Priprava zemlje 4.5.10

Na sliki: Ko je skopnel sneg, sem na vrtu odkrila jagode, ki so se same zasadile. Očitno jim paše tu. Takšni odločnosti je samo za čestitat :)

Eden od razlogov, zakaj mi je permakultura (kot jo razumem jaz) všeč, je, da ne maram kompliciranja. Verjamem, da so najboljše rešitve preproste in da je manj več. Prej me je ob branju člankov in knjig o vrtnarjenju minilo vsako veselje, da bi svoj vrt sploh kdaj imela. Ugotavljanje sestave in PH vrednosti zemlje se mi je zdelo nepotrebno kompliciranje. In kaj, če moja zemlja ne bo ustrezala nekakšnim kriterijem o idealni zemlji? Jo bo treba zamenjat, pripeljat nekakšno idealno zemljo od drugje? Jo posipat s kemikalijami?

Se mi ni zdelo logično. V gozdu vse veselo raste eno ob drugem, največja bukev in najmanjši mah najdeta prostorček zase, pa čeprav nihče ne kolovrati naokoli z vrečami gnojil in škropilnicami kemikalij.  Zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem med učenjem o permakulturi prebrala, da ima vsaka zemlja potencial, da na njej zraste vse, kar bi radi pridelali zase. Razlika je samo v tem, koliko časa bo zemlja, če smo jo že “pravilno” obdelovali, potrebovala za ozdravitev. Če je bila dolgo mučena z lopatanjem, kemičnimi torturami, dolgotrajnim razgaljanjem in monokulturami, ki so jo iztrošile, bo potrebovala nekaj več časa, da pride k sebi.

Narava ima neverjetne sposobnosti obnavljanja, samo če ji damo priložnost.

Humus je zgornja plast zemlje, sestavljena iz rastlinskih in živalskih snovi in organizmov. Meni se zdi  nekakšen sestavljen živ organizem.  Zaradi ravnovesja, ki vlada v njem, z veseljem zraste to, kar posadimo. Možnosti za uspeh svojim rastlinam zlahka zmanjšamo tako, da ustvarimo pogoje, ki jih v naravi ni. V takšnih pogojih se bo humus počutil zanič. Zemljo pustimo golo, da jo biča in zbija dež in suši in drobi in razpoka vroče sonce. Jo prelopatamo in zorjemo, da premešamo plasti in pobijemo čim več (mikro)organizmov, ki so prej živeli v harmoniji. Ali tacamo po njej s težkimi škornji, sadimo ali sejemo monokulture, trosimo strupe in kemikalije. Rezultat je katastrofalen: v končni fazi iz zemlje nastane puščavski pesek, ker ni nihče preživel vztrajne torture.  Zato se v ZDA večajo puščave.

Drug, naravi prijazen način pa je, da sodelujemo s tem, kar imamo na voljo, in iz tega po zakonih, ki jih narava že pozna in upošteva, naredimo svoj vrt. Pa še bistveno manj dela, stroškov in kompliciranja je. Kar je meni zelo všeč. In vključuje tudi podrobno opazovanje, lahko tudi iz ležalnika :)

Lotila sem se takole:
– za začetek sem za vrt določila 8 x 4 m velik prostor (še eno permakulturno pravilo: začni z malim, povečaš lahko kadarkoli, ko se ti bo zdelo, da zmoreš, znaš in potrebuješ več; ne bodi pohlepen!)
– na začetku lanske pomladi sem vrt potrosila s hlevskim gnojem, ki mi ga je pripeljal bližnji kmet (do letošnje pomladi je skrepenel v humus); jeseni je vrt zasulo listje, pozimi še sneg in zemlja si je lahko res dobro spočila
– ves čas so vsi biološki odpadki romali v kompostni kup, včasih pa smo jih potrosili kar po vrtu
– spomladi sem si zamislila, kaj in kje bom letos sadila in sejala, kje bodo posamezne grede in narisala načrt
– zdaj pa sproti, tako kot potrebujem prostor, urejam posamezne grede. Ne lopatam, samo rahljam s ploščatimi vilami. Populim nezaželeno rastje in ga pustim kar na gredah. Zemljo zastiram (vendar ne več z listjem – takšna zastirka bi bila zdaj preveč neprepustna) in ne tacam po njej, sploh pa ne, ko je mokra!
– kos travnika med gredami in ograjo, ki bi ga rada pripravila za sajenje sladke koruze in fižola, sem pokrila s plastmi kartona. Rastje pod kartonom bo odmrlo in obogatilo humus, in ko bo bom rabila ta prostor, ga bom samo še zrahljala. Nič ne bo šlo v izgubo.

Moj vrt, takšen kot je, verjetno na prvi pogled sploh ne izgleda kot vrt, ker ni gol, pograbljen in skupčkan. Vrtu podobna je samo ena greda, ostale pa že komaj čakajo na sadike, ki jih vzgajam zanje. Sicer pa – kje v naravi pa je zemlja gola, razen če je imel človek prste vmes?

Advertisements

2 thoughts on “Priprava zemlje 4.5.10

  1. hm… dobro tole razmišljanje “permakulturistov”, samo po moje boš imela na začetku, dokler stvari ne spelješ kar nekaj dela… tisto o ležalniku prihrani za kasneje…..no bo pa takrat bolj užitek….

    • Imaš prav. Na začetku je res treba kar zagrabit. Za dobre temelje se je treba potrudit. Čeprav – ležalne mreže sicer res še nisem napela, stol in mizico pa že imam poleg vrta. Včasih paše :)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s