Kozleki

Od mojih treh brejih koz sta sedaj v hlevu samo še dve … breji, ker je ena, Lubica, skotila dva luštna mala kozleka :). Poklicala sem mamo in ji oznanila: “Mami, zdaj sem pa tudi jaz že babica!!” Na drugi strani je bil najprej predah, potem pa – “Kaj, Bojca, ja kako pa zdaj to, ja kaj pa …”. In potem sem ji kar na hitro povedala za koze, da je ne bi še bolj šokirala, da jih je zdaj pet, ker se je ena od njih (Lubica), potrojila. Lahko bi se tudi početverila (koze imajo poredko samo enega mladiča). Najraje imajo po dva, občasno pa tudi po tri.

No, in zdaj je v hlevu mir kot v jaslicah. Prej tečkaste rogatice so sedaj veliko bolj strpne ena do druge, nič več ni bonglanja z rogovi in tekme za kruhove krajce. Čisto drugače se razumejo, odkar so otroci pri hiši. Mami bosta kmalu še drugi dve, Gamsa in Srnica. To bo živahno.  če bo vse po sreči, jih bo iz treh koz kmalu nastalo 9 :).

Skrbna mama, ni kaj, tale Lubica.

Crkljam živalce, da se me že od malega navadijo.
Sprva mu je srček razbijal, zdaj mi že dremlje v rokah.

Še svetli kozlek, nihče ne bo pozabljen.

Mama, kako si pa ti velika …

Gamsa ima res velik trebuh. Mogoče bodo pa trojčki :).

Zgodbe iz hleva

Po nekaj desetletjih lastništva mačk, psov in papagajev, sem od sobote ponosna lastnica treh koz. Ki so za povrhu še breje. Pasma je nekaj vmes (rjava rogata :); kakšen poznavalec me bo spet po prstih … Kakorkoli, pasme me nikoli niso več kot toliko zanimale. Mogoče se bo to sčasoma spremenilo, a sem za zdaj povsem zadovoljna z naravnimi mešanci, pa naj gre za mačke, pse ali koze.

Torej, nazaj h kozam. Zakaj kar tri? Ker so jih prodajali z istega naslova, in ker sem vprašala, kako je, če bi vzela več kot eno. Odgovor je bil: ja, lahko, nekaj količinskega popusta lahko dobite. Poleg tega se mi je zdelo takole: sestre so, od rojstva se poznajo, lažje jim bo, če bodo še naprej skupaj.

Svoje tri nove pridobitve sem priključila mali čredici: kobili Neli in belima kozjima sestrama Beki in Piki. Prvi dan je bil v hlevu cirkus (Nela na sredi boksa, vseh pet kozic pa v krožnem galopu okoli nje). Zdaj je že bolje, so se že umirile. Vsake toliko se še malo pomerijo s trki – pač, zmeniti se morajo, katera bo koza vodnica. Kar štiri od petih so breje, spomladi bodo v hlevu jasli :).

In zakaj koze? Ker je kozje mleko odlično, z lanenim oljem celo zelo zdravilno (morda ste že slišali o Dr. Budwigovi) in ga smem tako, kot kravjega ne. Ker bi rada poskusila in se naučila kaj novega, se naučila molsti, delati skuto in sir. Na srečo imam mentorja za pomoč in možnost nastanitve; ni mi bilo treba postaviti hleva, niti nabaviti sena (sem ga pa vsaj malo oddelala poleti, ko sem ga pomagala obračati in spravljati). Dela vsaj zaenkrat ni veliko: zjutraj in zvečer dobijo seno in žito, za posladek jabolka in zelenjavne ostanke iz kuhinje, enkrat tedensko pa kidanje hlevčka. In čohanje med ušesi in po vratu, tega pa čim več. Do konca zime bodo v hlevu, od pomladi do pozne jeseni pa na svežem zraku na pašniku ob robu gozda.