Tag Archive | zastirka

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Jesenske visoke grede ali – kako naredimo svojo zemljo

S tem, kako delamo svojo zemljo, imam že kar bogate izkušnje. Ker to počnem zadnjih nekaj let. In uspeva, vsako leto je je več, dišeče, zdrave, močne, žive prsti. Ko sem se zadeve lotila, je bilo tam, kjer je danes vrt, videti takole:

DSCI0049

Pod tenko plastjo ruše je bila debela plast laporja. Žalost. Ampak – vse se da, če se hoče. Če so lahko amazonski Indijanci naredili 2 m globoke plasti strašno rodovitne zemlje, zakaj ne bi mogla jaz ustvariti vsaj 10 ali 20 cm globoke.

Jesen je krasen čas za takšne podvige, za pripravo terena za sajenje pod senom (o tem sem pisala TUKAJ) ali za pripravo kompostne visoke grede. Kompostna pravim zato, ker se obnaša kot kompostni kup, vendar nam je čez zimo ne bo treba obračati (kot je treba to početi s pravovernim kompostom – če nimamo zeliščnega preparata po metodi Maye E. Bruce seveda ali če komposta ne pripravljamo po metodi biodinamikov).

Naredimo jo pa takole:

Idealne mere kompostnega kupa so 1 m3. Na osnovi tega sklepam, da so idealne mere visoke kompostne grede tele: pri višini 60 cm bo široka 100 in dolga 160 cm ali pa široka 80 in dolga 200 cm.

Pri pripravi kompostne visoke grede se plasti menjavajo enako kot v kompostnem kupu: star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik, izmenjaje bolj grob in bolj nežen, da ne pride do gnitja in vretja. Zelena plast je pomembna zaradi dušika, ki deluje kot aktivator procesa; če nimamo sveže pokošene trave, si lahko pomagamo tudi s staranim gnojem.

  • Prva plast: groba drenaža; ta plast je pripravljena iz vej in vejic, debelih rastlinskih stebel in podobnega.
  • Druga plast: groba zastirka iz listovke, koščkov lesa, vejic ipd.
  • Tretja plast: pokošena trava.
  • Četrta plast: natrgan karton in papir (ne bleščeč).
  • Peta plast: kompost.
  • Zadnja plast: seno, namočeno v raztopini alg (alge kelp) in melase, ki mu dodam zdrobljeno biooglje. V posodo z 10 l vode dodam 10 ml tonika iz alg kelp in majhno skodelico melase. Melaso uporabljam raje kot sladkor, ki je rafiniran in zato nima mineralov. Alge vsebujejo minerale in druga dragocena hranila, melasa pa predstavlja hitro hrano za mikroorganizme, ki zelo pospeši nihovo razmnoževanje. V senu je mikroorganizmov že povsem dovolj, le še pospešiti je treba njihovo razmnoževanje. Seno je seveda najboljše, če je eko in če je bilo pokošeno takrat, ko so trave že odvrgle svoje seme. Seno naložim v samokolnico, nato pa ga polijem z raztopino in nekajkrat obrnem, da se enakomerno namoči. Namočeno seno uporabim za zadnjo plast visoke kompostne grede, vanj pa primešam še 2 do 3 kg zdrobljenega in obogatenega biooglja, v katerem se bodo mikroorganizmi še hitreje in varneje razmnožili. Najlažje je takole: plast sena, potem posolim biooglje, pa spet plast sena …

V novo visoko gredo lahko sadim takoj, če ni že premrzlo za kaj takega (za pripravo kompostne visoke grede pa ni nikoli prepozno). Za sajenje koristno porabim stare plastične lončke. Dokler niso počeni ali polomljeni, jih le s težavo zavržem (zato se mi jih je že kar nekaj nabralo …), na novi visoki gredi pa jih lahko koristno porabim. Odrežem jim dno, nato pa jih vtaknem v zgornjo plast visoke grede (tako, da v njih ni sena) in vanje nasujem substrat (Kompost z bioogljem UNI). Ker sem veliko prihranila pri nakupu zemlje (ki mi je ni bilo treba kupit :), si lahko privoščim toliko bolj kakovostnem substrat, v katerem rastlinam ne bo manjkalo hranil. Lonček služi temu, da se substrat ne more razsuti med senom (ki je vsaj sprva še dokaj zračno), pač pa ostane lepo združen ob koreninski grudi sadike. Poleg tega lonček pomaga zadrževati vlago, ker pa je brez dna, ne bo težav z odvodnjavanjem, pa tudi mikroorganizmi in drugi pridni vrtni delavci bodo lahko svobodno potovali naokoli. 

IMG_1147

Kamne zelo rada uporabljam. Tokrat so prišli prav za ogrodje visoke grede.
In ker se bliža zima, sem staro tuš kabino porabila za zimsko visoko gredo.

IMG_1153

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)