Danes, 24. 12. se začne čas med dvema letoma, svete noči; ta čas se konča s 6. januarjem.
Danes, na prvi dan svetih noči, je čas za zakopavanje semen, ki jih nato odkopljemo 6. januarja.
Tako “pripravljeno” seme bo ozdravljeno, če je bilo poškodovano … … pomlajeno, če je bilo staro … … in bo z veliko večjim veseljem in uspehom vzkalilo in obrodilo v novem letu.
Seme v papirnatih vrečkah (lahko jih naredimo sami iz papirnatih brisačk; ne pozabimo označiti vsebine) spravimo v steklene kozarce s pokrovčki ali glinaste lončke.
Boljša od stekla je glina, a je zelo pomembno, da se da lončke tesno zapreti, da vanje ne bi prodrla vlaga.
Za vsak primer jih lahko zavijemo še v v plastične vrečke in zložimo v škatlo.
Zakopljemo jih vsaj 30 cm globoko.
Luknjo je smiselno skopati že jeseni, ko zemlja ni zamrznjena, a zaradi nenavadno blagega vremena tudi zdaj v večini Slovenije s tem ne bo težav.
Vse skupaj pokrijemo s senom ali slamo, listjem ali deskami in zemljo.
Semena bomo vzeli iz zemlje 6. januarja. V času med 24.12. in 6.1., v času svetih noči, dobijo semena impulze, ki so pomembni za razvoj rastlin.
Zakopano seme, ki je v zemlji vseh 12 svetih noči, prekaša ostalo seme po vitalnosti, kalivosti in rasti in je dvakrat bolj odporno kot seme, ki ga nismo zakopali.
Gremo kopat! Časa je še do polnoči …
P.S. In kaj, če smo zamudili prvi sveti večer? Nič hudega, nikoli ni prepozno. Zakopano seme bo dobilo nekaj manj kozmičnih energij, z vsakim zamujenim dnem jih bo dobilo malo manj, a vseeno je nekaj bolje kot nič – vedno je nekaj bolje kot nič :).
Pospravila in počistila sem delovni prostor in dobila nov zagon; zlahka si predstavljam delo v pozne nočne ure … Bomo videli. Vem sicer, da me bodo spet naganjali spat, a ko me zagrabi, grizem, če se me ne pusti pri miru. In medtem ko nekje v malih možganih premetavam besede in slike za jutrišnje predavanje, berem o homeopatiji. Na forumu Nove poti v čebelarstvu sem našla misel Rudolfa Steinerja: “Homeopatija je moderna oblika alkimije.” In bila pečena še za kakšne pol ure …
Koliko zanimivega nam prihaja naproti. Včasih mi je med vsem ponujenim res zelo težko izbrati, a je baje nujno. Ker samo malo popraskati tukaj in malo načeti tam, naj ne bi vodilo nikamor; vsaj tako so nas učili. Čeprav – pod vsem je spodaj skupen vzorec, ki se sramežljivo pokaže skozi prasko tukaj in tam, vzorec, ki zaobjame ves svet, vse, kar je na njem … in vse, kar je nad njim (po Steinerju prosto življenje – energija), in iz njega prihaja sem dol (po Steinerju: inkarnirano življenje – materija). Še ena misel, ki mi je danes prišla naproti: “Ne izhaja energija iz materije, pač pa materija iz energije”.
Homeopatija v ta, materialni svet, prinese energije iz onega, visoko nad nami. S tem okrepi bitja, ki so okrepitve potrebna. Zdaj pa nazaj k bistvu – k čebelam. O dveh stvareh, ki jim zelo koristita, pri tem pa prav nič ne škodita ne njim, ne komurkoli drugemu: paščipalec in homeopatija.
Vir: http://www.beeteam.co.za/bee-scorpion.php
1. Paščipalec
Nedolgo nazaj sem slučajno slišala za čudežnega malega kvazi škorpijona. Šla sem brskat, ali res obstaja mali bojeviti vitez, plemeniti rešitelj čebel, ki z bodalom prebada varoje. Njegova prizadevnost se ne ustavi za vrati panja. Čebele rešuje tudi med njihovim letom – ko opazi na čebeli prisesano varojo, hop na čebelo, se z njo odpelje en krog, in jo kar med letom odreši nadležne varoje … Posnetek, kako paščipalec napiči vampirsko uš, je tukaj:
Posnetek: paščipalec se masti z varojo, ki je bila na čebelji zalegi.
Živalca je res učinkovita, a žal zdaj že zelo redka v čebeljih panjih. Nekoč sta paščipalec in čebela živela skupaj, v simbiozi. V vsaki čebelji družini je bilo paščipalcev veliko (v Indiji je še vedno tako); toliko, da so populacijo varoj držali na nizki ravni, ki za obstoj družine ni mogla biti nevarna. Med prebivalci panjev je vladalo ravnotežje. Žal je paščipalec na strupe še bolj občutljiv, kot čebela, in ga je tudi zato čedalje manj. Za njegovo izginotje krivijo tudi uporabo panjev s premičnim satjem iz pooblanega lesa, v katerem ne najde primernih kotičkov zase. Zatiranje varoje s kemičnimi sredstvi zatira tudi paščipalce, naravne zaščitnike čebel pred varojami. Strel v koleno. Rešitev je preprosta, a težko izvedljiva brez dobre volje in poguma: stran s strupi in nazaj k preverjenim rešitvam, ki nas jih uči narava. Vedno znova pridemo do istega zaključka.
2. Homeopatija za čebele
Vaikunthanath Das Kaviraj je za čebele priporočil več pripravkov:
1. Pulsatilla je alfa in omega za socialne živali, torej za vse, ki živijo v rojih, tropih, čredah. Pulsatilla prinese moč v panj. Povzroči, da panj začne delovati kot čvrsta celota, ki se je sposobna upreti napadom varoj in drugih škodljivcev in bolezni. Kaviraj je napisal: kenguruji so čredne živali; mladič je prvo leto povsem odvisen od matere. Kadar mati kengurujka umre (npr. zato, ker jo je zbil tovornjak), je njen mladič neutolažljiv, zavrača hrano in kmalu pogine od lakote in žalosti. A že 5 minut po tem, ko je mladiček dobil odmerek Pulsatille, je pričel piti in jesti, tistega, ki mu je homeopatski pripravek dal, pa sprejel za svojo krušno mater.
2. Silicea okrepi čebelji eksoskelet in tako oteži varojam delo.
3. Staphysagrio so v preteklosti uporabljali za odpravljanje naglavnih uši. Je odličen pripravek za večino zunanjih parazitov, npr. klopov pri ovcah in muh pri konjih in govedu.
Letos so čebele najprej dobile Nux vomico (preparat, ki pomaga, ko je organizem oslabljen zaradi strupov), nato še Pulsatillo. Redno smo merili število varoj. Bilo jih je čudežno malo. Upanje! :)
Permakultura za telebane 