Danes sva se slišali s prijateljico, ki sem ji pred časom podarila nekaj svojih kosmatih in trdoživih sadik paradižnika. Posadila jih je na svoj vrt v ljubljanskem Podutiku. Do danes so se iz njih razvili takšni heroji, da bi jih lahko vodila na razstave.
Razmišljali sva, kako to, da so tako dobro uspeli. Je krivo biooglje? Lunin setveni koledar? Pozitivna energija? In potem sva prišli na idejo, ki verjetno še najbolj logično razloži vso zadevo. Preprosto: s paradajzi sva delali tako, kot ruski trenerji delajo s svojimi varovanci hokejisti!
Ne vem, če drži, a menda ruski hokejisti trenirajo obloženi z utežmi. Pred tekmo si uteži snamejo in, razumljivo, brez svoje običajne obremenitve dobesedno poletijo preko ledu.
Nekaj podobnega sva naredili medve s prijateljico s paradižniki. Iz semena so zrasli na Zaplani. Utrdili so se v hladnih nočeh na terasi. Potem pa so se odpeljali nekaj sto metrov nižje, v toplo in zavetno Ljubljano. Komu se pa ne bi zmešalo od ugodja!
Če bi torej radi imeli sadike, ki bodo zlahka osvojile pokal soseske, jih vzgojite kakšnih 200 do 300 m višje od svoje nm.v. Da se bodo kot ruski hokejisti med treningi utrdile in privadile vsega hudega. Ko jih boste brez dodatne obremenitve, ki so je bile navajene, spustili na vrt, bodo dobesedno poletele – kot ruski hokejisti!
Permakultura za telebane 