Dober tek!

Na začetku potovanja po permakulturi sem dobila dva pametna nasveta:
1. Svojo kuhinjo sproti prilagajaj temu, kar ti bo zrastlo na vrtu. Ne meči (se) stran!
2. Veseli se tistih, ki jih bo razganjalo in se ne sekiraj, ko ti kaj ne bo uspelo najbolje. Eno leto bo preobilje enega, drugo leto drugega. V tvoje veselje.

Tukaj bom pisala o tem, kako bom dosežke s svojega vrta (in okolice :) skuhala, spekla, vložila, zamesila, podušila in kar je še takšnih početij.

JABOLČNA SESTAVLJANKA

Tale recept je tako preprost, da človek kar ne more verjeti, da vse skupaj ne razpade. Pa ne, drži kot zlepljeno :)

Količine dodajam po okusu in občutku. Temelj sladice so jabolka (pri meni bobovec), ki se jih je treba po hitrem postopku znebiti, ker so dobila temne mehke dele – in od količine odpisanih bo odvisna tudi velikost pekača.

Jabolka operem, razrežem na krhlje, očistim in naribam kot za štrudelj. Na kilo in pol jabolk dodam lonček kokosovih kosmičev in lonček zmletih lešnikov, vanilijo in cimet (božanske dišave, že samo zaradi tega je luštno delati sladice z jabolki :). V jabolka lepo pristaja tudi sok in naribana lupinica (eko) limone. 120 g prosene kaše skuham v mleku (kravje, riževo ali sojino, po izbiri), ohladim in primešam zmesi. Namesto kuhane prosene kaše lahko jabolkom dodam proseno moko: iz kaše jo nameljem v kavnem mlinčku. Nič ne de, če jabolka med čakanjem porjavijo; zdi se mi, da se potem še raje spečejo. Zmes naložim v namaščen večji pekač in z žlico lepo potlačim in pogladim. Pečem pri 200 stopinjah, dokler rob jabolčne sestavljanke malo ne odstopi od pekača.

Lepota te sladice je v tem, da osnovi iz naribanih jabolk dodam tisto, kar imam doma. Možnosti je nešteto, okus bo pa vsakič nekoliko drugačen. Sveže pečena je precej mehka, ko se ohladi, pa postane bolj čvrsta in se da lepo rezati. Vsakič, ko jo spečem, naivno mislim, da bo kakšen kos ostal do zajtrka…

V receptu ni nič sladkorja in jajc; jabolka so že sama po sebi nabita s sladkorjem (govorim seveda o domačih, na svobodi zraslih jabolkih, kot je bobovec). Varianti za sladkosneda bitja sta tile:
– sestavljanko potresem z (rjavim) sladkorjem ali pokapam s sladilom (javorjev sirup, agavin slad);
– iz beljaka treh jajc stepem sneg, ki mu dodam sladkor po okusu (meni je rjavi boljši). Ko je sestavljanka že pečena, jo vzamem iz pečice, nanjo naložim sneg in postavim nazaj v pečico, ki ima nastavljeno zgornje gretje. Toliko, da snegec po vrhovih rahlo porjavi, kar traja le nekaj minut. 

S ČAJEM IZ POPROVE METE PROTI PREHLADULotil se me je zoprn prehlad. Za to, da se hitro postavim spet na noge, je najboljši svež čaj iz poprove mete, oslajen z zgoščenim jabolčnim sokom. Komur paše, pa ga lahko osladi tudi z medom ali javorjevim sirupom. Medtem, ko ga pijem, ga še temeljito ovoham – da gredo eterična olja čim prej tudi v sinuse.Zavrem vodo za večjo skodelo, odstavim in vanjo potopim vejico poprove mete iz zeliščne spirale. Pokrito pustim počivat 10 minut, odstranim vejico in osladim.

Poprova meta izboljša prebavo in pomaga premagovati utrujenost. Učinkovita je pri prehladu in gripi, ker deluje antiseptično. Ne smemo pa pretiravati, čaj iz poprove mete ni primeren za trajno uporabo kot domači čaj. Prav tako ni primeren za majhne otroke, nosečnice in srčne ali ledvične bolnike. Torej po pameti in samo ko in kolikor je potrebno. 

ŽITNA KAVA Z RIŽEVIM MLEKOMNajboljša je, če imamo za zraven potico iz polnovredne moke :)


Ko sem nehala piti pravo kavo, sem teden ali dva pila čaj. Vsemu navkljub sem obred jutranjega pitja kave (in vse ostale tudi…) pogrešala. Kava je zame tistih pet minut, ki včasih traja tudi pol ure ali več, ko si vzamem čas in malo razmišljam ali se pogovarjam. Saj zato se pa reče – a greva na kavo, ne? Čaj pač ni kava in zadnjič sem od Mateje Tee Dereani izvedela za čudovito alternativo: žitna kava z riževim mlekom. Zdaj imam spet svoj mali obred, pa še veliko boljšega okusa je. Še tole: po približno dveh tednih ne-pitja kave sem jo, ker sem imela neke zelo naporne opravke in se mi je zdelo, da bi pa morda le naredila izjemo (samo enkrat), spila skodelico. Vau. Tako jasno kot beli dan sem začutila, kot bi mi nekdo potegnil ročno zavoro. Hkrati s tem občutkom je prišla želja po še: mogoče bi pa spila še kakšno kavo, da bom lažje zmogla. Ne, hvala, skušnjavec. Pitje prave kave je s to epizodo v mojem življenju dokončno končano. Amen.

Žitno kavo naredimo takole:
1. zavremo vodo (po eno skodelico na osebo)
2. odstavimo, dodamo 1 – 2 žlički žitne kave (Divka, Proja, Yannoh…) na osebo
3. pristavimo kozico na ogenj, kuhamo približno 1 minuto
4. kavo precedimo v skodelice
5. dodamo riževo mleko po okusu; riževo mleko je sladko, zato kave dodatno ne sladim. Komur paše, pa seveda lahko.

LUCIJINA KOKOSOVA POTICA IZ POLNOVREDNE MOKE

Potica iz polnovredne moke se ne izsuši hitro in še po nekaj dneh ohrani poln okus. Poleg tega se po takšni potici počutimo čisto drugače, kot po potici iz bele moke. Uporabimo polnovredna, nerafinirana živila rastlinskega izvora: namesto belega sladkorja uporabimo rjav trsni sladkor (pa ne tistega pobarvanega :) ali še raje kakšnega od sladov; namesto jajc koruzni škrob ali banano, namesto masla iz mleka pa kokosovo ali palmino mast, eko margarino ali hladno stiskano olje. Recept je temeljito preverjen (glej sliko :). Ampak dobra je še veliko bolj kot lepa.

Za testo potrebujemo:
500 g moke, 15 g kvasa, 1 žličko soli, naribano lupinico ekološke (!) limone, 70 g maščobe, 60 – 100 g trsnega sladkorja ali medu, 1 jajce ali skodelico koruznega škroba ali pretlačeno polovico banane, 5 dcl rastlinskega mleka (ali po potrebi).

Najprej pripravimo kvasek: kvas razdrobimo v mlačnem mleku z dodano žličko moke in sladila (sladkor, med…). Moko presejemo v posodo za mesenje in po robu posolimo. V sredini naredimo jamico za kvasek, ki ga pomešamo z malo moke in pustimo stati 10 minut. Potem prilijemo mlačno mešanico mleka z maščobo in ostalimi sestavinami. Zamesimo testo. Mesimo tako dolgo, da nastane testena kepa, ki se loči od sten posode.

Posodo s testom pokrijemo in pustimo vzhajati kakšno uro, da se volumen testa podvoji. Testo še enkrat premesimo in pustimo vzhajati.

Medtem pripravimo nadev. Za nadev potrebujemo: 1,5 dcl prosene moke (če imamo proseno kašo, jo zmeljemo v mlinčku za kavo), ½ litra sojinega mleka, 70 g svetlega trsnega sladkorja ali drugega sladila, 350 g kokosove moke, 30 g eko margarine ali masla, vanilija.

Proseno moko zakuhamo v vrelo oslajeno mleko tako, da neprestano mešamo z metlico, da se ne prime. Odstavimo in dodamo maščobo in kokosovo moko. Če je nadev pregost, ga razredčimo z malo mleka.

Testo razvaljamo 1 cm na debelo in namažemo z nadevom skoraj do roba. Zvijamo na tesno in testo sproti nategujemo, da med peko ne bodo nastali zračni mehurji. Zvitek položimo v namaščen in z moko ali drobtinicami potresen glinen model ali pekač. Na gosto ga prebodemo z debelejšo pletilko, da bo med peko iz potice lahko uhajala para. Postavimo v hladno pečico. Temperaturo naravnamo na 50 °C, da potica še vzhaja. Po pol ure temperaturo naravnamo na 180 °C. Pečemo 55 do 65 minut. Pečena je, ko na tanjši pletilki, ki jo zabodemo vanjo, ni več sledov testa ali mokrote. Če se nam zdi, da je na vrhu že pečena, v sredini pa še ne, jo pokrijemo s peki papirjem. Potica ne sme biti prepečena, ker bo suha. Pečeno potico vzamemo iz pečice, pokrijemo s prtičem in pustimo v pekaču še 20 do 30 minut. Do konca jo ohladimo na leseni deski ali rešetki in narežemo, ko se ohladi.

KEKSI IZ BUČE HOKAIDO
Recept za kekse iz buče hokaido je iz knjige Matejina veganska kuhinja 1, ki jo je napisala Mateja Tea Dereani. V knjigi je še cel kup receptov za jedi, ki božajo želodec in dušo (res, ravno se crkljam s porovo pito :). 

Na sliki niso keksi, ampak mafini. Malo sem eksperimentirala (ker se mi ni dalo kupčkat testa). Naredila sem bolj mokro testo (pol margarine sem nadomestila s sojino smetano in dodala še del vode, v kateri se je kuhala buča), takšno, da je v krpah padalo z žlice. Seme sem shranila (buča je bila eko) in ga nekaj že posadila za nove sadike.

Za kekse potrebuješ: 200 g buče hokaido; 230 g margarine; 1 čajno žličko pecilnega praška; 1 dcl javorjevega sirupa; 200 g koruzne moke in 250 g bele moke.

Očiščeno in NEolupljeno bučo narežeš na kose, jo na sopari skuhaš do mehkega in ohlajeno pretlačiš z margarino in javorjevim sirupom, potem pa dodaš še moko, pomešano s pecilnim praškom. Iz vsega skupaj zgneteš testo. Na pekač s peki papirjem naložiš majhne kupčke testa in piškote pečeš pri 180° C, dokler niso rahlo porjaveli.

ŽEPKI IZ BUČK CUKET
(recept zadošča za 10 – 12 žepkov velikosti 7×7 cm)
Recept za žepke iz bučk cuket je iz knjige Matejina veganska kuhinja 2, ki jo je napisala Mateja Tea Dereani.

Iz 200 g moke (tip 900), 1 dcl vode, 1/2 dcl sončničnega olja in 1/2 žličke soli narediš vlečeno testo in ga daš počivat na hladno. Medtem na olivnem olju prepražiš 4 sesekljane stroke česna (ne preveč, ker potem zagreni), dodaš na majhne kocke narezane cukete (800 g) in začiniš z zelo malo tamarija. Na visoki vročini na hitro popražiš. Cukete se ne smejo razpustiti, ampak morajo ostati čvrste (al dente, kot pravi Mateja). Cukete odstaviš in ohladiš. Testo razvaljaš in ga razrežeš na 10 do 12 kvadratov. Na sredino vsakega položiš nadev in ga potreseš s sezamom. Robove testa navlažiš z vodo in jih stisneš skupaj (kot bi delal male testene kuverte). Žepke spečeš na pekaču, namaščenem z margarino.

KORENČKOVA TORTA
Na drobno nastrgamo 350 g korenja. Dodamo 2 dcl jabolčnega soka, nekaj žlic javorjevega ali agavinega sirupa in 5 žlic olja. Dodamo 200 g moke (odlična in zelo zdrava je pirina), pomešane s ščepcem soli in žličko vinskega kamna (namesto sintetičnega pecilnega praška). Vse skupaj zmešamo. Testo je ravno pravo takrat, ko v težkih kosih pada z žlice. Pečico ogrejemo na 190° C. Testo naložimo v namazan in z moko potresen model za torto. Pečemo 35 – 40 minut. Ko je torta pečena, je na nožu, ki ga porinemo vanjo, zelo malo vlage, sploh pa ni sledi testa. Preden torto prestavimo na pladenj, naj pokrita malo počiva. Okrasimo.

 
8 komentarjev

8 thoughts on “Dober tek!

  1. Iiiii, jaz sem pa ravno včeraj kupila Matejino 2 in zvečer uživala ob idejah, kakšne vse dobrote nas v prihodnje čakajo. V knjigarni sem kolebala med nakupom njene 1 ali 2, pa sem se odločila za 2 iz zelo čudnega razloga – ker ima mehke platnice.

  2. Za lepšo permakulturno bodočnost lahko marsikaj najdeš tudi pri meni na mojem blogu. Opazila boš, da sem večkrat “spojil” permakulturo in biovrt, kar se mi je pokazalo kot dobro. Seveda pa ima vsak vrt drugačno zemljo, vremenske pogoje itd. Vendar to za nas ni ovira, kajne?
    Lep pozdrav!
    Štefan.

    INOVATIVNI BIOVRT, SKORAJ BREZ PLETJA.

  3. Mogoče zato, ker je knjiga z mehkimi platnicami bolj ubogljiva in ti bodo recepti bolj perfektno uspeli :) Meni je zelo všeč slana porova pita iz polnozrate pirine moke na strani 84. Samo na sol pazi, zna biti hitro preslana. Sporoči, ko boš kaj dobrega spekla in skuhala!

    • Pozdravljena, pravzaprav lahko samo sklepam, da verjetno zato, da se dobro prekuha; nekateri jo kuhajo še 5 minut (meni se to ne zdi potrebno). Drugi raje kuhajo takole: žlico žitne kave daš v 4 dcl vode, segreješ do vretja, potem odstaviš in počakaš, da se kava usede. Menda je žitna kava naslednji dan še bolj okusna (za pravo kavo tega res ne bi rekla :). Me veseli, da ti je všeč blog. Če boš izvedela kaj novega o žitni kavi, pa prosim sporoči.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s