Sajenje jesenskega česna

Jesen je :) A vas že kaj zebe?

Od moje zadnje objave je minilo že ohoho časa … niti to, da bi sproti odgovorila na prijazne komentarje in maile, mi ni uspelo. Bom nadoknadila, nisem pozabila. In ne, nič tragičnega, vsaj na dolgi rok, se ni zgodilo. Imela sem čistko, zunaj in znotraj, prelomno leto hitrega lesenega konja je pač bilo tole leto 2014, in se mi je krepko poznalo. Ampak zdaj je marsikaj že na novo zastavljeno. In mi se ne damo, ne? Takole, eccola, gremo malo na vrt :).

Oktobra, ko se je zemlja dobro ohladila, sem se lotila sajenja jesenskega česna. V suho prst (ne mokro). Jaz sem ga že oktobra, ker je moj vrt malo višje, sicer je pa še ves november čas. Ker je Slovenija tako zelo raznolika, za sajenje v nižjih legah seveda niti najmanj še ni prepozno.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, bo zgnil; pomagamo si lahko z dvignjenimi gredami, če imamo bolj mokro prst, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil. Zato ga najprej namočim v vodi z bioogljem, v jarke pa pred pred sajenjem natresem kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Finto z bioogljem z velikim veseljem uporablja gospa Metka z Gorenjske, ki je letos za svoj česen spet naročila biooglje in kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Tako pridna je v svojih hribih, da v šolsko trgovino Biotehniškega centra v Naklem sploh nima več časa priti pogledat svojih bivših sodelavk, z mano se pa tudi pogovori bolj po telegrafsko :) … in toliko česna, kot ga pridela z bioogljem, prej nikoli ni mogla. Sem jo že spraševala, kakšne skrivnosti še skriva, pa mi jih še ni hotela izdati :).

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da je česen z veseljem gnil. Dodani kompost po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal. Letos me čaka še akcija – kako iz težke glinene zemlje na drugem koncu Slovenije narediti rajski vrt. Bom poročala :).

Jeseni je tako ali tako smiselno na vrt dodati letošnji domači dozorel kompost – ravno sem pregledala letošnji kompostni kup, odstranila nedozorele kose, zrelega in lepo dišečega pa bom še letos vkopala v grede … če se samo spomnim, kakšna je bila prst pred nekaj leti – in kakšna je zdaj, o tem bi lahko napisala cel roman.

Glavice sem najprej previdno razdelila na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Pred sajenjem sem česnove stroke namočila v zmesi obogatenega biooglja, v katerem je že polno mikroorganizmov, in vode (na dan za korenino). Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. Pustim, da se namaka čez noč, naslednji dan pa v zemljo.

Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, ampak zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

 

Na stroke razdeljene glavice česna:

IMG_2838

IMG_2844

namakanje česna

IMG_2842

Namočeni in odcejeni česen:

IMG_2840

Takale pa je zaenkrat še glinena, težka prst na drugem koncu Slovenije:

IMG_2836

Česnu paše med jagodami, ampak najprej bo treba izboljšat zemljo:

IMG_2825

Kakšno zvezo ima solata, ki gre v cvet, z dejstvom, da nas je že 7 milijard?

IMG_2241

Na fotografiji: cvetoči bob (za razliko od tistih pri solati sem nad njegovimi cvetki navdušena – a niso čudoviti :)

Lani sem pozabila na lončnico, vrsto kaktusa, in jo do pozne jeseni pustila na terasi. Presenetila me je s cvetom, ki še vedno ni odcvetel – po več kot pol leta … in v zadnjem mesecu še z mladiko … Zdelo se mi je čudno, kako da se je rastlina v mačehovsko slabih pogojih odločila za reprodukcijo – a ni kaj takega prihranjeno za čase obilja in razkošja? Na srečo imam hči, ki jo zanimajo podobne stvari kot njeno mamo, že precej ve in zna uporabljati možgane – pa me je razsvetlila, da je reprodukcija najbolj osnovna nujnost – pomembnejša celo od ohranitve posameznika …

Povezava med cvetočo solato in preobljudenostjo zemlje je mogoče na prvi pogled hecna, vendar … Solata, pa špinača tudi na primer, gresta v cvet, če ju sejemo (pre)pozno – sredi poletja na primer, ko je vroče, njima pa to ne ustreza, ker se obe rastlini bolje počutita v hladnejših, pomladanskih mesecih. Cvetenje praviloma povezujemo z zadovoljstvom – srečne rože lepo cvetijo. Kako torej, da se solata in špinača za cvetenje odločata takrat, ko se ne počutita najbolje? Odgovor je preprost – ker se bojita propada v zanju neugodnih pogojih, zato vse svoje sile usmerita v reprodukcijo, da bi lahko svoje gene prenesli na potomce, in poskrbeli, da vrsta kot taka ne bi izumrla.

Enako velja za ljudi. Zato nas je že več kot 7 milijard (kako raste svetovna populacija, lahko pogledate tukaj: World population clock). In rešitev? Enako kot pri solati. Ne bo je strah propada in ne bo šla v cvet, če jo bomo sejali dovolj zgodaj, če pa kasneje, pa senčili, ali jo poflancali v gozdni vrt … in ljudje? Če bodo imeli človeka dostojno življenje, dom, čisto in kvalitetno vodo in hrano, možnost izobrazbe, priložnost za razvoj, za samopotrjevanje, za ustvarjanje, druženje, kulturo, mir …

Rešitev za solato in za ljudi je enaka in enako preprosta – oboji potrebujejo zgolj boljše pogoje za življenje.

Pa ne mi rečt, da se ne da :)

This entry was posted on junij 12, 2014, in Uncategorized. 1 komentar

Najboljši način za hujšanje – The best way to lose weight

IMG_2163

A vam povem … :).

Moja prijateljica Mateja me je zadnjič nadrla, naj vendar pokažem svojo vitko novo postavo in se neham skrivat v široke jope, razvlečene majice in domačo trenirko (ostanek iz starih časov – mi je dala mislit :) in me vprašala, kako mi je uspelo – ker bi tudi ona rada spet dobila svojo postavo nazaj.

V pol leta sem skoraj nevede izgubila kakšnih 15 kil; sploh nisem hote hujšala. Dobila sem mišice, telo ima zadovoljiv tonus (ampak bomo še delali na tem – spoznala sem človeka, ki že 15 let dela Tibetanske vaje; me je pripravljen učit in spodbujat, da se jih lotim … – dovolj je, da ga vidim, pa vem, da delujejo. O tej temi obljubim, da bom še pisala). In celulit je šel stran, ne bi verjela, če ne bi videla. Kar je super in zame očitno edina možna metoda, ker sem, odkar pomnim, vsakič, ko sem hotela shujšat, na koncu pristala še s kakšno kilo več.

Ne, nisem bila bolestno debela, niti grozno debela ne. Pač kile, ki so se nabrale zarad sedenja, zarad preveč dela in premalo spanja, zarad “crkljanja” (ki to dejansko ni, ampak je nekaj drugega) s prigrizki pred TV-jem opolnoči, zarad nezadovoljstva in žalosti, ker nisem vedela, kako naj se soočim z in potem lotim nečesa zame zelo pomembnega …

Ne, nisem shujšala, ker bi bila bolna, da ne bo pomote. Shujšat sem hotela že kakšnih 10 let, ampak mi doslej ni uspelo. Bolj ko sem lezla v zrela srednja leta, bolj sem se tolažila – hja, verjetno zdaj, ko se metabolizem upočasnjuje, ko tudi hormoni niso več, kot so bili, verjetno je zdaj pa že kar samoumevno, da imam nekaj kil odveč. Konec koncev malo zaloge ne škodi …

… lepa tolažba :). In popolna laž.

Zdaj pa, je šlo, in kile vem, da ne bodo prišle več nazaj. Skrivnosti ni, nobenih čudežnih super foods ni treba jesti. Poanta je zgolj v tem, da zakapiramo, kako telo in psiha delujeta. In jima damo prav (tudi če vedno pa čisto vsega res ne dojamemo :), jima sledimo in ju podpiramo v tem, kar je njuno naravno stanje: ravnovesje, veselje do življenja in vsega, kar je okoli nas. Kar je, konec koncev, permakultura.

Za človeka veljajo enaka pravila kot za naravo: narava vedno, ampak res VEDNO, teži k ravnovesju in življenju. Ja? Ne verjamete? Samo da vas spomnim – a vas kaj jezi zemlja, ki se nabere med tlakovci, potem pa v njej zraste travica? Tako, živ dokaz, da narava vedno poišče pot. Samo priložnost mora dobiti – enako velja za človeško telo in psiho. Takoj, ko zasluti, ko s kančkom očesa opazi priložnost, obet, možnost, da se lahko stanje popravi, da lahko oživi, ozdravi, si znova povrne ravnovesje, bodo tako narava kot človeško telo in psiha priložnost zagrabili z vsemi štirimi. Proces deluje kot domine – ko prekucnemo prve, se sproži proces, ki je neustavljiv. Bistveno je, da se znebimo strupov – tako na fizičnem kot na čustvenem nivoju.

OK, tole so pravila igre :)

1. dovolj spanja (da se telo lahko regenerira, vključno z jetri, možgani pa predelajo, kar pač imajo na sporedu)

2. razstrupljanje (ker strupi obremenjujejo telo, poleg tega pa jih telo mora izolirati, zato v njem zastajajo snovi, ni pretoka, ni veselja …)

3. zdravo črevesje, redna prebava (nujno, sicer se samozastrupljamo; tukaj je zanimiv članek o direktni povezavi med sestavo črevesne flore in debelostjo – How Gut Bacteria Help Make Us Fat and Thin)

4. notranji organi (vsi so povezani, odvisni drug od drugega; ključna centra sta črevesje in jetra)

5. gibanje, gibanje, gibanje … (na zraku, v gozdu, na vrtu, na soncu … v stiku z naravo in njeno življensko silo; samo začeti je težko, potem ne boste mogli nehati :). Ideje za vrt na permakulturni način najdete tukaj: Na vrtu in Praktična permakultura)

6. prehrana z veliko organskimi  minerali (preprosta, veliko dušene, kuhane, pečene zelenjave (vsaj 70 % … surova obremenjuje črevesje, zato naj je bo manj; malo sadja, nič sladkorja)

7. čista voda (saj se tudi perilo ne pere s sokom, ne?)

8. kaj radi delate? – ali: veselje do življenja (mislim, da je popolnoma jasno, zakaj je to pomembno – a se greste tolažit s čipsom, ko ste srečni?)

9. stran s čustvenimi vampirji, stran z nerešljivimi odnosi, procesi, situacijami (ker žalost zastruplja, hitro postara in redi)

10. Bojca time ( ……… time – na črtico napišite svoje ime :) – ja, ne pozabit na to. Čas, ki ni namenjen za delo, takšno ali drugačno, ampak samo zame. Na primer, ko ležim v ležalni mreži, napeti med hrasti in samo gledam v nebo med mladim listjem. Nirvana.

Človek lahko začne kjerkoli, ni nujno treba, da pri številki ena. Vsaka točka predstavlja niz domin, ampak ti nizi se med sabo prepletajo, in prej ali slej se vsi srečajo. Hitreje bo šlo, če hkrati sprožimo domine na začetku večih nizov, nikakor pa ni treba vseh takoj. Se ne da, in bodo frustracije, to pa ni v skladu s permakulturo. OK?

 

IMG_2159

What makes people happy? / Kaj osrečuje ljudi?

IMG_2159

Kaj te osreči? Veš, kaj je to? O tem je nujno treba razmišljat, preprosto zato, ker je biti srečen osnovna človekova potreba … in ena od treh neodtujljivih človekovih pravic, poleg pravice do življenja in svobode. Masaji iz Kenije nimajo vodovoda, stranišč in elektrike, njihov letni dohodek pa je 300 dolarjev. Stene svojih domov obložijo z „ometom“ iz kravjekov, ker vonj tako pripravljene stenske obloge odganja leve. In vendar s svojim življenjem niso prav nič manj zadovoljni kot 400 najbogatejših Američanov s Forbesove lestvice najbogatejših – pa čeprav slednji živijo v 300 m2 velikih stanovanjih, okrašenih z vitražnim steklom, francoskimi okni, kuhinjskimi pulti iz apnenca, savnami, vinskimi kletmi, in plavalnimi bazeni olimpijske velikosti. Trditev je vzeta iz “Beyond Money: Toward an Economy of Well-Being,” razprave, ki sta jo pripravila psihologa Ed Diener in Martin E. P. Seligman. Na lestvici od 1 do 7, pri čemer je 1 „izjemno nezadovoljen“, 7 pa „izjemno zadovoljen“, so tako Masaji, Inuiti s severa Grenlandije in najbogatejši Američani – vsi dosegli enako oceno: 5,8.

Vprašanje za razmislek: „Kaj torej osrečuje človeka?“ Kaj osreči tebe?

——————————————————————————————————————————————————————————————-

What makes you happy? Do you know what that is? Don`t you ever forget to think about that … because happiness is the most profound human need … and one of three unalienable human rights, besides life and liberty. The Maasai people of Kenya don’t have running water, toilets, or electricity, and their per capita income is $ 300 a year. They use cattle dung as plaster in building their homes because the scent helps repel lions, which dislike it, from venturing too close. And yet they are as happy with their lives as Forbes’ magazine’s “400 richest Americans” are with theirs — even though the latter may live in 10,000-square-foot palaces with stained glass windows, French patio doors, limestone kitchen counter tops, spas, wine cellars, and Olympic-sized swimming pools.

This assertion comes from “Beyond Money: Toward an Economy of Well-Being,” a report done by psychologists Ed Diener and Martin E. P. Seligman. On a scale of 1 to 7, where 1 is “extremely dissatisfied,” 4 is “neutral,” and 7 means “extremely satisfied,” the Maasai, the Inuit of northern Greenland, and the wealthiest Americans all scored 5.8.

Some food for thought: „So, what does make people happy?“ What makes you happy?

Source: http://www.freewillastrology.com/horoscopes/sagittarius.html

 

Namakanje semen

IMG_2022

Ne vem, če se bodo biodinamiki strinjali – upam, da se bo kdo od njih oglasil in pokomentiral – ampak mislim, da sem odkrila način, kako preseči stalno pomanjkanje časa, zaradi katerega zamudimo pravi dan za sejanje … ker meni to vedno uspe, in čeprav vem (ker sem se prepričala na lastne oči), da se zelo splača sejati/saditi/presajati itd. na dan, ki je priporočen za taka početja po setvenem koledarju Marije Thun – meni skoraj vedno zelo uspešno uspe zamuditi najugodnejše ure …

Torej, če je od tega, kdaj se seme zbudi, odvisen trenutek začetka novega življenja, si lahko pomagam tako, da seme, če že ni časa za vrt (ker je ura spet 9 zvečer in se mi tudi pod razno ne da spotikat po vrtu), zbudim z namakanjem – in to takrat, ko meni paše :).

Razlogov, zakaj namakati seme, pa je še veliko več. Doslej sem namakala zgolj nekatere, letos namakam vse po vrsti. Ker je namakanje učinkovito in ima veliko prednosti. Idejo mi je povedal Andrej, on pa jo je našel v drobni knjižici Vrtlarski trikovi iz starih vremena, ki jo je napisala Andrea Kern.

IMG_2023

Zakaj?

Namočeno seme hitreje vzklije, mladi sejančki so bolj zdravi, ker jih namakamo v tekočini, ki nanje deluje spodbudno, zaščitno in zdravilno, na ta način ločimo staro, bolno, poškodovano seme od živega, zdravega … (živo se potopi, poškodovano in prazno plava na gladini), predvsem pa prebijemo zaščito, ki jo ima seme, da ne vzkali ob nepravem času, seme pa bo lahko kalilo v enakomernih in kontroliranih pogojih, zaradi česar bo uspeh večji. Aja – na površju plava tudi zelo lahko, npr. seme solat, zato ga ne mečte kar po vrsti stran …

 

V čem namakamo in kako dolgo?

  • Gomoljasta zelenjava: voda + kravji gnoj, da se zmehča
  • Grah, fižol, redkvice: izvirska voda
  • Artičoka: voda + sladkor ali med
  • Staro seme: kvasec za kisli kruh pospeši klitje, odstrani škodljive klice, in je hkrati hrana + zaščita pred glivicami
  • Kumarice, buče, lubenice …: sirotka ali mleko (jasno, ne homogenizirano in polno antibiotikov …)
  • Metuljnice (grah, fižol, bob): namakamo v kamiličnem čaju vsaj 1 h pred setvijo (2 čajni žlički na 1 skodelico, čaj naj počaka 10 do 12 ur)
  • Čebula, por, paradižnik: baldrijan, ker pospešuje rast korenin
  • Poljska preslica: ima veliko silicijeve kisline, vanjo namočimo krompir

 

Namakanje v Humofixu:

  • kodrolistni ohrovt, hren: 15 min
  • redkev in redkvica: 30 min
  • cikorija, koper, koromač, endivija, por blitva, paprika, peteršilj, rdeča pesa, solata, paradižnik, čebula: 1 ura
  • korenje, zelena: 1,5 ure

IMG_2026

 

IMG_2121

Lump charcoal = Biochar? * Grillkohle = Biokohle? * Lesno oglje = Biooglje?

DSCI0220

This post is the first ever on my blog that has been written in three different languages – in English and Slovene by me, and in German by Jacob Geffers, who kindly translated the English text into German language (a task I could only dream of doing as well as he did :). Biochar really is like a red thread, running through different countries, cultures and languages, all over our planet Earth, so having the text about one of important topics in connection to biochar in three different languages really is great. 

Does biochar equal charcoal? The short answer is: NO.

Biochar is not the same as lump charcoal. They are very different in terms of resources, in the way they are produced, in their characteristics and in their usage and effects.

Do the have anything in common? Yes, they do, one thing: they are both made in oxygen free environment or at least in environment with very little oxygen present. That`s it.

The list of differences is much longer. Lump charcoal is „born to be burned“, while biochar is made to be added to soil as a soil amendment, to enhance soil fertility. For that purpose it is important that biochar has a certain structure, certain chemical and physical characteristics, doesn`t contain PAH, tars and toxins, doesn`t repell water but attracts and retains it, provides safe and cozy room for beneficial mycroorganisms, enhances myccorrhyzae growth … Lump charcoal is valued for its energy value, which means that the ratio between fixed versus labile carbon is important in other terms than the same ratio in biochar. Good (meaning: effective) biochar has a high fixed carbon content (so that carbon will stay in the soil for a long time), minimal tars (which are acceptable and useful in lump charcoal, which is ment to be an energy-providing product), high surface area (giving lots of space for those little microorganisms to create their homes) and high iodine number – biochar made in TLUD Biochar stove has an iodine number of 1200 mg/g (iodine number is a basic measurement used to characterize activated carbion performance; it is a measure that shows the activity level – higher number indicate a higher degree of activation). Biochar is far more porous than charcoal. Biochar`s main quality is measured by surface area/g and the amount (in other terms – absence :) of PAH, other toxines and heavy metals. Besides that, before applying it to soil, it should be inhabited by mycroorganisms. The classical production of lump charcoal is an unsustainable trade, and one of the biggest drivers of deforestation and polution, especially in developing countries. Making biochar from fragile forest can bring more envyronmental harm than good. The classical production of lump charcoal releases gases which contribute to climate change. The locally produced lump charcoal is promoted as being eco friendly, but the fact is that it can be polluting and wasteful (100 kg of wood for 15 or 20 kg of charrcoal). Lump charcoal is usually produced at lower temperatures and therefore contains a higher volatile energy content, which is needed because lump charcoal is used as a source of energy, but because of that and because od condensation at the end of the gassification process it also contains PAH. Good biochar is made above 500 °C – these temperatures remove much of the volatile contents like creosote. A simple test is to smell the product – biochar doesn`t smell of burnt material, lump charcoal does. Commercial charcoal products are often petroleum-based (these of course have nothing to do in your garden soil). Lump charcoal is made of wood, usually from very dense, hard, tough woods, while biochar can be made from weedy plant biomass such as straw, hay, cornstalks, seed husks, etc. Biochar, made from these materials can be very easily crumbled into dust and small particles and therefore have larger micropores to soak up water and supply microbial habitat. Adding lump charcoal might bring some improvements in time for certain plants – but the results are uncertain. Are you willing to take that risk? I suppose not, especially if you are trying to grow healthy, organic vegetables and fruits … And besides all that, biochar should come from a waste material and be produced in a sustainable, environmentally friendly manner, with high quality emission handling systems.

There are already standards set for making and using biochar. Lump charcoal doesn`t reach these standards. Therefore it should not be named or used as biochar.

Anyone promoting biochar should be aware of differences between lump charcoal and biochar, and know how and where to apply it. People tend to search for easy way out, but half truths and instant solutions bring nothing but harm. Biochar is still in its infants stage (not just here, in Slovenia) and it is of great importance what is happening during that stage. I think it is important to explain about the potential pitfalls as well and try to prevent biochar from getting a bad reputation, which might easily happen if not following some basic values. As Bill Mollison said: If the way to the goal is bad, then the goal itself turns bad as well. Biochar brings so many amazing benefits that it would be a shame to put a dark spot on its name just because of premature and misleading infos.

I would like to thank „biochar people“ from LinkedIn for sharing their knowledge about the topic of this blog with me: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

Ist Biokohle (Biochar) das selbe wie Grillkohle? Die kurze Antwort ist: NEIN. 
Biokohle ist nicht das selbe wie Grill(holz)kohle. Sie unterscheiden sich in ihren möglichen Ausgangsstoffen, der Art und Weise ihrer Hergestellung, in ihren Eigenschaften, in ihrer Nutzung wie auch in ihren Effekten.Haben diese beiden Arten Kohle etwas gemeinsam? Ja, sie werden beide in Abwesenheit oder wenigstens beinahe sauerstofffreier Umgebung hergestellt. Aber das ist auch schon alles.

Die Liste der Unterschiede ist weit länger. Grillkohle wird zu dem Zweck hergestellt verbrannt zu werden während Biokohle dafür Hergestellt wird als Zusatzstoff in den Boden eingebracht zu werden um seine Fruchtbarkeit langfristig zu steigern. Zu diesem Zweck ist es wichtig dass Biokohle über eine bestimmte Struktur wie auch bestimmte chemische und physikalische Eigenschaften verfügt. Sie enthält keine oder nur geringe Mengen PAKs, Teer oder toxische Substanzen, sie speichert Wasser und gibt es auch wieder frei. Biokohle bietet bodenbürtigen Bakterien einen Lebensraum und verbessert das Wachstum von Mycorrhizzapilzen wodurch das Wachstum der Pflanzen gefördert wird. Grillkohle wird wegen ihres hohen Energiegehaltes geschätzt, weshalb  das Verhältnis zwischen stabilem und instabilem Kohlenstoff eine andere Bedeutung hat als bei Biokohle. Gute (=effektive) Biokohle hat einen hohen Gehalt an stabil fixierten Kohlenstoff (damit sie für einen langen Zeitraum im Boden verweilen kann), minimale Teergehalte (welche in Grillkohle akzeptabel sind, da Grillkohle zur Bereitstellung von Energie dient), eine große spezifische Oberfläche (die den vielen kleinen Mikroorganismen einen Lebensraum bietet) und einen hohen Iod-Adsorptionswert – Biokohle die in einem TLUD Stove Hergestellt wurde hat einen Iodin-Adsorptionswert von etwa 1200mg/g (Iod-Adsorption ist eine Kenngröße für die Charakterisierung der Aktivität von Aktivkohle, hohe Werte bedeuten einen hohen Grad der aktivität beziehungsweise einen hohen Anteil an feinporen). Biochar hat eine viel höhere Porosität als Grillkohle, ihre Qualität wird zusätzlich anhand ihrer spezifischen Oberfläche in cm2/g und ihren Gehalt (bzw. der Abwesenheit) von PAKs, anderen toxischen Substanzen und Schwermetallen gemessen. Außerdem sollte Biokohle vor ihrem Einsatz von Mikroorganismen bevölkert sein. Die klassische Herstellung von Grillkohle ist besonders in Entwicklungsländern in großen Maßstab Verursacher der Entwaldung und von Umweltschäden und kann deshalb nicht als Nachhaltig gesehen werden. Die Herstellung von Biochar mit empfindlichen Ökosystemen als Ressource schadet der Umwelt mehr als mit Biochar wieder gut gemacht werden kann. Bei der klassischen Herstellung von Grillkohle werden Gase freigesetzt, die den Klimawandel antreiben. Lokal hergestellte Grillkohle wird gern als umweltfreundlich beworben, tatsächlich aber werden ebenfalls klimarelevante Gase freigesetzt und für 15-20kg Grillkohle etwa 100kg Holz verbraucht. Grillkohle wird normalerweise bei geringeren Temperaturen hergestellt und enthält einen höheren Anteil an instabilem Kohlenstoff, der bei der Energieerzeugung nicht problematisch ist, bei Biokohle aber bedeutet instabiler Kohlenstoff eine geringere Stabilität im Boden.

Gute Biokohle wird bei einer Temperatur von ungefähr 500°C hergestellt – bei diesen Temperaturen werden flüchtige Stoffe wie Kresole entfernt.  Ein einfacher Test um die Qualität einer Kohle zu bestimmen ist daran zu riechen. Biochar riecht nicht nach verbranntem Material, Grillkohle tut dies. Grillkohle wird aus Holz hergestellt, Biochar kann ebenso aus krautigem Ausgangsmaterial (zB. Stroh, Heu, Samenhüllen,…) hergestellt werden. Biokohle die aus diesen Ausgangsstoffen hergestellt wurde kann leicht in Staub und kleine Stückchen zerkleinert werden und eignet sich deshalb gut um sie als Bodenverbesserer einzusetzen. Dem Boden Grillkohle unterzumischen kann gewisse Verbesserungen bewirken, das Ergebnis ist aber unbestimmt. Wollen Sie dieses Risiko eingehen? Wenn Sie gesunde und ökologisch hochwertiges Obst und Gemüse züchten wollen sicher nicht. Biochar sollte in nachhaltiger Weise mit geringen Emissionen und im besten Fall aus erneuerbaren Ressourcen hergestellt werden.     

Es gibt bereits Standards für die Herstellung und den Einsatz von Biokohle die von Grillkohle meist nicht erfüllt werden. Deshalb sollte Grillkohle nicht als Biokohle bezeichnet oder verwendet werden.

Jeder der für den Einsatz von Biokohle vorantreiben will sollte sich des Unterschieds zwischen Grillkohle und Biochar bewusst sein und wissen wie und wo sie eingesetzt werden kann. Viele tendieren dazu sich unvollständig zu informieren, aber halbe Wahrheiten und schnelle Lösungen bringen meist mehr Schaden als Gewinn. Biokohle ist noch in ihren Kinderschuhen (nicht nur hier, in Slovenien) und es ist von großer Wichtigkeit was in dieser Phase passiert. Ich denke es ist auch wichtig auf die potenziellen Fallen hinzuweisen und zu versuchen Biokohle vor negativer Presse zu schützen, was leicht passieren kann wenn nicht einige Grundlagen beachtet werden. Wie Bill Mollison sagt: Wenn der Weg zum Ziel schlecht ist, dann ist das Ergebnis schlecht. Biokohle kann so viele positive Effekte bringen dass es eine Schande wäre sie in einem schlechten Licht erscheinen zu lassen, nur aufgrund unreifer und irreführender Informationen.

Je biooglje enako lesnemu oglju? Odgovor je na kratko: NE.

Biooglje ni enako lesnemu oglju iz različnih razlogov. Biooglje in lesno oglje sta glede na način nastanka, glede na svoje lastnosti in glede na učinek in način uporabe dve popolnoma različni stvari.

Imata kaj skupnega? Ja, eno stvar: oba sta narejena v okolju z nič ali zelo malo kisika. To je to.

Seznam razlik je veliko daljši. Lesno oglje je narejeno za to, da gori, medtem ko se biooglje uporablja kot dodatek prsti, ki poveča njeno rodovitnost. Zato mora imeti biooglje določeno strukturo, določene kemijske in fizikalne lastnosti, ne sme vsebovati kancerogenih PAH, tarov in strupov, ne sme odbijati vode pač pa jo privlačiti in zadrževati, ter zagotavljati varno in udobno okolje koristnim mikroorganizmom, pospeševati mikorizo … Lesno oglje je cenjeno zaradi svoje energijske vrednosti, ki jo zagotavlja razmerje med fiksnim (manj) in spremenljivim (več) ogljikom v njem. To razmerje je pri biooglju pomembno na drugačen način, ravno obratno. Dobro (se pravi učinkovito) biooglje ima visok delež fiksnega ogljika (zaradi česar bo lahko ostalo v zemlji dolgo časa), minimalno količino tarov (ki so sicer povsem sprejemljivi in celo zaželeni v lesnem oglju, ker gre za izdelek, ki je vir energije), veliko površino (ki zagotavlja veliko prostora malim organizmom, ki si v njem ustvarijo svoj dom) in visoko ionsko število (ki nam sporoča podatek, kako zelo je določen material sposoben nase vezati druge snovi – biooglje, proizvedeno v Biočar kuhalniku ima zelo visoko ionsko število – 1200 mg/g). Biooglje je veliko bolj porozno in krhko kot lesno oglje. Njegovo kakovost merimo z razmerjem med površino/g in vsebnostjo (z drugimi besedami: odsotnostjo) PAH, drugih strupov in težkih kovin. Poleg tega moramo vanj, preden ga dodamo prsti, naseliti koristne mikroorganizme. Lesno oglje je zaradi svoje gorljivosti običajno hidrofobično, torej odbija vodo (kar je seveda nezaželeno, če gre za dodatek prsti). Klasična proizvodnja lesnega oglja sprošča toplogredne pline. Lokalno proizvedeno oglje je lahko za okolje zelo obremenilno, pa tudi potratno (če iz 100 kg lesa proizvedemo le 15 do 20 kg oglja). Lesno oglje je običajno proizvedeno pri nižjih temperaturah, zaradi česar vsebuje hlapljive sestavine – kar je seveda odlično, če gre za izdelek, ki je vir energije. Dobro biooglje je proizvedeno pri temperaturah nad 500 °C – pri teh temperaturah se odstrani večina hlapljivih sestavin, na primer kreozot, pa tudi PAH v tako proizvedenem oglju ne bomo našli. Preprost test, s katerim preverimo vsebnost teh snovi je, da izdelek povohamo – biooglje ne sme smrdeti po zažganem. Še slabši so seveda komercialni izdelki (npr. briketi), ki so pogosto zasnovani na nafti – vsekakor nekaj, kar nima kaj iskati v vrtni prsti. Lesno oglje je pripravljeno iz lesa, pogosto trdega, medtem ko biooglje lahko naredimo iz katerekoli suhe odpadne biomase: seno, plevel, slama, koruzna stebla in storži … Biooglje pripravljeno iz teh materialov je zelo lahko zdrobiti v prah ali majhne delce (kar je pomembno, ker na ta način povečamo njegovo površino) in ima zato več in večje pore, ki zadržujejo vlago in priskrbijo dom mikroorganizmom. Lesno oglje vsebuje kancerogene PAH, ki nastanejo zaradi kondenzacije na koncu procesa uplinjanja, pa tudi zaradi nižjih temperatur pri proizvodnji. Dodajanje lesnega oglja v prst sčasoma lahko prinese določene prednosti rastlinam, ki rastejo v tej prsti – vendar so rezultati negotovi. Smo pripravljeni tvegati? Mislim, da ne, še zlasti, če želimo vzgojiti ekološko zelenjavo in sadje. Poleg tega se mi zdi pomembno tudi to, da je biooglje pridelano na trajnosten način, iz odpadnih materialov, na okolju prijazen način s strogim nadzorom nad emisijami oziroma njihovo takojšno koristno porabo (kot je to primer v preprostih TLUD kuhalnikih in pečeh ali sodobnih pečeh za pirolizo).

Tudi v EU že obstajajo standardi za pripravo in uporabo biooglja. Lesno ooglje teh standardov ne dosega. To je še dodaten razlog za razlikovanje med obema produktoma.

V času, ko se biooglje čedalje bolj uveljavlja, bi se morali dobro zavedati razlik med bioogljem in lesnim ogljem, vedeti kako in kje ju je mogoče uporabiti. Ljudje smo (pre)hitri, ko iščemo preproste in hitre rešitve. Polresnice in instantne rešitve lahko prinesejo veliko škode. Biooglje je še vedno v svoji otroški fazi (ne le v Sloveniji), in zelo pomembno je, kaj se v tem času dogaja. Mislim, da je pomembno, da se razjasnijo potencialni nesporazumi in da se prepreči, da bi biooglje zaradi tega dobilo slab sloves, kar se lahko hitro in zelo lahko zgodi. Kot je rekel Bill Mollison: Če je pot do cilja slaba, bo slab tudi cilj. Biooglje prinaša toliko čudovitih priložnosti, da bi bilo škoda nepazljivo in prehitro širiti premalo premišljene informacije, ki bi mu lahko škodile.

Za pomoč pri zbiranju informacij pri pripravi prispevka bi se rada zahvalila strokovnjakom za biooglje, ki so z mano nesebično delili svoje znanje in mnenje: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

Končno elektrika :)

Včeraj smo končno (vsaj za nekaj ur, potem je zadeva spet mrknila :) po skoraj dveh tednih dobili elektriko … Iz previdnosti, ker je omrežje še vedno začasno, sem se zadržala in nisem prižgala vsega možnega, ampak samo najbolj nujno – med drugim tudi pralni stroj :). Hiša je bila spet polna luči in ne le romantične svetlobe sveč, ki ni dovolj, da se ne bi noge vsake toliko boleče seznanile z vogalom omare ali zidu. Z velikim užitkom sem si privoščila TV, ki ga sicer ne gledam, ni časa, niti posebne potrebe, zdaj je bil pa tak užitek preklapljat programe, pogledat dnevnik … in planirala, da bom vso noč uživala v tem razkošju, poslušala glasbo, pisala, urejala papirje, fotografije, na, potem je pa vse skupaj spet crknilo :).

V vasi je pred gasilskim domom parkiran gasilski tovornjak z napisom Feuerwerk, na začetku vasi stoji velik agregat z nemškim napisom. Jasno je, da je do konca še dolga pot, gozdovi so zelo poškodovani, za hišo leži polomljen daljnovod.

Ampak – za vogalom nas že čaka pomlad :). Hvala vsem za potrpežljivost in vzpodbudne besede. Žal je marsikateri mail z vprašanjem ali naročilom ostal neodgovorjen, zdaj bom vsem nadoknadila. V nekaj dneh dobim novo pošiljko kompostov za vzgojo sadik in presajanje in biooglje, tokrat poleg tulcev z 1 kg Biooglja kompleks že tudi večje (20 kg) vreče. Nič še ni prepozno za vzgojo sadik: za sejanje paprike in paradižnika bo pravi dan 24.2.2014 (pravi biodinamičarka Tatjana iz Zgornjih Bitenj, ki ji povsem zaupam).

Začenja se tudi sezona predavanj, v naslednjih tednih jih bo kar nekaj:

18.2.2014 ob 9.00: Knjižnica Šmarje pri Jelšah, predavanje za Univerzo za tretje življenjsko obdobje,
21.2.2014 ob 18.00: predavanje na ženskem večeru v Restavraciji Pridigar v Vuzenici
27.2.2014 ob 18.00: Knjižnica Radlje ob Dravi
5., 12., 19. in 26. marec 2014 ob 17.00: Biotehniški center Naklo, enomesečni tečaj Permakulturni vrt

Breza pred hišo – najprej jo je zlomilo, potem pa še izruvalo.

IMG_1926

Čez vrt je padlo drevo.

IMG_1924

IMG_1919

IMG_1918

IMG_1917

IMG_1915

IMG_1913

Mlad fant s traktorjem je v nedeljo zoral pot v gozd za električarje in mimogrede še z naše ceste odstranil plast žleda in ledu, debelega do pol metra … kar tako, ker je pač videl, da ne zmoremo sami. Njemu se je to zdelo samoumevno, meni je pa rešil cel kup problemov in skrbi. Ne bom pozabila :)

IMG_1912

IMG_1911