okolico (prepreči pretiran razrast patogenih organizmov), hkrati bo odlična hranilna podlaga za krompirjeve gomolje. 

3. Zgoraj: Fotografija z dne 2. 6. 2019
Vesna: Krompir izpod premočenega sena pogledal na plano :)

4. Zgoraj: Fotografija z dne 10. 7. 2019
Vesna: Ni slabo za prvo sajenje krompirja pod seno, kaj se vam zdi?

Jesenski česen, sajenje mladih dreves in voluhar

File:Garlic in container.jpgJesen je čas sajenja česna, čebule, okrasnih čebulic, dreves, grmovnic in vrtnic.

ČESEN

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v QR Zeliščnem aktivatorju, ki ga zaščiti pred glivicami, zbudi kalčke in pospeši ukoreninjenje. Najbolje ga je posaditi na dan za korenino. V jarke pred sajenjem natresemo Biooglje kompleks (za dovolj hranil) ali Kompost z bioogljem za presajanje UNI (če je zemlja zbita).

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadimo tako, da je zašiljeni vrh obrnjen navzgor, posajen pa naj bo cca 2,5 cm pod površino, 10 cm narazen. Stroke zasujemo z zemljo in pokrijemo z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko. Tako bo zaščiten pred mrazom, pa tudi plevel ga ne bo mogel prerasti.

Če nimamo vrta, ga lahko sadimo v posode. Pomembno je, da ima v njih primerno rodovitno prst in zagotovljeno odvodnjavanje, ker ne prenese moče.

SAJENJE DREVES (velja tudi za grmovnice) 

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer.

Pravilo jesenskega sajenja ne velja za:

  • kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone) – zanje je pomladansko sajenje (marca) obvezno. Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves
Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako
Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  4. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine. Poškodbe hitro saniramo z zalivanjem s homeopatskim pripravkom Calendula.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

File:160710 Wühlmaus.jpgVOLUHAR

Voluhar nam lahko uniči ves trud, ki ga imamo z jesenskim sajenjem okrasnih čebulic, dreves in grmovnic. Bogato nastlana zastirka je zanj topel dom, nezaščitene mlade koreninice in čebulice pa božanska hrana. Kdo bi se pritoževal ob takšni ponudbi?

A tudi za voluharja obstaja homeopatsko zdravilo: Arvicolinae. Če lahko najdemo njegove rove, v vsak rov nakapamo po 2 do 5 ml tekočine; če ne, pa tekočino razredčimo (5 ml na 10 l) in s tako pripravljeno raztopino poškropimo okolico rastlin, ki bi jih radi zaščitili pred voluharjem, lahko pa kar cel vrt ali sadovnjak. Mlado drevje lahko dodatno zaščitimo pred voluharjem takole: koreninsko balo ovijemo s kovinsko mrežo, sadilno jamo pa obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, lanolin v njej pa voluharju ne diši preveč.

 

This entry was posted on 24 septembra, 2016, in .

Končno je dovolj suho za sajenje jesenskega česna!

Končno se je zemlja toliko osušila, da se lahko lotim sajenja jesenskega česna. Najboljši čas za to je konec oktobra, v nižjih legah pa lahko tudi novembra.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v zmesi vode in Biooglja kompleks, v katerem je že polno mikroorganizmov. Če le lahko,  to naredimo na dan za korenino. Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. V jarke pred sajenjem natresemo Kompost z bioogljem za presajanje UNI.

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da bi česen, če bi ga sadili pred kakšnim tednom, z veseljem zgnil. Dodano biooglje in kompost z bioogljem po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal.

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

Na stroke razdeljene glavice česna:

IMG_2844

Namakanje česna:

IMG_2842

Česnu zelo paše med jagodami:

IMG_2825

Pred časom sem za revijo Moj mali svet napisala članek o “večnem česnu” – gre za česen, ki ga posadimo le enkrat, potem pa vzgajamo kot trajnico. Zanimiva ideja! Članek lahko preberete v članku Zelenjavni vrt, poln trajnic

Sajenje jesenskega česna

Jesen je :) A vas že kaj zebe?

Od moje zadnje objave je minilo že ohoho časa … niti to, da bi sproti odgovorila na prijazne komentarje in maile, mi ni uspelo. Bom nadoknadila, nisem pozabila. In ne, nič tragičnega, vsaj na dolgi rok, se ni zgodilo. Imela sem čistko, zunaj in znotraj, prelomno leto hitrega lesenega konja je pač bilo tole leto 2014, in se mi je krepko poznalo. Ampak zdaj je marsikaj že na novo zastavljeno. In mi se ne damo, ne? Takole, eccola, gremo malo na vrt :).

Oktobra, ko se je zemlja dobro ohladila, sem se lotila sajenja jesenskega česna. V suho prst (ne mokro). Jaz sem ga že oktobra, ker je moj vrt malo višje, sicer je pa še ves november čas. Ker je Slovenija tako zelo raznolika, za sajenje v nižjih legah seveda niti najmanj še ni prepozno.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, bo zgnil; pomagamo si lahko z dvignjenimi gredami, če imamo bolj mokro prst, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil. Zato ga najprej namočim v vodi z bioogljem, v jarke pa pred pred sajenjem natresem kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Finto z bioogljem z velikim veseljem uporablja gospa Metka z Gorenjske, ki je letos za svoj česen spet naročila biooglje in kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Tako pridna je v svojih hribih, da v šolsko trgovino Biotehniškega centra v Naklem sploh nima več časa priti pogledat svojih bivših sodelavk, z mano se pa tudi pogovori bolj po telegrafsko :) … in toliko česna, kot ga pridela z bioogljem, prej nikoli ni mogla. Sem jo že spraševala, kakšne skrivnosti še skriva, pa mi jih še ni hotela izdati :).

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da je česen z veseljem gnil. Dodani kompost po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal. Letos me čaka še akcija – kako iz težke glinene zemlje na drugem koncu Slovenije narediti rajski vrt. Bom poročala :).

Jeseni je tako ali tako smiselno na vrt dodati letošnji domači dozorel kompost – ravno sem pregledala letošnji kompostni kup, odstranila nedozorele kose, zrelega in lepo dišečega pa bom še letos vkopala v grede … če se samo spomnim, kakšna je bila prst pred nekaj leti – in kakšna je zdaj, o tem bi lahko napisala cel roman.

Glavice sem najprej previdno razdelila na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Pred sajenjem sem česnove stroke namočila v zmesi obogatenega biooglja, v katerem je že polno mikroorganizmov, in vode (na dan za korenino). Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. Pustim, da se namaka čez noč, naslednji dan pa v zemljo.

Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, ampak zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

 

Na stroke razdeljene glavice česna:

IMG_2838

IMG_2844

namakanje česna

IMG_2842

Namočeni in odcejeni česen:

IMG_2840

Takale pa je zaenkrat še glinena, težka prst na drugem koncu Slovenije:

IMG_2836

Česnu paše med jagodami, ampak najprej bo treba izboljšat zemljo:

IMG_2825

Nastelješ seno – in pridelaš zelenjavo 13.8.10

Za kakšne fenomenalne ideje izveš, če vsaj malo odpreš oči in ušesa :). Pred časom sem slučajno slišala za francoski način sajenja krompirja. Gre za sajenje krompirja pod seno. Novico sem pometla nekam v kot, za poznejše čase. Pred nekaj dnevi sem si vzela čas za brskanje in naletela na tole stran: http://www.forum-lov.org/index.php?option=com_content&task=view&id=502&Itemid=125, kjer Marko Gorše piše o tem, kako lahko lovci z veliko manj truda in stroškov pridelajo krmne rastline za divjad. Sena se ne manjka, pravi, in najlažje in z najmanj stroški se da krmne rastline pridelati v stari plasti sena. Brskala sem naprej in našla še glasilo Loške doline Obrh, v katerem Robert Baraga na straneh 28 in 29 zelo lepo in podrobno opiše ves postopek: http://www.loskadolina.si/mma_bin.php?id=2007090411290977 

Čudovita rešitev, tako preprosta in logična. Doma sem potem z veseljem oznanila, da bi rada jeseni velik kos travnika nastlala s pol metra debelo seneno odejo. Za 60 m2 novega vrta rabim torej 30 m3 sena. 30 m3 sena je pravokotnik sena s stranicami 2, 5 in 3m. Kar spoštovanja vredne cifre. Na rahlo skepso poslušalcev in vprašanje o stroških sem pobrskala po netu: bala sena stane 25 evrov. Torej? :) Mislim, da ni dvoma, kaj bom počela čez kakšen mesec ali dva..

Jesenske visoke grede ali – kako naredimo svojo zemljo

S tem, kako delamo svojo zemljo, imam že kar bogate izkušnje. Ker to počnem zadnjih nekaj let. In uspeva, vsako leto je je več, dišeče, zdrave, močne, žive prsti. Ko sem se zadeve lotila, je bilo tam, kjer je danes vrt, videti takole:

DSCI0049

Pod tenko plastjo ruše je bila debela plast laporja. Žalost. Ampak – vse se da, če se hoče. Če so lahko amazonski Indijanci naredili 2 m globoke plasti strašno rodovitne zemlje, zakaj ne bi mogla jaz ustvariti vsaj 10 ali 20 cm globoke.

Jesen je krasen čas za takšne podvige, za pripravo terena za sajenje pod senom (o tem sem pisala TUKAJ) ali za pripravo kompostne visoke grede. Kompostna pravim zato, ker se obnaša kot kompostni kup, vendar nam je čez zimo ne bo treba obračati (kot je treba to početi s pravovernim kompostom – če nimamo zeliščnega preparata po metodi Maye E. Bruce seveda ali če komposta ne pripravljamo po metodi biodinamikov).

Naredimo jo pa takole:

Idealne mere kompostnega kupa so 1 m3. Na osnovi tega sklepam, da so idealne mere visoke kompostne grede tele: pri višini 60 cm bo široka 100 in dolga 160 cm ali pa široka 80 in dolga 200 cm.

Pri pripravi kompostne visoke grede se plasti menjavajo enako kot v kompostnem kupu: star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik, izmenjaje bolj grob in bolj nežen, da ne pride do gnitja in vretja. Zelena plast je pomembna zaradi dušika, ki deluje kot aktivator procesa; če nimamo sveže pokošene trave, si lahko pomagamo tudi s staranim gnojem.

  • Prva plast: groba drenaža; ta plast je pripravljena iz vej in vejic, debelih rastlinskih stebel in podobnega.
  • Druga plast: groba zastirka iz listovke, koščkov lesa, vejic ipd.
  • Tretja plast: pokošena trava.
  • Četrta plast: natrgan karton in papir (ne bleščeč).
  • Peta plast: kompost.
  • Zadnja plast: seno, namočeno v raztopini alg (alge kelp) in melase, ki mu dodam zdrobljeno biooglje. V posodo z 10 l vode dodam 10 ml tonika iz alg kelp in majhno skodelico melase. Melaso uporabljam raje kot sladkor, ki je rafiniran in zato nima mineralov. Alge vsebujejo minerale in druga dragocena hranila, melasa pa predstavlja hitro hrano za mikroorganizme, ki zelo pospeši nihovo razmnoževanje. V senu je mikroorganizmov že povsem dovolj, le še pospešiti je treba njihovo razmnoževanje. Seno je seveda najboljše, če je eko in če je bilo pokošeno takrat, ko so trave že odvrgle svoje seme. Seno naložim v samokolnico, nato pa ga polijem z raztopino in nekajkrat obrnem, da se enakomerno namoči. Namočeno seno uporabim za zadnjo plast visoke kompostne grede, vanj pa primešam še 2 do 3 kg zdrobljenega in obogatenega biooglja, v katerem se bodo mikroorganizmi še hitreje in varneje razmnožili. Najlažje je takole: plast sena, potem posolim biooglje, pa spet plast sena …

V novo visoko gredo lahko sadim takoj, če ni že premrzlo za kaj takega (za pripravo kompostne visoke grede pa ni nikoli prepozno). Za sajenje koristno porabim stare plastične lončke. Dokler niso počeni ali polomljeni, jih le s težavo zavržem (zato se mi jih je že kar nekaj nabralo …), na novi visoki gredi pa jih lahko koristno porabim. Odrežem jim dno, nato pa jih vtaknem v zgornjo plast visoke grede (tako, da v njih ni sena) in vanje nasujem substrat (Kompost z bioogljem UNI). Ker sem veliko prihranila pri nakupu zemlje (ki mi je ni bilo treba kupit :), si lahko privoščim toliko bolj kakovostnem substrat, v katerem rastlinam ne bo manjkalo hranil. Lonček služi temu, da se substrat ne more razsuti med senom (ki je vsaj sprva še dokaj zračno), pač pa ostane lepo združen ob koreninski grudi sadike. Poleg tega lonček pomaga zadrževati vlago, ker pa je brez dna, ne bo težav z odvodnjavanjem, pa tudi mikroorganizmi in drugi pridni vrtni delavci bodo lahko svobodno potovali naokoli. 

IMG_1147

Kamne zelo rada uporabljam. Tokrat so prišli prav za ogrodje visoke grede.
In ker se bliža zima, sem staro tuš kabino porabila za zimsko visoko gredo.

IMG_1153

Od danes dalje se mi lahko reče, da sem neumen kmet 12.8.11

Zadnjič je prišla do mene mlajša hči in rekla: Mami, zakaj pa imamo mi krompir na vrtu? A ne bi bilo boljše imeti več solate? Ati pravi, da imajo njegove tete na Primorskem na vrtu solato, krompir pa na njivi.  A ni škoda prostora? Tamala je naša družinska odvetnica … :)

In sem spet lepo razložila, da imamo letos krompir na vrtu zato, ker solata ne raste pod senom, bo pa drugo leto, ko bo iz nove parcele nastal humus. V katerem bo prostor ne samo za solatko, ampak še za marsikaj drugega.

Točno pred dvema mesecema sem pisala o krompirju, ki je zrasel izpod sena: Sajenje pod seno: krompir in danes sem se lotila pobiranja pridelka. Poskus je uspel!

Pod črto sajenja pod senom lahko rečem tole:
– strošek za seme: 0,00 €. Porabila sem nakaljen krompir od lanske ozimnice, ki itak ni bil več za v lonec. Količina: cca 3 kg.
– vloženo delo: potaknit gomolje pod seno. Okopavanje: nič. Zakaj? Ker ni treba. Krompir se skoplje iz zemlje, skozi seno še ne zna plezat.
– kakovost pridelka: super. Sami lepi gomolji, nič nažrti, nič gnili, tudi četrt kile težki.
– prognoza humusa: super. Medtem, ko sem rila za krompirji, sem srečala številne mastne deževnike in nekaj primerkov slepcev. Živahno, ni kaj. Priporočam uporabo rokavic. Ne glede na to, da imam tako deževnike kot slepce za zelo koristna bitja jih (še) ne bi prijemala z golimi rokami.
– nekje sem prebrala, da je treba krompir skopat, ko začnejo rastline rumenet. Zdaj vem, zakaj: če čakaš toliko časa, da skrepenijo, ne veš več, kje je krompir!!

Od danes naprej mi lahko vsak reče, da sem neumen kmet. Ker neumen kmet ima debel krompir :)

Na krompirjevi gredi se bodo zdaj lahko razkomotile hokaido buče in patišonke:

Del pridelka (spet me je prehitela tema):