Tag Archive | suša

Jesen na vrtu

I brighten my soul with the colour of Autumn:
hue of light,
hue of life,
hue of love,
colour my mind, my body, my heart.
May my soul be preserved
from chill of dawn
till call of dark.

Razvedrim svojo dušo z barvami jeseni:
z barvo svetlobe,
z barvo življenja,
z barvo ljubezni,
obarvajo moj um, moje telo, moje srce.
Naj bo moja duša na varnem, shranjena
od hlada jutranje zarje
do takrat, ko se oglasi večerni mrak.
(from Celtic Devotional by Caitlin Matthews).
plodovke v visokih posodah iz stresnikov mala
P.S. Na fotografiji so tri letošnje gracije v improviziranih visokih posodah iz rabljenih strešnikov: na levi samozasejani paradižnik, v sredi cuketa, na desni okrogla temno zelena buča neznanega imena. Noge sem jim v najhujši suši pokrivala z ovčjo volno – pa ne zato, da jih ne bi zeblo, ampak zato, da je ostala zemlja lepo vlažna. Sicer ovčjo volno uporabljam na dnu gred (sem že pisala o tem: TUKAJ), v letošnji morilsko hudi suši sem našla pa še en način.

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)