Arhivi

Opravila za marec

Na nedeljskem sprehodu sva z Luci iskali rožice za njen herbarij – v gozdu in na travnikih na vrhu planote je še vse spalo, ko pa sva prišli na parcelo s prisojnimi terasami, sva našli več vrst cvetočih rožic – kronice in zvončke, trobentice, žafran, lapuh, perzijski jetičnik . . . Tudi danes zunaj sije sonce, zemlja se ogreva; počasi se bomo lahko spravili ven. Počasi in premišljeno, ne zdaj v enem vikendu na vrat na nos preriti celega vrta! Za delo bo še vse leto dovolj časa (mimogrede, če imate krtine, poberite zemljico z njih, ni je boljše vrtne zemljice).

Danes ob 17. uri se začne prvo predavanje letošnjega tečaja Permakuturni vrt v BC Naklo. Za tečajnike sem pripravila materiale in se spomnila, da bi kakšna od informacij lahko še komu prišla prav … No, tukaj jih je nekaj z današnjega predavanja.

vinjeta

WP_20150416_004KAJ VSE LAHKO POČNEMO MARCA

Posejemo lahko prvih nekaj gred.

Če bomo sadili drevesa in grmovnice, je marca za to skrajni čas. Posadimo jagode in poskrbimo za vrtnice.

Zelenjava

  • posadimo čebulček in česen.
  • nakalimo krompir, če ga bomo sadili (lahko poskusimo s sajenjem pod slamo).
  • zunaj sejemo na področja, ki se zlahka ogrejejo (sončne pasti, prisojna pobočja) in imajo lahko zemljo. Posejemo bob, korenje, peteršilj, pastinak, čebulo, solato (berivno in rezivko), redkvice, grah (lahko tudi v žlebove, od koder mlade sadike graha kasneje skupaj z zemljo prestavimo ob že napeljana plezala), špinačo, poletno zelje, por, listnati ohrovt, ko bo še malo topleje, pa še kolerabo, repo in cvetačo. Spremljajte vremensko napoved. Uporabljajte kopreno, tunele, premične rastlinjake – okvirje s plastičnimi ali steklenimi okni. Mraz je sedaj za rastline še zelo nevaren.
  • v ogrevanih rastlinjakih, kasneje pa tudi v zabojčkih in lončkih, postavljenih pod napušči (če so le-ti v zavetju, na toplejši strani stavbe, kjer bo dovolj toplo) in v hladnih in zelo svetlih prostdorih, sejemo paprike, paradižnike, kumare, jajčevce, zeleno, solato (zeleno in glavnato), pa tudi kapusnice.
  • za vzgojo in presajanje sejančkov in sadik nabavimo 4 homeopatske pripravke, s katerimi odpravimo praktično vse težave: Arnico C200, Calendulo C30, Carbo vegetabilis C30 in Siliceo C200.

Obrezujemo

Sadno drevje in jagodičevje

Za celjenje poškodb, ki jih povzročimo ob obrezovanju in presajanju, uporabimo Arnico C200 in Calendulo C30.

Preprečevanje težav

Proti polžem uporabimo Helix tosta – poškropimo ves vrt in tako zaščitimo sejančke. Z mrežo zaščitimo mlade sejančke pred pticami. Pazimo, da se na vrtu ne bi razvila plesen, da ga ne bi okupirale mravlje, uši ipd. – uporabimo homeopatske pripravke (glej članek Homeopatski pripravki za pomlad)

cc932-no2bdig2bplantingOstalo 

  • Zrahljamo zastirko in čez dan odgrnemo zemljo, da lahko sonce pride do nje; populimo plevele in jih položimo na tla, da jih zastrejo in se vrnejo vanje.
  • Pripravimo grede. Poskusimo kakšnega od novih načinov oblikovanja vrta – pri vseh permakultunih načinih velja tole: po zemlji nikoli ne hodimo.
  • Dodamo kompost, kompostiran gnoj, biooglje, zeolit – vendar vse na osnovi tega, kako smo z vrtom delali doslej (mi ali naši predhodniki) in odvisno od tega, v kakšnem stanju je – glede hranil, glede strukture, glede kislosti oziroma bazičnosti . . . Dodajanje na pamet ni smiselna, ampak škodljiva praksa.
  • Drevesa, za katera vemo, da so bila lani bolna ali napadena (kodravost listov breskev, jablane z jabolčnim zavijačem) zalijemo s homeopatskimi pripravki proti boleznim in škodljivcem (za obe težavi, jabolčnega zavijača, katerega gosenice se čez zimo skrijejo v rastlinskem odpadu in pod lubjem ter kodravost listov zgodaj spomladi, ko je še hladno, uporabimo Thujo). Več preberite v Priročniku Homeopatija za rastline – najdete ga na spletni strani Gajin vrt.
  • Pripravimo opore, ki jih bomo kmalu potrebovali, naredimo nove (okvire, žičnice, prekle).
  • Z zemljo delamo samo, če je dovolj suha; delo s preveč mokro zemljo ji bo uničilo strukturo in namesto uspeha bomo imeli na vrtu polom. Vrt pred hišo, ki je v naselju, ali prisojno ležeče terase, so veliko bolj tople in zato za sejanje in delo hitreje pripravljene, kot kje drugje.

vinjeta

Takšen je okvir, iz delčka današnjega triurnega tečaja, prvega od štirih v marcu na temo Permakulturnega vrta. Vsak vrt je drugačen, zato so lahko splošna navodila res samo okvirna. Bistveno se mi zdi, kaj delamo z zemljo, ker je ta osnova za vse, kar nato zraste, ali pač tudi ne, na njej.

Če bi vas zamikalo priti na tečaj, mislim, da še ni prepozno – z veseljem vam bodo več o tem pojasnili v BC Naklo.

 

Advertisements

Pomlad prihaja: homeopatija, knjige in predavanja

Sestavljam knjižico, nadgradnjo priročnika o homeopatiji za rastline. Počasi . . . in temeljito :).
Ker bo letošnje pomladi konec prej, kot bo knjiga izšla, imate tukaj spodaj izsek iz nje – navodila za nekaj najbolj uporabnih homeopatskih pripravkov za rastline, ki vam bodo spomladi prišli prav na vrtu.

P.S. Knjige Permakulturni vrt vam žal ne morem več prodati, ker mi je je zmanjkalo. Vso še prostalo zalogo je od založbe Kmečki glas zakupil Hofer. Marca jo boste lahko, če bi radi, tam kupili v akciji.

P.P.S. Marca bom predavala o permakulturi na vrtu na tečaju Permakulturni vrt, že šesto leto zapovrstjo, vse četrtke, od 17. do 20. ure, v Biotehniškem centru NakloStrahinj 99 4202 Naklo tel: (04) 277 21 00. Če bi se radi priključili, pokličite – prijave še niso zaključene, imajo še nekaj prostih mest.

Zdaj pa – nekaj še neobjavljenega iz bodoče knjige o homeopatiji za rastline :)
arnika

 

4 HOMEOPATSKI PRIPRAVKI ZA USPEŠNO POMLAD

Kaljenje in uspešno zgodnjo rast vzpodbudimo s škropljenjem oziroma zalivanjem s pripravkom iz Arnice C200 (homeopatski pripravek iz arnike*).

En teden kasneje poškropimo oziroma zalijemo ves vrt s Calendulo C30 (homeopatski pripravek iz ognjiča*), ki je še en pripravek za krepitev korenin in rastlinskega tkiva, poleg tega pa deluje tudi razkužilno in revitalizira presajene rastline (Arnice nikoli ne dodajamo na odprte rane, Calendulo lahko).

Tretji pomladanski pripravek je Calcium carbonicum C30 (homeopatski pripravek iz kalcijevega karbonata oziroma apnenca*), ki je idealen tonik – vzpodbudi rast rastlin in korenin tudi v zgodnjih pomladanskih dneh in nočeh, ko sta zemlja in zrak še vedno hladna.

Po kalitvi, ko se iz zemlje že dvignejo prvi nežni listki, vrt zaščitimo še pred polži. Za zaščito uporabimo pripravek Helix tosta D6 (homeopatski pripravek iz hišic velikega vrtnega polža).

Zaščita brez glivičnimi boleznimi in zmanjševanje stresa

V vlažnem, mokrem ali toplem pomladanskem vremenu, ko so noči še vedno zelo hladne, sonce pa hitro dobiva moč, so šoki za rastline lahko premočni, možnost pojava glivičnih bolezni pa je zato veliko večja. Da bi preprečili bolezni, rastline preventivno zaščitimo z ustreznim pripravkom. Preventivno zaščitimo rastline tako, da jih z izbranim pripravkom zalijemo enkrat, največ dvakrat.

Če smo glivične bolezni že opazili, rastline poškropimo in zalijemo večkrat, 3 do 4-krat, s presledki dveh do treh dni. Ko opazimo, da okrevajo, takoj prenehamo z zdravljenjem. Ko opazimo, da so vremenske razmere spet ugodnejše za razvoj glivičnih bolezni (še posebej pa, če je polna luna), ponovno preventivno škropimo, a le enkrat ali največ dvakrat.

Rastline se nenadoma zvijejo in posušijo. Poškodovane so zaradi slane in suhega mrzlega vetra. Škoda nastane, ko so dnevi že vroči, noči pa še vedno mrzle in je šok za rastline prehud. Aconitum C200
(homeop. pripr. iz preobjede*)
Listi se obarvajo rdečkasto do rdeče rjavo po tem, ko je slani sledila močna sončna pripeka, ker so nastopila dolga obdobja hlada z dežjem, ali pa zato, ker so bili predolgo izpostavljeni vlagi. Belladona C200
(homeop. pripr. iz volčje češnje*)
Preventiva za rjavo gnilobo in monilijo, še zlasti, če nastopi po hladnem vremenu, zmrzali in spremembi iz toplega v hladno vreme. Carbo vegetabilis C30
(homeop. pripr. iz rastlinskega oglja*)
Preventiva za rjavo gnilobo, peronosporo in pepelasto plesen. Uporabimo po dolgih deževnih obdobjih in po hladnem suhem vetru.  Cuprum metallicum C30
(homeop. pripr. iz bakra*)
Listna pegavost, rjava gniloba, kodravost listov, plesen in monilija. Zaščita za  rastline pred boleznimi v mrzli pomladi ali poletju. Thuja C30
(homeop. pripr. iz kleka*)

Konec težav z žuželkami

Uši na vrtnicah in pršice na sadnem drevju. Staphisagria poleg tega pomaga rastlinam, ki so oslabele zaradi poškodb. Cimicifuga C30
(homeop. pripr. iz grozdnate svetilke*) in
Staphisagria C200
(homeop. pripr. iz ostrožnika*)
Kaparji in sesajoči insekti na obeh straneh listov, listi so lepljivi. Petroleum C30
(homeop. pripr. iz petroleja*)
Listi, popki in novi poganjki so zviti in nakodrani. Ko pogledamo bolje, opazimo pravi vzrok – mravlje in uši. Cimicifuga C30
(homeop. pripr. iz grozdnate svetilke*)

Homeopatski pripravki, Gajin vrt.

* Opomba: homeopatski pripravki imajo po večini visoke potence (C30 in C200), zato v njih ni več molekul osnovne substance, pač pa vsebujejo njen energijski zapis, ki se prenese na rastlino in povzroči pozitivni učinek.

homeopatske-globule

Spomini na velike in male vrtove

Tole še neobjavljeno objavo sem našla danes med pospravljanjem bloga . . . In jo objavljam, za malo obujanja spominov na lansko sezono in krepitev mišic za letošnjo :)

 

Na parceli blizu Kovorja na Gorenjskem sestavljam tri, ne, štiri velike vrtove. Gre za združbe, ki bi po mojem povsem enako dobro delovale v majhni (ena sama vrtna gredica) ali veliki različici. Vrt na Zaplani letos miruje, oziroma uživa v tem, da ima mir pred mano, ker me v glavnem ni blizu. Zemlja si bo spočila, vidno se spreminja njena struktura, zasajene in zasejane rastline pa se spreminjajo v trajnice. Rabarbara, ribez in aronija so vsi še nikoli tako zdravi, kot sedaj, vrtne in gozdne jagode so z bleščečimi rdečimi plodovi zavzele vrt … Užitek se ga bo lotiti, ko bo spet čas za to. Vrt pri hiši na Gorenjskem, za katerega sem lani naredila načrt, pa je povsem suvereno spet zavzel dedi Miro. Od mojih idej je obdržal samo cvetlični otoček na sredi vrta in navdušenje nad visoko gredo, za katero sem mu zrihtala sadike, tudi sladkega krompirja. Tako lepo olajšana dveh vrtov, sem se lotila teras na parceli. Če bi vedela, verjetno ne bi … ah ja, seveda bi :).

Terase, ki jih zdaj urejam, so nadaljevanje vinogradniških teras. Ležijo na prisojnem, rahlo nagnjenem pobočju. Zraven so še čebele, v nakladnih panjih vzhodno od teras, in v čebelnjaku z AŽ panji na zahodni strani obdelovalnih površin. Nad vsem skupaj je travnato pobočje proti severu do gozda, na delu proti vzhodu pa sadovnjak s starimi sortami.

Delo je veliko in včasih malo podvomim, če bo vse moje znanje zadoščalo za izzive, ki me čakajo.

Na največji od vseh teras je doslej 130 paradižnikov, vmes nizek fižol (Turški in Zorin), različne buče, tagetes, bazilika in plavice. Na njenem drugem koncu, ki bo zaradi bližine čebelnjaka obiskan raje v večernih urah, pa še čebula in česen, in nekaj špinače ter visoki Vijoličasti fižol (pridelan na permakulturnem posestvu Miroslava Kiša). Zastirka okoli sadik je zelo dobro “dišeča” ovčja volna, zastirka za tla pa sproti dobavljene pokošene trave in travniške cvetlice z brežin med terasami.

Na srednji terasi je postavljenih 30 prekel visokega fižola (Jeruzalemski, Turški in nekaj Sivčku podobnega), pri vsaki po 15 semen fižola, in 21 buč (razne, v glavnem pa meni zelo drage Hokaido). Vmes bo rdeča pesa in korenje (teh dveh nimam nikoli dovolj), in kjer ne bo motila, zastirka iz pokošenih trav. In ja, če še ne veste – ne fitnes, najboljša vaja za trebušne in rebrne mišice je zapikanje sedemmetrskih prekel v tla. Za rebrne mišice doslej nisem vedela, da jih imam … Hči me je na moj komentar vprašala, s čim neki sem pa mislila, da diham?  Ja, s pljuči, ne??

IMG_1846

IMG_1832

In na tretji terasi, najbolj spodnji in najbolj priljubljeni med srnjaki, še koruza, paprike, grah, kapucinke, kumare, rdeča pesa in korenje. Vmes še sadike kozmeje, da bo vse skupaj še lepše.  Žal mi je samo, da ne gre vse hkrati … in kadar dežuje, se z zemljo sploh ne da, niti ne sme, delati. Potem pa lovim trenutke sonca in nedeževanja, in v večernih urah, tik pred temo, še rdeče polže.

Zvečer me ob pol desetih pobere pod tuš in potem v miževo pred TV. Kosti in mišice bolijo, možgani in duša pa uživajo v prijetni zavesti, da je za mano dan, poln dobro opravljenega dela.








 

Verin vrt z visokimi gredami

Na fotografijah, posnetih lani, je vrt gospe Vere. Visoke grede je naredila po “reglcih”, v zadnjo plast dodala kompost in biooglje, in pridelala ogromno zdrave zelenjave, ki je kar buhtela iz okvirjev. Če bolje pogledate, boste videli, da je vrt nastal na zelenici ob hiši, torej na zemlji, ki je praviloma preveč revna in pusta, da bi v njej zelenjava dobro uspevala. Če pa jo pravilno obdelamo, nahranimo, oživimo s kompostom in bioogljem, pa lahko iz še tako slabe osnove naredimo rajski vrt. Kot ga je gospa Vera :)

Na tej povezavi imate več informacij, kako lahko (na različne načine) naredimo visoke grede. Poglejte TUKAJ.

Pepel na vrtu in kako ugotavljamo pH zemlje

wood ash in the gardenNisem si mislila, da bo ta tema tako zelo zanimiva: v zadnjih Novicah iz Gajinega vrta sem napisala kratek članek o uporabi pepela na vrtu. Ko ga je prebrala gospa Vesna Levičnik iz Dnevnika, me je vprašala, če lahko o uporabi pepela odgovorim še na nekaj vprašanj. In sem.

Rezultat je tale članek: Z lesnim pepelom ravnamo kot z začimbami 

ph-skalaV članku večkrat omenjam lakmusov papir. Če se spomnite iz šole, je lakmusov papir indikator pH vrednosti snovi, torej tega, kako zelo bazična ali kisla je. Običajno dobimo skupaj z zavitkom lističev lakmusovih papirčkov še barvno skalo, na osnovi katere lahko potem hitro ugotovimo, kakšen je rezultat.

pH vrednosti segajo od 0 do 14, pri čemer je 7 nevtralno, 0 maksimalno kislo, 14 pa bazično, da bolj ne more biti. Če je torej pH vrednost nizka (nižja od 7), je kislost visoka, če pa je višja od 7, je visoka bazičnost.

Zemlji ni dobro na pamet dodajati gnojil in regulatorjev kislosti oziroma bazičnosti. Zakaj? ker lahko z dodajanjem na pamet naredimo več škode, kot koristi.

Da vam povem (resnično) zgodbico: Neki zagnan vrtnar je izvedel, da je njegov sosed ves vrt dodobra potrosil z apnom, potem mu je pa vse takooo zelooo dobro raslo . . . (pri teh zgodbah so vrtnarji in ribiči včasih enako veliki lažnivi kljukci). Oborožen z informacijo “apno je prineslo blagostanje” tudi svoj vrt obilno obdari z apnom – ne da bi prej vsaj malo premislil, kaj šele preveril, v kakšnem stanju je vrtna zemlja, kako kisla oziroma bazična je njegova prst . . .  Rezultat: na vrtu tisto leto vse strašno slabo raste. Zakaj? Ker v preveč bazični ali kisli prsti (to je pa za mnoge zelenjadnice vse, kar je manj od 6,5 ali več od 7), rastline ne morejo več do hranil. Teh je lahko v prsti ogromno, ampak rastlinam nič ne koristijo, ker so, čeprav tik pred nosom, rastlinam nedosegljive. Tako rastline od lakote umirajo, čeprav sedijo ob polni mizi. Vrtnar se popraska po (že nekoliko plešasti) glavi in pomodruje: “Aha, že vem … zadnjič sem nekje bral, da je za rastline ključen element dušik . . . gotovo jim ga manjka. Bom pa še malo tega natresel.” In gre in kupi še eno malo tono umetnih gnojil, jih veselo potrese po vrtu . . . in čaka. Pa spet nič. V najboljšem primeru zaradi obilice dušika vse zeleno buhne v zrak, od plodov, korenin in zdravja pa vrtnar ne dobi nič. In tako naprej. In nauk te zgodbe? Kaj poreče vrtnar na koncu? “Jah . . . verjetno je bilo apno in gnojilo zanič. Bom raje nabavil od kakšnega drugega proizvajalca . . .”

Zemljo lahko testiramo sami: vzamemo 1 do 2 žlici zemlje, damo v skodelico, dodamo destilirano vodo ali kapnico (ta ima nevtralen pH), ne iz pipe (ker lahko vpliva na izid in bo zato vprašljiv). Vode dodamo toliko, da dobimo blatno brozgo (konsistence kefirja ali tekočega jogurta), premešamo, pustimo eno do dve uri, da se stabilizira, potem pomočimo lakmusov listek vanjo, počakamo, da se obarva in primerjamo rezultat s skalo. Šele na osnovi tega se odločimo, kaj bi bilo dobro narediti z zemljo – če bo rezultat bolj na bazični strani (barva pa vijolična), pepela gotovo ne bo pametno dodajati.

 

 

 

Kozjereja, resno

Zdaj pa zares. Drugače nima nobenega smisla.  Capra aegagrus hircus (domača koza), hir aj go :)

Kozje mleko in kefir sta odlični zadevi, koze so brihtne živali in se verjetno tudi zato odlično razumemo (valjda, gliha vkup štriha, nismo ovce :) , molža mi gre in mi je v veselje, obe kozi mlekarici sta (ena bolj, druga pa malo manj) pripravljeni sodelovat pri tem, kar bi rada od njiju … zato je padla odločitev: zdaj pa zares. Kozjerejo bomo zastavili po kozje resno. Verjetno bo trajalo nekaj let, da bo vse tako, kot smo si zamislili, veliko se bo treba še naučiti, ampak mislim, da gremo v pravo smer.

V času, odkar si ogledujemo, nabavljamo, prestavljamo, hranimo in sploh skrbimo za koze, sem videla že kar nekaj hlevov, in dobila tudi že kar nekaj (dez)informacij. Mimogrede: v Slo sta na voljo dve sorti koz mlekaric: sanska (ta je bela) in srnasta (ta pa rjava). Pri kozjih lastnikih je moč videti marsikaj, od malih zanikrnih in temačnih zabojev, v katerih se koza še pošteno obrniti ne more, do super lepih hlevov z dnevnim izpustom. In izvedeti tudi marsikaj. Od tega, da večjih in lepših koz od teh, ki so na prodaj, nikjer ni za dobiti – v resnici gre pa za mešanke, ki niso niti za meso, niti za mleko. Vsak berač svojo malho hvali. Pri sumljivih lastnikih so vse koze stare dve leti, samo enkrat so povrgle, mladiči so bili trije, mleka so imele pa dvakrat po dva litra na dan … Potem pa naletiš na lastnico koz, ki ima rade svoje živali, za njih zgledno skrbi in ti z veseljem pove svoje izkušnje in pomaga z znanjem. Jasno je, od koga se bom učila.

Kakršen hlev, takšna koza. Zanikrn hlev = nesrečna in kumrna koza. Lep hlev = lepe in zadovoljne koze. Dobra hrana in nega koz = veliko mleka. Kam bo šla naša pot, mislim, da ni treba dosti ugibati. Če se že lotiš zadeve resno in misliš resno, ti ne preostane drugega, kot da resno tudi zastaviš.

Nederlandse witte geit.jpg

Včeraj smo bili na obisku pri kozjerejki, ki svoje početje jemlje zelo resno. Ima pet koz in enega kozla, od tega 2 zreli srnasti kozi in 2 breji srnasti mladici (kot jim pravi), eno zelo lepo sansko z rogovi, in čudovitega srnastega kozla. Kozam se dlaka sveti, je gosta in mehka, kot krzno nutrije ali bobra. Vse so priljudne, zaupljive, bistre in firbčne. Kozel (razen čisto narahlo) ne smrdi (!), ker je hlev čist. Namesto značilnega kozlovskega smradu v hlevu vlada svež vonj po senu. Hlev je razdeljen v bokse, da se med sabo ne bodejo, pa da je mir in red, ko imajo mladiče. Danes je lastnica prišla še k nam na obisk, dat nekaj nasvetov. Bokse v hlevu bomo razdelili s paletami, da bodo koze imeli vsaka svoj becirk; za naprej bomo obdržali Pikico in Bekico (obe sta sanski kozi) in sanskega kozla Bučkota, (z)mešanke (Lubica, Gamsa in gospa Užarjeva) pa bodo počasi odšle. Edino glede male Flikce ni padla odločitev – je mičkena in bo več ali manj mičkena tudi ostala, a ima tako lep karakter in blag značaj, da ne vem, če je ne bi vseeno obdržali.

Zoo-06-0022.JPG

Na sliki: sanski kozel, zelo podoben Miškotu, s katerim sta si danes z Bekico padla v objem. A ni čisto tak frajer kot Brad Pitt? ;)

Bekica je šla danes popoldan na obisk h gospodu sanskemu kozlu Miškotu. Bila sta si zelo všeč. Ves čas ji je nekaj šepetal na ušesa in ji jih nežno grizljal. Potem mu je zelo všeč postala še moja bunda … vmes je Bekica večkrat označila hlev, kar se je Miškotu zdelo tako zelo smešno, da je ob tem visoko nazaj zavihnil zgornjo ustnico in se brez glasu smejal (meni pa ne, za na take ekspedicije bom v bodoče obvezno obula gumijaste škornje …). Upamo, da je zdaj Bekica breja; če ne, bo treba vajo ponoviti. Po končanem opravku je gospodar hotel spraviti Miškota nazaj v hlev, jaz pa Bekico proti domu – pa se nikakor nista bila pripravljena ločiti. Toliko o ljubezni na prvi pogled :).

Zdaj je treba izmeriti hlev, zrisati načrt in iz palet narediti pregrade.  Še prej pa se malo pogreti. Zunaj je tak mraz, da zebe :)

Kolikokrat presadimo mlad oreh, da dobimo res debele orehe?

Jesen je, in orehi (plodovi) padajo z neba na dvorišče … Pobiram jih sproti. Vsakič, ko grem mimo, je na tleh nova zaloga padlih plodov. Mnogi so še v lupini, zato je treba vedeti, kakšne iskati: črne in mokre, na videz gnijoče kepe, pa tudi takšne s svetlo rjavo, olesenelo lupino.

Pobrane spravljam na suho, pod streho, da se lahko posušijo, preden gredo v vrečo in v klet.wp_20161024_005
Pred skoraj natanko enim letom, 20. oktobra 2015, sem pisala o sajenju orehov in vzgoji sadik iz orehovega plodu (objavo lahko preberete TUKAJ).

Lanske sadike so še vedno v loncu in hobuku na balkonu, čakajo na presaditev na vrt. Tiste, ki so na vrt iz loncev odšle lani, pa bo treba letos spet presaditi – na drugo mesto.

Orehe (drevesa) je še kot mlade sadike treba presaditi večkrat, vsaj trikrat, še bolje štirikrat ali petkrat. Šele potem jih, na njihovem zadnjem stalnem mestu, pustimo pri miru. Na ta način bodo, ko bo čas za to, rodili veliko bolj obilno.

Drug ukrep za močnejše drevo pa je ta, da pri presajanju skrajšamo najdaljšo orehovo korenino (običajno je to samo ena, očitno najdaljša korenina, ki teče navpično navzdol). Po obrezovanju in presajanju je treba drevo zaliti s homeopatskim pripravkom iz Calendule, da se mu rane lepo zacelijo in da ne zboli.

Zanimivo, a ni? Drevo, ki mu je všeč, če ga večkrat preselimo … Avanturist, raziskovalec, podjetnik? Ali pa je oreh zgolj naivnež in firbec, sveto prepričan, da je sosedova trava vedno bolj zelena?

P.S. Kako bi bilo, če bi se stanovalci bloka zmenili, in na zelenici pred stavbo posadili oreh ali dva?
Sadike vzgojimo kar v loncih na balkonih, presajanje pa tudi ni tak napor. Čez nekaj let bodo lahko nabrali debele orehe in si privoščili orehovo potico. Najboljšo – ker takšni, kot je ta iz lastnoročno nabranih orehov, ni para. Zakaj pa ne?