Nisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.
Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami
V članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.
pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.
Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.
Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . . Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”
Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.
Permakultura za telebane 