Kaolin prežene škodljivce z rastlin, gubice z obraza in madeže z zob

Za moj vrt je dovolj dobro samo tisto, kar je dobro tudi zame. Če se ne mažem s strupi in jih ne jem (čudno, kaj :), potem z njimi tudi ne bom škropila niti zalivala vrta in rastlin. Pa naj gre za zelenjavo, sadje, jagodičevje ali rožice. Ni dileme niti debate. Point.

Za Epsomsko sol mi je bilo že dolgo znano, da ni dobra samo za vrt, ampak tudi za človeka. Za Kaolin mi je začuda kapnilo šele danes. Slepa kura ali kovačeva kobila? … No ja, vseeno bolje pozno, kot nikoli.

Alergije so se mi v zadnjih nekaj letih ne-bivanja na Zaplani začele širiti: kar naenkrat sem ugotovila, da ne prenesem mete. Kar je pomenilo, da tudi večine zobnih past ne. Kar sicer ni posebna škoda, ker so večinoma tako ali tako bolj škodljive, kot koristne. S fluorom na čelu.

Problem je le v tem, da si samo s ščetko težko res dobro očistiš zobe. Danes sem poskusila kaolin: fantastično. Zobe temeljito očisti, jih nežno spolira in pusti nevtralen okus. Uporaba je zelo preprosta: zobno ščetko navlažiš z vodo, ščetine potapkaš v kaolin in začneš čistiti sekalce; kmalu se zaradi sline pasta zredči in speni tako, da si nato zlahka očistiš vse zobe, spredaj in zadaj. Da je Kaolin učinkovito in neškodljivo naravno sredstvo za čiščenje in beljenje zob so dokazali tudi v raziskavah (več o tem preberite na tej povezavi). Odstrani plak in trdovratne madeže na zobeh, ne da bi poškodoval sklenino. Problem zobovja torej zaključen.

Kaolin pa ni samo za zobe: z njim lahko pripravimo tudi odlične obrazne maske za nečisto, občutljivo, težavno kožo (npr. kožo z ogrci, rozaceo ali aknami), tako suho kot mastno.

Moja koža je primerno letom že nekoliko stanjšana in utrujena. Maska s kaolinom odstranjuje gubice in pobeli madeže – seveda sem poskusila, kaj pa!

Naredila sem si masko za zrelo kožo, ki že ima gubice:

• 2 žlici kaolina
• 1 žlica arganovega olja (namesto tega bi lahko uporabila katerokoli kakovostno hladno stiskano olje)
• po kapljicah sem dodala še malo vode, da je bilo zmes lažje enakomerno zmešati in je postala primerna za nanos na kožo

Masko sem nanesla na umito kožo obraza in vratu (predel okoli oči pustimo prost) in šla za 20 minut počivat. Potem sem jo nežno zmila s kože, pri tem opazila, da je nekaj zmesi še ostalo v posodici in si z njo namazala dlani in roki do komolcev. In šla še malo počivat. Krasno.

Koža je postala mehka, navlažena, napeta. Zdi se mi, da je bilo gubic takoj manj (recimo, da vidim prav :). Vsekakor uspešen poskus, ki ga bom še ponovila. Obrazne maske s kaolinom lahko uporabimo 2 do 3 x na teden.

Na fotografiji moji roki v maski s kaolinom. Z obrazom vas bom strašila kdaj drugič :)

Prebujena Trnuljčica (obnovljena Zeliščna spirala)

V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.

Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)

Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.

Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.

Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.

Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.

Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …

P.S. Navodila, kako jo naredimo, se pred 9 leti objavila tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/vrtnarski-dnevnik-2017/zeliscnaspirala/

 

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke

Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)

Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Verin vrt z visokimi gredami

Na fotografijah, posnetih lani, je vrt gospe Vere. Visoke grede je naredila po “reglcih”, v zadnjo plast dodala kompost in biooglje, in pridelala ogromno zdrave zelenjave, ki je kar buhtela iz okvirjev. Če bolje pogledate, boste videli, da je vrt nastal na zelenici ob hiši, torej na zemlji, ki je praviloma preveč revna in pusta, da bi v njej zelenjava dobro uspevala. Če pa jo pravilno obdelamo, nahranimo, oživimo s kompostom in bioogljem, pa lahko iz še tako slabe osnove naredimo rajski vrt. Kot ga je gospa Vera :)

Na tej povezavi imate več informacij, kako lahko (na različne načine) naredimo visoke grede. Poglejte TUKAJ.

Pepel na vrtu in kako ugotavljamo pH zemlje

Nisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.

Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami 

V članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.

pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.

Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.

Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . .  Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”

Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.

 

 

 

Paradižniki umirajo, a tudi za to obstaja rešitev.

Zadnjič sem nekje prebrala, da obolelih paradižnikov ni mogoče pozdraviti na ekološki način, pač pa je možna samo preventiva. To ne bo držalo. Homeopatski pripravki za rastline iz Gajinega vrta imajo ekološki certifikat, paradižnike pa lahko pozdravimo z njimi tudi, ko so že bolni.

Gospa Jožika iz Leskovca pri Krškem je s pomočjo homeopatije pozdravila paradižnike in odgnala polže s svojega vrta (pa ne samo ona, tudi vsi tisti vrtičkarji iz njenega kraja, ki so jo imeli priložnost vprašati za nasvet in navodila).

O svoji izkušnji mi je napisala takole:

Pozdravljena Bojca!

V letošnjem letu je pri nas velik problem paradižnik! Veliko ljudi ga je v obupu populilo z vrta zaradi krompirjeve plesni. Meni in uporabnikom homeopatskih pripravkov, pa ga je uspelo obdržati in veselo raste naprej. Mogoče komu pride prav moja izkušnja:

Ob pojavu goste nočne megle ob polni luni (5. Junij) je paradižnik čez noč zbolel, zjutraj je bil videti, kot, da ga je nekdo polil z vročo vodo. Takoj sem očistila vse prizadete liste in poganjke (ni ga ostalo veliko), pripravila NATRIUM SULPHURICUM C30 – 15 granul na 15 l vode in vse zalila (8 sadik). To sem ponovila 3 x vsako jutro, naredila 3 dni pavze in ponovno ponovila zalivanje z NATRIUM SULPHURICUM C30 še tri dni. Tudi paradižniki, ki so imeli črno steblo, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, se je bolezen posušila in pozdravila, plodovi pa so ostali zdravi in se veselo debelijo, drobni paradižnik pa že zori. Tako so ozdravili paradižnik tudi ostali, ki so upoštevali moj nasvet.

Zanimivo je tudi to, da sva z možem letos vrt poškropila 3 x s HELIX TOSTA. Rezultat: izginili so tudi črni usnjati polži, ki jejo krompir in korenje – lani so me spravili skoraj ob ves krompir, tudi o preostalih polžih ni niti sledu. V vrtu letos, kljub veliki vlagi, nisem našla še niti enega polža. Mislim, da je tu pomembna tudi dosledna uporaba (vsaj enkrat na mesec).

Imela sem primere, ko so stranke kupile Helix tosta, vendar si niso vzele časa, da bi ga uporabile in z njim poškropile, ampak so še naprej tarnale nad polži. V takem primeru pa jim žal ne moreš pomagati.

Pa, da ne boste mislila – takih primerov je kar nekaj. Izgleda, da je za nekatere še vedno najlažje kupiti strup in ga pometati po tleh in potem ta strup pojesti (groza). Polži pa se po nekaj dneh spet veselo vrnejo in kot rečete vi: ponovi vajo – polži pa tudi, pa strup v zemlji …

 

P.S. Če imate bolne paradižnike – nikoli ni prepozno za zdravljenje!

Prepozno bi bilo edino v enem primeru: če ste jih že zmetali z vrta.

Homeopatija namreč deluje tudi konec avgusta :).

Jožikinemu nasvetu bi dodala še biooglje – tega ga. Jožika ni omenila, ker ga je na vrt dodala že lani in spet letos spomladi; kdor ga ni, pa ga lahko doda kadarkoli, tudi sredi ali proti koncu rastne sezone.

Epsomska sol in dva paradižnika

Slika pove več kot 1000 besed.

Na posnetku sta dva paradižnika, posajena v povsem enako prst, do dneva enako stara, do nedavnega povsem enako negovana. V vseh pogledih kot dvojčka.

Še pred desetimi dnevi sta bila povsem enaka.

Potem je, 10 dni nazaj, tisti na levi dobil žlico Epsomske soli, raztopljene v dveh litrih vode. Tisti na desni pa ne.

Danes je med njima očitna razlika: tisti na levi je bolj zelen, močnejši in bolj zdrav.

Poglejte sami: 10-dnevni test z Epsomsko soljo in paradižnikom:

 

P.S. Epsomska sol je povsem naravna snov, magnezijev sulfat (MgSO4), ki jo lahko uporabljamo na ohoho načinov … ne le na vrtu, tudi za namakanje, ko imamo musklfiber zaradi preveč gibanja, ko nas mučijo krči v mišicah zaradi pomanjkanja magnezija. Magnezija ne potrebujejo nujno le paprike, paradižnik in vrtnice, pač pa vse vrtne rastline, prav tako močno pa tudi mi. Kako ubijemo dve muhi na mah? Najprej namakamo sebe (celo telo v kadi ali zgolj noge v lavorju), potem pa z raztopino zalijemo sadike v lončkih ali rastline na vrtu.

Biooglje – super, a le če je brez strupov in težkih kovin!

Zakaj? Ker boste sicer z njim na svoj vrt vnesli strupe in težke kovine, ki jih boste potem vi, vaši otroci in vnuki, pojedli.

Ni vseeno, iz česa biooglje je. Prav tako kot ni vseeno, iz česa je npr. gnojilo za vaš vrt – ali iz kurjekov s kurje farme, kjer piščance pitajo z nezdravo piščančjo “hitro prehrano” zelo vprašljive kakovosti, ali iz kurjekov piščancev, ki se pasejo v naravi. Ste že kdaj pomislili na to? Podatek o tem bi moral biti dostopen kupcu. Če ni, je dostikrat v ozadju nekaj zelo narobe. In nekdo ne bi rad, da bi vi vedeli za to.

Vir_ https://en.wikipedia.org/wiki/Biochar

Enako kot za biooglje velja za alge klorela, ki nase zelo močno vežejo strupe, predvsem težke kovine. Če med rastjo niso bile v čistem okolju, se že med rastjo napolnijo s strupi. Ljudje, ki jih zaužijejo z namenom, da bi se znebili težkih kovin, cilja seveda ne bodo nikoli dosegli. Ravno nasprotno, še bolj zastrupljeni bodo. Enako se bo zgodilo z zemljo, če boste vanjo dodali biooglje iz neznanih ali zastrupljenih virov. Za biooglje velja povsem enako, kot za vse snovi, ki so zelo aktivne in nase z veseljem vežejo strupe, vključno s težkimi kovinami: odlično je, če je čisto, zelo slabo, če ni. Ker boste namesto kakovosti v vrt in vase dobili strupe.

Slaba stran je ta: če v prst dodamo biooglje, ki je bilo narejeno iz vprašljivih, s strupi onesnaženih snovi, bomo v prst dodali tudi te. In ker se biooglje zelo počasi razgrajuje, bodo ostale tudi strupi z njim pri nas. naslednjih 1000 let, oziroma še dlje (odvisno od vrste težkih kovin).

Zato je tako pomembno, iz česa je bilo biooglje v prvi vrsti narejeno.

Z idejo o biooglju in kaj vse dobrega prinese, se seznanja čedalje več ljudi. To je super, a v tem se skriva tudi zanka.

Prav zaradi čedalje bolj razširjene ideje se širi krog ponudnikov. Nekateri ponujajo biooglje, pripravljeno iz biomase neznanega izvora, spet drugi iz odplak, ki jih prestrežejo čistilne naprave.

Prodajalec mora vedeti, kaj je v njegovem izdelku, pa naj gre za biooglje, za klorelo, ali za katerikoli drug izdelek, ki je lahko vir strupov, še zlasti težkih kovin (ki so izjemno nevarne, ker uničujejo živčevje, vključno z možgani). Ker je od tega neposredno odvisno zdravje zemlje in človeka.

Izdelki z bioogljem GroChar, ki jih proizvaja podjetje Carbon Gold, so zanesljivo varni. Imajo ekološki certifikat Soil Association Certificate.

Končno je dovolj suho za sajenje jesenskega česna!

Končno se je zemlja toliko osušila, da se lahko lotim sajenja jesenskega česna. Najboljši čas za to je konec oktobra, v nižjih legah pa lahko tudi novembra.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v zmesi vode in Biooglja kompleks, v katerem je že polno mikroorganizmov. Če le lahko,  to naredimo na dan za korenino. Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. V jarke pred sajenjem natresemo Kompost z bioogljem za presajanje UNI.

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da bi česen, če bi ga sadili pred kakšnim tednom, z veseljem zgnil. Dodano biooglje in kompost z bioogljem po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal.

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

Na stroke razdeljene glavice česna:

Namakanje česna:

Česnu zelo paše med jagodami:

Pred časom sem za revijo Moj mali svet napisala članek o “večnem česnu” – gre za česen, ki ga posadimo le enkrat, potem pa vzgajamo kot trajnico. Zanimiva ideja! Članek lahko preberete v članku Zelenjavni vrt, poln trajnic