Search Results for: pH vrednost

Pepel na vrtu in kako ugotavljamo pH zemlje

wood ash in the gardenNisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.

Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami 

ph-skalaV članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.

pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.

Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.

Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . .  Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”

Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.

 

 

 

Je zemlja utrujena, zbita? Nočete gnoja? Nimate komposta? Rešitev je: jesensko zeleno gnojenje.

 Od vrtnarjev, ki so se odločili, da ne bodo več uporabljali umetnih gnojil, poznajo pa tudi slabosti živalskega gnoja, velikokrat dobim tole vprašanje: “Kako naj ohranim zemljo rodovitno in rahlo, če pa nimam dovolj domačega komposta?”

Odgovor je preprost: (jeseni) posejte rastline za zeleno gnojenje, v zemljo dodajte še Biooglje kompleks (250 g/m2).

Še tako zbito in utrujeno zemljo lahko obnovimo z obogatenim bioogljem in zelenim gnojenjem. Do naslednje pomladi si bo zemlja odpočila, se okrepila in z veseljem sprejela novo seme in sadike.

Najkasneje jeseni lahko povsod po vrtu, še zlasti pa tam, kjer je prst slaba, zbita in nerodovitna, posejete rastline za zeleno gnojenje. Le-te zemljo hitro prekrijejo in jo zavarujejo pred negativnimi vremenskimi vplivi. S svojimi koreninami prodirajo v spodnje plasti tal in prinesejo na površje izprane hranilne snovi, rahljajo in zračijo tla, izboljšujejo strukturo tal ter jih bogatijo s humusom. Na gredah jih pustimo, dokler ne bomo potrebovali prostora za novo setev in sajenje. Potem jih požanjemo, zdrobimo in vkopljemo v zemljo.

Ajda, bela gorjušica, oljna redkev, modra facelija in sladka lupina čez zimo propadejo. V tla jih lahko vdelamo že zgodaj spomladi. Prezimna žita, prezimne križnice in metuljnice pa prezimijo, zato jih lahko spomladi na vrtu pustimo še nekaj časa, odstranimo pa takrat, ko bomo potrebovali prostor.

Vsakoletno zeleno gnojenje ni vedno mogoče, saj včasih katera rastlina raste predolgo v jesenski čas, da bi lahko tam posejali rastline za zeleno gnojenje, ki bi še pred prihodom zime naredile dovolj listne mase. Dobro pa je, da je vsak del vrta zeleno pognojen vsaj enkrat v dveh letih.

NAVODILA ZA OBNAVLJANJE ZEMLJE: ZELENO GNOJENJE + BIOOGLJE

Kaj moramo vedeti pri izboru rastlin za zeleno gnojenje:

  • upoštevati moramo kolobar: tam, kjer bomo posejali oljno redkev, oljno ogrščico in oljno repico, ne smemo kasneje saditi križnic (zelja, ohrovta, brokolija, cvetače, kolerabe, rukole, redkve in repe), ker so z njo v bližnjem sorodstvu.
  • za zeleno gnojenje poleg križnic in facelije uporabljamo še: ajdo, hitro rastoča prezimna žita, lucerno in druge detelje, špinačo, prezimne listnate solate in radiče. Spomladi jih vkopljemo v zemljo.
  • za zeleno gnojenje so najmanj primerne detelje, ki v nekaj mesecih ne naredijo dovolj listne mase.
  • zgodaj jeseni lahko sejemo facelijo in ajdo, ki pred zimo sicer ne bosta zacveteli, bosta pa naredili dovolj listne mase. Pustimo ju, da pozimi pod snegom poležeta in vrt zaščitita kot zastirka.
  • oljno redkev, oljno ogrščico in oljno repico lahko sejemo še pozno v jesen, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi spet poženejo.
  • tudi križnice lahko sejemo pozno jeseni, saj kalijo pri precej nizkih temperaturah in rastejo tudi pri treh, petih ali sedmih stopinjah Celzija. Na manjših površinah lahko takoj po setvi dvignemo temperaturo tal s prekritjem s kopreno – po njo se bo zemlja ogrela za dve do tri stopinje, zaradi česar bo setev veliko uspešnejša.

Kako pripravimo tla

  • tla za setev rastlin za zeleno gnojenje le malo obdelamo; dovolj je, da jih prerahljamo z vilami s širokimi rogi.

Kaj naredimo z ostanki vrtnin, ki so še na gredicah

  • ostanke vrtnin, ki smo jih imeli na gredah, lahko uporabimo za zastirko ali jih vdelamo v tla, a le, če so zdrave. Pa tudi sicer jih je bolje odstraniti, posušiti na soncu, nasekati ali zdrobiti v drobilniku in skompostirati.

Navodila za setev rastlin za zeleno gnojenje z dodajanjem obogatenega biooglja

  • seme rastlin za zeleno gnojenje premešamo z izbrano količino Biooglja kompleks. Potrebna količina semen je navedena na pakiranju semen. Na m2 vrta potrebujemo 250 g Biooglja kompleks (20 kg vreča bo torej dovolj za 80 m2 gredic). Z gredic odstranimo ostanke rastlin in zemljo zrahljamo. Tla enakomerno posujemo s pripravljeno mešanico semen in biooglja, ki jo nato rahlo, a temeljito vkopljemo v tla. Dobro zalijemo. Tla zastremo s kopreno ali pokrijemo z zelo redko zastirko. Do pomladi bo zastirka razpadla, kopreno pa po vzklitju rastlin odstranimo.

Kaj naredimo spomladi

  • spomladi nadzemne dele rastlin za zeleno gnojenje, bodisi zelene ali čez zimo pomrznjene, vdelamo v tla. Še prej jih je priporočljivo porezati in zdrobiti ali nasekati, saj jih bomo sicer pri prekopavanju težko prekrili z zemljo, pa tudi hitreje bodo razpadle. Vkopljemo jih 10 do 15 cm globoko. Uporabimo prekopalne vile in lopato, na velikih površinah lahko tudi frezo. Pozimi zaradi mraza skoraj ni preperevanja, a se hitro začne spomladi, ko se temperature dvignejo nad 6 °C. Običajno se to zgodi že marca.

Kakšen bo učinek na vrtu

  • Pomembno je, da vrt ne ostane prazen, zemlja ne sme biti gola. Prst na golih gredah, ki so izpostavljene padavinam, mrazu, vročini in vetru, pospešeno propada. Lahko jo zasadimo z jesenskimi in prezimnimi posevki, zastremo z zastirko, še najboljši način za nahranjenje in zaščito zemlje – tudi za vse, ki nimate dovolj snovi za pripravo zastirke in domačega komposta – pa je zeleno gnojenje v kombinaciji z Bioogljem kompleks.
  • Rastline za zeleno gnojenje varujejo prst, jo rahljajo s koreninami in nahranijo z zeleni deli, ki jih kasneje zakopljemo v tla. Zelena masa, ki jo plitvo vdelamo v tla, je vir organskih snovi oz. humusa v tleh. Z obogatenim bioogljem vnesemo mikroorganizme v tla, jim izboljšamo strukturo, uravnamo pH vrednost tal in povečamo sposobnost ohranjanja vlage. Tak način gnojenja je veliko boljši kot gnojenje s hlevskim gnojem, da niti ne omenjamo mineralnih gnojil. Zemlji, ki je bolj utrujena, zbita, peščena, lahko dodate še ekološki Eko kompost Sonnenerde.
  • s to metodo boste nahranili svojo prst, popravili morebitne letošnje napake, izboljšali strukturo zemlje, dvignili rodovitnost in hkrati poskrbeli za zaščito zemlje pred zimo. Toliko prednosti! Boste poskusili? Več informacij o Biooglju kompleks dobite TUKAJ.

This entry was posted on 2 oktobra, 2017, in .

Zakaj se paradižnikom zvijajo listi

Za zvijanje paradižnikovih listov sta najpogostejša dva vzroka:
1. Količina listja ni v sorazmerju s količino korenin (preveč listja, premalo korenin)
ali
2. Virusna okužba
Za prvega je značilno zvijanje listov NAVZDOL, za drugega pa, da se zvijajo NAVZGOR.
Poglejmo vsak vzrok posebej.
1. Navzdol zviti listi pri paradižnikih se pojavijo, ko količina korenin ni zadostna, da bi prehranila in napojila vse liste. Rastlina zato liste zvije in tako zmanjša njihovo površino. Ko se koreninski sistem razvije in dohiti obseg listne mase, se bodo listki spet poravnali. Pojav nas opozarja, da imajo paradižnik premajhne lonce (če jih gojimo v loncih), da so sadike predolgo rastle v lončkih (na to moramo biti pozorni pri vzgoji ali nakupu sadik), ali da smo zemljo pretirano gnojili z gnojem (naravnim ali umetnim), ki vsebuje veliko dušika – le-ta pa pospešuje rast listov na račun ostalih delov rastline, in listna masa lahko prehiti razvoj korenin. Takšna rastlina je šibka, podvržena boleznim in lahek plen za škodljivce, pa tudi veliko težje bo obrodila sadeže oziroma plodove.
Rešitve za paradižnike z navzdol zvitimi listi:

  • domačo sadiko moramo čim prej presaditi na vrt;
  • takšnih sadik v vrtnarijah raje ne kupujmo (lahko so pregnojene ali pa preprosto prestare)
  • balkonske paradižnike presadimo v večje lonce (primerni so lonci z vsaj 30 cm premera)
  • pregnojeno zemljo “razgnojimo” s snovmi, ki ob svojem razpadanju porabljajo dušik (to so vse snovi z veliko ogljika) ali s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum.

21-chianti-rose-may-8

Na fotografiji: skoraj 50 cm visoke sadike paradižnika, ki so še vedno v svojih 15 cm lončkih, zaradi katerih je rast korenin zavrta.
Listi so jih prehiteli, zato rastlina listke zvije, da vsaj malo izravna nesorazmerje.

2. Virusna okužba – navzgor zviti listki: 

Pri virusni okužbi se listki paradižnikov vihajo navzgor. Isti virus povzroča mozaično virusno okužbo pri kumarah, mozaično virusno okužbo pri paradižnikih in navzgor zavihane listke pri paradižnikih.

Simptomi:

  • listi so pisani, imajo rumene in svetlo zelene madeže
  • listi so deformirani; lahko so neobičajno dolgi in tanki, ali nakodrani in iznakaženi
  • plodovi imajo rumene madeže in rjave kroge
  • rastline so pritlikave, zavrte v rasti
  • Rešitve za navzgor zavihane listke paradižnikov:
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • Ker pa je zemlja tista, ki odloča, ali bo rastlina, ki zraste v njej, močna in zdrava ali šibka in bolna, ne smemo pozabiti nanjo, zato:
  • zemljo okrepimo z Bioogljem in/ali domačim kompostom;
  • zemljo razgnojimo, če je pregnojena;
  • izmerimo in če je potrebno, popravimo pH vrednost zemlje;
  • če je potrebno, dodamo kalij (Kalium muriaticum, gabez, bananini olupki), kalcij (Calcium carbonicum, posušene in zdrobljene jajčne lupine) in magnezij (Epsomska ali grenka sol). Kalij, kalcij in magnezij so ključni elementi za paradižnike.

Image: Virus 2

3. Še en razlog za zvijanje paradižnikovih listkov je, ki pa ne pomeni nič slabega, ampak je dobro znamenje, da se rastlina dobro počuti … zvečer, ko gredo paradižniki spat, lepo zložijo in tudi nekoliko v tulce oblikujejo svoje listke. Pa ne zato, ker bi jim česarkoli manjkalo – tako se uredijo, da lahko potem zadovoljni in umirjeni zaspijo.

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Naročite jih na: gajin.vrt@gmail.com.

This entry was posted on 3 julija, 2017, in .

Plevel – indikator stanja zemlje

Pleveli so pokazatelji stanja zemlje

Pleveli so lahko nadloga ali blagoslov, odvisno, skozi katera očala gledamo nanje. Ena od definicij plevelov je: »Plevel je rastlina, za katero (še) ne vemo, kako bi jo lahko uporabili.« Po drugi definiciji pa je plevel rastlina, ki raste tam, kjer nam ni to ne ustreza. Torej bi bil lahko plevel tudi vrtnica, če bi rastla na polju žita.

Dokaz, da je rastlina lahko plevel ali pa tudi ne (odvisno od tega, kdo ga gleda), je tolščak, ki se je zelo uspešno razširil na našem in na sosednjih vrtovih. Sosedje so ga s trudom izkopavali in metali z vrtov, mi pa smo svojega z veseljem pojedli (saj vsebuje tudi dragocene omega-3 maščobne kisline, ki jih nujno potrebujemo, najdemo pa jih sicer predvsem v ribah).

Tudi, če jih ne moremo pojesti, pleveli niso le nebodigatreba. Z njihovo pomočjo lahko ugotovimo, v kakšnem stanju je prst. Potrebujemo le nekaj časa za opazovanje in seznam, kateremu plevelu ustreza katero okolje. S pomočjo teh informacij lahko izboljšamo stanje svoje prsti, v kateri bomo lahko potem vzgojili več in bolj zdrave rastline.

Z izboljševanjem prsti se na naraven način in brez posebnega dodatnega truda znebimo trdovratnih plevelov; v drugačni prsti, ki jim ne bo več ustrezala, pač ne bodo več uspešno rastli. Tak način izkoreninjanja plevelov je naraven, nenevaren, neškodljiv in najbolj učinkovit – ter v diametralnem nasprotju z zatiranjem plevelov s pomočjo herbicidov, a katerimi trajno poškodujemo okolje, in pomorimo ne le neželene plevele, pač pa tudi mnoge druge organizme. Glifosat, ki ga žal uporabljajo tudi v urbanih okoljih (v Ljubljani, vir: http://www.delo.si/novice/okolje/glifosat-pod-drobnogledom-manj-plevela-vec-raka.html), z le enim škropljenjem pomori polovico deževnikov v tleh. Kakšno opustošenje, si lahko predstavljate, povzroči nekajkratno škropljenje.

Prav zato je vedenje o tem, v kakšnem okolju uspevajo pleveli, uporabno z obeh vidikov:

  1. če bi se radi znebili trdovratnih plevelov, bomo to najlažje naredili tako, da bomo spremenili stanje prsti (npr. dodamo ji element, ki ji primanjkuje, ali spremenimo pH vrednost prsti, ali strukturo prsti).
  2. s pomočjo plevelov lahko postavimo diagnozo, v kakšnem stanju je prst, na kateri rastejo. Na podlagi teh informacij se lahko odločimo, kako bomo svojo prst izboljšali.

Pleveli so torej lahko vzrok za glavobol, lahko pa tudi v veliko pomoč, ko ugotavljamo, v kakšnem stanju je zemlja.

Kaj nam povedo pleveli

Na spodnjem seznamu je nanizanih veliko plevelov, pri vsakem pa je navedeno tudi, kateri presežek ali pomanjkanje hranil jim najbolj ustreza. Na osnovi tega, katere plevele imamo oziroma katere njihove kombinacije se pojavljajo pri nas, lahko sklepamo o tem, katerih hranil je dovolj, preveč ali premalo. Če se hočemo plevelov znebiti oziroma ustvariti takšna tla, da bomo v njih lahko gojili tiste rastline, ki si jih želimo, moramo nadomestiti manjkajoče elemente oziroma vzpostaviti ravnovesje. To lahko naredimo s homeopatskimi pripravki (npr. s pripravkom Cuprum metallicum bomo dodali baker, s Calcium carbonicum pa kalcij), s pomočjo za 24 ur v vodi namočenih rastlin, ki vsebujejo obilo določenega elementa (npr. gabez vsebuje veliko kalija, preslica silicija itd.) ali z domačimi pripravki (npr. z posušenimi jajčnimi lupinami, ki jih stolčemo v prah).

  1. Pleveli nam povedo, katera hranila nam manjkajo v zemlji:

Pleveli z rdečkastimi koreninami, npr. RDEČEKORENASTI ŠČIR (Amaranthus retroflexus), kažejo na to, da je razmerje med železom in manganom v prsti neuravnovešeno (da je enega ali drugega preveč glede na njuno idealno vzajemno razmerje). Običajno to pomeni, da je v prsti preveč železa ali premalo mangana. Prav tako pa kaže tudi na to, da je v prsti zelo veliko kalija in mangana in malo fosforja in kalcija.

 Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=209764

PLAZEČA PIRNICA (Elytrigia repens) kaže na neustrezno razmerje med železom in manganom. 

Vir slike: Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=170853

Na pomanjkanje kalcija v tleh lahko kažejo naslednje rastline:

  • – JASMINOVA TROBLJA (Campsis radicans)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=474925

  • – KOPRIVA (Utica dioica)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=369351

  • – NJIVSKA PRESLICA (Equisetum arvense)

Vir slike: H. Zell – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=9873093  in

  • – BRESKOVOLISTNA DRESEN (Polygonum convolvulus)

Vir slike: By Aung – Own work, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2688772

 

NAVADNI REPINEC (Arctium lappa) kaže na nizek nivo kalcija, ter visok nivo kalija

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=261363

KODRASTOLISTNA KISLICA (Rumex crispus) ima rada zbita tla, malo kalcija in zelo veliko magnezija in fosforja.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37825556

BELA METLIKA (Chenopodium album) raste v tleh z malo fosforja in veliko kalija.

Vir slike: Hugo.arg – Own work, GFDL, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=3135124

GLAVINEC (Centaurea maculosa) uspeva v tleh z malo kalcija, humusa in nizkim nivojem fosforja.

Vir slike: Kristian Peters — Fabelfroh 08:50, 2 November 2006 (UTC) – photographed by myself, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1332378

TRAVNIŠKA IVANJŠČICA (Chrysanthemum leucanthemum) ima najraje tla z malo fosforja, veliko kalija in magnezija.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37490774

II.                Vrste tal in pleveli

Pleveli nam povedo tudi to, kakšen tip zemlje imamo: mokra/vlažna tla, suha/peščena, težka/glinasta tla, trda/zbita tla, osiromašena/nerodovitna tla, rodovitna/dobro odcedna/humusna tla, kisla tla, bazična tla. Vrst zemlje je še veliko več, a bo za naš namen ta pregled dovolj obširen. Pogledali bomo samo najbolj pogoste vrste zemlje in plevelov, ki uspevajo v njih.

Slabe zemlje je veliko vrst. Spekter slabe prsti je obširen: od vlažne, slabo odcedne prsti, do suhe, peščene prsti. Sem spada tudi težka glinasta zemlja, ki jo je težko obdelovati in duši korenine, in trda zbita zemlja. Celo rodovitne prsti seveda niso povsem brez plevelov, saj je naloga plevelov kot prvobitnih pionirskih rastlin, da zaščitijo zemljo in življenje v njej pred vplivom vremena. Nekateri pleveli rastejo povsod, tudi v zelo rodovitni in kakovostni prsti – takšen je regrat. S pomočjo takšnih plevelov si pri diagnozi stanja prsti zato ne moremo kaj dosti pomagati. Poglejmo podrobneje, kateri pleveli so značilni za posamezne vrste prsti:

1.      Mokra/vlažna tla

mah, dresnik, navadna zvezdica, srakonja, bršljanasta grenkuljica, vijolice, šaš

2.      Suha/peščena tla

navadna kislica, pegasti badelj, jetičnik, navadna regačica, navadni rman, kopriva, ščir

3.      Težka glinasta tla

trpotec. kopriva, plazeča pirnica

4.      Trda zbita tla

navadna zvezdica, plezajoča lakota, dresnik, navadna regačica, slak, regrat, kopriva, trpotec

5.      Osiromašena/nerodovitna tla

rman, travniška ivanjščica, divje korenje, drobnocvetni lučnik, ambrozija, navadni komarček, pegasti badelj, trpotec, pelin, regrat, srakonja, detelja

6.      Rodovitna/dobro odcedna/humusna tla

lisičji rep, navadni potrošnik, navadna črna meta, regrat, navadni tolščak, bela metlika

7.      Kisla tla

travniška ivanjščica, trpotec, dresnik, navadna kislica, mah

8.      Bazična tla

divje korenje, navadna zvezdica, navadni potrošnik

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Naročite jih na: gajin.vrt@gmail.com.

 

 

 

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Naročite jih na: gajin.vrt@gmail.com.

 
This entry was posted on 4 aprila, 2017, in .

Biooglje kompleks nevtralizira zakisano prst

Področje znanosti o zemlji, pedologija, je noro zanimivo. Pravkar sem padla v pH vrednosti zemlje (na srečo ne dobesedno :). Noro. Če je zemlja samo malo prekisla, ali samo nekoliko preveč bazična, rastline ne morejo več uspevati, kot je treba. Ne glede na to, koliko hranil je v zemlji, jim je pot do njih zaprta, nekateri elementi (aluminij, molibden) pa celo toksično delujejo na rastline.

Rastline torej res so, kar že večno trdim, ene take mične razvajene gospodične. Ampak samo, dokler jim ne dostavimo tega, kar bi rade. Ko to dobijo, so pa najbolj potrpežljiva in prijazna bitja, kar si jih lahko zamislite :).

Nazaj k pH-ju. Ko sem raziskovala, katerim rastlinam ustreza kateri pH zemlje (večini zelenjadnic ustreza precej ozko okno, pH od 6,5 do 7,5), me je prešinila tale misel: kaj pa biooglje? Kakšen je njegov pH in vpliv na zemljo?

Glede na to, da

  • je večina slovenskih vrtov preveč kislih, tudi zaradi kislega dežja in preobilnega gnojenja (še bolj pa to velja za klasično obdelane vrtove – bolj ko je zemlja izkoriščana, tretirana s kemikalijami in hranjena z umetnimi gnojili, bolj je zakisana – še en razlog torej več za ekološko pridelavo),
  • biooglje pa je (predvidoma) bazična snov,
  • bi lahko rekli, da pH vrednost biooglja ni zelo pomembna vrednost.
  • Ker če je nekaj kislo, je lahko samo hvaležno za bazičen dodatek . . .

Pa ni tako preprosto. In v tem grmu tiči zajec oziroma odgovor na vprašanje, zakaj neko biooglje čudovito deluje, pri drugem pa nikakor ni obljubljenega rezultata. Kar vam lahko sami povedo nekateri proizvajalci biooglja, ki so po začetnem navdušenju opustili proizvodnjo – ker njihovo biooglje ni prineslo pričakovanih rezultatov.

Biooglje biooglju pač ni enako. Strašno zanimiva zadeva. Na internetu najdete na to temo zelo zanimive razprave.

Biooglje je, za razliko od pepela, lahko ne le bazično, pač pa celo kislo. Njegov pH je odvisen od tega, pri kakšni temperaturi je pripravljeno in koliko pepela vsebuje. Od tega, ali je in koliko je bazično oziroma kislo, je odvisno seveda tudi to, kakšen bo učinek pri rastlinah, ki jim ga dodamo.

img_2892

Na fotografiji: Biooglje kompleks ima pH vrednost 7 (nevtralno)

Pa se tukaj razlike med “bioogljem” in “bioogljem” še ne končajo. Popolnoma drugo poglavje je, kakšne mikroorganizme dodamo v biooglje, da ga “napnemo” (aktiviramo, obogatimo) in ali mu dodamo še kaj za zraven, da je končni izdelek res dober in nam vse veliko bolje raste. Biooglje v izdelku, ki ga imam v Gajinem vrtu (Biooglje kompleks) vsebuje premišljeno izbrane mikroorganizme, poleg tega pa še alge (za dodatne minerale) in glistino (izločke deževnikov za še večjo rodovitnost zemlje).

Seveda me je zanimalo še, kakšen pH ima Biooglje kompleks. Zanimivo – njegov pH je malo močnejša 7, torej je nevtralno do rahlo bazično. Takšno je idealen dodatek, ko ga dodamo rastlinam med korenine, nevtralizira kislo prst, a je ne prekucne na bazično stran, ki za rastline ni koristna.

Tega rezultata sem zelo vesela, in ga zato z veseljem delim z vami. Ni lepšega, kot če lahko svojim kupcem ponudim res kakovosten izdelek.

This entry was posted on 7 februarja, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Shranimo lesni pepel za vrt

Če imate kamin ali peč na drva, lahko pozimi pridelate lesni pepel, ki je zelo uporaben na vrtu.

Pomembno: za vrt je uporaben le pepel iz čistega lesa, nikakor iz snovi, v katerih so lahko lepila, topila …

Pepel lahko potreseV__B900mo po gredah ali ga dodamo v kompostni kup. S pepelom moramo ravnati kot z začimbo v kuhinji – pepel je dodatek, ne osnovno živilo. Za 100 m2 velik vrt bo dovolj 5 kg pepela.

Lesni pepel na vrtu

  1. Lesni pepel vsebuje veliko kalija, ki je pomemben za odpornost rastlin proti boleznim in škodljivcem, pa tudi za kakovost cvetov in plodov. Pomanjkanje kalija pri paradižniku prepoznamo po orumenelem, nikoli dozorelem, olesenelem vrhu paradižnika, listi pa postanejo pegasti in nagubani. Veliko kalija potrebujejo križnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt), gomoljnice in korenovke (krompir, korenje, gomoljasta zelena) in plodovke (paradižnik, jajčevec, paprika).
  2. Pepel pomaga zaščititi rastline pred ušmi in polži, zato ga nekaj shranite v vedru za sprotno porabo med rastno sezono.
  3. V tleh deluje bazično, zato lahko z njim uravnavamo pH vrednost prsti. Zelo rade ga imajo tudi vrtnice – ne le zaradi prepotrebnega kalija, pač pa tudi zaradi uši. Koristul bo vsem rožnicam (cvetočim rastlinam, ki nam dajejo plodove: sadno drevje, jagodičevje in trta). Pri jagodičevju in drugih rastlinah, ki bolj ljubijo kisla tla (rododendroni, azaleje, hortenzije, rese, borovnice) moramo paziti, da z njim ne bomo dosegli ravno obratnega učinka. Te rastline namreč ne marajo bazičnih, pač pa kisla tla.

Lesni pepel za shranjevanje paradižnika

Lesni pepel razkužuje in preprečuje izhlapevanje, zato je idealen za dolgotrajno shranjevanje paradižnika.

Lesni pepel najprej tri- ali štirikrat presejemo, da odstranimo večje koščke in ostane res le zelo fin, mehak pepel.

V kartonasto škatlo nato izmenično nalagamo plasti pepela in paradižnikov. Tako shranjen paradižnik se bo obdržal več mesecev, celo do pol leta.

 Vital conserve ses tomates dans la cendre. Photo credit: Jean de Dieu Ininahazwe
Vir: http://wire.farmradio.fm/en/farmer-stories/2016/11/burundi-farmer-finds-new-technique-for-preserving-tomatoes-15454
This entry was posted on 24 januarja, 2017, in .

Priprava zemlje 4.5.10

Na sliki: Ko je skopnel sneg, sem na vrtu odkrila jagode, ki so se same zasadile. Očitno jim paše tu. Takšni odločnosti je samo za čestitat :)

Eden od razlogov, zakaj mi je permakultura (kot jo razumem jaz) všeč, je, da ne maram kompliciranja. Verjamem, da so najboljše rešitve preproste in da je manj več. Prej me je ob branju člankov in knjig o vrtnarjenju minilo vsako veselje, da bi svoj vrt sploh kdaj imela. Ugotavljanje sestave in PH vrednosti zemlje se mi je zdelo nepotrebno kompliciranje. In kaj, če moja zemlja ne bo ustrezala nekakšnim kriterijem o idealni zemlji? Jo bo treba zamenjat, pripeljat nekakšno idealno zemljo od drugje? Jo posipat s kemikalijami?

Se mi ni zdelo logično. V gozdu vse veselo raste eno ob drugem, največja bukev in najmanjši mah najdeta prostorček zase, pa čeprav nihče ne kolovrati naokoli z vrečami gnojil in škropilnicami kemikalij.  Zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem med učenjem o permakulturi prebrala, da ima vsaka zemlja potencial, da na njej zraste vse, kar bi radi pridelali zase. Razlika je samo v tem, koliko časa bo zemlja, če smo jo že “pravilno” obdelovali, potrebovala za ozdravitev. Če je bila dolgo mučena z lopatanjem, kemičnimi torturami, dolgotrajnim razgaljanjem in monokulturami, ki so jo iztrošile, bo potrebovala nekaj več časa, da pride k sebi.

Narava ima neverjetne sposobnosti obnavljanja, samo če ji damo priložnost.

Humus je zgornja plast zemlje, sestavljena iz rastlinskih in živalskih snovi in organizmov. Meni se zdi  nekakšen sestavljen živ organizem.  Zaradi ravnovesja, ki vlada v njem, z veseljem zraste to, kar posadimo. Možnosti za uspeh svojim rastlinam zlahka zmanjšamo tako, da ustvarimo pogoje, ki jih v naravi ni. V takšnih pogojih se bo humus počutil zanič. Zemljo pustimo golo, da jo biča in zbija dež in suši in drobi in razpoka vroče sonce. Jo prelopatamo in zorjemo, da premešamo plasti in pobijemo čim več (mikro)organizmov, ki so prej živeli v harmoniji. Ali tacamo po njej s težkimi škornji, sadimo ali sejemo monokulture, trosimo strupe in kemikalije. Rezultat je katastrofalen: v končni fazi iz zemlje nastane puščavski pesek, ker ni nihče preživel vztrajne torture.  Zato se v ZDA večajo puščave.

Drug, naravi prijazen način pa je, da sodelujemo s tem, kar imamo na voljo, in iz tega po zakonih, ki jih narava že pozna in upošteva, naredimo svoj vrt. Pa še bistveno manj dela, stroškov in kompliciranja je. Kar je meni zelo všeč. In vključuje tudi podrobno opazovanje, lahko tudi iz ležalnika :)

Lotila sem se takole:
– za začetek sem za vrt določila 8 x 4 m velik prostor (še eno permakulturno pravilo: začni z malim, povečaš lahko kadarkoli, ko se ti bo zdelo, da zmoreš, znaš in potrebuješ več; ne bodi pohlepen!)
– na začetku lanske pomladi sem vrt potrosila s hlevskim gnojem, ki mi ga je pripeljal bližnji kmet (do letošnje pomladi je skrepenel v humus); jeseni je vrt zasulo listje, pozimi še sneg in zemlja si je lahko res dobro spočila
– ves čas so vsi biološki odpadki romali v kompostni kup, včasih pa smo jih potrosili kar po vrtu
– spomladi sem si zamislila, kaj in kje bom letos sadila in sejala, kje bodo posamezne grede in narisala načrt
– zdaj pa sproti, tako kot potrebujem prostor, urejam posamezne grede. Ne lopatam, samo rahljam s ploščatimi vilami. Populim nezaželeno rastje in ga pustim kar na gredah. Zemljo zastiram (vendar ne več z listjem – takšna zastirka bi bila zdaj preveč neprepustna) in ne tacam po njej, sploh pa ne, ko je mokra!
– kos travnika med gredami in ograjo, ki bi ga rada pripravila za sajenje sladke koruze in fižola, sem pokrila s plastmi kartona. Rastje pod kartonom bo odmrlo in obogatilo humus, in ko bo bom rabila ta prostor, ga bom samo še zrahljala. Nič ne bo šlo v izgubo.

Moj vrt, takšen kot je, verjetno na prvi pogled sploh ne izgleda kot vrt, ker ni gol, pograbljen in skupčkan. Vrtu podobna je samo ena greda, ostale pa že komaj čakajo na sadike, ki jih vzgajam zanje. Sicer pa – kje v naravi pa je zemlja gola, razen če je imel človek prste vmes?

Težke kovine, zastrupljena zemlja

V našem okolju je čedalje več težkih kovin. O tem ni nobenega dvoma. Vprašanje pa je, kaj lahko naredimo? Lahko se držimo za glavo, lahko zapremo oči, lahko ukrepamo. Jaz sem za slednje.

Industrija, umetna gnojila, pesticidi, odplake, so naše okolje v zadnjih desetletjih zastrupila s težkimi kovinami. Nesreče, kot je bila nedavna v vrhniškem Kemisu, stanje še poslabšajo. Težke kovine ne izginejo, akumulirajo se v tleh, od koder prehajajo v rastline, od tam pa v ljudi. Delno pronicajo skozi tla tudi v podtalnico. Tako vstopajo v prehranjevalno verigo in nas zastrupljajo. Posledic za naše zdravje in življenje se pogosto sploh ne zavedamo. Onesnaženje s težkimi kovinami ogroža kakovost zemlje, preživetje rastlin in zdravje ljudi.

Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami ima poguben vpliv na življenje mikroorganizmov in biološko raznolikost v zemlji. Onesnaženje zemlje s težkimi kovinami predstavlja nevarnost za okolje in zdravje ljudi še posebej zaradi biomagnifikacije (t.j. kopičenje določenih strupenih snovi v tkivu; višje, ko je organizem v prehranski verigi, večja je v njem koncentracija strupov).

Nekateri od teh elementov so pomembni za žive organizme, drugi ne. Celo koncentracije pomembnih elementov, ki so višje od določenega nivoja, imajo pogubne posledice za zdravje, ker vplivajo na normalen metabolizem živih organizmov. Raziskave o onesnaženju s težkimi kovinami se osredotočajo na naslednje elemente: arzenik (As), kadmij (Cd), krom (Cr), živo srebro (Hg) in svinec (Pb), saj so le-ti toksične in za žive organizme ne nujne težke kovine, in na baker (Cu), nikelj (Ni) in cink (Zn), ki lahko, čeprav so pomembni za življenje organizmov, pri visokih koncentracijah povzročijo zdravstvene težave pri ljudeh ali fitotoksičnost.

Remediacija zemlje je zato nujna, a je težavna naloga, ker je bila zaradi doslej uporabljenih metod povezana z velikimi stroški. Uporaba biooglja in fitoremediacija (vezanje in odstranjevanje težkih kovin s pomočjo posejane ali posajene vegetacije) sta varni in relativno poceni okoljski tehniki, ki imata odličen potencial pri reševanju problematike onesnažene zemlje.

Na fotografiji: remediacija zemlje, obremenjene s težkimi kovinami (področje rudnika) julij 2010 – avgust 2011, s pomočjo biooglja in rastlinskega komposta.

Biooglje

Biooglje je porozen pretežno čisti ogljik, ki ga s pomočjo pirolize pridobimo iz organskih materialov. Biooglje ima značilno visoko sposobnost izmenjave kationov (CEC = cation exchange capacity) in je alkalno. Biooglje ima številne potencialne koristi za zemljo: poveča zemljino biološko aktivnost, zmanjša emisije toplogrednih plinov iz kmetijskih virov in poveča sekvestracijo ogljika v zemlji. Dodano biooglje spremeni kakovost zemlje in omogoči večji pridelek. Večkratne koristi, ki jih prinaša biooglje kot dodatek zemlji, so bile zbrane v knjigi Lehmanna in Josepha (2009), vendar je v njej malo podatkov o učinkih bioooglja na težke kovine v zemlji. Leta 2011 je bila objavljena raziskava o vlogi biooglja pri remediaciji onesnažene zemlje, s posebnim poudarkom na metaloidnem arzeniku (Beesley in ost., 2011). V zadnjih letih je bilo objavljenih še več raziskav o povezavah med bioogljem, težkimi kovinami v zemlji in vegetacijo na njej.

Mehanizem povezav med bioogljem in težkimi kovinami

Lastnosti, ki jih ima biooglje, so odvisne od več dejavnikov: vrste materiala, iz katerega pridelamo biooglje, velikosti delcev, temperature in pogojev, ki vladajo tekom pirolize. Biooglje vpliva na biorazpoložljivi del težkih kovin v zemlji in lahko zmanjša njihovo sposobnost pronicanja. Ena od lastnosti biooglja je, da ima veliko površino, zaradi česar ima veliko kapaciteto vezave težkih kovin. Površinska privlačnost težkih kovin na biooglje je bila že večkrat dokazana z uporabo elektronskega mikroskopa. Alkalnost biooglja je prav tako lahko odgovorna za manjšo razpoložljivost težkih kovin v zemlji, ki smo ji dodali biooglje. Vrednost pH biooglja narašča s temperaturo pri pirolizi. Biooglje lahko zmanjša tudi mobilnost težkih kovin, ker spremeni njihovo redoks stanje.

Raziskave o učinku biooglja na težke kovine v zemlji

Poglejmo nekaj raziskav o vplivu biooglja na zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami:

  • Fellet in ost. (2011): biooglje so uporabili za remediacijo zemlje na področju rudnika, ki je bila obremenjena s številnimi težkimi kovinami. Dodano biooglje je zmanjšalo biorazpoložljivost kadmija (Cd), svinca (Pb) in cinka (Zn) in mobilnost kadmija (Cd), kroma (Cr) in svinca (Pb).
  • Park in ost. (2011): biooglje, pripravljeno iz zelenega odpada, je bilo učinkovito pri zmanjševanju vseh težkih kovin, ki so jih preučevali (Cd, Pb, Cu). Po dodanem bioglju se je povečala vezava težkih kovin na organske snovi. Prav tako se je zmanjšala prisotnost Cd in Pb v vodi v zemlji.
  • Uchimiya in ost. (2012a): bioglje, pripravljeno na 700 °C, je bilo bolj učinkovito pri vezavi težkih kovin. Ugotovila sta, da je Cu in Pb relativno lahko stabilizirati v zemlji, medtem ko je odziv Cd in Ni odvisen od vrste bioogjla, dodanega zemlji.
  • Beesley in Marmiroli (2011): ugotovljeno je bilo zadržanje arzenika (As), kadmija (Cd) in cinka (Zn) na površini biooglja. Avtorja sta dokazala, da je bila težka kovina vezana na površje biooglja in da ta proces ni bil takoj reverzibilen.
  • Namgay in ost. (2010): koncentracije Cd, As and Pb v mladih poganjkih koruze so se zmanjšale po dodajanju biooglja v zemljo.
  • Beesley in ost. (2013): ugotovili so zanimivo dejstvo, da se je količina arzenika (As) v vodi v zemlji povečala po dodajanju biooglja, a se je njegov prenos v rastline zmanjšal.
  • Karami in ost. (2011): dodali so biooglje v zemljo v rudnikih, obremenjeno s svincem (Pb) in bakrom (Cu). Ugotovili so, da je dodano biooglje zmanjšalo vsebnost svinca v vodi v zemlji na polovico. Ko so biooglju dodali še kompost iz zelenega rastlinskega odpada, so bile koncentracije svinca (Pb) v porah v zemlji 20-krat nižje kot v kontrolnem vzorcu.

Zaključek

S težkimi kovinami onesnažena zemlja bo po dodajanju biooglja varnejša za rastline, ki bodo zrastle v njej, in za ljudi in živali, ki bodo te rastline zaužili. Raziskave so glede tega jasne, vendar je možnosti za nadaljnje raziskave še zelo veliko. Kljub temu lahko zaključimo, da je uporaba biooglja tudi s stališča razstrupljanja zemlje pomemben dejavnik v ohranjanju in vračanju zdravja v okolje. Nadaljne raziskave potekajo v smeri kombiniranja uporabe biooglja in fitoremediacije. Tak način remediacije zemlje je najcenejši od vseh – fitoremediacija je v primerjavi s postopki odkopavanja in odvažanja zemlje veliko cenejša, stane le 5 % njihove cene. Biooglje, ki ga izberemo za razstrupljanje tal, mora biti varno, kar se tiče vsebnosti strupov (ekološko pridelano), pripravljeno na visoki temperaturi in rahlo alkalno. Biooglje, ki je že obogateno z mikroorganizmi, mikorizo, algami in glistino, bo ne le zmanjšalo možnosti, da bi težke kovine iz zemlje prešle v rastline, pač pa bo tudi pomembno pripomoglo k živosti zemlje in rasti rastlin, ki bodo zrastle na njej (primer takšnega izdelka je Biooglje kompleks blagovne znamke GroChar).

Poglejte še: Biooglje za 1000 let rodovitne prsti

Vir podatkov za članek: Use of phytoremediation and biochar to remediate heavy metal polluted soils: a review

* * *

Lump charcoal = Biochar? * Grillkohle = Biokohle? * Lesno oglje = Biooglje?

DSCI0220

This post is the first ever on my blog that has been written in three different languages – in English and Slovene by me, and in German by Jacob Geffers, who kindly translated the English text into German language (a task I could only dream of doing as well as he did :). Biochar really is like a red thread, running through different countries, cultures and languages, all over our planet Earth, so having the text about one of important topics in connection to biochar in three different languages really is great. 

Does biochar equal charcoal? The short answer is: NO.

Biochar is not the same as lump charcoal. They are very different in terms of resources, in the way they are produced, in their characteristics and in their usage and effects.

Do the have anything in common? Yes, they do, one thing: they are both made in oxygen free environment or at least in environment with very little oxygen present. That`s it.

The list of differences is much longer. Lump charcoal is „born to be burned“, while biochar is made to be added to soil as a soil amendment, to enhance soil fertility. For that purpose it is important that biochar has a certain structure, certain chemical and physical characteristics, doesn`t contain PAH, tars and toxins, doesn`t repell water but attracts and retains it, provides safe and cozy room for beneficial mycroorganisms, enhances myccorrhyzae growth … Lump charcoal is valued for its energy value, which means that the ratio between fixed versus labile carbon is important in other terms than the same ratio in biochar. Good (meaning: effective) biochar has a high fixed carbon content (so that carbon will stay in the soil for a long time), minimal tars (which are acceptable and useful in lump charcoal, which is ment to be an energy-providing product), high surface area (giving lots of space for those little microorganisms to create their homes) and high iodine number – biochar made in TLUD Biochar stove has an iodine number of 1200 mg/g (iodine number is a basic measurement used to characterize activated carbion performance; it is a measure that shows the activity level – higher number indicate a higher degree of activation). Biochar is far more porous than charcoal. Biochar`s main quality is measured by surface area/g and the amount (in other terms – absence :) of PAH, other toxines and heavy metals. Besides that, before applying it to soil, it should be inhabited by mycroorganisms. The classical production of lump charcoal is an unsustainable trade, and one of the biggest drivers of deforestation and polution, especially in developing countries. Making biochar from fragile forest can bring more envyronmental harm than good. The classical production of lump charcoal releases gases which contribute to climate change. The locally produced lump charcoal is promoted as being eco friendly, but the fact is that it can be polluting and wasteful (100 kg of wood for 15 or 20 kg of charrcoal). Lump charcoal is usually produced at lower temperatures and therefore contains a higher volatile energy content, which is needed because lump charcoal is used as a source of energy, but because of that and because od condensation at the end of the gassification process it also contains PAH. Good biochar is made above 500 °C – these temperatures remove much of the volatile contents like creosote. A simple test is to smell the product – biochar doesn`t smell of burnt material, lump charcoal does. Commercial charcoal products are often petroleum-based (these of course have nothing to do in your garden soil). Lump charcoal is made of wood, usually from very dense, hard, tough woods, while biochar can be made from weedy plant biomass such as straw, hay, cornstalks, seed husks, etc. Biochar, made from these materials can be very easily crumbled into dust and small particles and therefore have larger micropores to soak up water and supply microbial habitat. Adding lump charcoal might bring some improvements in time for certain plants – but the results are uncertain. Are you willing to take that risk? I suppose not, especially if you are trying to grow healthy, organic vegetables and fruits … And besides all that, biochar should come from a waste material and be produced in a sustainable, environmentally friendly manner, with high quality emission handling systems.

There are already standards set for making and using biochar. Lump charcoal doesn`t reach these standards. Therefore it should not be named or used as biochar.

Anyone promoting biochar should be aware of differences between lump charcoal and biochar, and know how and where to apply it. People tend to search for easy way out, but half truths and instant solutions bring nothing but harm. Biochar is still in its infants stage (not just here, in Slovenia) and it is of great importance what is happening during that stage. I think it is important to explain about the potential pitfalls as well and try to prevent biochar from getting a bad reputation, which might easily happen if not following some basic values. As Bill Mollison said: If the way to the goal is bad, then the goal itself turns bad as well. Biochar brings so many amazing benefits that it would be a shame to put a dark spot on its name just because of premature and misleading infos.

I would like to thank „biochar people“ from LinkedIn for sharing their knowledge about the topic of this blog with me: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

Ist Biokohle (Biochar) das selbe wie Grillkohle? Die kurze Antwort ist: NEIN. 
Biokohle ist nicht das selbe wie Grill(holz)kohle. Sie unterscheiden sich in ihren möglichen Ausgangsstoffen, der Art und Weise ihrer Hergestellung, in ihren Eigenschaften, in ihrer Nutzung wie auch in ihren Effekten.Haben diese beiden Arten Kohle etwas gemeinsam? Ja, sie werden beide in Abwesenheit oder wenigstens beinahe sauerstofffreier Umgebung hergestellt. Aber das ist auch schon alles.

Die Liste der Unterschiede ist weit länger. Grillkohle wird zu dem Zweck hergestellt verbrannt zu werden während Biokohle dafür Hergestellt wird als Zusatzstoff in den Boden eingebracht zu werden um seine Fruchtbarkeit langfristig zu steigern. Zu diesem Zweck ist es wichtig dass Biokohle über eine bestimmte Struktur wie auch bestimmte chemische und physikalische Eigenschaften verfügt. Sie enthält keine oder nur geringe Mengen PAKs, Teer oder toxische Substanzen, sie speichert Wasser und gibt es auch wieder frei. Biokohle bietet bodenbürtigen Bakterien einen Lebensraum und verbessert das Wachstum von Mycorrhizzapilzen wodurch das Wachstum der Pflanzen gefördert wird. Grillkohle wird wegen ihres hohen Energiegehaltes geschätzt, weshalb  das Verhältnis zwischen stabilem und instabilem Kohlenstoff eine andere Bedeutung hat als bei Biokohle. Gute (=effektive) Biokohle hat einen hohen Gehalt an stabil fixierten Kohlenstoff (damit sie für einen langen Zeitraum im Boden verweilen kann), minimale Teergehalte (welche in Grillkohle akzeptabel sind, da Grillkohle zur Bereitstellung von Energie dient), eine große spezifische Oberfläche (die den vielen kleinen Mikroorganismen einen Lebensraum bietet) und einen hohen Iod-Adsorptionswert – Biokohle die in einem TLUD Stove Hergestellt wurde hat einen Iodin-Adsorptionswert von etwa 1200mg/g (Iod-Adsorption ist eine Kenngröße für die Charakterisierung der Aktivität von Aktivkohle, hohe Werte bedeuten einen hohen Grad der aktivität beziehungsweise einen hohen Anteil an feinporen). Biochar hat eine viel höhere Porosität als Grillkohle, ihre Qualität wird zusätzlich anhand ihrer spezifischen Oberfläche in cm2/g und ihren Gehalt (bzw. der Abwesenheit) von PAKs, anderen toxischen Substanzen und Schwermetallen gemessen. Außerdem sollte Biokohle vor ihrem Einsatz von Mikroorganismen bevölkert sein. Die klassische Herstellung von Grillkohle ist besonders in Entwicklungsländern in großen Maßstab Verursacher der Entwaldung und von Umweltschäden und kann deshalb nicht als Nachhaltig gesehen werden. Die Herstellung von Biochar mit empfindlichen Ökosystemen als Ressource schadet der Umwelt mehr als mit Biochar wieder gut gemacht werden kann. Bei der klassischen Herstellung von Grillkohle werden Gase freigesetzt, die den Klimawandel antreiben. Lokal hergestellte Grillkohle wird gern als umweltfreundlich beworben, tatsächlich aber werden ebenfalls klimarelevante Gase freigesetzt und für 15-20kg Grillkohle etwa 100kg Holz verbraucht. Grillkohle wird normalerweise bei geringeren Temperaturen hergestellt und enthält einen höheren Anteil an instabilem Kohlenstoff, der bei der Energieerzeugung nicht problematisch ist, bei Biokohle aber bedeutet instabiler Kohlenstoff eine geringere Stabilität im Boden.

Gute Biokohle wird bei einer Temperatur von ungefähr 500°C hergestellt – bei diesen Temperaturen werden flüchtige Stoffe wie Kresole entfernt.  Ein einfacher Test um die Qualität einer Kohle zu bestimmen ist daran zu riechen. Biochar riecht nicht nach verbranntem Material, Grillkohle tut dies. Grillkohle wird aus Holz hergestellt, Biochar kann ebenso aus krautigem Ausgangsmaterial (zB. Stroh, Heu, Samenhüllen,…) hergestellt werden. Biokohle die aus diesen Ausgangsstoffen hergestellt wurde kann leicht in Staub und kleine Stückchen zerkleinert werden und eignet sich deshalb gut um sie als Bodenverbesserer einzusetzen. Dem Boden Grillkohle unterzumischen kann gewisse Verbesserungen bewirken, das Ergebnis ist aber unbestimmt. Wollen Sie dieses Risiko eingehen? Wenn Sie gesunde und ökologisch hochwertiges Obst und Gemüse züchten wollen sicher nicht. Biochar sollte in nachhaltiger Weise mit geringen Emissionen und im besten Fall aus erneuerbaren Ressourcen hergestellt werden.     

Es gibt bereits Standards für die Herstellung und den Einsatz von Biokohle die von Grillkohle meist nicht erfüllt werden. Deshalb sollte Grillkohle nicht als Biokohle bezeichnet oder verwendet werden.

Jeder der für den Einsatz von Biokohle vorantreiben will sollte sich des Unterschieds zwischen Grillkohle und Biochar bewusst sein und wissen wie und wo sie eingesetzt werden kann. Viele tendieren dazu sich unvollständig zu informieren, aber halbe Wahrheiten und schnelle Lösungen bringen meist mehr Schaden als Gewinn. Biokohle ist noch in ihren Kinderschuhen (nicht nur hier, in Slovenien) und es ist von großer Wichtigkeit was in dieser Phase passiert. Ich denke es ist auch wichtig auf die potenziellen Fallen hinzuweisen und zu versuchen Biokohle vor negativer Presse zu schützen, was leicht passieren kann wenn nicht einige Grundlagen beachtet werden. Wie Bill Mollison sagt: Wenn der Weg zum Ziel schlecht ist, dann ist das Ergebnis schlecht. Biokohle kann so viele positive Effekte bringen dass es eine Schande wäre sie in einem schlechten Licht erscheinen zu lassen, nur aufgrund unreifer und irreführender Informationen.

Je biooglje enako lesnemu oglju? Odgovor je na kratko: NE.

Biooglje ni enako lesnemu oglju iz različnih razlogov. Biooglje in lesno oglje sta glede na način nastanka, glede na svoje lastnosti in glede na učinek in način uporabe dve popolnoma različni stvari.

Imata kaj skupnega? Ja, eno stvar: oba sta narejena v okolju z nič ali zelo malo kisika. To je to.

Seznam razlik je veliko daljši. Lesno oglje je narejeno za to, da gori, medtem ko se biooglje uporablja kot dodatek prsti, ki poveča njeno rodovitnost. Zato mora imeti biooglje določeno strukturo, določene kemijske in fizikalne lastnosti, ne sme vsebovati kancerogenih PAH, tarov in strupov, ne sme odbijati vode pač pa jo privlačiti in zadrževati, ter zagotavljati varno in udobno okolje koristnim mikroorganizmom, pospeševati mikorizo … Lesno oglje je cenjeno zaradi svoje energijske vrednosti, ki jo zagotavlja razmerje med fiksnim (manj) in spremenljivim (več) ogljikom v njem. To razmerje je pri biooglju pomembno na drugačen način, ravno obratno. Dobro (se pravi učinkovito) biooglje ima visok delež fiksnega ogljika (zaradi česar bo lahko ostalo v zemlji dolgo časa), minimalno količino tarov (ki so sicer povsem sprejemljivi in celo zaželeni v lesnem oglju, ker gre za izdelek, ki je vir energije), veliko površino (ki zagotavlja veliko prostora malim organizmom, ki si v njem ustvarijo svoj dom) in visoko ionsko število (ki nam sporoča podatek, kako zelo je določen material sposoben nase vezati druge snovi – biooglje, proizvedeno v Biočar kuhalniku ima zelo visoko ionsko število – 1200 mg/g). Biooglje je veliko bolj porozno in krhko kot lesno oglje. Njegovo kakovost merimo z razmerjem med površino/g in vsebnostjo (z drugimi besedami: odsotnostjo) PAH, drugih strupov in težkih kovin. Poleg tega moramo vanj, preden ga dodamo prsti, naseliti koristne mikroorganizme. Lesno oglje je zaradi svoje gorljivosti običajno hidrofobično, torej odbija vodo (kar je seveda nezaželeno, če gre za dodatek prsti). Klasična proizvodnja lesnega oglja sprošča toplogredne pline. Lokalno proizvedeno oglje je lahko za okolje zelo obremenilno, pa tudi potratno (če iz 100 kg lesa proizvedemo le 15 do 20 kg oglja). Lesno oglje je običajno proizvedeno pri nižjih temperaturah, zaradi česar vsebuje hlapljive sestavine – kar je seveda odlično, če gre za izdelek, ki je vir energije. Dobro biooglje je proizvedeno pri temperaturah nad 500 °C – pri teh temperaturah se odstrani večina hlapljivih sestavin, na primer kreozot, pa tudi PAH v tako proizvedenem oglju ne bomo našli. Preprost test, s katerim preverimo vsebnost teh snovi je, da izdelek povohamo – biooglje ne sme smrdeti po zažganem. Še slabši so seveda komercialni izdelki (npr. briketi), ki so pogosto zasnovani na nafti – vsekakor nekaj, kar nima kaj iskati v vrtni prsti. Lesno oglje je pripravljeno iz lesa, pogosto trdega, medtem ko biooglje lahko naredimo iz katerekoli suhe odpadne biomase: seno, plevel, slama, koruzna stebla in storži … Biooglje pripravljeno iz teh materialov je zelo lahko zdrobiti v prah ali majhne delce (kar je pomembno, ker na ta način povečamo njegovo površino) in ima zato več in večje pore, ki zadržujejo vlago in priskrbijo dom mikroorganizmom. Lesno oglje vsebuje kancerogene PAH, ki nastanejo zaradi kondenzacije na koncu procesa uplinjanja, pa tudi zaradi nižjih temperatur pri proizvodnji. Dodajanje lesnega oglja v prst sčasoma lahko prinese določene prednosti rastlinam, ki rastejo v tej prsti – vendar so rezultati negotovi. Smo pripravljeni tvegati? Mislim, da ne, še zlasti, če želimo vzgojiti ekološko zelenjavo in sadje. Poleg tega se mi zdi pomembno tudi to, da je biooglje pridelano na trajnosten način, iz odpadnih materialov, na okolju prijazen način s strogim nadzorom nad emisijami oziroma njihovo takojšno koristno porabo (kot je to primer v preprostih TLUD kuhalnikih in pečeh ali sodobnih pečeh za pirolizo).

Tudi v EU že obstajajo standardi za pripravo in uporabo biooglja. Lesno ooglje teh standardov ne dosega. To je še dodaten razlog za razlikovanje med obema produktoma.

V času, ko se biooglje čedalje bolj uveljavlja, bi se morali dobro zavedati razlik med bioogljem in lesnim ogljem, vedeti kako in kje ju je mogoče uporabiti. Ljudje smo (pre)hitri, ko iščemo preproste in hitre rešitve. Polresnice in instantne rešitve lahko prinesejo veliko škode. Biooglje je še vedno v svoji otroški fazi (ne le v Sloveniji), in zelo pomembno je, kaj se v tem času dogaja. Mislim, da je pomembno, da se razjasnijo potencialni nesporazumi in da se prepreči, da bi biooglje zaradi tega dobilo slab sloves, kar se lahko hitro in zelo lahko zgodi. Kot je rekel Bill Mollison: Če je pot do cilja slaba, bo slab tudi cilj. Biooglje prinaša toliko čudovitih priložnosti, da bi bilo škoda nepazljivo in prehitro širiti premalo premišljene informacije, ki bi mu lahko škodile.

Za pomoč pri zbiranju informacij pri pripravi prispevka bi se rada zahvalila strokovnjakom za biooglje, ki so z mano nesebično delili svoje znanje in mnenje: Kris Holmstrom, Frank Strie, Jacob Geffers, Balz Baur, Craig Sams, Ed Revill, David Yarrow, Barry Batchelor.

V čigavih rokah je moč 30.5.10

Smetiščna civilizacija se mi zdi pravo ime za našo civilizacijo. Zakaj sploh potrebujemo jogurtove napitke v 2 dcl plastičnih stekleničkah? Iz litrskega tetrapaka se da jogurt zlahka pretočiti v kozarce in imel bo čisto isti okus. In namesto petih plastičnih stekleničk bo v košu za smeti pristal en tetrapak.

Kdo o tem odloča? Potrošniki. Vsak posamezen človek, ki kupuje. Prodaja se samo tisto, kar kupci kupujejo. Ne bom pozabila deklice iz 9. razreda, ki me je na neki šoli, kjer sem govorila o eko izdelkih, vprašala: In kaj lahko naredimo mi, otroci? Zakaj nam sploh govorite o teh stvareh? Nismo pomembni, nihče nas nič ne vpraša. Kaj lahko mi naredimo?
Odgovor je: Vse, pravzaprav. Današnji otroci so jutrišnji odrasli, ki bodo z zasluženim denarjem kupovali storitve in izdelke. Otroci že danes kupujejo (Mami, a mi lahko kupiš? :). Prodaja pa se vedno samo tisto, kar kdo kupi. In kar se ne prodaja, se ne proizvaja. V čigavih rokah je torej moč?

Kaj vse vržemo stran? In kje to konča? V gorah smeti. Marsikje tudi organski ostanki še vedno končajo v gorah smeti, ker pač nimamo povsod organiziranega ločevanja smeti. Včeraj mi je prijateljica povedala, da kuhinjske odpadke iz šol odvažamo v Avstrijo, ker jih pri nas ne znamo uporabiti. Še vedno smo dežela obilja. Ja, me res zanima. Kakšne plače so v Avstriji in kakšne pri nas.

Smeti so relativna zadeva. Kar je na prvi, hiter pogled smet, je lahko uporabna stvar. O tem veliko bolje kot jaz piše na spletni strani Smetumet.

Držim se tega:
1. kupujem tako, da bo za mano ostalo čim manj smeti (vračljiva embalaža, čim manj plastike, majhnih flašk, nepotrebnih vrečk…) in ne kupujem nepotrebnih stvari
2. smeti ločujem, kompostiram, skurim, recikliram

Na permakulturnem vrtu porabim marsikaj, kar že imam doma. Na primer staro avtomobilsko gumo in velike plastične lonce. Deske, ki so ostale od opaža. Vrta sem se lotila tudi zato, da bom kaj prihranila. Neumno bi se mi zdelo, če bi pot v prihranek tlakovala najprej s tem, da bi nabavila cel kup stvari za drag denar, še uporabne stvari pa zmetala na smetišče samo zato, ker niso iz “naravnih” materialov. Permakultura je prav to: uporabi, kar imaš; vsaka stvar naj služi večim namenom; izkoristi naravne vire (npr. zalivaj s kapnico, ne s pitno vodo – seveda je treba najprej pogruntat, kako se kapnico zbira :).

Nismo bili vzgojeni na ta način. Vzgojeni smo bili takole: v trgovini se vse dobi; pojdi in si kupi. Več ko boš kupil, več bo nekdo zaslužil. Zdi se tako preprosto, kot da so stvari narejene z lahkoto. Takšne, na videz z lahkoto narejene stvari, se seveda tudi z lahkoto vrže stran. Ko pa vidiš, koliko truda je potrebno in kako dolgo traja, da nekaj res kvalitetnega nastane ali zraste, dobijo stvari svojo pravo vrednost.