Jesenska nagradna igra v Gajinem vrtu: “Kako sadimo drevesa”

IMG_2862 (2)
Ste že slišali za roza zaslone za drevesa? Rdeči del svetlobnega spektra najbolj pospešuje fotosintezo, roza barva pa ta del spektra učinkovito usmerja. Avstralci (kdo pa drug :) so pogruntali, da so roza zasloni najboljši za mlada drevesa. Urednica revije Moj mali svet Marjetka Hrvatin je bila navdušena, jaz tudi :). Tukaj je še na kratko nekaj drugih idej in navodil iz novembrskega članka o sajenju dreves v reviji Moj mali svet:

… žal kar 25 % dreves po sajenju propade. Če hočemo, da bodo (skoraj) vsa drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilno jamo izkopljemo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in enkrat globlja od lonca.
  2. Pred sajenjem koreninsko grudo temeljito namočimo (vsaj za 10 minut) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. 
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo.
  5. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem prsti. 
  6. Dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala.
  7. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek, t.j. z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodanimi mikoriznimi glivami, algami, glistino in kalijevim fosfatom.
  8. Drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  9. Pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). 
  10. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno.
  11. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  12. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

IN ZDAJ, NAGRADNA IGRA!

(zakaj? ker jo je fino vsake toliko imeti … ;)

Najprej nagradno vprašanje:

Za večino dreves in grmovnic je najbolje, da jih posadimo jeseni, ker …

a) … postanejo, ko se že malo ohladi, deževniki bolj zaspani in ne grizejo več tako močno koreninic.

b) … imamo pozno jeseni okoli hiše nekoliko manj zaraščeno in lažje najdemo še kakšen prostorček za drevo.

c) … so si to neumnost izmislili biodinamiki.

d) … je jeseni manjša možnost, da bi drevo trpelo žejo, moč usmeri v korenine in ne v poganjke in liste, zato je verjetnost, da bo preživelo, večja.

A bo težko?

Nagrade so 3:
1. Pospeševalec rasti dreves (5 kg),
2. Zaščitnik dreves (5 kg) in
3. Biooglje kompleks (1 kg).

tree growth enhancer

tree protector

biooglje 1 kg

 

 

 

 

 

Za nagrado bo treba opraviti dvoje nalog:

  • izbrati enega izmed zgornjih odgovorov na nagradno vprašanje (a, b, c ali d) – če se le da, pravilnega, IN
  • poiskati in našteti sestavine vsaj enega od treh izdelkov, ki so za nagrado!

Sodelujete lahko do 8. decembra 2014, ko bo žrebanje.
Pišite na: bojcajanus@gmail.com ali v komentarje pri tej objavi.

Še bolj bom pa vesela, če boste dopisali še kakšno modro stvar o sajenju dreves, grmovnic in vrtnic, ki ste jo pogruntali sami ali slišali od drugih.

P.S. Če mislite, da ne boste rabili izdelkov za drevesa, grmovnice in vrtnice, niti zdajle, jeseni, niti kasneje, spomladi, pa morda posredujte nagradno igro tistim, za katere mislite, da bi jim prišlo prav (lahko tako, da kliknete na FB gumbek tukaj spodaj).

LOGO GAJIN VRT

spletna trgovina Gajin vrt

Puhasti ovsenjaki

IMG_2883

Se sliši kot kakšna krma za konje, pa ni … super preprosti in okusni veliki piškoti, lahko za zajtrk ali če se naplete pajčevina v želodcu, za kosilo pa še ni čas.

PUHASTI OVSENJAKI
Sestavine
2 do 3 velika jabolka (recimo bobovec),
100 g sladkorja (bolje demerara kot beli),
2 skodelici ovsenih kosmičev (lahko iz skoraj praznih škatel mislijev, ki se valjajo po shrambi),
1 skodelica (rastlinskega) mleka,
1 skodelica vode,
1 žlička pecilnega,
1 jajce,
2 skodelici pirine moke (lahko tudi ajdove),
rum (za namakanje suhega sadja),
2/3 skodelice bolj drobno narezanega suhega sadja,
100 g jedilne čokolade (ni obvezna, je pa dobra ideja),
2 žlici masla za testo, maslo za pekač.
Navodila

Jabolka naribaš, pomešaš s sladkorjem (cca 100 g ali po okusu)
dodaš ovsene kosmiče in pecilni prašek, premešaš
dodaš rastlinsko mleko in vodo
dobro premešaš in počakaš pol ure, da se oves napne
medtem narežeš suho sadje in ga namočiš v rumu
v testo dodaš 1 stepeno jajce in zmehčano maslo, premešaš
dodaš moko, premešaš
… testo ne sme biti tekoče, pač pa mora v težkih zaplatah padati z žlice – če ni takšno, dodaš še malo moke …
poskusiš testo in po okusu, če se ti ne zdi dovolj sladko, dodaš sladkor ali javorjev ali agavin sirup
primešaš še narezano in v rumu namočeno suho sadje (rozine, datlji, fige)
dobro premešaš, lahko še malo pustiš počivat (če je ravno kaj dobrega na TVju :)
ovsenjake z zvrhano žlico nalagaš na z maslom namazan pekač: ena zvrhana žlica = en ovsenjak
pečeš v ogreti pečici 180 °C cca 15 minut
pečene ovsenjake z lopatko pobereš s pekača na krožnik ali pladenj
dodatek za čokoholike: pripraviš čokoladno kopel (v vodni kopeli stopiš 100 g jedilne čokolade in 2 zvrhani žlici masla)
ovsenjake do polovice pomočiš v čokolado in osušiš na rešetki ali pa na tesno skupaj zložene nakapljaš čokolado iz kozice.

IMG_2884

Varianta: na vsak kupček testa pred pečenjem položiš zvrhano žličko jabolčne marmelade in potreseš s kokosovo moko.

Dober tek :)

LOGO GAJIN VRTGajin vrt
ekološki izdelki za vrtnarje (kompost, biooglje …)

We, the people … – Mi, ljudje … Noi, i popoli …

oci

ENGLISH

About a month ago I noticed for the first time something in my daughter`s eyes I have never noticed before. It is interesting how we look at each other, but never notice anything special until the right moment comes, when we don’t just look, but also see.Anyway, what I saw was the difference between Luna’s and her Luci`s eyes. Luna is a 35 kg heavy black long-haired mutt dog, which has genes of golden retriever too. Her fur takes the biggest part of her weight, which she gladly leaves everywhere around the house. Anyway, the difference between their eyes is actually the size of visible sclera. At people it is easier to see it while at dogs, cats and other animals is hardly any sclera seen, and also at primates. Why is it so?

I went to search about it on internet and found interesting things. People communicate (also) with eyes. Since always. No matter what we think about ourselves, people are fragile and weak, in comparison to other animals on this planet. It has been like that since forever. Human babies are born weak and they depend completely o their moms for a long period. We are neither very fast, nor have we strong claws and thick warm fur on our bodies. Our biggest advantages are our mind, creativity and ability of cooperating. And eyes with visible sclera are one of the qualities, which we developed for survival.

We communicate with our eyes about what interests us – whatever our eyes watch, there is also our attention. That way of communication is older than the speech. It is interesting that also other primates communicate with eyes, but in a different way – the never turn they eyes only, but the entire head turns in a direction where the look is pointed. We, people, turn our eyes, but not necessarily also our head. We understand apes communication – if the gorilla looks at the ceiling by turning moving the head up, we will follow with a look. If the human looks at the ceiling, the gorilla will look in gthat direction as well, but only if we turn our head towards the ceiling as well. However, if we turn only our eyes towards the ceiling, the gorilla won’t understand it. In that way people are unique.

In that way we were able to communicate in a way other animals could’t understand. We are born with this special ability. It is not gained as speech is, but it is inherited, a basic, vitally important quality. With it we were able to communicate while other species didn’t understand us, so even in front of other members of other species we were able to communicate between ourselves.

And that’s why we, people, have visible scleras, which is a unique ability – and because of that we know what a person observes and watches. It also works in the dark. Or in the light of the fire, and in a twilight of prehistoric caves.

What I wanted to tell with this story is…

… that there is always something, which we haven’t see yet, even if we looked at it or observed it every day…

…that humans are all the same…

…that we are unique…

…and connected…

…that we have developed admirable solutions through decades…

…that we knew how necessary and important are communication, cooperation, connection…

…that we have an intellect with which we came really far as a specie…

It depends on us if we will be able to cherish and to strive for keeping it. Intellect is our biggest treasure.

SLOVENSKO

Pred kakšnim mesecem ali dvema sem ob pogledu na hči, ki je prišla po stopnicah v dnevno sobo, v njenih očeh prvič opazila zelo očitno, a nikoli prej opaženo stvar. Zanimivo je, kako lahko gledamo, pa ne opazimo. Do določenega trenutka, ko nas nekaj prešine in ne le gledamo, končno tudi vidimo.Kakorkoli, to kar sem videla, je bila razlika med njenimi in Luninimi očmi. Luna je 35 kg težka črna dolgodlaka mešanka z zlatim prinašalcem. Velik del njenih 35 kil odpade na dolgo dlako, ki jo z veseljem oddaja po hiši. Razlika med njunimi očmi pa je v tem, da so pri ljudeh zelo dobro vidne beločnice, pri psih, mačkih in drugih živalih pa niti približno ne tako očitno. Niti pri primatih, nam najbližjih sorodnikih. Zakaj?

Šla sem brskat in našla zanimive stvari. Ljudje komuniciramo (tudi) z očmi. Od nekdaj. Ne glede na to, kakšno laskavo mnenje imamo o sebi, smo ljudje dejansko izjemno krhka, šibka bitja v primerjavi z ostalimi bitji na tem planetu. Tako ni šele danes, tako je od nekdaj. Naši potomci so še dolgo po tem, ko pridejo na svet, nemočni in povsem odvisni od mame. Nismo niti posebno hitri, niti posebno močni. Nimamo ostrih krempljev, niti goste tople dlake. Naša največja prednost je naš razum, kreativnost in sposobnost sodelovanja. In oči z vidnimi beločnicami so še ena od stvari, ki smo jih razvili za to, da smo lahko preživeli – in se razvili tako zelo, kot smo se.

S pogledom komuniciramo o tem, kar nas zanima – kamor gledajo oči, tam je tudi naša pozornost. Ta način komuniciranja, z očmi, je starejši od govora. Zanimivo je, da se tudi ostali primati sporazumevajo z očmi, a nekoliko drugače – pri njih pogledu vedno sledi obrat glave, pri nas to ni nujno. Mi njihovo govorico razumemo – če gorila pogleda proti stropu, ji bomo sledili s pogledom. Če bo človek pogledal navzgor, mu bo s pogledom sledila tudi opica, a le, če bo v strop obrnil tudi glavo. Če pa bo v določeno smer obrnil le oči, glava pa bo ostala pri miru, gorila tega ne bo razumela. To sposobnost, da vemo, kam gledamo, tudi če glava ostane pri miru, imamo le ljudje. Tako smo se lahko sporazumevali, ne da bi nas druga živa bitja razumela. V tem smo vsi ljudje enaki. Sposobnost imajo že dojenčki – ni pridobljena kot govor, ampak je vgrajena, podedovana, ker je nujna, osnovna, življensko pomembna lastnost. Z njo smo se lahko sporazumevali, ne da bi nas pripadniki drugih vrst razumeli. Tako smo se lahko vpričo njih, ali v temi, in v popolni tišini, dogovarjali. Spletkarili, če že hočete :).

In zato imamo vidne beločnice – zaradi njih vemo, kam je usmerjen pogled. Deluje tudi v mraku. Ali v soju ognja, in v poltemi prazgodovinskih jam.

Kaj bi rada povedala s to zgodbo …

… to, da je vedno še kaj, kar še nismo videli, čeprav smo to vsak dan gledali …

… da smo vsi ljudje enaki …

… da smo edinstveni …

… da smo povezani …

… da smo skozi tisočletja razvili občudovanja vredne rešitve …

… da smo vedeli, kako nujna in pomembna je komunikacija, sodelovanje, povezovanje …

… da imamo razum, zaradi katerega smo kot vrsta lahko prišli tako daleč.

Od nas je odvisno, ali ga bomo sposobni ceniti in se trudili, da ga obdržimo. Razum je naše največje bogastvo.

ITALIANO

Circa un mese fa ho notato per la prima volta in mia figlia, che giunse in salotto, un’ovvia qualità che non avevo mai notato prima d’allora. È interessante come ci rivolgiamo lo sguardo, ma non notiamo mai niente di speciale, fino al giusto momento, quando non solo ci vediamo, ma anche guardiamo.Comunque, ciò che ho visto era la differenza tra gli occhi di Luna e i suoi. Luna è un cane dal pelo nero, di razza mista, che pesa 35 kg, e ha geni derivanti anche dal Golden Retriever. La maggior parte del suo peso è distribuito nel suo pelo, che lascia gentilmente in ogni parte della casa. Ma per tornare al discorso di prima, la differenza tra i loro occhi è insita nelle dimensioni della sclera. È semplice osservarla nelle persone, mentre nei cani, gatti o altri animali, anche nei primati, è molto più difficile. Ma perché?

Ho cercato una risposta su internet e ho trovato delle informazioni interessanti. Le persone hanno sempre comunicato (anche) con gli occhi. Da sempre. Non importa ciò che pensiamo di noi stessi, le persone sono fragili e deboli, comparate agli altri animali di questo pianeta. E così è sempre stato. Anche i nostri discendenti, quando nascono, sono deboli e completamente dipendenti dalle loro mamme per un lungo periodo. Non siamo neanche particolarmente veloci, né abbiamo forti artigli né caldi o densi peli nel nostro corpo. Le nostre maggiori priorità sono la mente, la creatività e l’abilità di cooperare. E occhi con la sclera visibile sono una delle qualità che abbiamo sviluppato per la sopravvivenza.

Con lo sguardo comunichiamo ciò che ci rende interessati, ovunque gli occhi guardino si trova anche la nostra attenzione. Questo modo di comunicare è più antico della parola. È interessante che anche altri primati comunichino con gli occhi, ma in una maniera differente, infatti, quando loro muovono gli occhi, c’è sempre uno spostamento della testa nella direzione ove lo sguardo è puntato, ma noi non siamo obbligati a muovere la testa. Noi riusciamo a comprendere la loro comunicazione, infatti, se un gorilla guarda il soffitto muovendo la testa verso questo, anche il secondo gorilla volgerà lo sguardo verso il soffitto, ma solamente se lo sguardo del primo gorilla è accompagnato dal movimento della testa. Tuttavia, se l’umano guarda solo con gli occhi il soffitto, il gorilla non capirà. Questo è comprensibile solo agli umani. Con questa abilità eravamo capaci di comunicare ciò che abbiamo sempre avuto fin dalla nostra nascita. Non è una qualità generata come la comunicazione verbale, ma è ereditata, basica, vitale ed importante. Con ciò siamo stati capaci di comunicare mentre le altre specie non ci comprendevano. Pertanto, anche davanti ad altri membri di altre specie, eravamo capaci di “parlare” segretamente.

Ed ecco perché abbiamo sclere visibili. A causa della visibilità della sclera, sappiamo ciò che una persona osserva e vede. E funziona anche nell’oscurità, o alla luce del fuoco, e nel crepuscolo di una preistorica caverna.

Ciò che voglio dire con questa storia…

è che c’è sempre qualcosa che non vediamo, anche se tentiamo di percepirlo ogni giorno…

che gli umani sono uguale…

…che siamo unici…

e connessi…

che abbiamo sviluppato delle ammirabili soluzioni attraverso le decadi…

che sappiamo quanto necessario e importante sono la comunicazione, la cooperazione, la connessione…

che abbiamo un intelletto col quale siamo progrediti, come specie…

Dipende solo da noi la capacità di amare e sforzarci di mantenerlo. L’intelletto è il nostro più grande tesoro.

Objavo o beločnicah sta v angleščino in italijanščino prevedla Lucija Januš in Leonardo Baglini. Hvala, draga moja!

Korenje v dimniških tuljavah (How to grow BIG carrots)

Kakšno leto ali dve nazaj sem med brskanjem po spletu našla video o tem, kako pridelaš ogromno korenje iz povsem navadnega semena korenčka nantes, ki sploh nima namena biti velik. Govornik me je prepričal, da sem ga poslušala dobrih 9 minut iz več razlogov: pravi, da ni noben poseben strokovnjak, ampak le navdušen vrtnar, ki rad poskusi kaj novega in se uči (taki so mi najbolj všeč), v ozadju ima spremljavo puranov, ki ga včasih skoraj preglasijo, in že takoj na začetku je povedal, da nima veliko časa za kompliciranje, vse pa s takim navdušenjem, da sem res uživala ob njegovem veselju …

Na kratko ga bom povzela: sejemo približno, trudimo se da ne pregosto, ampak tudi če nam ne uspe povsem, se ne sekiramo. Zaupamo korenju, da se bo že zmenilo (še ena stvar ki mi je všeč, ker redčenja sejančkov pa res ne maram …). Zemlja mora biti dovolj globoka, brez kamnov in z dosti domačega komposta, korenju pa je treba dati dovolj časa (najbolje pozabit na vse skupaj, v tem sem odlična, ker počnem preveč stvari hkrati :). Če imate čas, poglejte posnetek. Res ima ogromno korenje:

Letos sem se lotila tega poskusa še sama. Korenjeva muha leta do pol metra visoko, kar je višje, ne opazi (zato so šli korenčki v dimniške tuljave, lahko bi pa tudi v kakšno drugo temu podobno zadevo). Na dno sem dala ovčjo volno zaradi voluharja (če je ob treh mačkih sploh še kakšen ostal živ :), potem pa tuljave napolnila tako, kot delamo visoke grede. V kompost sem dodala tudi biooglje. Na vrh sem posejala seme (glede tega, kako na gosto, se niti nisem preveč sekirala, tako na približno sem se potrudila, da ni bilo pregosto) in ga samo malo pokrila z rahlo zastirko, ker seme korenja ne mara biti pokrito z zemljo. Potem pa na vse skupaj malo nalašč in veliko spontano pozabila.

Oktobra sem svoj pridelek šla pogledat. Na kratko: toliko super korenja na tako majhni površini še nisem imela :). Očitno mu res paše: biti malo višje, dobra odcednost (kar seveda ne pomeni sušo), rahla prst, nič kamenja, dovolj globine, domač kompost. Sejala sem nantes; naslednje leto bom poskusila še s kakšno drugo sorto.

IMG_2853

IMG_2854

IMG_2852

 LOGO GAJIN VRTGajin vrt, trgovina za ekološke vrtnarje

Glineno-kompostne kroglice za drobna semena

Sončen konec tedna sem preživela sredi gozda, z razgledom na skrito dolino v Halozah. Tukajšnji kraji so polni gozdov in posek, kjer rastejo orehi, sadovnjaki z breskvami, jablanami, na pobočjih so terase s trto … kjer je malo več ravnine, so polja koruze in buč, kjer je je pa malo manj, pa večji ali manjši vrtovi z zelenjavo. Veliko je drobnice, ovc in koz. Dežela orehov in jabolk, grozdja in ovčk.

IMG_2870

Kamorkoli pridem, me najbolj zanima, kakšna je zemlja. Zemlja je postala nekakšna obsedenost, ker je od nje odvisno vse, kar živi. Tukaj je veliko težke, glinaste prsti, ki je sicer zoprna, ko jo hočemo obdelati, ampak hkrati odlična podlaga za nastanek res kakovostne žive prsti, ker vsebuje ogromno mineralov, le še veliko organske snovi ji je treba dodati.

Na vrtu v težki prsti bo zelenjava še veliko bolj uspešna, ko bo prst izboljšana. Za takšno prst je visoka greda super rešitev – vendar je treba v zakup vzeti nekaj ur kar težaškega dela. Ampak, počasi … Rome was not built in a day ;)

Glineno zemljo zlahka stisneš v kroglico, kar me je spomnilo na Japonca Masanobo Fukuoka (o njem sem že pisala tukaj) in njegove glinene kroglice s semeni. Zadnjič sem nabavila seme stoletne čebule (a ni fantastično, kako različnih barv, velikosti in oblik so semena – zakaj le? Kaj ima rastlina od tega?) za projekt, ki je trenutno še “v pečici” – trenutno še preverjam, zbiram informacije in delam poskuse. In ker mi je ostalo nekaj semen, sem se odločila, da jih porabim za tale poskus:

Večna čebula v glinenih kroglicah

Njeno seme je spet eno tistih, ki je tako drobno, da ga je težko lepo posejati … priporočeno pa je, da je skupaj po 3-5 rastlinic. Zadeva je prezimno trdna, seje se lahko do novembra, zato bo šla po hitrem postopku v vrtna tla. Itak pa za vsako seme velja, da čez zimo nima kaj delati za toplo pečjo. S toploto ga samo zbegamo, in potem še težje ve, kdaj se je treba zbuditi …

Seme večne čebule je res drobno, smiselno ga je sejati v skupinice po 3 do 5, in v tla lahko gre zdaj. Tako kot vsako seme pa na začetku svoje poti potrebuje dve zadevi: hrano in varnost. Oboje mu bom dodala s kroglicami iz glinene haloške prsti (za varnost) in komposta z bioogljem za vzgojo sadik (za malico). Preprosto, ne? Resnične stvari so vedno preproste in logične. Po mojem je to eden od vedno veljavnih zakonov, ki veljajo povsod v univerzumu.

Eccola, naredila sem mešanico komposta in prsti:

IMG_2900

Zgnetla majhne palačinke in na vsako položila približno 5 semen:

IMG_2897

… in oblikovala lepe majhne frnikole, ki bodo pripravljene, da jih vtaknem v svoj vrt, po 20 cm vsaksebi:

IMG_2903

 

 

Sajenje jesenskega česna

Jesen je :) A vas že kaj zebe?

Od moje zadnje objave je minilo že ohoho časa … niti to, da bi sproti odgovorila na prijazne komentarje in maile, mi ni uspelo. Bom nadoknadila, nisem pozabila. In ne, nič tragičnega, vsaj na dolgi rok, se ni zgodilo. Imela sem čistko, zunaj in znotraj, prelomno leto hitrega lesenega konja je pač bilo tole leto 2014, in se mi je krepko poznalo. Ampak zdaj je marsikaj že na novo zastavljeno. In mi se ne damo, ne? Takole, eccola, gremo malo na vrt :).

Oktobra, ko se je zemlja dobro ohladila, sem se lotila sajenja jesenskega česna. V suho prst (ne mokro). Jaz sem ga že oktobra, ker je moj vrt malo višje, sicer je pa še ves november čas. Ker je Slovenija tako zelo raznolika, za sajenje v nižjih legah seveda niti najmanj še ni prepozno.

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, bo zgnil; pomagamo si lahko z dvignjenimi gredami, če imamo bolj mokro prst, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil. Zato ga najprej namočim v vodi z bioogljem, v jarke pa pred pred sajenjem natresem kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Finto z bioogljem z velikim veseljem uporablja gospa Metka z Gorenjske, ki je letos za svoj česen spet naročila biooglje in kompost z bioogljem za vzgojo sadik. Tako pridna je v svojih hribih, da v šolsko trgovino Biotehniškega centra v Naklem sploh nima več časa priti pogledat svojih bivših sodelavk, z mano se pa tudi pogovori bolj po telegrafsko :) … in toliko česna, kot ga pridela z bioogljem, prej nikoli ni mogla. Sem jo že spraševala, kakšne skrivnosti še skriva, pa mi jih še ni hotela izdati :).

Letos nas je nebo zalilo s toliko vode, da je česen z veseljem gnil. Dodani kompost po eni strani česen nahrani, po drugi pa rahlja težko prst, npr. glineno, v kateri česen ne bo lepo delal. Letos me čaka še akcija – kako iz težke glinene zemlje na drugem koncu Slovenije narediti rajski vrt. Bom poročala :).

Jeseni je tako ali tako smiselno na vrt dodati letošnji domači dozorel kompost – ravno sem pregledala letošnji kompostni kup, odstranila nedozorele kose, zrelega in lepo dišečega pa bom še letos vkopala v grede … če se samo spomnim, kakšna je bila prst pred nekaj leti – in kakšna je zdaj, o tem bi lahko napisala cel roman.

Glavice sem najprej previdno razdelila na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Pred sajenjem sem česnove stroke namočila v zmesi obogatenega biooglja, v katerem je že polno mikroorganizmov, in vode (na dan za korenino). Pomaga proti glivicam in zbudi kalčke. Pustim, da se namaka čez noč, naslednji dan pa v zemljo.

Stroke posadim tako, da je zašiljeni vrh cca 2,5 cm pod površino, 15 cm narazen, vrste pa so 30 cm narazen. Zasujem z zemljo, in pokrijem še z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko.

Česen je precej nezahteven, ampak plevela vseeno ne mara, predvsem pa ne smemo pustit, da bi se zasušil. Ne mara biti poplavljen, ampak zasušen pa tudi ne – bo spal namesto da bi se debelil.

 

Na stroke razdeljene glavice česna:

IMG_2838

IMG_2844

namakanje česna

IMG_2842

Namočeni in odcejeni česen:

IMG_2840

Takale pa je zaenkrat še glinena, težka prst na drugem koncu Slovenije:

IMG_2836

Česnu paše med jagodami, ampak najprej bo treba izboljšat zemljo:

IMG_2825

Kakšno zvezo ima solata, ki gre v cvet, z dejstvom, da nas je že 7 milijard?

IMG_2241

Na fotografiji: cvetoči bob (za razliko od tistih pri solati sem nad njegovimi cvetki navdušena – a niso čudoviti :)

Lani sem pozabila na lončnico, vrsto kaktusa, in jo do pozne jeseni pustila na terasi. Presenetila me je s cvetom, ki še vedno ni odcvetel – po več kot pol leta … in v zadnjem mesecu še z mladiko … Zdelo se mi je čudno, kako da se je rastlina v mačehovsko slabih pogojih odločila za reprodukcijo – a ni kaj takega prihranjeno za čase obilja in razkošja? Na srečo imam hči, ki jo zanimajo podobne stvari kot njeno mamo, že precej ve in zna uporabljati možgane – pa me je razsvetlila, da je reprodukcija najbolj osnovna nujnost – pomembnejša celo od ohranitve posameznika …

Povezava med cvetočo solato in preobljudenostjo zemlje je mogoče na prvi pogled hecna, vendar … Solata, pa špinača tudi na primer, gresta v cvet, če ju sejemo (pre)pozno – sredi poletja na primer, ko je vroče, njima pa to ne ustreza, ker se obe rastlini bolje počutita v hladnejših, pomladanskih mesecih. Cvetenje praviloma povezujemo z zadovoljstvom – srečne rože lepo cvetijo. Kako torej, da se solata in špinača za cvetenje odločata takrat, ko se ne počutita najbolje? Odgovor je preprost – ker se bojita propada v zanju neugodnih pogojih, zato vse svoje sile usmerita v reprodukcijo, da bi lahko svoje gene prenesli na potomce, in poskrbeli, da vrsta kot taka ne bi izumrla.

Enako velja za ljudi. Zato nas je že več kot 7 milijard (kako raste svetovna populacija, lahko pogledate tukaj: World population clock). In rešitev? Enako kot pri solati. Ne bo je strah propada in ne bo šla v cvet, če jo bomo sejali dovolj zgodaj, če pa kasneje, pa senčili, ali jo poflancali v gozdni vrt … in ljudje? Če bodo imeli človeka dostojno življenje, dom, čisto in kvalitetno vodo in hrano, možnost izobrazbe, priložnost za razvoj, za samopotrjevanje, za ustvarjanje, druženje, kulturo, mir …

Rešitev za solato in za ljudi je enaka in enako preprosta – oboji potrebujejo zgolj boljše pogoje za življenje.

Pa ne mi rečt, da se ne da :)

This entry was posted on junij 12, 2014, in Uncategorized. 1 komentar