Namakanje semen

IMG_2022

Ne vem, če se bodo biodinamiki strinjali – upam, da se bo kdo od njih oglasil in pokomentiral – ampak mislim, da sem odkrila način, kako preseči stalno pomanjkanje časa, zaradi katerega zamudimo pravi dan za sejanje … ker meni to vedno uspe, in čeprav vem (ker sem se prepričala na lastne oči), da se zelo splača sejati/saditi/presajati itd. na dan, ki je priporočen za taka početja po setvenem koledarju Marije Thun – meni skoraj vedno zelo uspešno uspe zamuditi najugodnejše ure …

Torej, če je od tega, kdaj se seme zbudi, odvisen trenutek začetka novega življenja, si lahko pomagam tako, da seme, če že ni časa za vrt (ker je ura spet 9 zvečer in se mi tudi pod razno ne da spotikat po vrtu), zbudim z namakanjem – in to takrat, ko meni paše :).

Razlogov, zakaj namakati seme, pa je še veliko več. Doslej sem namakala zgolj nekatere, letos namakam vse po vrsti. Ker je namakanje učinkovito in ima veliko prednosti. Idejo mi je povedal Andrej, on pa jo je našel v drobni knjižici Vrtlarski trikovi iz starih vremena, ki jo je napisala Andrea Kern.

IMG_2023

Zakaj?

Namočeno seme hitreje vzklije, mladi sejančki so bolj zdravi, ker jih namakamo v tekočini, ki nanje deluje spodbudno, zaščitno in zdravilno, na ta način ločimo staro, bolno, poškodovano seme od živega, zdravega … (živo se potopi, poškodovano in prazno plava na gladini), predvsem pa prebijemo zaščito, ki jo ima seme, da ne vzkali ob nepravem času, seme pa bo lahko kalilo v enakomernih in kontroliranih pogojih, zaradi česar bo uspeh večji. Aja – na površju plava tudi zelo lahko, npr. seme solat, zato ga ne mečte kar po vrsti stran …

 

V čem namakamo in kako dolgo?

  • Gomoljasta zelenjava: voda + kravji gnoj, da se zmehča
  • Grah, fižol, redkvice: izvirska voda
  • Artičoka: voda + sladkor ali med
  • Staro seme: kvasec za kisli kruh pospeši klitje, odstrani škodljive klice, in je hkrati hrana + zaščita pred glivicami
  • Kumarice, buče, lubenice …: sirotka ali mleko (jasno, ne homogenizirano in polno antibiotikov …)
  • Metuljnice (grah, fižol, bob): namakamo v kamiličnem čaju vsaj 1 h pred setvijo (2 čajni žlički na 1 skodelico, čaj naj počaka 10 do 12 ur)
  • Čebula, por, paradižnik: baldrijan, ker pospešuje rast korenin
  • Poljska preslica: ima veliko silicijeve kisline, vanjo namočimo krompir

 

Namakanje v Humofixu:

  • kodrolistni ohrovt, hren: 15 min
  • redkev in redkvica: 30 min
  • cikorija, koper, koromač, endivija, por blitva, paprika, peteršilj, rdeča pesa, solata, paradižnik, čebula: 1 ura
  • korenje, zelena: 1,5 ure

IMG_2026

 

IMG_2121

Lump charcoal = Biochar? * Grillkohle = Biokohle? * Lesno oglje = Biooglje?

DSCI0220

This post is the first ever on my blog that has been written in three different languages – in English and Slovene by me, and in German by Jacob Geffers, who kindly translated the English text into German language (a task I could only dream of doing as well as he did :). Biochar really is like a red thread, running through different countries, cultures and languages, all over our planet Earth, so having the text about one of important topics in connection to biochar in three different languages really is great. 

Does biochar equal charcoal? The short answer is: NO.

Biochar is not the same as lump charcoal. They are very different in terms of resources, in the way they are produced, in their characteristics and in their usage and effects.

Do the have anything in common? Yes, they do, one thing: they are both made in oxygen free environment or at least in environment with very little oxygen present. That`s it.

The list of differences is much longer. Lump charcoal is „born to be burned“, while biochar is made to be added to soil as a soil amendment, to enhance soil fertility. For that purpose it is important that biochar has a certain structure, certain chemical and physical characteristics, doesn`t contain PAH, tars and toxins, doesn`t repell water but attracts and retains it, provides safe and cozy room for beneficial mycroorganisms, enhances myccorrhyzae growth … Lump charcoal is valued for its energy value, which means that the ratio between fixed versus labile carbon is important in other terms than the same ratio in biochar. Good (meaning: effective) biochar has a high fixed carbon content (so that carbon will stay in the soil for a long time), minimal tars (which are acceptable and useful in lump charcoal, which is ment to be an energy-providing product), high surface area (giving lots of space for those little microorganisms to create their homes) and high iodine number – biochar made in TLUD Biochar stove has an iodine number of 1200 mg/g (iodine number is a basic measurement used to characterize activated carbion performance; it is a measure that shows the activity level – higher number indicate a higher degree of activation). Biochar is far more porous than charcoal. Biochar`s main quality is measured by surface area/g and the amount (in other terms – absence :) of PAH, other toxines and heavy metals. Besides that, before applying it to soil, it should be inhabited by mycroorganisms. The classical production of lump charcoal is an unsustainable trade, and one of the biggest drivers of deforestation and polution, especially in developing countries. Making biochar from fragile forest can bring more envyronmental harm than good. The classical production of lump charcoal releases gases which contribute to climate change. The locally produced lump charcoal is promoted as being eco friendly, but the fact is that it can be polluting and wasteful (100 kg of wood for 15 or 20 kg of charrcoal). Lump charcoal is usually produced at lower temperatures and therefore contains a higher volatile energy content, which is needed because lump charcoal is used as a source of energy, but because of that and because od condensation at the end of the gassification process it also contains PAH. Good biochar is made above 500 °C – these temperatures remove much of the volatile contents like creosote. A simple test is to smell the product – biochar doesn`t smell of burnt material, lump charcoal does. Commercial charcoal products are often petroleum-based (these of course have nothing to do in your garden soil). Lump charcoal is made of wood, usually from very dense, hard, tough woods, while biochar can be made from weedy plant biomass such as straw, hay, cornstalks, seed husks, etc. Biochar, made from these materials can be very easily crumbled into dust and small particles and therefore have larger micropores to soak up water and supply microbial habitat. Adding lump charcoal might bring some improvements in time for certain plants – but the results are uncertain. Are you willing to take that risk? I suppose not, especially if you are trying to grow healthy, organic vegetables and fruits … And besides all that, biochar should come from a waste material and be produced in a sustainable, environmentally friendly manner, with high quality emission handling systems.

There are already standards set for making and using biochar. Lump charcoal doesn`t reach these standards. Therefore it should not be named or used as biochar.

Anyone promoting biochar should be aware of differences between lump charcoal and biochar, and know how and where to apply it. People tend to search for easy way out, but half truths and instant solutions bring nothing but harm. Biochar is still in its infants stage (not just here, in Slovenia) and it is of great importance what is happening during that stage. I think it is important to explain about the potential pitfalls as well and try to prevent biochar from getting a bad reputation, which might easily happen if not following some basic values. As Bill Mollison said: If the way to the goal is bad, then the goal itself turns bad as well. Biochar brings so many amazing benefits that it would be a shame to put a dark spot on its name just because of premature and misleading infos.

I would like to thank „biochar people“ from LinkedIn for sharing their knowledge about the topic of this blog with me: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

Ist Biokohle (Biochar) das selbe wie Grillkohle? Die kurze Antwort ist: NEIN. 
Biokohle ist nicht das selbe wie Grill(holz)kohle. Sie unterscheiden sich in ihren möglichen Ausgangsstoffen, der Art und Weise ihrer Hergestellung, in ihren Eigenschaften, in ihrer Nutzung wie auch in ihren Effekten.Haben diese beiden Arten Kohle etwas gemeinsam? Ja, sie werden beide in Abwesenheit oder wenigstens beinahe sauerstofffreier Umgebung hergestellt. Aber das ist auch schon alles.

Die Liste der Unterschiede ist weit länger. Grillkohle wird zu dem Zweck hergestellt verbrannt zu werden während Biokohle dafür Hergestellt wird als Zusatzstoff in den Boden eingebracht zu werden um seine Fruchtbarkeit langfristig zu steigern. Zu diesem Zweck ist es wichtig dass Biokohle über eine bestimmte Struktur wie auch bestimmte chemische und physikalische Eigenschaften verfügt. Sie enthält keine oder nur geringe Mengen PAKs, Teer oder toxische Substanzen, sie speichert Wasser und gibt es auch wieder frei. Biokohle bietet bodenbürtigen Bakterien einen Lebensraum und verbessert das Wachstum von Mycorrhizzapilzen wodurch das Wachstum der Pflanzen gefördert wird. Grillkohle wird wegen ihres hohen Energiegehaltes geschätzt, weshalb  das Verhältnis zwischen stabilem und instabilem Kohlenstoff eine andere Bedeutung hat als bei Biokohle. Gute (=effektive) Biokohle hat einen hohen Gehalt an stabil fixierten Kohlenstoff (damit sie für einen langen Zeitraum im Boden verweilen kann), minimale Teergehalte (welche in Grillkohle akzeptabel sind, da Grillkohle zur Bereitstellung von Energie dient), eine große spezifische Oberfläche (die den vielen kleinen Mikroorganismen einen Lebensraum bietet) und einen hohen Iod-Adsorptionswert – Biokohle die in einem TLUD Stove Hergestellt wurde hat einen Iodin-Adsorptionswert von etwa 1200mg/g (Iod-Adsorption ist eine Kenngröße für die Charakterisierung der Aktivität von Aktivkohle, hohe Werte bedeuten einen hohen Grad der aktivität beziehungsweise einen hohen Anteil an feinporen). Biochar hat eine viel höhere Porosität als Grillkohle, ihre Qualität wird zusätzlich anhand ihrer spezifischen Oberfläche in cm2/g und ihren Gehalt (bzw. der Abwesenheit) von PAKs, anderen toxischen Substanzen und Schwermetallen gemessen. Außerdem sollte Biokohle vor ihrem Einsatz von Mikroorganismen bevölkert sein. Die klassische Herstellung von Grillkohle ist besonders in Entwicklungsländern in großen Maßstab Verursacher der Entwaldung und von Umweltschäden und kann deshalb nicht als Nachhaltig gesehen werden. Die Herstellung von Biochar mit empfindlichen Ökosystemen als Ressource schadet der Umwelt mehr als mit Biochar wieder gut gemacht werden kann. Bei der klassischen Herstellung von Grillkohle werden Gase freigesetzt, die den Klimawandel antreiben. Lokal hergestellte Grillkohle wird gern als umweltfreundlich beworben, tatsächlich aber werden ebenfalls klimarelevante Gase freigesetzt und für 15-20kg Grillkohle etwa 100kg Holz verbraucht. Grillkohle wird normalerweise bei geringeren Temperaturen hergestellt und enthält einen höheren Anteil an instabilem Kohlenstoff, der bei der Energieerzeugung nicht problematisch ist, bei Biokohle aber bedeutet instabiler Kohlenstoff eine geringere Stabilität im Boden.

Gute Biokohle wird bei einer Temperatur von ungefähr 500°C hergestellt – bei diesen Temperaturen werden flüchtige Stoffe wie Kresole entfernt.  Ein einfacher Test um die Qualität einer Kohle zu bestimmen ist daran zu riechen. Biochar riecht nicht nach verbranntem Material, Grillkohle tut dies. Grillkohle wird aus Holz hergestellt, Biochar kann ebenso aus krautigem Ausgangsmaterial (zB. Stroh, Heu, Samenhüllen,…) hergestellt werden. Biokohle die aus diesen Ausgangsstoffen hergestellt wurde kann leicht in Staub und kleine Stückchen zerkleinert werden und eignet sich deshalb gut um sie als Bodenverbesserer einzusetzen. Dem Boden Grillkohle unterzumischen kann gewisse Verbesserungen bewirken, das Ergebnis ist aber unbestimmt. Wollen Sie dieses Risiko eingehen? Wenn Sie gesunde und ökologisch hochwertiges Obst und Gemüse züchten wollen sicher nicht. Biochar sollte in nachhaltiger Weise mit geringen Emissionen und im besten Fall aus erneuerbaren Ressourcen hergestellt werden.     

Es gibt bereits Standards für die Herstellung und den Einsatz von Biokohle die von Grillkohle meist nicht erfüllt werden. Deshalb sollte Grillkohle nicht als Biokohle bezeichnet oder verwendet werden.

Jeder der für den Einsatz von Biokohle vorantreiben will sollte sich des Unterschieds zwischen Grillkohle und Biochar bewusst sein und wissen wie und wo sie eingesetzt werden kann. Viele tendieren dazu sich unvollständig zu informieren, aber halbe Wahrheiten und schnelle Lösungen bringen meist mehr Schaden als Gewinn. Biokohle ist noch in ihren Kinderschuhen (nicht nur hier, in Slovenien) und es ist von großer Wichtigkeit was in dieser Phase passiert. Ich denke es ist auch wichtig auf die potenziellen Fallen hinzuweisen und zu versuchen Biokohle vor negativer Presse zu schützen, was leicht passieren kann wenn nicht einige Grundlagen beachtet werden. Wie Bill Mollison sagt: Wenn der Weg zum Ziel schlecht ist, dann ist das Ergebnis schlecht. Biokohle kann so viele positive Effekte bringen dass es eine Schande wäre sie in einem schlechten Licht erscheinen zu lassen, nur aufgrund unreifer und irreführender Informationen.

Je biooglje enako lesnemu oglju? Odgovor je na kratko: NE.

Biooglje ni enako lesnemu oglju iz različnih razlogov. Biooglje in lesno oglje sta glede na način nastanka, glede na svoje lastnosti in glede na učinek in način uporabe dve popolnoma različni stvari.

Imata kaj skupnega? Ja, eno stvar: oba sta narejena v okolju z nič ali zelo malo kisika. To je to.

Seznam razlik je veliko daljši. Lesno oglje je narejeno za to, da gori, medtem ko se biooglje uporablja kot dodatek prsti, ki poveča njeno rodovitnost. Zato mora imeti biooglje določeno strukturo, določene kemijske in fizikalne lastnosti, ne sme vsebovati kancerogenih PAH, tarov in strupov, ne sme odbijati vode pač pa jo privlačiti in zadrževati, ter zagotavljati varno in udobno okolje koristnim mikroorganizmom, pospeševati mikorizo … Lesno oglje je cenjeno zaradi svoje energijske vrednosti, ki jo zagotavlja razmerje med fiksnim (manj) in spremenljivim (več) ogljikom v njem. To razmerje je pri biooglju pomembno na drugačen način, ravno obratno. Dobro (se pravi učinkovito) biooglje ima visok delež fiksnega ogljika (zaradi česar bo lahko ostalo v zemlji dolgo časa), minimalno količino tarov (ki so sicer povsem sprejemljivi in celo zaželeni v lesnem oglju, ker gre za izdelek, ki je vir energije), veliko površino (ki zagotavlja veliko prostora malim organizmom, ki si v njem ustvarijo svoj dom) in visoko ionsko število (ki nam sporoča podatek, kako zelo je določen material sposoben nase vezati druge snovi – biooglje, proizvedeno v Biočar kuhalniku ima zelo visoko ionsko število – 1200 mg/g). Biooglje je veliko bolj porozno in krhko kot lesno oglje. Njegovo kakovost merimo z razmerjem med površino/g in vsebnostjo (z drugimi besedami: odsotnostjo) PAH, drugih strupov in težkih kovin. Poleg tega moramo vanj, preden ga dodamo prsti, naseliti koristne mikroorganizme. Lesno oglje je zaradi svoje gorljivosti običajno hidrofobično, torej odbija vodo (kar je seveda nezaželeno, če gre za dodatek prsti). Klasična proizvodnja lesnega oglja sprošča toplogredne pline. Lokalno proizvedeno oglje je lahko za okolje zelo obremenilno, pa tudi potratno (če iz 100 kg lesa proizvedemo le 15 do 20 kg oglja). Lesno oglje je običajno proizvedeno pri nižjih temperaturah, zaradi česar vsebuje hlapljive sestavine – kar je seveda odlično, če gre za izdelek, ki je vir energije. Dobro biooglje je proizvedeno pri temperaturah nad 500 °C – pri teh temperaturah se odstrani večina hlapljivih sestavin, na primer kreozot, pa tudi PAH v tako proizvedenem oglju ne bomo našli. Preprost test, s katerim preverimo vsebnost teh snovi je, da izdelek povohamo – biooglje ne sme smrdeti po zažganem. Še slabši so seveda komercialni izdelki (npr. briketi), ki so pogosto zasnovani na nafti – vsekakor nekaj, kar nima kaj iskati v vrtni prsti. Lesno oglje je pripravljeno iz lesa, pogosto trdega, medtem ko biooglje lahko naredimo iz katerekoli suhe odpadne biomase: seno, plevel, slama, koruzna stebla in storži … Biooglje pripravljeno iz teh materialov je zelo lahko zdrobiti v prah ali majhne delce (kar je pomembno, ker na ta način povečamo njegovo površino) in ima zato več in večje pore, ki zadržujejo vlago in priskrbijo dom mikroorganizmom. Lesno oglje vsebuje kancerogene PAH, ki nastanejo zaradi kondenzacije na koncu procesa uplinjanja, pa tudi zaradi nižjih temperatur pri proizvodnji. Dodajanje lesnega oglja v prst sčasoma lahko prinese določene prednosti rastlinam, ki rastejo v tej prsti – vendar so rezultati negotovi. Smo pripravljeni tvegati? Mislim, da ne, še zlasti, če želimo vzgojiti ekološko zelenjavo in sadje. Poleg tega se mi zdi pomembno tudi to, da je biooglje pridelano na trajnosten način, iz odpadnih materialov, na okolju prijazen način s strogim nadzorom nad emisijami oziroma njihovo takojšno koristno porabo (kot je to primer v preprostih TLUD kuhalnikih in pečeh ali sodobnih pečeh za pirolizo).

Tudi v EU že obstajajo standardi za pripravo in uporabo biooglja. Lesno ooglje teh standardov ne dosega. To je še dodaten razlog za razlikovanje med obema produktoma.

V času, ko se biooglje čedalje bolj uveljavlja, bi se morali dobro zavedati razlik med bioogljem in lesnim ogljem, vedeti kako in kje ju je mogoče uporabiti. Ljudje smo (pre)hitri, ko iščemo preproste in hitre rešitve. Polresnice in instantne rešitve lahko prinesejo veliko škode. Biooglje je še vedno v svoji otroški fazi (ne le v Sloveniji), in zelo pomembno je, kaj se v tem času dogaja. Mislim, da je pomembno, da se razjasnijo potencialni nesporazumi in da se prepreči, da bi biooglje zaradi tega dobilo slab sloves, kar se lahko hitro in zelo lahko zgodi. Kot je rekel Bill Mollison: Če je pot do cilja slaba, bo slab tudi cilj. Biooglje prinaša toliko čudovitih priložnosti, da bi bilo škoda nepazljivo in prehitro širiti premalo premišljene informacije, ki bi mu lahko škodile.

Za pomoč pri zbiranju informacij pri pripravi prispevka bi se rada zahvalila strokovnjakom za biooglje, ki so z mano nesebično delili svoje znanje in mnenje: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

Končno elektrika :)

Včeraj smo končno (vsaj za nekaj ur, potem je zadeva spet mrknila :) po skoraj dveh tednih dobili elektriko … Iz previdnosti, ker je omrežje še vedno začasno, sem se zadržala in nisem prižgala vsega možnega, ampak samo najbolj nujno – med drugim tudi pralni stroj :). Hiša je bila spet polna luči in ne le romantične svetlobe sveč, ki ni dovolj, da se ne bi noge vsake toliko boleče seznanile z vogalom omare ali zidu. Z velikim užitkom sem si privoščila TV, ki ga sicer ne gledam, ni časa, niti posebne potrebe, zdaj je bil pa tak užitek preklapljat programe, pogledat dnevnik … in planirala, da bom vso noč uživala v tem razkošju, poslušala glasbo, pisala, urejala papirje, fotografije, na, potem je pa vse skupaj spet crknilo :).

V vasi je pred gasilskim domom parkiran gasilski tovornjak z napisom Feuerwerk, na začetku vasi stoji velik agregat z nemškim napisom. Jasno je, da je do konca še dolga pot, gozdovi so zelo poškodovani, za hišo leži polomljen daljnovod.

Ampak – za vogalom nas že čaka pomlad :). Hvala vsem za potrpežljivost in vzpodbudne besede. Žal je marsikateri mail z vprašanjem ali naročilom ostal neodgovorjen, zdaj bom vsem nadoknadila. V nekaj dneh dobim novo pošiljko kompostov za vzgojo sadik in presajanje in biooglje, tokrat poleg tulcev z 1 kg Biooglja kompleks že tudi večje (20 kg) vreče. Nič še ni prepozno za vzgojo sadik: za sejanje paprike in paradižnika bo pravi dan 24.2.2014 (pravi biodinamičarka Tatjana iz Zgornjih Bitenj, ki ji povsem zaupam).

Začenja se tudi sezona predavanj, v naslednjih tednih jih bo kar nekaj:

18.2.2014 ob 9.00: Knjižnica Šmarje pri Jelšah, predavanje za Univerzo za tretje življenjsko obdobje,
21.2.2014 ob 18.00: predavanje na ženskem večeru v Restavraciji Pridigar v Vuzenici
27.2.2014 ob 18.00: Knjižnica Radlje ob Dravi
5., 12., 19. in 26. marec 2014 ob 17.00: Biotehniški center Naklo, enomesečni tečaj Permakulturni vrt

Breza pred hišo – najprej jo je zlomilo, potem pa še izruvalo.

IMG_1926

Čez vrt je padlo drevo.

IMG_1924

IMG_1919

IMG_1918

IMG_1917

IMG_1915

IMG_1913

Mlad fant s traktorjem je v nedeljo zoral pot v gozd za električarje in mimogrede še z naše ceste odstranil plast žleda in ledu, debelega do pol metra … kar tako, ker je pač videl, da ne zmoremo sami. Njemu se je to zdelo samoumevno, meni je pa rešil cel kup problemov in skrbi. Ne bom pozabila :)

IMG_1912

IMG_1911

Glaze ice * Žled

Freezing rain is destroying forest; branches and trees are falling under weight of glaze ice. An old birch was knocked over at neighbors and showed bottom of its roots, and only a few hours later the one in front of our house fell down as well. Some mini lakes appeared out of nowhere behind the house: small lakes of water gathered on top of frozen snow. Rain, that was falling all day, now turned into something between snow and rain. Everything is covered with ice. It is very dangerous to walk in the woods now, and it isn’t very wise to walk around the house either because of falling branches and trees. There is no electricity, roads are blocked, full of trunks and branches … Generator is switched on every now and then, just to afford at least little electricity … House is full of candles and their gentle light at night. You can hear bangs when trees break from outside all the time; first the sound of falling ice and snow and the the sound of wood breaking … I hope that all this will end soon. I`ve met a friend Uroš when the first snow came – said we need snow, has to be, covers the earth, protects life in it and provides much neede moist in springtime. And the glaze ice? What good does it do? Allready caused so much damage … and it`s still not over yet. Žled uničuje gozd; pod težo ledu padajo veje in drevesa. Stara breza pri sosedih se je prevrnila in pokazala dno korenin, in le nekaj ur za njo se je zrušila še naša domača, tik pred hišo. Za hišo je mini Cerkniško jezero: na zmrznjeni gladini snega se zbirajo majhna jezerca vode. Dež, ki je padal ves dan in se nato spremenil v ledeni oklep, je v mraku prešel v pol sneg, pol dež. V gozdu je smrtno nevarno, še okoli hiše ni preveč pametno iti na sprehod zaradi padajočih vej in loma dreves. Ni elektrike, ceste so neprevozne, polne debel in vej … Vsake toliko priklopimo generator, da si privoščimo vsaj malo elektrike … Hiša je polna sveč in njihove nežne svetlobe ponoči. Okoli hiše kar naprej poka, najprej se usuje plaz zmrznjenega ledu in snega, ki se sprožita z upognjenih dreves, potem pa lom lesa, in padec vej ali celega drevesa … Upam, da bo kmalu konec. Pred dnevi, ko je končno zapadel sneg, sem srečala prijatelja Uroša (se boš kaj oglasil na tale blog? :) – mi reče, kaj jamraš, saj veš kaj je sneg – beraški gnoj. Pa žled? Ogromno škode je povzročil … in še ni konec.

That used to be our road … ;) * To je bila naša cesta … ;)

IMG_1885

Now it looks like that … * Zdaj je videti takole …

zaplana cesta 2

zaplana cesta 1

IMG_1873

 

IMG_1875

IMG_1876

IMG_1878

IMG_1880

IMG_1882

 

IMG_1886

IMG_1887

IMG_1888

Novo: izdelki z bioogljem v Celju in v Levcu

IMG_1804

Zunaj je sneg in mraz, po drugi strani pa je končno prišel februar, še malo pa bo pomlad :). Treba se bo lotiti dela na vrtu, že zdaj pa lahko delamo načrte.

Kompost z bioogljem in obogateno biooglje lahko od sedaj kupite tudi v Celju in Levcu:

Cvetličarna MB in darilni butik, Bernarda Kotnik

MERCATOR TRGOVSKI CENTER LEVEC
Levec 71a
3301 Petrovče
T: 03 5453 110
MERCATOR CENTER CELJE
Opekarniška cesta 9
3000 Celje
T: 03 5416 860

Zemljevid: http://www.mb-cvetlicarna.si/kje-smo.html#sthash.tefXlxuT.dpuf

Še vedno pa izdelke lahko naročite tudi v spletni trgovini Gajin vrt

ali kupite na naslednjih prodajnih mestih.

Caterpillar`s dreams … * Goseničine sanje …

Do you still remember the story of the metamorphosis of the caterpillar into a butterfly from school? It goes like this: a caterpillar overeats insatiably, making lots of damage by doing so, until it`s finally all stuffed and fat; then it calms down, hangs itself from a twig and forms a chrysalis. Several weeks or months later the chrysalis finally cracks and a butterfly appears from within – a beautiful creature, totally different from the glutenous, fat and ugly caterpillar. The process is called metamorphosis (Greek μεταμόρφωσις, “transformation, transforming”,[1] from μετα- (meta-), “change” + μορφή (morphe), “form”). There is something going on within the chrysalis during those still weeks and months, but not what we were taught at school. We were told that within this time, the caterpillar is slowly and gradually changing into a butterfly. Nope, that is not the case, the real truth is much more fantastic and rather hard to believe. And not even known for long, the newest data were published only in 2002.

The first part of the story, about the caterpillar who calms down and forms a chrysalis, is accurate … but after that … strange things start to occur in a sleeping caterpillar. New, never seen before cells start to appear in the caterpillar. Scientists named them „imaginal cells“. There are only a few of them at first and the caterpillar`s immune system recognises them as intruders, so it attacks and destroys them. But there are more and more of them and the caterpilllar`s immune system is finally beaten – the imaginal cells win. They start to unite into clusters, forming new tissues, organs … Caterpillar`s cells eventually dissolve into an unrecognizable mass, which the new, imaginal cells, feed on. Finally, a totally new creature is created – a butterfly. Transformation is completed, chrysalis cracks and a butterfly disentangles out of it. Scientists found out that butterfly`s genome is completely different from catterpillar`s, these two are two completely different creatures. Butterfly’s genome sleeps deep down in caterpillar, until the right moment emerges, so he can wake up. It has been so since archaic evolutionary times.

The new butterfly still has some of caterpillars memories – but only of times shortly before the metamorphosis. More distant memories are lost forever.

A butterfly was a symbol of rebirth and resurrection to ancient Greeks; they named butterfly and soul with the same word: psyche. Butterfly presented soul for Aztecs as well, and Irishmen think that white butterflies are souls of dead children.

Perhaps the story of metamorphosis and imaginal cells could apply to people as well. The story of developing through metamorphosis from pest to soul. The story of cells, emerging from nowhere, with unstoppable will to develop into a new creature.

That`s it about caterpillars and butterflies. I will remember this story next time I`ll be chasing away the Large White from my cabbage :).

Se še spomnite iz šole zgodbe o preobrazbi gosenice v metulja? Takole gre: gosenica se nenasitno nažira in pri tem dela škodo, dokler se končno vsa nažrta in debela ne umiri, obvisi z vejice in zabubi. Ko po nekaj tednih ali mesecih kokon končno poči, se iz njega izvije metulj – bitje tako drugačno od požrešne, debele in grde gosenice, da je to težko dojemljivo. Procesu se reče popolna preobrazba ali metamorfoza (grško μεταμόρφωσις: μετα- (meta-) – sprememba + μορφή (morfe) – oblika ). Kaj se v resnici dogaja v zapredku v tednih ali mesecih, ko v kokonu poteka metamorfoza? Sklepali bi, da se gosenica v tem času postopoma spreminja v metulja. Nak, ne drži, resnica je veliko bolj fantastična, na meji še predstavljivega. In niti ne dolgo znana, dognanja so objavili šele leta 2002.

Prvi del zgodbe o goseničini preobrazbi drži: gosenica se umiri in zabubi. A potem je vse drugače … v speči gosenici se začnejo dogajati čudne stvari. V njej se iz nič začnejo pojavljati čudne celice, znanstveniki so jih poimenovali „imaginal cells“ (namišljene celice). Sprva jih je le nekaj, goseničin imunski sistem prepozna vsiljivce in jih uniči. Potem jih nastaja čedalje več, čedalje hitreje, goseničin imunski sistem jih še vedno napada in uničuje, a se celice ne dajo. Končno jih je toliko, da se začnejo združevati v skupke, tvoriti nova tkiva, organe … Celice, iz katerih je nekoč bila sestavljena gosenica, se razpustijo v neprepoznavno gmoto, s katero se hranijo celice, iz katerih nastaja novo bitje – metulj. Končno je preobrazba dokončana, buba poči in iz nje se izvije metulj. Znanstveniki so ugotovili, da je metuljev genom povsem različen od goseničinega, torej gre za dve popolnoma različni bitji. Metuljev genom spi v gosenici, dokler ne napoči trenutek, ko se lahko in mora zbuditi. Tako je že od pradavnih evolucijskih časov. V bubo gre eno, iz njega povsem drugo bitje … fantastična zgodba.

Del goseničinega spomina se ohrani v metulju – a le na čase ne dolgo pred začetkom metamorfoze. Bolj oddaljeni spomini so izgubljeni za vedno.

Antičnim Grkom je metulj predstavljal simbol ponovnega rojstva in vstajenja; za metulja in dušo so imeli isto besedo: psiha. Za Azteke je bil metulj simbol duše, ki se je osvobodila telesa, Irci v belih metuljih vidijo duše umrlih otrok.

Morda bi lahko zgodba o metamorfozi in imaginalnih celicah veljala tudi za ljudi. O preobrazbi iz škodljivca v dušo. O celicah, ki se pojavijo od nikoder, z neustavljivo voljo, da se razvijejo v novo bitje.

Toliko o gosenicah in metuljih. Na to zgodbo se bom spomnila, ko bom naslednjič preganjala kapusovega belina z zelja :).

Easter Island * Velikonočni otok

I first heard about mysterious Easter Island, lost in the Pacific ocean, when I was 12. At that time I enjoyed reading Thor Heyerdahl`s books about his voyages with Kon Tiki, a raft made of balsa wood. He wanted to prove that the first settlers of Easter Island came from South America. He seemed to have some trouble with proving his theory, but I had no problem with that :). At 12, I have been reading enthusiastically about his voyages and gladly sank into the sea of adventures, research and travelling …Several years later I began to look at Easter Island from another point of view – I saw it as a minimized version of our planet, from which we would not be able to escape if we would have destroyed it, just like the unfortunate inhabitants of the Easter island couldn`t have. I wrote a chapter about that theme in my book Permaculture garden. A month ago a friend told me about a book titled The Enigmas of Easter Island, written by two New Zealand scientists, ecologists and archaeologists, John Flenley and Paul Bahn. I was curious about the book and ordered it at ebay.

The authors see the Easter Island as a smaller version of what is going on on our planet and I was glad when I found that in the book  – because that is something I have an affinity with. The book is no boring scientific work although it does contain lots of valuable knowledge and data and it is obvious that lots of work has been put into it. It is hard to put it down, because it reads like an exciting novel. The book is rich with descriptions of history of the island, its flora and fauna, explanations of probable historical events, of archaeological discoveries, describing ways of life of islanders, their religion and culture, making of statues, etc. I found the last chapter particularly amusing; it contains some practical instructions about how and when is the best way and time to visit the island, what to take with you etc. (from appropriate footwear to sunglasses :) … I really wished that I could go there :).

In short, that book is full of surprises, of pleasant and not so very pleasant ones. The end of civilization can be presented with a mathematical model and drawn as a diagram. And behind the curves within the coordinate system … you can sense the suffering of people who led themselves into a catastrophe. They ate the last bird egg, they destroyed friendship, they cut down last tree, they were slain in mutual fights and both vengefully and rashly turned over the statues (if it weren`t a tragedy, I could find that amusing …). I already wrote about this theme on my blog – click HERE. It is hard to understand, what urges people into self-destruction – but the island is still gorgeous, and so is our planet :).

There are some other very insulated islands in the Pacific Ocean, just like Easter Island is, that the Polynesians settled. But not all of them shared the same tragic fate. The authors of the book described the possible causes for different outcomes – why in equal backgrounds (insulated island), with analogous conditions and possibilities, with analogous groups of humans, the final outcome was completely different. Possible explanations include the facts that because of smaller communities and greater connection between its members, the possibility for an agreement is greater and the salvage of problems more possible, with slighter possibility of developing hostile groups within the community. The ability to reach an agreement within the community is of high importance, the ability to choose the smaller evil over the greater one. We could call this the ability of temporary disposal of enjoyment – something, which isn`t a frequent occurrence in contemporary instant society. Inhabitants of another island decided to exterminate pigs, because they were damaging the environment. By doing that they also had to give up eating meat – but they consciously choose the smaller evil over the greater one. The islanders kept their number down because they knew they shouldn`t overpopulate their island. For that they also use quite drastic measures, etc.

The Easter island inhabitants didn`t succeed in preserving their island and culture, but they managed to achieve something else … according to John Flenley the Easter Island is probably the only place on Earth where rabbits got extinct before they could overpopulate their envyronment (which is something quite amazing). The first rabbits were brought to Easter Island in 1866. The last one has been eaten in 1911. And there were no more bunnies since then on Easter Island – of all the possible places on Earth … :)

Za skrivnostni Velikonočni otok, izgubljen v Tihem oceanu, sem prvič izvedela, ko sem pri 12 letih navdušeno brala knjige Thora Heyerdahla, ki je s svojim Kon Tikijem, krhkim splavom iz trsja, poskušal dokazati teorijo, da so prvi na Velikonočni otok prišli prebivalci Južne Amerike. Pri tem menda ni bil preveč uspešen in je kakšno od dejstev, ki se ni skladalo z njegovo sliko, kar malo po svoje priredil. Pri 12-ih mi je bilo za dokazljivost njegovih teorij več ali manj popolnoma vseeno – navdušeno sem ga brala in se potopila v morje pustolovščin, raziskovanj in potovanj …Leta kasneje sem Velikonočni otok dojela z drugega vidika – kot pomanjšano različico našega planeta, s katerega se, če ga bomo uničili, prav tako kot nesrečniki z Velikonočnega otoka, ne bomo imeli kam umakniti. Tej temi sem posvetila eno od poglavij v knjigi Permakulturni vrt. Pred kakšnim mesecem sem od prijatelja izvedela za  knjigo  dveh novozelandskih znanstvenikov, ekologov in arheologov, Johna Flenleya in Paula Bahna: Skrivnosti Velikonočnega otoka (The Enigmas of Easter Island) in jo naročila preko ebaya.

Avtorja Velikonočni otok vidita kot pomanjšano različico našega planeta – nekaj, kar mi je blizu. Knjiga je napisana res odlično, da jo je težko odložiti, sploh ne kot dolgočasno znanstveno raziskovalno delo, pač pa kot napet roman. Bogata je z opisi zgodovine otoka,  njegove flore in favne, razlagami verjetnega dogajanja, arheoloških odkritij, načina življenja otočanov, njihove vere in kulture, izdelovanja kipov, itd. Še posebej zabavno se mi zdi, da so na koncu knjige še praktična navodila, kako se pripraviti na pot tja, kdaj iti, kaj vzeti s sabo (od primerne obutve do sončnih očal :), kje se da na otoku bivati, kakšni so lokalni prebivalci … Bi kar šla :).

Skratka, knjiga polna presenečenj. Prijetnih in manj prijetnih. Zaton civilizacije se da predstaviti in napovedati z matematičnim modelom in narisat z grafom. Krivulje v koordinatnem sistemu … za katerimi je trpljenje ljudi, ki so si svojo usodo ukrojili sami. Pojedli zadnje ptičje jajce, uničili prijateljstvo, posekali zadnje drevo, se v medsebojnih spopadih pobili in maščevalno in brezglavo prekopicevali nasprotnikove kipe (če ne bi bilo tako tragično, bi se mi zdelo komično). O tej temi sem že pisala – TUKAJ. Težko je dojeti, kaj žene ljudi v samouničenje in zakaj se ne morejo ustaviti – ampak otok je še vedno prelep, in prav tak je naš planet :).

Podobnih, močno izoliranih tihomorskih otokov, ki so jih naselili Polinezijci, je še nekaj. Pa niso vsi doživeli podobne usode kot Velikonočni otok. Avtorja v knjigi razmišljata o možnih vzrokih za različne izide – zakaj v enakih okoljih (izoliran otok), s podobnimi pogoji in možnostmi, z podobnimi skupinami ljudi, popolnoma drugačen končni rezultat. Propad naj bi bil manj verjeten, če so skupnosti manjše, ker je povezanost večja, več je možnosti za dogovor in rešitev težav, manj pa za to, da bi se skupnost razdelila v več skupin in posledično spopadla. Pomembna je odločitev skupnosti, sposobnost dogovarjanja, izbira manjšega zla, da se prepreči večje. Temu lahko rečemo tudi odlaganje užitka – nekaj, kar v sodobni instantni družbi ni več pogost pojav. Na enem od otokov so prebivalci načrtno iztrebili prašiče, ker so ti v okolju povzročili preveč škode. Zaradi tega so se morali odreči mesu, a so ohranili okolje. Pazili so, da se število ljudi ni povečalo in pri tem uporabljali tudi zelo drastične ukrepe, itd.

Prebivalcem Velikonočnega otoka tukaj ni uspelo … Jim pa je nekaj drugega: John Flenley pravi, da je Velikonočni otok verjetno edini kraj na Zemlji, kjer so na novo naseljeni zajci izumrli prej, kot so se uspeli namnožiti in zavzeti prostor (kar je skrajno neverjeten dogodek :). Prve zajčke so na otok pripeljali leta 1866. Zadnjega je leta 1911 pojedel eden od otočanov, in poslej zajčkov na Velikonočnem otoku ni več. Pa prav na Velikonočnem otoku, od vseh krajev na zemlji … :)


IMG_1732

IMG_1733

This entry was posted on januar 15, 2014, in Uncategorized. 1 komentar