Od lončarja Bahorja sem dobila nekaj različno velikih olla bučk. On jim pravi “vlažilci korenin”. Bahor je pravi umetnik; na dno bučk je zarisal spiralo. Na majskem sejmu v Velenju sem ga lahko v živo zaslišala o vsem, kar ve o olla posodah (imel je predavanje in mi ni mogel pobegnit :)
Strašno zanimiva stvar je to. In praktična, še posebej
- za rastline na vrtu, ki potrebujejo stalno in enakomerno vlago (npr. kumare).
- za rastline, posajene v posodah na balkonih in terasah, ker so tam pogoji veliko slabši in je sistem bolj nestabilen kot v naravnem okolju vrta ali njive.
- ker je z olla bučkami voda oziroma vlaga v tleh, vlažijo se korenine in ne zgornje plasti zemlje, ki se ob pripeki hitro izsušijo. Voda je torej rastlinam na voljo tam, kjer jo najbolj potrebujejo: ob koreninah.
- ker je z olla bučkami poraba vode krepko manjša.
- če se radi pozabavamo s sajenjem v različne posode (recimo takšne, kot je črn okrogli pekaček na spodnji sliki). Odvodnjavanje je pri sajenju v posode sicer zelo pomembno in nujno, če uporabimo olla sistem, pa ne – ker voda ne more zastajati. Vodo natočimo v olla bučko, od koder le-ta po principu osmoze prehaja v okoliško zemljo. Rastline jo s koreninami “posrkajo”, kolikor je potrebujejo, zato o presežku vode ne more biti govora. Voda namreč iz posode prodre v okoliško zemljo samo do točke nasičenosti. Takrat se osmoza zaustavi. Genialno, kajne? Zato g. Bahor olla bučkam ne reče “zalivalke” ali “namakalke” pač pa “vlažilci korenin”.
Zgoraj: v črn okrogel glinen pekač sem na sredino postavila malo olla bučko, okoli nje pa posadila 3 cvetlice.
Zalivam tako, da v olla bučko nalijem vodo, grlo bučke zaprem s steklenim čepom. Rožicam je všeč :)
Večjo olla bučko sem v tla “posadila” skupaj z mehiško kumarico.
Olla bučka je v zemlji položena tik ob koreninsko grudo rastline.
Kumarico bom zalivala tako, da bom vodo po potrebi dotakala v olla bučko.
Na fotografiji še nista do konca posajeni: olla bučko lahko zasujemo do nekaj cm pod vrhom grla.
Permakultura za telebane 