Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).

P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:

• Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
• Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom.
• Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
• Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Koza Ljubica, njen vrat, in ranjak

Koze so zelo brihtne živali, včasih pa malo manj. Ljubica je bila nekaj časa na pašniku privezana, ker je sicer odpeljala svojo kozjo čredo na tuje obirat fižol. V tem času (priveza) je tako zelo vlekla za verigo (čez mejo je trava veliko bolj zelena kot doma, in oba njena kozlička to dobro vesta), da si je z vratu posnela dlako in zaplato kože, ter se odrgnila do živega. Lahko bi prišlo do okužbe, potem pa bajbaj koza Ljubica.

Za takšne poškodbe (tako pri živalih kot pri ljudeh) je odličen ranjak, namočen v olju.

Ranjak sodi v družino metuljnic. Ima rumena do rumenkasto oranžna glavičasta socvetja. Podoben je poljski in zlati detelji, a ima drugačne liste. Nabiramo ga med med junijem in septembrom. Uporabna so samo socvetja, ki še niso odcvetela in v njih ni veliko oranžno rjavih odcvetelih cvetov. Cvetne glavice posušimo na toplem in senčnem mestu. Iz njih lahko pripravimo čaj: dve čajni žlički posušenega in zdrobljenega zelišča prelijemo s skodelico vrele vode in po 10 do 15 minutah precedimo. Pijemo po dve do tri skodelice čaja na dan.

Ranjak se uporablja za hitrejše celjenje notranjih in zunanjih ran, za čiščenje ob spomladanskem postu, z grgranjem lajšamo vnetja v žrelu in ustni votlini, s pitjem poparka krepimo želodec in odpravljamo zaprtje, obnavljamo kožo in odpravljamo prve znake staranja.

Ljubico sem zamotila s kosi starega kruha. Z eno roko sem jo držala za ovratnico, z drugo pa rano najprej očistila, potem nanjo dala gazo, namočeno v ranjakovem mazilu, in nazadnje povila njen vrat s povojem. Zdravljenje se je odlično obneslo. Ranjak je res super :). V nekaj dneh bo Ljubica spet popolnoma zdrava. In niti ni tako zelo trapasta – med prevezovanjem rane je kar mirna. Gotovo ve, da ji je moje početje v korist. Pridna.

Lunino uho in homeopatija za pse

Luna bo 6. oktobra stara 9 let. Kakšnih težav ni videti in še nikoli ni bila resno bolna. K veterinarju sva hodili na cepljenja in samo enkrat na nekaj večjega – po rojstvu osmih fantov jo je dr. Drobnič na Veterinarski postaji v Ljubljani steriliziral. Takrat jo je hvalil, kako zelo je pridna, da je vse prestala brez komplikacij. Luna ga ni čisto nič pohvalila, zameril se ji je v dno duše. Kadar sva ga poslej obiskali, se mu je poskušala, 35-kilska, skriti za moje noge. V smislu, “če te jaz ne vidim, tud ti mene ne moreš, a ni tko”.

Na fotki: Luna je zelo materinska. Ni važno, kdo ali kaj: otroci, mački, papagajčki … samo da je manjše od nje in da je vsaj malo buckasto in štorasto.

Pred nekaj dnevi je začela stresati z glavo, flip flop, so se slišali uhlji, griva pa v centrifugo. Najprej se mi je zdelo čedno, potem mi je pa le prižgalo – zakaj neki to dela? Da ni kaj narobe? Psi namreč niso kot otroci, ki jih vsake toliko popade kakšno modno afnanje; psi delajo vedno vse zelo zares. Med ležanjem se je po levem ušesu rahlo praskala z zadnjo nogo. Pregledala sem ji ušesa, pa ni bilo nič videti. Očistila sem ji jih (pri psih čistimo samo tako daleč, kot lahko vidimo, s čistilnimi robčki, nikoli s palčko). Niti posebno zoprno ji ni bilo, zato se nisem več ukvarjala z zadevo; veliko stvari mine samih od sebe. Ušes Luni sicer ne čistim. Pri večini psov je zdravim, normalnim ušesom bolje dopustiti, da se urejajo sama. S čiščenjem bi le porušili naravni pH in okolje v ušesih, nič dobrega torej.

Včeraj pa ni bilo več heca. Še vedno je stresala z glavo in se praskala po ušesu, vsake toliko pa že zacvilila. Ušes si ni pustila več niti pogledat; nemirno je hodila, slabo dremala. Zadeva se je slabšala. Z ušesi ni heca, vnetje se lahko hitro poslabša in če ni zdravljeno, adijo sluh, vmes pa pes trpi hude bolečine. Preden bi jo peljala k veterinarju, sem hotela poskusit s tem, kar imam.

Na sliki: danes si že pusti pogledat v uho

Dala sem jo ležat na desni bok. Zdaj sem za to, da sem jo obdržala pri miru, potrebovala že pomoč. V boleče uho sem s pomočjo brizgalke stisnila 3 ml olja (priporočajo mandljevo, jaz sem imela še nekaj olja dr. Budwigove) in ji ga, kolikor je to le pustila, nežno zmasirala, da je olje ostalo v sluhovodu. Olje sem ji dala zato, ker bi lahko vnetje v ušesu nastalo zaradi parazitov – te pa olje poduši. Potem je dobila tri male globule Sulphurja C200. Psom se ne da dopovedat, da je treba globule stopiti pod jezikom, zato ji jih dam na majhnem koščku masla – lepo se zalepijo nanj, Luna ga pa z veseljem pomalica. Popoldne je že globoko prespala, stresanja z glavo je bilo manj, cviljenja pa sploh nič več.

Danes je sreda, zadeva gre očitno na bolje. Dobila je še eno dozo olja in Sulphurja. Bolečin očitno ni več, ker se z veseljem pusti zdravit in bi pogoltnila še kakšen košček masla, če bi le bil na voljo. Uho sem ji dodobra pregnetla, nič je ne gane. Če bo nadaljevanje v isti smeri, Lune ne bo treba peljat pokazat dr. Drobniču (me zanima, če sluti, kaj ji je bilo prihranjeno :).

P.S. O tem, kateri homeopatski pripravki so primerni za težave z ušesi pri psih, sem zbrala nekaj nasvetov:

Pulsatilla: akutno vnetje, občutljivost in pordelost, rumen izcedek. Takšnim živalim ustreza sedeti blizu odprtih oken, ne marajo zmočiti tac, ne marajo ven v dežju. So scrkljani in zahtevni.

Hepar Sulph: je primeren za razdražljive živali, ki ne marajo, da bi se kdo dotaknil vnetih ušes.

Sulphur: je priporočljiv za dolgotrajne in trdovratne težave s kožo in tudi za težave z ušesi, kadar se žival vztrajno praska ali s taco dotika ušesa.

Silicea: kadar se je v ušesu zataknil tujek, npr. plevenec (zelo nevaren je plevenec od divjega ječmena. Veliko lastnikov psov ne ve, da lahko ta na videz  majhna stvar pokonča psa. Ko se zadre v kožo med prsti, povzroči zagnojitev. Kožo lahko predre in odpotuje do pomembnih organov. Zadre se lahko v nos, uho ali oko in povzroči zagnojitev. Ima kaveljčke, zaradi katerih ga pes sam ne more odstraniti, plevenec pa se sčasoma le še globlje zadira v kožo in tkivo).

Phosphorus: za ureznine in hematome na uhlju; odličen za krvavitve.

In navodila:

• po uporabi pripravka spremljamo stanje (Luna je danes ponovno, drugič v dveh dneh, dobila Sulphur; zaenkrat bo dovolj).
• če se stanje izboljša, je to – to.
• če se najprej izboljša, potem pa poslabša, podvojimo dozo.
• če ni sprememb, uporabimo drug pripravek.

Paradižniki umirajo, a tudi za to obstaja rešitev.

Zadnjič sem nekje prebrala, da obolelih paradižnikov ni mogoče pozdraviti na ekološki način, pač pa je možna samo preventiva. To ne bo držalo. Homeopatski pripravki za rastline iz Gajinega vrta imajo ekološki certifikat, paradižnike pa lahko pozdravimo z njimi tudi, ko so že bolni.

Gospa Jožika iz Leskovca pri Krškem je s pomočjo homeopatije pozdravila paradižnike in odgnala polže s svojega vrta (pa ne samo ona, tudi vsi tisti vrtičkarji iz njenega kraja, ki so jo imeli priložnost vprašati za nasvet in navodila).

O svoji izkušnji mi je napisala takole:

Pozdravljena Bojca!

V letošnjem letu je pri nas velik problem paradižnik! Veliko ljudi ga je v obupu populilo z vrta zaradi krompirjeve plesni. Meni in uporabnikom homeopatskih pripravkov, pa ga je uspelo obdržati in veselo raste naprej. Mogoče komu pride prav moja izkušnja:

Ob pojavu goste nočne megle ob polni luni (5. Junij) je paradižnik čez noč zbolel, zjutraj je bil videti, kot, da ga je nekdo polil z vročo vodo. Takoj sem očistila vse prizadete liste in poganjke (ni ga ostalo veliko), pripravila NATRIUM SULPHURICUM C30 – 15 granul na 15 l vode in vse zalila (8 sadik). To sem ponovila 3 x vsako jutro, naredila 3 dni pavze in ponovno ponovila zalivanje z NATRIUM SULPHURICUM C30 še tri dni. Tudi paradižniki, ki so imeli črno steblo, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, se je bolezen posušila in pozdravila, plodovi pa so ostali zdravi in se veselo debelijo, drobni paradižnik pa že zori. Tako so ozdravili paradižnik tudi ostali, ki so upoštevali moj nasvet.

Zanimivo je tudi to, da sva z možem letos vrt poškropila 3 x s HELIX TOSTA. Rezultat: izginili so tudi črni usnjati polži, ki jejo krompir in korenje – lani so me spravili skoraj ob ves krompir, tudi o preostalih polžih ni niti sledu. V vrtu letos, kljub veliki vlagi, nisem našla še niti enega polža. Mislim, da je tu pomembna tudi dosledna uporaba (vsaj enkrat na mesec).

Imela sem primere, ko so stranke kupile Helix tosta, vendar si niso vzele časa, da bi ga uporabile in z njim poškropile, ampak so še naprej tarnale nad polži. V takem primeru pa jim žal ne moreš pomagati.

Pa, da ne boste mislila – takih primerov je kar nekaj. Izgleda, da je za nekatere še vedno najlažje kupiti strup in ga pometati po tleh in potem ta strup pojesti (groza). Polži pa se po nekaj dneh spet veselo vrnejo in kot rečete vi: ponovi vajo – polži pa tudi, pa strup v zemlji …

 

P.S. Če imate bolne paradižnike – nikoli ni prepozno za zdravljenje!

Prepozno bi bilo edino v enem primeru: če ste jih že zmetali z vrta.

Homeopatija namreč deluje tudi konec avgusta :).

Jožikinemu nasvetu bi dodala še biooglje – tega ga. Jožika ni omenila, ker ga je na vrt dodala že lani in spet letos spomladi; kdor ga ni, pa ga lahko doda kadarkoli, tudi sredi ali proti koncu rastne sezone.

Kapar, herpes zoster in večno vprašanje: Zakaj se mi to spet dogaja …

Vir: “Nine-banded Armadillo” by http://www.birdphotos.com – Own work. Licensed under CC BY 3.0 via Commons – https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Nine-banded_Armadillo.jpg#/media/File:Nine-banded_Armadillo.jpg

Zunaj pridno pada, znotraj pa veselo raziskujemo homeopatijo. Za kaparja na limonovih drevescih na zimskem prezimovanju smo izbrali Petroleum 30C, za herpes zoster pri homo sapiensu pa Arsenicum album 200C. Herpes zoster ali pasavec je zoprna zadeva, ki sicer ni nalezljiva, a ima lahko trajne posledice. Za bolnikom sta šele dve dozi Arsenicum album 200C (3 globule v kozarcu vode, prvič včeraj zvečer in drugič danes dopoldan), pa mu gre namesto na ukazano slabše že na boljše. Rdečina se ne širi več, frekvenca, s katero se vrača zoprna bolečina, podobna vbodu z razbeljenim nožem, postaja čedalje daljša, bolečina pa čedalje šibkejša in bolj oddaljena.

Med tem ko s še vedno rahlo skeptičnim pričakovanjem opazujemo, kako se neprijetna bolečina in razdiralno početje virusa Varicela zoster hitro zmanjšuje (pa se še vsaj en teden ne bi smela, vsaj še en teden bi moral veselo harati po čedalje večjem delu bolnikovega hrbta), se zabavam z različnim delom, vmes pa berem zadeve, ki me zanimajo. Mimogrede – a veste, zakaj mislim, da homeopatija ni bolj razširjena? Ker potem ljudje po navodilih zdravnikov ne bi več mogli ostajati doma na dolgotrajnih bolniških … ;). Namesto, da bi si zlom zdravili en mesec, bi po preležanem vikendu lahko šli spet ven. In namesto da bi zaradi herpesa zosterja trpeli muke dva do štiri tedne, bi po treh dneh ozdraveli :).

Ob vsem tem pa se prikrade misel: zakaj se človeku zgodijo ravno te stvari, ki se mu zgodijo, in ne kakšne druge?
Zanimivo razlago sem našla na spletni strani astrologa Tima Stephensa. Kako pravi, preberite TUKAJ.

Zakaj čebele ne pijejo več z ajdinih cvetov?

Divje čebele, živeče v gozdovih, menda nikoli ne zbolijo tako kot “domače”. Čeprav, če bi me videli letos kot jesenska burja leteti do konca njive in potem med trtami v gozd in v potok, bi razumeli, zakaj mislim, da so tako imenovane domače čebele daleč daleč od udomačenosti … Strašno so mi šle na živce; kako pa naj bi se mi zdelo, nikomur nič hudega želeč sem rila po zemlji blizu čebelnjaka. Dokler me ni opazila kakšen čebelja stražarka in se odločila, da me je treba pregnati. Še zdajle slišim tisto zoprno jezno brenčanje okoli ušes … in strah, ker nikakor ni odnehala, čeprav sva po mojem šli kakih 50 na uro. A obstajajo turbo čebele?? Kasneje so mi rekli, da je take napadalne norce lažje ubiti kot jim ubežati. Ne vem, če bi lahko, čebelice pa res ne. Pa kdo ji kaj hoče … Moji hčerki sta jo ožigosali za “attention seeker”. Mene pa za “drama queen”. In skoraj umrli od smeha. Bosta že videli :).

Med sprehodom po gozdu sem v tleh našla luknjo, iz katere so letale drobne ose. Baje divje čebele (samotarke) ne obolevajo tako kot naše. Pesticidi, bolezni, slaba prehrana, premalo medonosnih rastlin, klimatske spremembe … kaj vse uničuje čebele, sem pred skoraj dvema letoma napisala tukaj: Več kot med (More than honey).

Zelo zanimivo (za čebele pa usodno) je, da lahko rastline postanejo za čebele “neužitne”. Homeopatinja Christiane Maute je ta pojav opazila na jablani, na katero čebele kljub temu, da je imela veliko cvetov, niso šle. Dokler je ni zalila s homeopatskim pripravkom – potem se je rastlina “spremenila” in postala ponovno “privlačna” za čebele. Kako naj pa drugače to povem :). A imajo homeopatski pripravek za policaje, ki te ustavijo zaradi prekrška? Pa da malo zaliješ policaja okoli vznožja in postaneš neustavljivo in nerazložljivo simpatičen – simpatične ljudi je pa dokazano težje štrafat. Hm … :).

Isti pojav, ki ga je videla Christiane Maute na svoji jablani, sem videla letos na njivi z ajdo. Kaj je bilo narobe s to ajdo? Ne vem, samo ugibam lahko …

vir risbe: http://www.wakingtimes.com/

Najtežje je čebelam zaradi varoje, ki se je po prihodu v Slovenijo leta 1979 razširila že v čisto vsako čebeljo družino. Varojo so odkrili leta 1904 v jugovzhodni Aziji; do danes se je razširila že po vsem svetu. Kamorkoli je prišla, povzroča propad čebel. Zdravila so, a je njihova uporaba zahtevna. Z njihovo nepravilno uporabo naredi marsikateri čebelar naredi več škode kot koristi. Varoja je dolga približno 1.00 do 1.77 mm. Telo je podobno klopovemu, ima 8 nog in pripomoček, s katerim predre čebelin hitin, tako pri odrasli čebeli kot pri larvi. Je rdeče rjave barve in vidna s prostim očesom. Hitro se razmnožuje … najbolj nevarno obdobje za čebeljo družino je september in oktober, ko število čebel v panju upada, varoja pa se še vedno razmnožuje z nezmanjšano hitrostjo.

O življenju ali smrti čebelje družine odloča njena vitalnost – če je teh vampirskih zajedavcev, ki se na čebelo pripnejo kot klopi, preveč, družina podleže napadu. Od treh družin, ki so me letos preganjale, je ena že umrla. Dve sta še, a ni jasno, ali bosta zdržali do pomladi. Držim pesti … in se učim homeopatije. Če deluje za ljudi, bo tudi za čebelice.

Homeopati za čebele priporočajo Nux vomica (krepi čebele), Staphysagrio in predvsem Pulsatillo. Pulsatilla je pripravek, ki zelo ustreza vsem črednim živalim in socialnim žuželkam. Pulsatilla povrne moč v panj. Zaradi nje bo čebelja družina bolj močna, združena, enotna, in se bo lažje uprla varoji. Po zdravljenju s Pulatillo lahko uporabimo še Siliceo; ta okrepi čebelin eksoskelet, ki je zato težji zalogaj za vampirsko pršico.

Zanimiva je tudi Staphysagria, ki jo uporabljamo za odstranjevanje človeških parazitov – naglavnih uši. Odlična je za vse zunanje parazite, tudi za klope (pri psih in ovcah) in muhe, ki mučijo konje in krave (rdeče vnete oči, ki so posledica okužbe z muhami, zdravimo z Arsenicum iodatum).

Christiane Maute v svoji knjigi Homeopathy for Plants opisuje, kako je uporabila Pulsatillo za zdravljenje čebel. Čebele, ki so bile zastrupljene s pesticidi, je zdravila tako, da je uporabila jablano kot posrednika. Drevo je zalila s pripravkom iz Pulsatille in Nux vomice, najprej z enim, nato še z drugim pripravkom, ker je vedela, da se čebele rade tam pasejo. Varojo razume kot posledico zastrupljenosti čebel – oslabljene žuželke se enako kot vsa druga bitja ne morejo boriti proti škodljivcem in boleznim. Zanje velja isto kot za vsa druga bitja: bolezen ali škodljivec je le simptom, vzrok tiči v ozadju.

Lahko rešimo čebele? Verjetno ja, a le, če se bomo sposobni soočiti s pravimi vzroki za njihov propad, in si nehali zatiskati oči pred dejstvi – zastrupljeno, osiromašeno, opustošeno, monokulturno, neuravnovešeno, industrializirano okolje ni zdravo okolje, v katerem bi lahko pričakovali uspeh.

Držim pesti za naše čebelice. Nič hudega, če bom naslednjo pomlad spet malo tekla … samo, da jim uspe.

 

Prošnja za pomoč: imate kaj bolezni in škodljivcev?

Pravkar sva se pogovarjali s prijateljico, ki ima v (po njenem) ledeno mrzli vasi blizu Postojne idejo nasaditi leske, pa me je vprašala, kdaj je pravi čas za to … november je za te podvige boljši od pomladi, sva se strinjali. Potem sem jo prosila še, če mi lahko pove, kateri škodljivci ali bolezni jo mučijo (mislim, na njenem vrtu, da ne bo pomote :) in mi je z veseljem obljubila, da bo. Takoj se je spomnila svojih hrušk, ki sta letos zboleli. Ali je hrušev ožig ali rja, bova še ugotovili, potem pa se lotili zdravljenja.

Na spodnjih slikah: prleška hruška gospe Saše.

Hruševe rje, ki jo je napadla, sva se lotili s homeopatskim pripravkom Carbo vegetabilis C30 in Zaščitnikom dreves, ki vsebuje biooglje in ščiti drevesa in vrtnice pred glivičnimi in bakterijskimi boleznimi.

 Hruška je zbolela za hruševo rjo.Običajen nasvet v takšnem primeru je: posekajte in pobijte še vse brine, ki rastejo tam naokoli.
A ni bolje zdraviti, če se to da?

Zakaj je bolje zdraviti kot sekati bolna, namesto njih pa posaditi nova drevesa? Računica je preprosta: posekati obolelo drevo (če ni preveliko) ni tak problem, pa še nekaj drv je za doma; večjo težavo predstavlja to, da je na njegovo mesto treba posaditi nadomestno, če ne bi kmalu radi ostali brez sadovnjaka. Novo drevo stane xy evrov, pa še nekaj drugega je: plodov ne bo imelo kar takoj. Sejanci rodijo prvič po 10 letih, sadike sadnih dreves, cepljene na podlago, pa čez vsaj 3, še raje pa čez 5 let. In ves ta čas je treba čakati … Glede na vremenske šoke in čedalje več bolezni, ki se pojavljajo, pa obstaja velika verjetnost, da mlado drevo rodne dobe sploh ne bo dočakalo — Zato je odgovor preprost: bolje zdraviti, kot nadomeščati, če le drevo še ni preveč staro ali poškodovano.

 

Zdaj pa še prošnja za vas, ki berete ta blog: mi lahko prosim pošljete opise težav z boleznimi in škodljivci na vrtu (odlično bi bilo, če bi jih opremili s fotografijami)? Poiskala bom najbolj ustrezno homeopatsko rešitev in dodala navodila, kako se jih lotiti. Bo šlo? Svetovanje je brezplačno, ker mislim, da bomo od tega vsi nekaj imeli. Upam, da se strinjate :). Mnenje in/ali težave mi lahko napišete tu spodaj v komentarje, lahko pa na moj mail: bojcajanus@gmail.com.