Tag Archive | zelenjava

Verin vrt z visokimi gredami

Na fotografijah, posnetih lani, je vrt gospe Vere. Visoke grede je naredila po “reglcih”, v zadnjo plast dodala kompost in biooglje, in pridelala ogromno zdrave zelenjave, ki je kar buhtela iz okvirjev. Če bolje pogledate, boste videli, da je vrt nastal na zelenici ob hiši, torej na zemlji, ki je praviloma preveč revna in pusta, da bi v njej zelenjava dobro uspevala. Če pa jo pravilno obdelamo, nahranimo, oživimo s kompostom in bioogljem, pa lahko iz še tako slabe osnove naredimo rajski vrt. Kot ga je gospa Vera :)

Na tej povezavi imate več informacij, kako lahko (na različne načine) naredimo visoke grede. Poglejte TUKAJ.

Diabetes in permakultura – znate rešiti ta anagram?

Na predavanjih pogosto dobim naslednje vprašanje: pa se da s permakulturo preživeti? Bi lahko pridelali dovolj hrane, če bi bili prijazni do zemlje? Ne da bi bila cena za to zastrupljanje vsega okoli nas in nas samih?

Odgovor na to vprašanje je težko kratek ja ali ne. Na kratko bi bil lahko ja, ampak … hudič je kot vedno v podrobnostih.

Ja, lahko bi preživeli s permakulturo, trajnostno v skladu z naravo, okoljem, družbo in samim sabo. Ja, lahko bi. Zakaj pa potem ne? Ljudje naredimo vedno samo tisto, kar mislimo, da lahko (in to je velikokrat manj od najboljšega možnega). Pri tem, kar počnemo, nas v veliki meri vodijo hormoni (menda ženske bolj kot moške …. a z leti čedalje manj, zato je za 70 % ločitev po 50-tem letu pobuda dana s strani žene, ne moža). Vodijo nas vzgoja, kultura, v kateri smo, nagoni. Žal čedalje manj možgani (zaradi hormonskih motilcev in težkih kovin, ki uničujejo živčevje).

S permakulturo bi lahko živeli, a mislim, da je trenutno osnovni problem ta, da smo navajeni na prehrano, ki je zasnovana na žitaricah in mesu. Permakulturna kmetija je majhna, in nikoli usmerjena v intenzivno pridelavo žit, mleka ali mesa; na njej pridelajo vsega po malem, od zelenjave, mesa, jajc, mleka, do oreškov in semen. Pridelava žitaric v industrijskem kmetijstvu je intenzivna, podprta s strupi in zato draga, pridelava farmskega mesa še bolj (ker živali hranimo z žiti). Obe sta industrijski kmetijski panogi, zasnovani na nafti. In najhuje je, da nas ta prehrana vodi v bolezni, invalidnost, počasno (ali hitro) smrt. Tukaj se pa vsa romantika konča.

Od leta 1970 dalje je priporočena prehranska piramida takšna:

prehranska piramida

Vir: http://www.zzzs.si/zdravje/zdrava-prehrana.html

Priporočen krožnik za sladkornega bolnika:

Plate-model

Na sliki kruh, krompir, mleko in hruška povzročijo dvig sladkorja v krvi. Pretežni del obroka torej škodi, ne pa zdravi.
Vir: http://www.dietdoctor.com/diabetes

Uradno priporočena prehranska piramida priporoča, da pojemo od vsega največ škrobnatih ogljikovih hidratov, maščobe pa čim manj. Pri tem ne loči maščob na dobre in slabe, ampak to je drug problem. Takšno prehransko piramido so si zamislili, da bi zmanjšali tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni. In jo priporočili kot edino zdravo. Posledice? Katastrofalne: leta 1985 je bilo 30 milijonov diabetikov, leta 2011 336 milijonov, napoved za 2030 je 552 milijonov. Ob prelomu stoletja, iz 19. v 20., je bil diabetes tako redek, da ga ni bilo vredno niti jasno poimenovati. Rekli so mu “rezistenca na ogljikove hidrate” in ga zdravili s prepovedjo uživanja ogljikovih hidratov. Danes diabetikom klasična medicina, koliko vem, ogljikove hidrate priporoča. Sicer z medlim opozorilom – prehrana mora biti uravnotežena, pestra in zdrava. Kaj to pomeni? Če pa vemo, da je priporočena prehranska piramida še vedno enaka – najširša stopnička v piramidi je iz ogljikovih hidratov, testenin, riža, kruha, krompirja … Si upate reči zdravniku, da nima prav, da ga je čas povozil? Ali pa vsaj to, da je jeseni leta 2011 na Švedskem Narodni svet za zdravje in dobrobit (the National Board of Health and Welfare) sladkornim bolnikom priporočil, naj izločijo ogljikove hidrate iz svoje prehrane.

strictly-forbidden

Kuharska knjiga iz 1917 za diabetike. Vir: https://archive.org/details/diabeticcookeryr00oppeiala

Povezava med sodobnim kmetijstvom in diabetesom je direktna: z industrijskim kmetijstvom uničujemo okolje in pridelujemo s hranili revne ogljikove hidrate, zaradi katerih se redimo, si zvišujemo krvni sladkor in izčrpavamo trebušno slinavko. Redimo se v trebuhe, trebušna maščoba pa je osnovni pogoj za vnetne procese v telesu in podlaga za avtoimune bolezni. Ko trebušna slinavka opeša, se v krvi zviša nivo krvnega sladkorja, ki uničuje nežne krvne žilice in tkiva. Svojo vlogo imajo tudi trans maščobe – iz maščob so ovojnice naših celic: če niso takšne, kot bi morale biti, ne bodo delovale, skoznje bodo snovi prehajale drugače, kot bi sicer lahko in morale. Inzulin je dokaj velika molekula; skozi napačno sestavljeno, defektno celično steno ne more prenesti sladkorja. Celice postanejo rezistentne na sladkor, kar je verjetno prvi razlog, da ga je v krvi preveč. Težko je določiti, kje se vse skupaj začne, kdo je kura in kdo jajce … in kako Ariadnino nit spet naviti v klopko in priti iz labirinta na plan.

Morda pa ni tako zelo težko. Izločiti prečiščene ogljikove hidrate in vsa živila z visokim GI, prekucniti prehransko piramido in jesti hrano, ki ni bila pridelana v industrijskem kmetijstvu.

Ljudje smo del tega sveta. Dokaz? Čedalje bolj smo bolni v bolnem okolju. A kjer je pot v eno smer, je lahko tudi v drugo.

 

Kako deluje biooglje: Katkin vrt

Danes prepuščam besedo Katki, arhitektki z zelo zanimivo zgodbo, ki doma na Golteh ustvarja čaroben vrt s kuhalnikom Biočar, zastirko, dobro voljo in bioogljem:

 

Hojla, Bojca!

Se javljam za nagradni natečaj ;).

Evo, takole solato, jagode, česen … imam pa jaz na gredah, kjer je precej biooglja, ki sem ga lani pridelala že marca kar v kaminu. Težko dam fotke prej/potem, ker tistega prej ni bilo :). Ko je bilo, je bilo že z bioogljem :D.

Prvih 5 fotk je letošnjih, naslednje so pa še od lani, ko mi je res vse tako raslo, da so hodili gledat bližnji in daljni sosedje :D. Vse je v glavnem zasluga biooglja in zastirke (tudi delno po tvojem nasvetu ;). Itak lahko napišeš, da je bil tvoj blog moja prva šola permakulture. Ni pa treba napisat, da so mi konec julija (kmalu po teh fotkah) odšli vsi paradajzi :(.

(Ne, zlata Katka, ne bomo cenzurirali :). Za nagrado za ves trud pa lahko dobiš homeopatski pripravek, ki bo letos zaščitil tvoje paradajze. Prav? :)
Aha, še nekaj: krompir pod senom iz tvojega bloga – iz 15 na travo postavljenih in s senom pokritih krompirjev jih je ratalo skoraj 10 kg! Blitva je bila gromozanska, na eni hokaido sadiki je zraslo čez 20 buč, razrasla se mi je po vseh ograjah, vsaka endivija je imela okrog 1 kg (merilo je moj Crox :) … Zdaj zgleda, da se hvalim :), hočem ti le pokazati, kako je name vplival tvoj blog in na moje rastlinice tvoji nasveti (in seveda biooglje!! ;). Se zdaj čudiš, da sem te pogrešala, ko si imela svoje probleme? Res je, da sem prebrala tudi vse Holzerjeve knjige, da sem se vpisala na Gartlc, preštudirala miljavžent strani na netu itd., ampak tvoja zasluga je, da sem se sploh spravila v ta gromozanski projekt – imeti vrt. Če kdaj utegneš, si poglej na temle linku, kako je zgledal začetek s podiranjem smrek, kopanjem, premetavanjem zemlje … :) : https://photos.google.com/u/0/album/AF1QipO6uXEXd_CRAVvjIKCF2vclxjUxEu3OwBRofumQ
Če ti karkoli od tega pride prav, kar objavi kot referenco!
Lp, Katka
klikni na fotografijo, da si lahko ogledaš galerijo fotografij:
20140926_111436

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)