Oko zemlje (prva delavnica Kromatografija zemlje, Kranj, 13. 6. 2019)

S prijateljico Andrejo Sivec sva prejšnji četrtek, 13. 6. 2019, prvič vodili delavnico Kromatografija – oko zemlje. Tovrstnih delavnic je malo. To ne velja le za Slovenijo (mislim, da je bila najina kar prva na tem koščku zemlje), tudi drugod po svetu jih kaj dosti ni na voljo.

Med vožnjo v Kranj sva ugotavljali, kdaj sva se o kromi pogovarjali prvič. Informacijo o tej metodi sem poleti 2014 pripeljala s sabo s konference o biooglju v Oxfordu; potem sem si nekaj časa (če se ne motim, cca 2 leti – drži, Andreja?) delala utvare, da bom kromo zmogla sama; končno dobila preblisk, da bi bilo k sodelovanju pametno povabiti Andrejo, ki je univ.dipl.inž.kem.inž, in potem je trajalo še nekaj časa, da je Andreja strla oreh krome zemlje (v moje zadovoljstvo in v zmanjšanje frustracij, kakšen i**ot da sem, ker mi nikakor ne kapne, kako se jo počne …). Potem so končno nastali prvi kromatogrami zemlje, sprva nerodni, kasneje, s prakso, pa čedalje bolj čudovite povedne “fotografije” vitalnosti zemlje in komposta. In z njimi je raslo tudi najino navdušenje nad to metodo.

Končno je junija 2019 v realnost vstopila najina prva delavnica s to temo.

Oranje ledine. Nivo adrenalina je bil temu primeren. Visok :). Vsaj na začetku, a ne dolgo – dokler nama ni steklo in sva videli odzive udeleženk delavnice (prijavljenih je bilo 9, a noben od dveh pripadnikov moškega spola ni uspel priti). Najin vtis: delavnica je bila zelo uspešna. Prvič sem predavala v tandemu – bilo je super. Pravi sva skupaj :).

Triurno delavnico sva razdelili na 3 dele:

I. del: Teoretične osnove kromatografije zemlje (vodila Bojca)

II. del: Demonstrativni prikaz priprave kromatograma zemlje (vodila Andreja)

III. del: Interpretacije kromatogramov vzorcev udeležencev delavnice (vodila Andreja)

Poglejte fotografije. Na tem mestu se zahvaljujem tudi vsem udeleženkam, ki so se odločile za udeležbo na najini prvi delavnici.

P.S. Bi se tudi vi radi udeležili te delavnice ali poznate koga, ki bi ga zanimala? Pišite na bojca@gajin-vrt.com ali as@andrejasivec.si

Bojca, 1. delAndreja, 2. del

Andreja: praktični prikaz izdelave kromatograma

“Učenke” so dobile kromatograme svojih vzorcev zemlje. Kako lepo je videti očem sicer nevidno vitalnost zemlje.

P.P.S. Če ste zdaj prvič slišali za to temo, na kratko še: Kaj je kromatografska analiza zemlje?

Kromatografski pristop k analizi zemlje je drugačen od siceršnjih: je celosten oz. holističen.

Vitalnost zemlje, ali česarkoli drugega, je pojem, ki je širši in globlji od zgolj tega, iz česa je neka snov sestavljena. Je obširnejši od zgolj nivoja (koncentracije) dušika, kalija in fosforja v zemlji. In prav od njene vitalnosti je odvisno, kako žive bodo rastline, ki rastejo v njej. Od živosti rastlin, ki jih zaužijemo, pa je odvisna tudi naša vitalnost. Prav zaradi tega je kromatografija kot metoda ugotavljanja kakovosti prsti tako zelo zanimiva, saj podatki, ki jih dobimo z njo, zagotovijo vpogled, ki se zdi edini dovolj dober, če želimo s svojim vrtom oziroma prehrano vplivati na svoje zdravje in vitalnost.

Beseda kromatografija ima svoj izvor v grščini: chroma in graphein. Dobeseden prevod kromatografije bi torej bil “pisanje z barvami”. S pomočjo kapilarnega in fotografskega procesa se na okroglem filtrirnem papirju postopoma pojavijo barve in vzorci, ki nam pripovedujejo zgodbe o prisotnosti ali odsotnosti gradnikov prsti, kot sta dušik in kisik, mineralov, življenja v prsti (makro in mikroorganizmi), humusa in organskih snovi.

Slike prsti, ki nam jih pripravi kromatografija, so kvalitativne in do določene mere kvantitativne, saj nam omogočijo vpogled v to, kako prst deluje in ne le, iz česa je.

Kromatografska slika prsti, ki se na koncu postopka razvije pred našimi očmi, je kromatografski profil vzorčka zemlje. Kromatograf zemlje je vizualni prevod, kako zelo dobro se organske snovi, minerali in organizmi, ki živijo v prsti, vključujejo v proces izgradnje prsti. Videti so zelo podobno, kot šarenica naših oči, zato jim lahko rečemo kar »oko zemlje«. Kromatografi zemlje so lahko živahni, žareči; takšni nam pripovedujejo, kako zelo dinamična in živa je prst. Kromatografska slika zdrave, dinamične prsti, v kateri biva veliko mikroorganizmov ter je bogata s široko paleto mineralov in humusom, spominja na sliko žarečega sonca. Podoba že na prvi pogled posreduje vtis zdravja, vitalnosti, sreče. Izkušenemu opazovalcu pa pove tudi to, kateri sestavni elementi so v testirani prsti. Kadar pa so kromatografi bledi in upadli, nam povedo, da je zemlja, katere odsev so, bolj ali manj mrtva. Zato bi lahko rekli, da so kromatografi zemlje okna v dušo zemlje.

 

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Življenje je krog in česen lahko sadimo v zabojčke

Življenje je krog … se strinjate? Dobite tudi vi kdaj občutek, da vse poteka v krogih? Ki se včasih kot v spirali spuščajo navzdol, včasih pa dvigajo navzgor? Smer spirale je odvisna od tega, kaj počnemo, kako se odzovemo na to, kar se nam dogaja. Lahko je pa seveda tudi hoja v krogih po ravnini, vedno na istem nivoju. Kot takrat, ko sem se z Luno izgubila v Kovorskih gozdovih in je padel mrak … Luni je bilo vseeno. Srečna je, samo da je z mano in v gozdu. Vse ostalo je nepomembno – kaj bo jedla, kje bo spala, bo pila? Bo že Bojca zrihtala :) Srečni pes …

Pred dobrimi 24 leti sem prvič prišla sem, na Zaplano, in se lotila svojega kroga. Konec lanskega leta sem se spet vrnila, da bi začela nov krog. Spadam sem. Poznam vsako drevo, ki raste na gričku pred hišo. Poznam (čedalje več) poti v Črnem gozdu, ki se razteza od konca moje parcele na sever do Planine.

Tu je dom. Odkar smo na Zaplani, sta Luna (11) in Lili (6 let) spet razigrani kot pubertetnici. Nov kosmati član je rešenček Timi, mlad mačkon, ki so ga “uredili” na kliniki Tristo kosmatih v Ljubljani. Zdaj je moj. Hrešči, namesto, da bi mijavkal (Luci pravi, da zato, ker je še mladič, jaz pa ne vem … da ni Joe Cocker?). “Urejanje” mačkov pri moških sproži zanimivo reakcijo (potrjeno na dveh primerkih :): “Zakaj je pa tega treba? A ne bi bilo dovolj, da bi sterilizirali mačke? Zakaj je treba tud mačotom dragulje odstranit?” Moško zavezništvo :)

Vrt je še vedno, a seveda (še) ni poln paradajza :) Trenutno je predvsem poln potenciala (beri – materiala za skompostirat). Zemlja je res lepa, spočita, močna, o nekdanjem pustem laporju ni več ne duha ne sluha …

Ker vrta še ni, sem česen posadila v zabojčke.

Zemlja na vrtu se je spočila in nahranila. Z lahkoto sem jo nakopala in naložila v samokolnico. Rahla, polna, čvrsta je.

V zabojčkih sem najprej naredila podlago iz zemlje, nato pa vanjo postavila stroke česna, cca 8 – 10 cm narazen. Iz vsak glavice sem za sajenje izbrala samo najmočnejše, najdebelejše stroke. Drobne bom porabila v kuhinji.

Nazadnje stroke zasujem s Kompostom z bioogljem za presajanje UNI. (na linku je moja nova spletna trgovina. Če imate sekundo časa, prosim za klik, vesela bom vsakega mnenja!)
Nisem ga mešala z zemljo, pa mislim, da bi ga lahko – še celo bolje bi bilo, če bi ga (bolj čvrsto bi objel česnove stroke) v razmerju 1/3. Zabojčke sem zalila, jih postavila v zavetje na sončno teraso in pokrila z zloženimi vrečami.

OK, dost pisanja. Gremo delat. V teh dneh bom posejala rožice, potem prvo rundo plodovk, vmes pa postavila in uredila visoke grede.

Kmalu dobim še preostale temelje za robnike iz Vojnika, jutri zjutraj pa novo zalogo, 2 toni komposta in biooglja. Pomlad, here you come :)

Zamujen rojstni dan … bo pa poletna akcija :)

28. aprila je bil 5. rojstni dan bloga Permakultura za telebane. Pet let ga že pišem, več ali manj redno. Zelo dobro se še spomnim prvega posta in veselja ob vsakem novem obiskovalcu, ob vsakem novem komentarju, ob vsakem novem lajku. Tudi danes to veselje ni čisto nič manjše. Na obletnico sem se spomnila dosti prej, pa kak teden prej, pa 2 dni prej … pa potem spet kakšen mesec kasneje.

Tako da, praznovanje okrogle obletnice mesec in pol kasneje nekako ni več čisto tisto, kar bi z veseljem naredila. Pa vseeno … žuli me, da ne bi nič takega zakuhala.

In sem se spomnila. Takole:

• vsi, ki ste ali pa še boste počeli karkoli (jasno, karkoli od tega, kar je priporočeno v navodilih, ali vsaj približno sorodno temu ;) z bioogljem, kompostom, Biočarjem, Helix Tosto in QR Zeliščnim aktivatorjem (in drugimi izdelki iz Gajinega vrta – ker že prihajajo novi),
• vse skupaj dokumentirali v smislu PREJ – POTEM (npr. tako kot moja prijateljica, ki mi še vedno ni poslala slik, kako so njeni ljubljeni rdeči polži imeli lačen mimohod ob solatki ob potoku, a ne Mateja … ;)
• z BESEDO in SLIKO (= fotografijo),
• rezultat poslali na mail bojca@gajin-vrt.com, in
• dovolili, da vaše prispevke objavim,
• boste NAGRAJENI z izdelkom iz Gajinega vrta.

Boste? Vem, da boste :)

Na sliki: takale solata zraste v zemlji z bioogljem v Belizeju.

P.S. Ne, ni mi zrastla brada.

P.P.S. O tem se lahko prepričate jutri v Celju (https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/29/v-soboto-v-celju/)

Vir fotografije: http://starhawk.org/maya-mountain-research-farm-my-permaculture-adventure-in-belize/

QR Zeliščni aktivator (alias Humofix) za hiter kompost brez obračanja, namakanje semen in čudovite rožice

Na zgornji fotografiji: Maye E. Bruce, Angležinja, ki je “izumila” QR Zeliščni aktivator, s pomočjo katerega lahko že v 4-ih tednih brez obračanja naredimo kakovosten kompost.

O Maye E. Bruce sem že pisala; če ne tukaj, pa zagotovo v knjigi Permakulturni vrt. Njena knjiga Common Sense Compost Making (dovolj dober prevod bi bil “Kompostiranje po zdravi pameti”) je na internetu dosegljiva v PDF obliki.

Kakšna prednost je to, da komposta ni treba obračati, ve zelo dobro vsak, ki je z lastnimi močmi in hrbtenico poskusil obrniti tono materiala … Tisti, ki se tega nismo lotili, smo lahko pa zelo veseli, da si nam ni bilo treba lomit hrbta. In še boljša novica – tudi v bodoče si nam ga ne bo treba.

QR Zeliščni aktivator

je sestavljen iz šestih zelišč, malo medu in nekaj mleka v prahu. Recept je srednjeveški, pripravek so pod imenom Humofix uporabljale benediktinske sestre iz Fulde za namakanje semen (menda niso posejale niti enega samega semena, ne da bi ga prej namočile v Humofix. Tako zelo se je poznala uporaba preproste metode pri končnem rezultatu – zdravju in količini pridelka). Pa še za zalivanje rožic – za 10 litrsko zalivalko je 1 g (1 mala žlička) pripravka dovolj. Rožice, ki so zalite s takšno vodo, veliko lepše rastejo.

Pripravek naredimo takole: majhno žličko (1 g) posušene zmesi QR Zeliščnega aktivatorja stresemo v steklenico s pol litra vode (kapnice, ne tiste iz vodovoda, ker vsebuje preveč kemikalij in morilski klor), temeljito pretresemo, pustimo čez noč, naslednji dan spet pretresemo in to je to. Pripravek je uporaben približno en mesec, zadošča pa za pripravo ene tone komposta. V vrečki z 10 g je torej dovolj zelišč za hitro pripravo 10 ton komposta.

Priprava komposta je, ko se človek malo spusti v to področje, cela znanost. Jasno, tudi če bomo kup nečesa pustili nekje in na tisto pozabili, bo iz katerekoli pozabljene zadeve prej ali slej nastala nova prst. Ker pa sodobni zahodnjaki nimamo časa čakati nekaj let, smo si izmislil načine, da do kakovostne prsti pridemo veliko hitreje, v enem mesecu namesto v eni dekadi. QR kompost naredimo v 4-ih tednih, pa še obračati ga ni treba.

Gospod Andrew Davenport, ki je moj vir znanja o QR kompostiranju, ima v Angliji tečaje kompostiranja. Se sliši smešno, a le do tedaj, ko zgroženi obstanemo pred kupom smrdeče sluzaste gmote, ki naj bi bila naš sveže in sladko dišeči kompost. Potem pa nič več. O kompostiranju sem pisala v zadnji številki revije Moj mali svet. Ampak vseeno lahko tudi tukaj napišem nekaj uporabnih zadev, se bo urednica Marjetka Hrovatin brez dvoma gotovo strinjala :).

Nekaj zelo zanimivih stvari o kompostiranju, ki sem jih izvedela od Andrewa:

• temperaturo v kompostnem kupu najlažje dvignemo z dodajanjem kopriv (vsebujejo precej dušika in mineralov);
• suhost je najpogostejša težava kompostnih kupov, takoj za gnitjem;
• nobena plast v kompostnem kupu ne sme biti debelejša od 10 cm;
• pleveli so super, ker so zbrali minerale, ki jih ponavadi na našem vrtu manjka – damo jih na sredo kupa, kjer je temperatura najvišja;
• suho in mokro plast izmenjujemo, prav tako zeleno (bogato z dušikom) in rjavo (bogato z ogljikom);
• pred dodajanjem vsake nove plasti plast poškropimo s QR Zeliščnim aktivatorjem;
• vsaki plasti dodamo tudi malo rodovitne prsti;
• kup sestavimo v enem mesecu;
• kompostni kup se bo segrel na 65, v sredini do 75 °C;
• na koncu kompostni kup pokrijemo še s plastjo prsti, debele cca 10 cm. Do strehice mora biti vsaj 5 cm prostora;
• kompostni kup pokrijemo s kosom stare preproge ali vrečo, kompostnik pa mora imeti strehico, da vanj ne dežuje;
• zrel kompost je prijeten na otip in ima sladek vonj po kakovostni prsti;
• pomladanski kompost je narejen v 4 do 6 tednih, poletni v 8 do 10 tednih in jesenski v 12 do 14 tednih. Pozimi kompost spi …

 

 

 

 

 

 

Še nekaj koristnih nasvetov:

• suh in olesenel material namočimo čez noč, preden ga dodamo na kup;
• trd material (debla, stebla, odrezke vej ipd.) je dobro najprej sesekljati (z drobilcem, sekačem ali kosilnico);
• glavna vzroka za neuspeh pri kompostiranju sta dva: kompostni kup je bodisi presuh ali premoker;
• kompostni kup ne sme biti niti presušen, niti premočen, pač pa vlažen;
• za zimsko kompostiranje lahko kompostni kup naredimo v izolacijski oblogi iz slame (glej fotografijo zgoraj).

Jesenska nagradna igra v Gajinem vrtu: “Kako sadimo drevesa”

Ste že slišali za roza zaslone za drevesa? Rdeči del svetlobnega spektra najbolj pospešuje fotosintezo, roza barva pa ta del spektra učinkovito usmerja. Avstralci (kdo pa drug :) so pogruntali, da so roza zasloni najboljši za mlada drevesa. Urednica revije Moj mali svet Marjetka Hrvatin je bila navdušena, jaz tudi :). Tukaj je še na kratko nekaj drugih idej in navodil iz novembrskega članka o sajenju dreves v reviji Moj mali svet:

… žal kar 25 % dreves po sajenju propade. Če hočemo, da bodo (skoraj) vsa drevesca preživela, je pomembno sledeče:

1. Sadilno jamo izkopljemo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in enkrat globlja od lonca.
2. Pred sajenjem koreninsko grudo temeljito namočimo (vsaj za 10 minut) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. 
4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo.
5. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem prsti. 
6. Dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala.
7. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek, t.j. z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodanimi mikoriznimi glivami, algami, glistino in kalijevim fosfatom.
8. Drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
9. Pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). 
10. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno.
11. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
12. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

IN ZDAJ, NAGRADNA IGRA!

(zakaj? ker jo je fino vsake toliko imeti … ;)

Najprej nagradno vprašanje:

Za večino dreves in grmovnic je najbolje, da jih posadimo jeseni, ker …

a) … postanejo, ko se že malo ohladi, deževniki bolj zaspani in ne grizejo več tako močno koreninic.

b) … imamo pozno jeseni okoli hiše nekoliko manj zaraščeno in lažje najdemo še kakšen prostorček za drevo.

c) … so si to neumnost izmislili biodinamiki.

d) … je jeseni manjša možnost, da bi drevo trpelo žejo, moč usmeri v korenine in ne v poganjke in liste, zato je verjetnost, da bo preživelo, večja.

A bo težko?

Nagrade so 3:
1. Pospeševalec rasti dreves (5 kg),
2. Zaščitnik dreves (5 kg) in
3. Biooglje kompleks (1,2 l  ).

Za nagrado bo treba opraviti dvoje nalog:

• izbrati enega izmed zgornjih odgovorov na nagradno vprašanje (a, b, c ali d) – če se le da, pravilnega, IN
• poiskati in našteti sestavine vsaj enega od treh izdelkov, ki so za nagrado!

Sodelujete lahko do 8. decembra 2014, ko bo žrebanje.
Pišite na: bojcajanus@gmail.com ali v komentarje pri tej objavi.

Še bolj bom pa vesela, če boste dopisali še kakšno modro stvar o sajenju dreves, grmovnic in vrtnic, ki ste jo pogruntali sami ali slišali od drugih.

P.S. Če mislite, da ne boste rabili izdelkov za drevesa, grmovnice in vrtnice, niti zdajle, jeseni, niti kasneje, spomladi, pa morda posredujte nagradno igro tistim, za katere mislite, da bi jim prišlo prav (lahko tako, da kliknete na FB gumbek tukaj spodaj).

spletna trgovina Gajin vrt

Jesenske visoke grede ali – kako naredimo svojo zemljo

S tem, kako delamo svojo zemljo, imam že kar bogate izkušnje. Ker to počnem zadnjih nekaj let. In uspeva, vsako leto je je več, dišeče, zdrave, močne, žive prsti. Ko sem se zadeve lotila, je bilo tam, kjer je danes vrt, videti takole:

Pod tenko plastjo ruše je bila debela plast laporja. Žalost. Ampak – vse se da, če se hoče. Če so lahko amazonski Indijanci naredili 2 m globoke plasti strašno rodovitne zemlje, zakaj ne bi mogla jaz ustvariti vsaj 10 ali 20 cm globoke.

Jesen je krasen čas za takšne podvige, za pripravo terena za sajenje pod senom (o tem sem pisala TUKAJ) ali za pripravo kompostne visoke grede. Kompostna pravim zato, ker se obnaša kot kompostni kup, vendar nam je čez zimo ne bo treba obračati (kot je treba to početi s pravovernim kompostom – če nimamo zeliščnega preparata po metodi Maye E. Bruce seveda ali če komposta ne pripravljamo po metodi biodinamikov).

Naredimo jo pa takole:

Idealne mere kompostnega kupa so 1 m3. Na osnovi tega sklepam, da so idealne mere visoke kompostne grede tele: pri višini 60 cm bo široka 100 in dolga 160 cm ali pa široka 80 in dolga 200 cm.

Pri pripravi kompostne visoke grede se plasti menjavajo enako kot v kompostnem kupu: star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik, izmenjaje bolj grob in bolj nežen, da ne pride do gnitja in vretja. Zelena plast je pomembna zaradi dušika, ki deluje kot aktivator procesa; če nimamo sveže pokošene trave, si lahko pomagamo tudi s staranim gnojem.

• Prva plast: groba drenaža; ta plast je pripravljena iz vej in vejic, debelih rastlinskih stebel in podobnega.
• Druga plast: groba zastirka iz listovke, koščkov lesa, vejic ipd.
• Tretja plast: pokošena trava.
• Četrta plast: natrgan karton in papir (ne bleščeč).
• Peta plast: kompost.
• Zadnja plast: seno, namočeno v raztopini alg (alge kelp) in melase, ki mu dodam zdrobljeno biooglje. V posodo z 10 l vode dodam 10 ml tonika iz alg kelp in majhno skodelico melase. Melaso uporabljam raje kot sladkor, ki je rafiniran in zato nima mineralov. Alge vsebujejo minerale in druga dragocena hranila, melasa pa predstavlja hitro hrano za mikroorganizme, ki zelo pospeši nihovo razmnoževanje. V senu je mikroorganizmov že povsem dovolj, le še pospešiti je treba njihovo razmnoževanje. Seno je seveda najboljše, če je eko in če je bilo pokošeno takrat, ko so trave že odvrgle svoje seme. Seno naložim v samokolnico, nato pa ga polijem z raztopino in nekajkrat obrnem, da se enakomerno namoči. Namočeno seno uporabim za zadnjo plast visoke kompostne grede, vanj pa primešam še 2 do 3 kg zdrobljenega in obogatenega biooglja, v katerem se bodo mikroorganizmi še hitreje in varneje razmnožili. Najlažje je takole: plast sena, potem posolim biooglje, pa spet plast sena …

V novo visoko gredo lahko sadim takoj, če ni že premrzlo za kaj takega (za pripravo kompostne visoke grede pa ni nikoli prepozno). Za sajenje koristno porabim stare plastične lončke. Dokler niso počeni ali polomljeni, jih le s težavo zavržem (zato se mi jih je že kar nekaj nabralo …), na novi visoki gredi pa jih lahko koristno porabim. Odrežem jim dno, nato pa jih vtaknem v zgornjo plast visoke grede (tako, da v njih ni sena) in vanje nasujem substrat (Eko kompost Sonnenerde). Ker sem veliko prihranila pri nakupu zemlje (ki mi je ni bilo treba kupit :), si lahko privoščim toliko bolj kakovostnem substrat, v katerem rastlinam ne bo manjkalo hranil. Lonček služi temu, da se substrat ne more razsuti med senom (ki je vsaj sprva še dokaj zračno), pač pa ostane lepo združen ob koreninski grudi sadike. Poleg tega lonček pomaga zadrževati vlago, ker pa je brez dna, ne bo težav z odvodnjavanjem, pa tudi mikroorganizmi in drugi pridni vrtni delavci bodo lahko svobodno potovali naokoli. 

Kamne zelo rada uporabljam. Tokrat so prišli prav za ogrodje visoke grede.
In ker se bliža zima, sem staro tuš kabino porabila za zimsko visoko gredo.