Kozji kefir

S tem, da že več kot desetletje ne smem jesti kravjega mleka, skute, sira ali smetane, sem se sprijaznila. Kuhati in peči sem se naučila brez mleka, in se mi ta “pomanjkljivost” sploh ne zdi več kaj posebnega. V kupljenih že pripravljenih živilih je mleko skoraj povsod in se mu je nemogoče izogniti, zato bi bilo zame še najbolj zdravo, če bi jedla samo to, kar bi pripravila sama. Včasih si kljub vsemu, kar vem, privoščim kaj “dobrega” … potem mi pa spet curlja iz nosa in kiham kot pri norcih …

Zato mi je v toliko večje veselje početi stvari s kozjim mlekom. Dajem ga v pire, pecivo, palačinke … zadnje čase pa mi je še najbolj všeč predelano v kozji kefir. Tako gostega, kot ga lahko narediš sam iz sveže pomolzenega kozjega mleka, ne dobiš v nobeni trgovini. Gost je kot smetana, ampak ne tako zasiten; gladko steče po grlu in v želodcu pusti lahen, blagodejen občutek. Za bolnike je odličen kozji kefir z žličko domačega medu. Super hitro te postavi na noge. Hudi bolniki (npr. rakavi) pa ga uživajo z žličko hladno stisnjenega lanenega olja.

KAKO PRIPRAVLJAM KEFIR

Za pripravo kozjega kefirja potrebujemo kozje mleko (logika :) in kefirjeve gobice. Slednje so nekakšne majhne bele kroglice, ki jih je z uporabo čedalje več in jih lahko podarimo še komu (tako kot npr. kombučo). Nekaj sem jih že oddevala v posodico, zalila z malo vode in spravila v zamrzovalnik. Za vsak primer, če bi živa kultura odpovedala ali iz kakršnegakoli razloga propadla, je dobro imeti rezervo. Od viška glava ne boli.

Pomolzeno mleko takoj precedim v posodo s pokrovom, dodam gobice in pokrov zaprem. Ves pribor in posoda, tudi cedilo, mora biti plastično ali stekleno, nikoli kovinsko. Posodo za 48 ur pustim stati v kotu pulta, nato precedim. Kefir je pripravljen za uživanje, gobice pa na cedilu splaknem pod vodo in stresem v novo mleko, čez 48 ur bo pripravljen nov kefir.

Precejanje kefirja skozi plastično cedilo.

Da kefir iz cedila ne steče mimo steklenice, si pomagam z lijem, v katerega položim cedilo.

Z leseno kuhalnico poskrbim, da gre ves kefir v steklenico.

Kefirjeve gobice ostanejo na cedilu. Pod tekočo vodo jih dobro splaknem in shranim v kozarcu z malo vode v hladilniku do naslednje molže.

ZAKAJ JE KORISTNO PITI KEFIR?

Kefir je fermentiran mlečni izdelek, ki ga na Kavkazu pijejo že stoletja. Baje da imajo prav zaradi kefirja veliko potomcev in dolgo življenjsko dobo.

Kefirjeve gobice so sestavljene iz dveh vrst mikroorganizmov, ki se hranijo in razmnožujejo v mleku ter povzročijo, da mleko fermentira v kefir: mlečnokislinske bakterije so na zunanjem delu gobice, kvasovke pa v središču. Vsaka skupina ima točno določeno funkcijo.

Med fermentacijo bakterije in kvasovke za vir hrane uporabijo mleko in ga spreminjajo v enostavnejše snovi: mlečni sladkor (laktozo) v mlečno kislino, mlečne beljakovine v aminokisline in mlečne maščobe v proste maščobne kisline. Pri tem kot stranski produkti nastajajo ogljikov dioksid, vitamini B-kompleksa in snovi, ki delujejo kot zaščita pred bakterijami.

Končni produkt, ki ga s svojim delom ustvarijo kefirjeve gobice, je kefir, ki je lažje prebavljiv in ima višjo prehransko vrednost kot mleko, iz katerega je nastal.

KEFIR

• je lahko prebavljiv, uravnava prebavo in delovanje črevesja, odpravlja zaprtost
• pomirjevalno vpliva na živčni sistem in pomaga pri nespečnosti in depresiji
• pomaga krepiti imunski sistem
• zagotovi vse potrebne aminokisline
• nam zagotovi kalcij in magnezij za razvoj kosti, zob in živčnega sistema
• uravnava holesterol
• vitamini B-kompleksa pomagajo uravnavati delovanje ledvic, jeter in živčnega sistema
• kefir lahko uživajo ljudje z laktozno intoleranco

Sadni kruh z rabarbaro in jabolki, a brez glutena in laktoze

Včeraj sem za tri gospe iz pevskega zbora Lipnica in njihovega pevovodjo spekla nekaj dobrega, ker se je ob krožniku veliko lažje pogovarjat o načrtih. Imela sem rabarbaro, skuhano z rjavim sladkorjem, in jabolka, ki so čakala na prešo. Vse ostalo sem si zmislila sproti. Menda je pa tako dobro ratalo, da mi je bilo rečeno za recept. Še dobro, ga bom vsaj zapisala, da ne bom naslednjič spet tople vode odkrivala :).

Rabarbara je z Zaplane, jabolka pa iz okolice Tržiča … Multi kulturni sadni kruhek torej :). V njem je riževo mleko, pa nič bele moke (za vse takšne kot sem jaz, ki ne maramo kravjega mleka, imamo pa čim manj glutena radi). Če vas te stvari ne motijo, vzemite kravje mleko in pšenično moko, ne bo nič hudega; samo tako rustikalen kot tale na sliki pa sadni kruhek zagotovo ne bo.

Recept gre takole:

Rabiš:

2 lončka ajdove moke

2 lončka koruzne moke

1 pecilni prašek

2 jajci

1 lonček olja

2 lončka riževega mleka

1 lonček rjavega sladkorja

Najprej v eni skledi zmešaš vse suhe sestavine, v drugi pa stepeš jajci, ki jima primešaš še vse ostale tekočine. Tekočo zmes priliješ suhim sestavinam. Dobro zmešaš ali zmiksaš z mikserjem (če se ti ne da delat s kuhalnico) z nastavkom, ki je kot za kodre delat. Testo mora biti podobno malti, da v težkih kosih pada s kuhalnice. Pustiš ga vsaj pol ure, da se moka napne.

Medtem pripraviš sadje: jabolka opereš, razpečkaš in narežeš na lističe (z nožkom ali multipraktikom). Lupim jih ne, ker moja niso špricana in mi je škoda vsakega vitamina in vlaknine iz njih. Rabarbaro sem že imela pripravljeno: na koščke narezano sem skuhala z rjavim sladkorjem in malo vode do mehkega. Takšno dam v vrečke in v zamrzovalnik za kompote in sladice pozimi – bo prišla zelo prav.

Za sadni kruh sem vzela 3 skodelice lističev jabolk in 2 skodelici rabarbare v sladkorju in vse skupaj dobro zmešala. Pa malo cimeta ne škodi – ta je vedno dobrodošel (ker noro dobro deluje na trebušno slinavko in je zato alfa in omega za diabetike in da ne pozabim – ker je afrodizijak ;).

Pecivo sem pekla v namazanem pekaču ppri 225 °C kakšne dobre pol ure ali slabe tri četrt ure … pa ne vem točno. Pač pečen je bil ko je bil pečen: preverila sem z nožem – ko na izvlečenem ni bilo več mokrih sledi testa in se je rob rahlo odmaknil od stene pekača, je šel kruhek iz pečice. Topel je bil dober, odličen pa hladen za zajtrk in po kosilu s kavo z riževim mlekom.