Četrtina (25 %) mladih dreves po presajanju propade. Ali pa tudi ne :)

Letos spomladi sem (končno!) prišla do tega, da na Zaplani zasadim pravi sadovnjak. Zakaj in kako je možno, da je moral čakati toliko časa, je zgodba, ki bi vzela preveč časa in prostora; lahko pa mi verjamete, da me je zadeva zelo jezila. Sadno drevo je nekaj, kar je treba imeti. Vsaj eno, če za več že ni prostora. Če prostor je, je dobro imeti še kostanj in oreh. Zakaj, je vsakomur jasno. Za domače sadje, za senco poleti, za večjo pestrost vrta, za užitek, ko spomladi paseš oči na cvetočem drevesu, za to, da otrokom razložiš, od kje jabolko in kostanj pade (ne s police v Sparu) in jih naučiš kaj koristnega za življenje … za en kup stvari.

Pomlad ni najboljši čas za sajenje dreves (razen izjemoma; podrobneje o tem pišem v spodnjem članku), prav tako slabo pa je prvo priliko, ki jo imaš za sajenje, prestaviti za pol leta (do jeseni). Idealen čas je jesen, novembra, preden zemlja pomrzne. Kitajski pregovor, ki pravi, da je “Najboljši čas za sajenje drevesa je pred 10 leti”, zelo drži. Ker drevo, vzgojeno iz sejanca, prvič rodi po 10 letih. Drevesca, vzgojena na podlagi (običajno je podlaga kutina), pa po treh do petih letih (a imajo tudi precej krajšo življenjsko dobo). V kakšnem okolju rastejo, kako dobro so nahranjena, seveda vpliva na njihovo rodnost. Za drevesa veljajo enaka pravila kot veljajo za vsa živa bitja.

Ustvariti nov sadovnjak ni najbolj poceni. Modri špingel, marabelo in figo sem dobila zastonj o zaljubljencev v domače sadno drevje; ringlo sem našla na robu parcele, prav tako se je kot deus ex machina iz niča pojavila vinogradniška breskev. Kostanj, oreh in kutino lahko prav tako vzgojimo sami iz plodov oziroma pešk. Nekaj sadik sem kupila. Niso poceni, zato sem se še toliko bolj potrudila, da bi vse preživele. In so :).

Da ne bi pozabila, koga sem kam posadila, sem narisala skico zasaditve sadovnjaka:

Parcela južno od hiše (drevesa so posajena v eni vrsti, na robu južnega pobočja, s 3 m presledki):

           
Figa Viljamovka Viljamovka Junijska lepotica Viljamovka Viljamovka

Parcela zahodno od hiše (drevesa so posajena v več vrstah, pravokotno na hišo, s 3 m presledki):

Rezultat iskanja slik za češplja domača Rezultat iskanja slik za češplja domača
Ringlo Modri špingel Modri špingel Marabela

 

july_red
Vista bella Julyred

Beličnik

 

Summerred

Jerseymac

Držala sem se navodil o sajenju mladih dreves, ki jih lahko preberete spodaj. Upoštevala sem vsa – razen pravila, da spomladi ne sadimo dreves z golimi koreninami. S tem sem precej tvegala, saj običajno kar četrtina sadik sadnega dreva, t.j. 25 %, propade. Moje pa kljub temu ni propadlo niti eno, vsa so se zelo lepo prijela, so v odličnem stanju in se zelo dobro počutijo na Zaplani. Tudi figa, ki se ji kar ne morem načudit, kako lepo dela :). Sadovnjak še ni dokončan, novembra bom posadila še kakšnih 10 mladih sadnih dreves; na robu parcele, kjer ne bo oviral nikogar in ne bo nikomur napoti, pa oreh

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

ČLANEK O SAJENJU MLADIH DREVES
(v podobni obliki je bil objavljen v reviji Moj mali svet, novembra 2014)

Navodila za sajenje mladih dreves – za 100 % preživetje sadik

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Zavedati se moramo, da je presajanje šok za vsako rastlino. Z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Osnovno pravilo je torej, da sadimo mlada drevesa v jeseni. Vendar veljajo izjeme in razlike, če smo kupili mladiko v loncih, s koreninsko balo (to je koreninski splet z zemljo vred) ali z golimi koreninami. Sadike z golimi koreninami vedno posadimo takoj, ko jih prinesemo iz drevesnice. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer. Pravilo jesenskega sajenja pa kršimo, kadar:

  • sadimo kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • pomladansko sajenje (marca) je obvezno za vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone). Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Od kje in kako pripeljati mlada drevesca

Na prvi pogled obrobno, lahko pa usodno, je vprašanje transporta. Korenine drevesc, ki jh pripeljemo, ne smejo pomrzniti. Drugo vprašanje je, kje rastline kupiti. Velja isto pravilo, kot sem ga opisala že v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“ (morda se še spomnite, kako trenirajo ruski hokejist): sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj malo hujše pogoje kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost je višja. Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

biooglje z dodatki zagotavlja hranila, nudi varno okolje koristnim mikroorganizmom in ohranja enakomerno vlago;
mikorizne glive delujejo kot vagončki, ki prinašajo hranila rastlinam in povečajo možnost preživetja. Večina prsti je zaradi obdelave, prekopavanja, oranja, kemikalij, izpostavljenosti vremenu in posledično zbitosti ter izgube organskih snovi čedalje bolj siromašna in oropana mikoriznih gliv. V prsti, v kateri primanjkuje mikoriznih gliv, bodo mlada drevesca trpela zaradi pomanjkanja vlage in hranilnih snovi. Z dodajanjem mikoriznih gliv v prst tako zmanjšamo možnost teh stresnih situacij in povečamo verjetnost, da bo presajena rastlina preživela, pa tudi uspešneje in hitreje bo rastla in obrodila;
alge vsebujejo elemente v sledovih, glistina pa zagotavlja koristne bakterije.

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s