Tag Archive | garden

Garden, full of perennials * Vrt, poln trajnic

IMG_1563

The last article I`ve written for the magazine Moj mali svet (My little world) was about perennials in garden. My garden is now much different from what it used to be, as there are more and more perennials in it. Some were sown or planted by me and others determined their place and stayed by themselves. The whole story proved what I already knew – whenever I give up the need to control and let nature teach me, I end up with much less work and much more success. Perennials gradually sneaked themselves into my garden – first those, who weren’t visible in garden beds during winter and hid themselves from cold (and me :) in the ground, and later those who insist growing in the garden practically all the time. And there are those, who stay in my garden permanently because they plant themselves by throwing away their seeds. I hope that in time my garden will become completely sustainable … which would be wonderful of course … having a permaculture forest garden. For now the permanent inhabitants include kale, bear garlic, radicchio, rocket, Jerusalem artichoke, rhubarb, straw- and other berries, onion, borage, New Zealand spinach – and from this year forward garlic as well (ha, that means no more planting!). Some of them are such hard workers that it is sometimes difficult to be able to eat them soon enough and prevent them to occupy the garden (for example the Jerusalem artichoke). The New Zealand spinach and borage successfully sow themselves every year, as well as calendula and other lovely garden flowers. And because of some „unknown reason“ I can find young and very healthy plants of tomato and zucchinis in the most unexpected places again and again … I can hardly wait for the spring to come :) Moj zadnji članek v reviji Moj mali svet je o trajnicah v vrtu. Vrt je danes precej drugačen kot je bil pred nekaj leti, ker je na njem čedalje več trajnic. Nekatere sem dodala sama, druge so se za takšne določile same. Tudi pri tej zgodbi se je izkazalo: ko vsaj malo utišam potrebo po kotroli n urejanju in namesto tega pustim naravi, da me uči, na koncu vedno znova delam manj, pridelam pa več. Trajnice so se v moj vrt pritihotapile nekako same od sebe. Najprej tiste, ki na gredicah pozimi niso bile vidne, pač pa so se pred mrazom (in menoj :) pametno potuhnile v tla, od koder so se spomladi spet prikazale, kasneje pa tudi takšne, ki na vrtu vztrajajo ves čas – in jih več ali manj lahko ves čas tudi jemo. Med trajnice prištevam tudi vse, ki se začnejo v vrtu obnašati „trajnostno“ in se zasejejo same – pa čeprav to ni čisto pravilna razdelitev. Sčasoma bo morda moj vrt postal povsem trajnosten … kar bi bilo seveda čudovito … kot permakulturni gozdni vrt. Pri meni imajo večen abonma kodrolistni ohrovt, čemaž, radič, rukola, topinambur, rabarbara, jagode in drugo jagodičevje, stoletna čebula, boreč, novozelandska špinača – in od letos dalje tudi česen (ha, nič več sajenja!). Nekateri so tako pridni, da jih moram res redno jesti, ker bi se sicer brez usmiljenja razlezli po vsem vrtu (na primer topinambur). Novozelandska špinača in boreč se uspešno zasejeta sama, prav tako tudi ognjič in druge koristne rožice. Iz „neznanega razloga“ se na mojem vrtu vedno znova same pojavijo tudi mlade in zelo zdrave sadike paradižnika in buč … Komaj čakam na pomlad :)

IMG_1565

And on this picture below you can see a type of more or less indoor winter perennial (doesn`t like to stay outside too long, because of cold weather). She`s the latest addition from the animal world, a small but very hairy black and white cat. I have found her in the middle of September last year in the woods below the house. It was already almost dark and very cold outside. She was perhaps two months old, hungry, cold and frightened as hell. But she managed to heal her body and soul and now she is the best little friend one can think of.

In na tej sliki spodaj lahko vidite sorto več ali manj notranje zimske trajnice (ne mara biti dolgo zunaj, na mrazu). Tale majhna in dolgodlaka črno bela muca je zadnja pridobitev s področja živalskega sveta. Našla sem jo sredi lanskega septembra v gozdu pod hišo. Bil je večer, skoraj že čista tema in precej mrzlo. Stara je bila morda dva meseca, lačna, premražena in grozljivo prestrašena. Pa si je opomogla – tako telesno kot psihično in danes je najboljša mala prijateljica, kar si jih človek lahko zamisli.

IMG_1572

Kuhalnik Biočar 25.1.13

Takole – slika pove več kot 1000 besed. Film bi bil še boljši, seveda. Tudi to bo :) Samo da malo sapo zajamem …

Komentar k slikam – kako deluje Kuhalnik Biočar:

“Gorivo” za Biočar je lahko katerakoli suha biomasa (tukaj sem uporabila storže). Zložim ga v posodo za gorivo in na vrh dodam malo zmečkanega papirja. Prižgem in počakam, da tudi storži začnejo goreti. Nato posodo pokrijem s pokrovom in namesto gorenja se začne odvijati piroliza. Posodo z gorivom postavim pod trinožnik in spustim teleskop, ki deluje kot majhen dimnik. To je vse, zdaj lahko kuham in počakam, da se storži spremenijo v biooglje. Oblika ostane več ali manj jasno vidna (tudi, ko so zogleneli, storžki obdržijo obliko), kemijsko pa gre za več ali manj čist ogljik. Biooglje nato ohladim v vodi – če bi ga pustila v posodi, bi se spremenilo v pepel (čeprav tudi ta kdaj prav pride), zdrobim in dodam kompostnemu kupu.

Suša … in kaj me je naučila to poletje 4.8.12

Če sploh česa, me je letošnje ultra sušno poletje naučilo teh treh stvari:

  1. zastirka bo v bodoče res čisto povsod na mojem vrtu (zato grem jeseni spet k Franji po zalogo sena);
  2. biooglje tudi;
  3. in pri vsakem presajanju dobijo in bodo dobile sadike majhno pest obogatenega biooglja.

Zato, ker:

1. Pod zastirko je zemlja rahla, prijetno topla in vedno vsaj malo vlažna;

2. Biooglje zadrži več hranil in vlage, zato je treba manj zalivat, rastline pa postanejo močnejše in bolj odporne;

3. Peščica obogatenega biooglja, ki jo dodam sadikam v sadilno jamico, jim da takšno moč, da jih lahko presajam tudi v tako hudi suši, kot je zdaj.

Po televiziji sem slišala, da na Primorskem ne vidijo smisla, da bi sejali repo v taki suši, pa čeprav so zemljo že zorali (si lahko mislim, kakšno opustošenje zdaj dela sonce po odprtih ranah v prsti …)

Zato sem te dni malo s strahom presajala sadike kodrolistnega ohrovta in boreča na vrt
(je bilo treba, ker so klični listki že postajali rumeni),
pa z veseljem ugotavljam,
da so vse po vrsti preživele!

Majhna peščica je dovolj za sadiko.

Paradižniki letos (trkam na les!) niso zboleli. Šli smo se mini revolucijo: nobenih mini paradajzastih hišk, nobenega trganja zalistnikov in vsi so dobili svoje doze biooglja. Le pri oporah sem popustila (če so pa tako žalostno padali vse naokoli in tlačili blitvo in rdečo peso). Vsi so lepi, zdravi in polni plodov.

V suši jim pomagam tako, da plodove, takoj, ko začnejo zardevati, previdno potrgam in shranim na kuhinjsko okensko polico, kjer dozorijo. Paradižniki so po mojem veseli razbremenitve, meni je pa tudi tako prav. Če je kdo lačen, mu niti na vrt ni treba; samo na okensko polico pogleda.

Sveža voda, mačji užitek. Da bi žejo gasili z zastirko in bioogljem, ne pride v poštev za Mikea in Jacka, prav tako pa ne za Luno in Pikota. Oba mačka obožujeta čisto, svežo vodo, direktno iz pipe. Vau, kako paše :)

Zakaj Permakultura za telebane? 28.4.10

Zgoraj: mlada sinička med učno uro letanja počiva na moji dlani. Njena mama je medtem čepela na bližnji brezi in histerizirala, a ne dolgo. Tamala jih je slišala, potem sta pa skupaj veselo letali okrog hiše.

Ko sem bila majhna, sem lahko ure in ure čisto tiho in pri miru opazovala majhno mravljo, ki je vlekla borovo iglico ali pikapolonico, ki je lezla po listu ali metuljev ples med cvetlicami… Še danes bi lahko ure in ure preždela na travi in samo opazovala mali svet, ki medtem živi okrog mene. Še bolj prijetno je pa v ležalni mreži :)

To pomlad sem si končno vzela več časa za vse stvari, ki bi jih rada ustvarila ali dokončala. Med njimi je tudi permakulturni vrt. Pred leti sem vrt že imela, pa sem ga potem “začasno” opustila, ker sem hotela dokončati študij. Ta vrt je bil klasičen: ena greda – ena kultura. Gola zemlja, ki se je hitro izsušila, če je nisem krepko zalivala. Po maminih navodilih sva zemljo zgodaj spomladi obrnili na glavo (in s tem pokončali veliko njenih koristnih prebivalcev). In ko so se potem pojavili požrešneži, jih je bilo treba pokončati s praški in škropivi. Pridelek je bil seveda kilav in majhen. Še najbolj je uspel fižol preklar, na katerega sem pozabila in se je obdal z zmešnjavo dišečega grahorja… Danes mi je jasno, zakaj. Takšen klasičen vrt je dober samo za bolečine v križu in proizvajalce kemikalij.

Zadnje leto sem počasi nabirala znanje in ideje, kakšen vrt bi rada imela. In letošnja pomlad je moja prva praktična učna ura. Čeprav, priznam – ni mi ravno lahko gledati, kako lepo urejeni so sosedovi vrtovi in njive – čisti, goli, prazni, kvadratni, s poravnanimi vrstami na gredah… kar zasrbijo me prsti, da bi imela bolj urejeno okolico, bolj po slovenskih standardih… Pa čeprav vem, da je moj počasi nastajajoči eko vrt, na katerem z oranjem ali lopatanjem nisem pokončala nobenega deževnika, veliko bolj živ in zdrav (sem jih pa zato zelo veliko tolstih in zadovoljnih videla – deževnikov namreč :).

Zakaj torej Permakultura za telebane? Ker se tudi sama štejem med telebane in ker mislim, da je biti teleban nekaj pozitivnega. Pomeni, da veš, da še marsičesa ne veš, se pa z veseljem učiš. Več ko vem, bolj vidim, kaj vse bi še rada izvedela. Še nekaj misli o tem, kaj bi rada, sem napisala tukaj: Najboljše z vseh možnih svetov.

To, kar bom videla in se naučila, bom tudi napisala. Vsak dan kakšno idejo ali opazko. Bomo videli, do kam bom pripotovala v enem letu :)