Tag Archive | sadike

Prebujena Trnuljčica (obnovljena Zeliščna spirala)

V letih, ko me ni bilo (dovolj) na Zaplani, je vrt šel svojo pot. In z njim seveda tudi zeliščna spirala. Prerasla sta jo meta in jagodnjak. Od ostalih nekoč tukaj posajenih zelišč je svoj prostor hrabro branil le še luštrek; drugi so se vdali.

Dobro se spomnim, koliko truda je bilo potrebnega za gradnjo spirale. Obnove se zato nisem ustrašila – v primerjavi z izgradnjo bo mala malica. Močne rokavice, lep popoldan, nekaj orodja (zvesti Ho-Mi ni smel manjkati) in dobre volje – pa seveda nova zelišča je vse, kar sem rabila. In smo šli na pot … kjer je 1000 rož :)

Najprej sem iz spirale odstranila vse posušeno rastje. Meta se je razrasla v grmičke. Populila največje korenine in počistila listje z gredic. S Ho-Mijem zrahljala zbito prst, na svoje mesto postavila prekucnjene kamne, ki so bili na begu … Spirala je počasi začela dobivati svoj stari videz. Pohvaliti moram Ho-Mija: z ostro špico je kos še tako zbiti zemlji, trmasti korenini, kamnu, manjši skali (brez posebnega truda jo izpuli iz zemlje), z rezilom v obliki lista pa z lahkoto osipava, prestavlja prst in oblikuje gredice.

Zemlja v spirali se je z leti posedla ali izginila. Prekopala in presejala sem pol sosednje grede in z novo zemljo dopolnila kamnite poti v zeliščni spirali. Posula sem jo s 5 kg Biooglja kompleks, da oživim in nahranim spočito prst.

Potem še nove sadike zelišč … vmes za čas, dokler se zelišča ne razrastejo, posajeni flanci solate, v tla vtaknjeni zadnji česnovi stroki, za katere drugje ni bilo prostora, in posejano seme solate za kasneje, ko bodo solatni flanci postali glave in bodo pristali v skledi za kosilo.

Zaradi hladnih zaplaninskih noči se zeliščna spirala ponoči spremeni v patišonko: naredila sem ji kupolo, ob njene robove sem zataknila 4 jeklene loke, in jo prekrila z letno kopreno.

Počasi, počasi, bo vrt spet postal to, kar si želim …

P.S. Navodila, kako jo naredimo, se pred 9 leti objavila tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/vrtnarski-dnevnik-2017/zeliscnaspirala/

 

Sajenje v vrečke – zdrave in uspešne sadike

Vrečke za vzgojo sadik so točno to, kar se zdi, da so: vrečke, v katerih vzgojimo sadike. Sešite so iz odporne in zračne tkanine. Prav zračnost tkanine jih postavi visoko nad plastične lončke in posode.

KLJUČNA PREDNOST: KORENINE SE V VREČKAH ZA VZGOJO SADIK NE PREPLETEJO V GNEZDO

Blago omogoča dobro odcednost in zračnost. Prav zaradi zračnosti so tekstilne vrečke za sadike boljše od plastičnih posod. V slednjih se namreč pogosto zgodi, da rastlina preraste posodo: ko korenine dosežejo obod posode, je to za rastlino znak, da mora pospešiti rast, in korenine začnejo rasti v krogih. Posledica tega so prepletene, v krogih zrasle korenine, s katerimi se rastlina težko prehranjuje, sčasoma pa propade. Tudi po presaditvi na vrt ima takšna rastlina več težav, saj traja precej časa, da se gnezdo prepletenih korenin razplete.

V vrečki za vzgojo sadik se kaj takega ne more zgoditi. Ko korenine dosežejo steno vrečke, rastlina zaradi stika s kisikom, ki prodira skozi tkanino, zaustavi njihovo rast, iz osnove pa požene nove veje korenin. Gre za t.im. »zračno obrezovanje«, s pomočjo katerega znova in znova spodbudimo nastanek novih in zdravih korenin, s katerimi se lahko rastlina uspešno prehranjuje. Presaditev na vrt bo veliko manj težavna, rastlina pa zato bolj uspešna in brez zaostanka v rasti.

 

Vrečka za vzgojo sadik, napolnjena s substratom in namočeni gomolji zlatice (ranunculus).

Gomolj posadimo z dnom navzdol. Iz njega poženejo koreninice. Posajen mora biti 5 cm globoko.

Timi “pomaga”.

Vrečke s substratom in posajenimi gomolji namočim v vodo, odcedim in postavim v košaro.

P.S. Ta objava je povsem resna in nima nikakršne, niti najmanjše povezave z dnevom norcev, 1. aprilom :)

 

 

Epsomska sol in dva paradižnika

Slika pove več kot 1000 besed.

Na posnetku sta dva paradižnika, posajena v povsem enako prst, do dneva enako stara, do nedavnega povsem enako negovana. V vseh pogledih kot dvojčka.

Še pred desetimi dnevi sta bila povsem enaka.

Potem je, 10 dni nazaj, tisti na levi dobil žlico Epsomske soli, raztopljene v dveh litrih vode. Tisti na desni pa ne.

Danes je med njima očitna razlika: tisti na levi je bolj zelen, močnejši in bolj zdrav.

Poglejte sami: 10-dnevni test z Epsomsko soljo in paradižnikom:

 

P.S. Epsomska sol je povsem naravna snov, magnezijev sulfat (MgSO4), ki jo lahko uporabljamo na ohoho načinov … ne le na vrtu, tudi za namakanje, ko imamo musklfiber zaradi preveč gibanja, ko nas mučijo krči v mišicah zaradi pomanjkanja magnezija. Magnezija ne potrebujejo nujno le paprike, paradižnik in vrtnice, pač pa vse vrtne rastline, prav tako močno pa tudi mi. Kako ubijemo dve muhi na mah? Najprej namakamo sebe (celo telo v kadi ali zgolj noge v lavorju), potem pa z raztopino zalijemo sadike v lončkih ali rastline na vrtu.

Sayonara, uške

Letos bo veliko bolezni, ker je preveč hladno, premalo sonca in preveč dežja.
Rastline zebe. Ko ni sonca, mene tudi.

Sadik plodovk še nisem dala na vrt. Ja, katastrofa, ampak v tak hlad in močo nimam srca, da bi jih porinila. Pa bo treba, ker ni dobro, da čepijo v lončkih in na okenskih policah.

Na srečo se niso pretegnile, dobile so dozo Epsomske soli in Siliceo C200 za več listne mase.

Potem pa so prišle uši.

IMG_1645

In smo šli, s puško na rami, s homeopatijo, v napad.

IMG_1656

Najprej s Cimicifugo C30, 5 globul na 1 liter vode, špricanje in zalivanje.

Potem še dve dozi (v treh dneh) Petroleum C30, močno zalivanje (in odtekanje odvečne vode), in špricanje spodnjih strani listov.

In potem … zmaga!

Uške, sayonara :)

Saj se mi smilite. Ste vzele bridek konec. Ampak moje paprike se mi še bolj.

IMG_1605

IMG_1622

IMG_1610

IMG_1639

Sejanje v zabojčke z ovčjo volno 7.4.13

Leseni zabojčki so najboljši za vzgojo sadik; lahko so stari od marmelade (tegale mi je prinesel mož – a rabiš tole, glej, kakšno lepo nalepko ima – nalepka je res arhivska, hvala! Potem je pa malo čudno pogledal, ko sem volno in zemljo natresla vanjo :), lahko so lesena korita za rože, izdolbena debla … samo da je les, pa da ni premazan s kakšno packarijo.

Na dno sem dala debelo plast neoprane ovčje volne, ki ima dosti dušika.

Na to pa natresla dobro mešanico za vzgojo sadik z bioogljem. In vse skupaj je taka mehka posteljica za semena, da bi šla še jaz zraven (no ja, nebi, haha, ovčja volna vseeno malo diši ;)

Potem vse skupaj nesem v hišo, da se segreje, dobro a rahlo zalijem in šele nato posejem semena. Semena (razen če niso svetlosemenke – npr. žametnice) pokrijem s plastjo zemlje, 3 x toliko debelo, kot je seme samo. Zabojček pokrijem še s stekleno ploščo, da dobim mini inkubator. In potem lahko samo še čakam.

Zakaj tako: ker porabim manj zemlje, ker ima ovčja volna dosti dušika in ker zadržuje vlago, da sadike zaradi nihanja vlažnosti ne bodo doživele šokov.

zabojcek ovcja volna

zabojcek ovcja volna prst

In ko zmanjka lesenih? Potem so plastični zabojčki in korita tudi OK.

korita ovcja volna

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)