Tag Archive | zima

Godzila na postelji

Govorim o Godzili, ki mi je vzela kakšnih 10 ur življenja in z nitkami prepredla pritličje hiše. Neštetokrat sem jo odnesla po stopnicah, gor in dol, pa iz pisarne, kjer sem šivala, v kuhinjo, na veliko prazno mizo. Govorim o prešiti odeji. Ne bi verjeli, kako težka je lahko taka stvar, kako se izmika igli, ko jo šivaš in kako se na sploh upira vsakemu poskusu nadvlade.

Najlepše se spi v ledeno mrzli spalnici. A za kaj takega rabimo tople odeje. Čistko v skladu z navodili Marie Kondo je preživela škatla blaga, v njej zaloga bež platna, modrega z rožicami in močno modrega enobarvnega. Vse skupaj je kar klicalo po šivalnem stroju. In je padlo podenj … da bi nastala prešita odeja. Takšna topla, za pokriti posteljo, in za pogreti mrzle noge.

Ker sem porabila ostanke, vam ne morem napisat, koliko blaga je šlo za prešito odejo, razen tega, da sem porabila skoraj vsega. Največ časa mi je vzelo razmišljanje, kakšno prešito odejo bi sploh rada, kasneje pa še, kakšno odejo bom naredila za naslanjač v kotu spalnice. In seveda, kako se jo naredi (ker prešitih izdelkov nisem še nikoli delala).

Na youtubu je cel kup filmčkov z navodili. Če jih boste iskali, vpišite “how to sew quilt”.

Zelo zabaven in poučen se mi je zdel tale (prav v njem je nasvet: Ne začnite z največjim možnim projektom …):

Da povzamem bistvo:

  • ne lotite se najprej največjega projekta (seveda sem se, prvega sem se lotila pregrinjala za zakonsko posteljo) pač pa najprej naredite nekaj manjšega – recimo prijemalko za posodo, nadprt, blazino za sedež … Kot rečeno, tega opozorila nisem upoštevala, sem se pa nanj večkrat spomnila. S stisnjenimi zobmi, da mi ne bi med njimi ušla kakšna sočna.
  • ko prešivate, zvijte del blaga, ki je desno od igle, v svitek; tako ga boste lažje obvladali in vas ne bo tako zelo motil.
  • šivajte na čim večji mizi; odeja je težka, vlekla bo dol; dobro je, da imate dovolj prostora zanjo, da vam bo v oporo
  • čeprav je dolgočasno in suhoparno, ne varčujte z bucikami in heftanjem … prihranili si boste paranje …
  • najprej končni izdelek skicirajte na papir, uporabite barvice, pobarvajte vzorec
  • uporabite meter v realnosti in domišljijo na papirju
  • ne varčujte s pomerjanjem in preverjanjem – bolje 10 x po stopnicah gor in dol, kot 1 x samkrat parati …
  • za polnilo sem uporabila 100 g “peno” za prešite odeje (kupila sem jo v Anvini na Vrhniki; je cenejša od konkurence v Ljubljani). Imajo tudi 200 g, a se mi je zdela predebela za pregrinjalo. Stala me je 13,13 € (2 m širine, 2,8 t.m).

Kaj še? Mogoče tole:

  • najprej sem sešila sprednjo (vrhnjo) stran pregrinjala,
  • nato prišila enobarvno spodnjo stran (obe strani sem položila lice na lice) – tako, kot bi šivala prevleko za pernico,
  • pri tem pustila eno stranico odprto,
  • na notranjo stran spodnje strani priheftala polnilo,
  • obrnila prevleko, napolnjeno s polnilom, na pravo stran,
  • blago in polnilo pritrdila na svoje mesto z bucikami in začasnimi šivi in
  • s šivalnim strojem prešila odejo z okrasnimi šivi
  • nazadnje sem zašila še odprto stranico odeje in 3 stranice pregrinjala obrobila s trakom (stranice, ki bo pri vzglavju, nisem).

Tako. Meni je všeč. Ni popolna, ampak za prvo prešito odejo še kar bo. Blaga, ki je ostalo, je bilo ravno prav še za prevleko za naslanjač v spalnici.

 

 

 

Potičke za ptičke

Zunaj je spet vse belo in avto je zvečer ostal pri cesti, ker se do hiše ne da. Menda ga bo jutri še namedlo, ampak danes zunaj sije sonce, radio me zabava po svoje, dela je čez glavo, možgani včasih kar preskakujejo sami sebe … V ponedeljek dobim novo paleto s tono robe iz Anglije, prva naročila so že prišla, razmišljam in učim se o novih načinih merjenja živosti zemlje in o tem, kako doživljajo svet rastline. Potem pa se ob pogledu skozi okno spomnim na pernate kepice, na to, kako pa njih res popolnoma nič ne zanima, da bo čez nekaj tednov skoraj že prišla pomlad … zanima jih samo, kako bi ta trenutek napolnili lačno praznino v želodčkih. In namesto, da bi šla pisat članke, predstavitve, oblikovat letak, grem raje delat potičke za ptičke.

WP_20150104_025

Tisti, ki nis(m)o vegani in hkrati menimo, da ptičkom okoli hiše ni treba opustiti požiranja črvov, za vezni material porabimo goveji loj (do katerega pa včasih ni najlažje priti). Če se vam ne da spraševati mesarjev v Sparu, če imajo kaj govejega loja, lahko za potičke porabite kokosovo mast.

Stopim jo v vodni kopeli, dodam toliko mešanice semen, da je zmes lepo gosta, in z njo napolnim pekač za mafine. Za potičke se da porabit tudi malo večje modelčke za piškote, ki jih postavim na s folijo obložen pekač. Pripravljene potičke skupaj s pekači prestavim na teraso, da se lepo strdijo.

WP_20150104_026

LESTENEC ZA POTIČKE ZA PTIČKE

Za ptičje potičke se da lepo porabit tudi lupine pomaranč: pomarančo prerežem na pol, izdolbem meso, naredim v lupinico tik pod robom 4 luknje za vrvico, potem vrvico napeljem skozi, obesim lupine na venček iz srobota in jih napolnim z mešanico semen in masti. Venček iz srobota s pomočjo vrvi, vržene čez vejo, dvignem visoko na drevo, da naši mački ne morejo zraven. Takole:

WP_20150104_006
WP_20150104_022
WP_20150104_024

Kanja se ne da

Kanja je mišar, iz rodu jastrebov. Dolga je cca. pol metra, kar konkreten ptič, s čokato postavo in močno glavo in vratom … ujeda, ki jo vidimo tudi ob avtocestah. Lepa, bistra, močna ptica. Čudovite fotografije in opisi kanje so na blogu Aleša Jagodnika. Bi ukradla fotke, pa jasno ne bom – poglejte si sami.

Tale na sliki je bila v nedeljskem jutru najdena na videz mrtva sredi zasnežene ceste na Gorenjskem. Gre za mlado ptico, na kar kaže rumen pas na kljunu. Verjetno jo je zbil avto, potem pa se je počasi vdala v usodo. Ležala je na sredi ceste z zloženimi krili, na videz mrtva. Prijatelj je ustavil avto, šel k njej in jo, misleč, da je mrtva, z nogo previdno porinil na rob ceste, da je ne bi povozil avto. Ko se je kasneje vračal po isti poti, je ležala z glavo v snegu blizu prejšnjega mesta, z razširjenimi krili in pokrita s snegom, ki je vztrajno naletaval tisto nedeljsko jutro. Očitno se je poskušala rešiti, a življenje je počasi ugašalo v njej.

WP_20141229_002

Odnesel jo je domov. Dali so jo v škatlo in pokrili z brisačo. Na pol mrtva je ležala na boku, videti je bilo, da bo zelo kmalu poginila zaradi šoka in vsega hudega, kar je doživela … pa ni. Naslednje jutro je bila že malo bolj živahna, njene velike temne oči so pogumno in brez strahu opazovale okolico. Kako te zna pogledat takšna ujeda … Sredi dneva je že sedela in celo popila nekaj vode. A okrevanje je pri pticah negotovo; ni bilo jasno, kako hude poškodbe ima.

V ponedeljek dopoldan sem poklicala Veterinarsko postajo Ljubljana (tja vozim svojo Luno in vse 3 mačke … če bi radi res dobrega veterinarja, ki ima srce za živali, pokličite dr. Drobniča in dr. Barbaro Smolej Pokrajčevič. Luna se sicer ne strinja, že vse od sterilizacije ne mara dr. Drobniča in kadar sva na obisku, vztrajno poskuša skriti svojo 35-kilsko rito za moje noge … mene ni …). Dali so mi telefonsko Azila za prostoživeče živali in še isti popoldan je kanja šla v dobre roke – prevzel jo je sodelavec iz azila. Srečala sva se na parkirišču pred Hoferjem. Kako bo s kanjo? Po mojem krasno, v njegovem avtu je na sopotnikovem sedežu sedela vrana Špelca, še ena rešenka :). Ljudje, ki imajo radi ptice … so dobri ljudje. Danes sem dobila sporočilo dr. Goloba iz azila – s kanjo je boljše, okreva, in čeprav je pot v svobodo še dolga, ji kaže odlično. (OK, a se še komu zdi malo hecno … dr. Golob :)

Če boste našli divjo žival, potrebno pomoči, pokličite eno od teh dveh številk: 031 813 097 ali 041 740 020. In držite pesti za pogumno kanjo.

WP_20141229_003