Kozlovske iz Kovorja: Sladkosnedi Miško

unnamed1

Zgodbice o tem, s kakšno slastjo koza požre klobuk, časopis, celo konzervo, ste gotovo že slišali. Imajo torej koze, nekako tako kot morski psi, iz usnja strojene ali jeklene želodce – če požrejo vse, kar vidijo, bodo verjetno vse tudi prebavile? Pa ni tako. Koze so sicer res zelo podjetne, ko je treba priti do hrane, a hkrati presenetljivo izbirčne in tudi njihov prebavni sistem je zelo občutljiv. Če na tla pade kruhek, pa so tla umazana, ali pa nanj celo stopi druga koza, ga ne bo pojedla . . . enako ga bo samo ovohala in gosposko odvrnila glavo, če se je kruhek, preden je prišel do njenih ustnic, dotaknil žnabel kakšne druge koze. Nak, tega pa ne bom poskusila. Ga je že ena druga poslinila. Bljak.

Nekaj povsem drugega so priboljški, sladkarije (v kozjem svetu so to žita). Teh se bo, če bo padla prilika, preveč nažrla. In zbolela. Osnovna hrana za koze je seno. Vse ostalo so dodatki. Kar je na lastni koži izkusil kozel Miško.

Miško je frajer, velik srnast kozel, z zelo lepimi rogovi in sivo rjavo dlako, lepo temno glavo in nogami ter dolgodlakim grebenom po vsej dolžini hrbta. Scrkljan in zahteven hkrati. Stisne se k meni in zahteva čohanje. Z veseljem ga božam, a hkrati pazim, ker se ne zaveda, kako nevarni  so njegovi rogovi, ko klati z  njimi naokoli, medtem ko uživaško suče glavo. Močan je tako, da je za malo razvedrila sesul vrata v svoj hlevček. Ne vem, samo ugibam lahko, zakaj. Morda se mu je zdelo, da v hlevu primanjkuje dramatičnih dogodkov, ali pa si je hotel malo pobližje pogledat, kaj dela njegova Bekica v boksu na drugi strani hleva, in preveriti, če je Bučko res taka huda konkurenca . . . bledolični sanski mulc nevzgojen . . .

Ko se je tako lepo sprehajal po hodniku pred boksi, je naletel na sod z ječmenom. Na njegovo srečo sod ni bil pokrit. Ko smo ga razkrinkali, lopova rogatega, je imel gobec še vedno v ječmenu. Koliko in kako dolgo ga je žrl, smo lahko samo ugibali in upali, da žit ni bilo preveč. Veselo nažrt je naslednjega dne zbolel; dobil je tekočo drisko. Tudi psihično se je povsem spremenil – postal je letargičen, depresiven. To niso heci. Obilica žit v kozjih prebavilih začne vreti, sladkor iz žit se spremeni v kisle presnovke, presnova se ustavi, prebavila so polna kislih snovi in plinov, pride do acidoze, kozo napihne . . . dobesedno sama se zastrupi. Od tega lahko hitro umre.

Miško jo je na srečo še kar dobro odnesel. Apetita sicer ni imel, a to ni nič hudega. Telo, ko je bolno in ko okreva, dodatnih obremenitev, ki jih prinese prebavljanje hrane, ne potrebuje. Nujna pa je rehidracija; zato dobi večkrat na dan topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in kapsulo probiotikov. wp_20170205_006Na srečo ve, kaj je dobro zanj in prizadevno sodeluje pri zdravljenju. Ko je izdriskal vse strupe, se je tudi driska sama od sebe ustavila. Po dnevu bolezni je danes skoraj že spet povsem stari nagajivi barabin.

Zdaj je na strogi kozji dieti, dobi samo seno in vodo, topel zeliščni čaj z bazičnim praškom in probiotike. Ko bo malo bolje, pa počasi tudi kakšen priboljšek.

Pa ne več iz soda, lump.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s