Search Results for: volna

Volnate uši na orhidejah

Bojca zdravo,
Pripenjam link in sliko te grozne živali, ki nam bo vse orhideje požrla.

Lep pozdrav in en uspešen lep dan še naprej,
Greta

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Schmierl%C3%A4use#/media/File:Mealybug_PNr%C2%B00446.jpg

Orhideja volnene uši Golenhofen

Zdravo, Greta,
hvala za vprašanje! Tole detektivsko delo s homeopatskimi zdravili za rastline je nadvse zabavno :).
Volnate uši so nadloga, ki se je je težko znebiti – razen s homeopatijo za rastline, seveda! Spadajo med kaparje, rečemo jim tudi volnati kaparji. Pogoste so v rastlinjakih, kjer lahko naredijo ogromno škode. Ugaja jim toplo in vlažno okolje, zato se na orhidejah počutijo odlično. Nevarne so tudi zato, ker pogosto prenašajo viruse, ki pokončajo rastlino.
Homeopatskih pripravkov za to nadlogo je več, najbolj priporočajo Chrysoperlo D6, pa tudi Cimicifugo, Coccinello in Petroleum. 4 male globule Cimicifuge C30 sem dala v kuverto in ti jo danes pošljem. Ena globula je za 8 dl vode, 4 globule imaš za 4 tretmaje, na vsaka 2 do 3 dni ponoviš škropljenje.
OPOZORILO!
Pri delu ne uporabljaš kovinskega pribora in posode.
Globul, če se le da, se ne dotikaš z rokami.
NAVODILA:
1. Potrebuješ škropilnico, volumen 1 l.
2. Škropilnica mora biti absolutno in popolnoma čista in suha.
3. Vanjo daš 1 dl vode in 1 globulo, Boljša kot voda iz vodovoda je kapnica – ampak vi imate itak filter :).
4. Počakaš, da se raztopi.
5. Temeljito pretreseš – vsaj 20 x.
6. Nato dodaš toliko vode, da imaš v škropilnici 8 dl preparata.
7. S pripravkom temeljito poškropiš napadene rastline z vseh strani.
8. Postopek ponoviš čez 2 do 3 dni, razen če volnate uši medtem niso izginile same od sebe; potem seveda ni treba več škropiti. Lahko, da bodo kar odmrle in se posušile na rastlinah. Če ne bo delovalo, bom poslala drug pripravek (ga naročila za vas). OK? :)
Lp, Bojca
Gajin vrt, Bojca Januš s.p.
Zaplana 54 f, 1373 Rovte
040 325 939
bojcajanus@gmail.com
Spletna trgovina: Gajin vrt
Novi izdelki: Homeopatija za rastline
Blog: Permakultura za telebane
*  *  *  *  *        NADALJEVANJE SLEDI  *  *  *  *  *

Spomini na velike in male vrtove

Tole še neobjavljeno objavo sem našla danes med pospravljanjem bloga . . . In jo objavljam, za malo obujanja spominov na lansko sezono in krepitev mišic za letošnjo :)

 

Na parceli blizu Kovorja na Gorenjskem sestavljam tri, ne, štiri velike vrtove. Gre za združbe, ki bi po mojem povsem enako dobro delovale v majhni (ena sama vrtna gredica) ali veliki različici. Vrt na Zaplani letos miruje, oziroma uživa v tem, da ima mir pred mano, ker me v glavnem ni blizu. Zemlja si bo spočila, vidno se spreminja njena struktura, zasajene in zasejane rastline pa se spreminjajo v trajnice. Rabarbara, ribez in aronija so vsi še nikoli tako zdravi, kot sedaj, vrtne in gozdne jagode so z bleščečimi rdečimi plodovi zavzele vrt … Užitek se ga bo lotiti, ko bo spet čas za to. Vrt pri hiši na Gorenjskem, za katerega sem lani naredila načrt, pa je povsem suvereno spet zavzel dedi Miro. Od mojih idej je obdržal samo cvetlični otoček na sredi vrta in navdušenje nad visoko gredo, za katero sem mu zrihtala sadike, tudi sladkega krompirja. Tako lepo olajšana dveh vrtov, sem se lotila teras na parceli. Če bi vedela, verjetno ne bi … ah ja, seveda bi :).

Terase, ki jih zdaj urejam, so nadaljevanje vinogradniških teras. Ležijo na prisojnem, rahlo nagnjenem pobočju. Zraven so še čebele, v nakladnih panjih vzhodno od teras, in v čebelnjaku z AŽ panji na zahodni strani obdelovalnih površin. Nad vsem skupaj je travnato pobočje proti severu do gozda, na delu proti vzhodu pa sadovnjak s starimi sortami.

Delo je veliko in včasih malo podvomim, če bo vse moje znanje zadoščalo za izzive, ki me čakajo.

Na največji od vseh teras je doslej 130 paradižnikov, vmes nizek fižol (Turški in Zorin), različne buče, tagetes, bazilika in plavice. Na njenem drugem koncu, ki bo zaradi bližine čebelnjaka obiskan raje v večernih urah, pa še čebula in česen, in nekaj špinače ter visoki Vijoličasti fižol (pridelan na permakulturnem posestvu Miroslava Kiša). Zastirka okoli sadik je zelo dobro “dišeča” ovčja volna, zastirka za tla pa sproti dobavljene pokošene trave in travniške cvetlice z brežin med terasami.

Na srednji terasi je postavljenih 30 prekel visokega fižola (Jeruzalemski, Turški in nekaj Sivčku podobnega), pri vsaki po 15 semen fižola, in 21 buč (razne, v glavnem pa meni zelo drage Hokaido). Vmes bo rdeča pesa in korenje (teh dveh nimam nikoli dovolj), in kjer ne bo motila, zastirka iz pokošenih trav. In ja, če še ne veste – ne fitnes, najboljša vaja za trebušne in rebrne mišice je zapikanje sedemmetrskih prekel v tla. Za rebrne mišice doslej nisem vedela, da jih imam … Hči me je na moj komentar vprašala, s čim neki sem pa mislila, da diham?  Ja, s pljuči, ne??

IMG_1846

IMG_1832

In na tretji terasi, najbolj spodnji in najbolj priljubljeni med srnjaki, še koruza, paprike, grah, kapucinke, kumare, rdeča pesa in korenje. Vmes še sadike kozmeje, da bo vse skupaj še lepše.  Žal mi je samo, da ne gre vse hkrati … in kadar dežuje, se z zemljo sploh ne da, niti ne sme, delati. Potem pa lovim trenutke sonca in nedeževanja, in v večernih urah, tik pred temo, še rdeče polže.

Zvečer me ob pol desetih pobere pod tuš in potem v miževo pred TV. Kosti in mišice bolijo, možgani in duša pa uživajo v prijetni zavesti, da je za mano dan, poln dobro opravljenega dela.








 

Homeopatov nasvet: Dobri sosedje

buca-botanikaZasajanje mešanih zasaditev z dobrimi sosedi je ena od odličnih idej, ki jih lahko uporabimo na svojem vrtu. Tako zmanjšamo možnost škode zaradi škodljivcev in bolezni, hkrati pa zaščitimo prst pred enostranskim izčrpavanjem, ki nastane, če sadimo monokulture. Če bi sadili povsem “zmešano”, tudi potrebe po kolobarjenju ne bi več bilo . . . morda le še po prahi . . . a to je že drugo poglavje.

Mešane zasaditve in sajenje cvetlic in zelišč med zelenjavo pomaga odgnati škodljivce in preprečiti bolezni. Že skoraj na vsaki vrečki s semeni najdemo tudi navodila, kdo so dobri in kdo slabi sosedje. Grede in njive z velikimi zaplatami istovrstnih rastlin, pa tudi pretirano velike rastline in plodovi privabljajo škodljivce, ki z veseljem sedejo ob “mizico, pogrni se”. In potem s polnimi želodčki prizadevno na licu mesta zastavijo številčno družino. Jim res lahko zamerimo? Kdo pa ne bi, če lahko :).

Sajenje in vzdrževanje mešanih zasaditev, ali povsem zmešanih, pa tudi kolobarjenje, ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva določeno mero znanja in načrtovanja, zato je še zlasti za vrtnarje začetnike včasih trd oreh.

Kaj torej lahko naredimo, če iz takega ali drugačnega razloga (še) ne sadimo mešano? V tem primeru si lahko pomagamo s homeopatijo. Med homeopatskimi pripravki za rastline najdemo tudi takšne, ki rastlinam dodajo informacijo “dobrega soseda” prav tako ali še močneje, kot če bi posadili podporno rastlino k matični (npr. baziliko k paradižniku). Bazilike nam v tem primeru ni treba fizično posaditi, pač pa paradižnike le zalijemo s homeopatskim pripravkom iz bazilike.

Poglejmo, kateri homeopatski pripravki za rastline so v tej skupini:

DOBRI SOSEDJE KOT HOMEOPATSKI PRIPRAVKI

Allium cepa: izvlečke iz čebule so že v Antiki uporabljali za odganjanje škodljivcev. Včasih so ji za večjo učinkovitost dodali še česen, evkaliptusovo olje ali olje čajevca. Ne uporabljamo pri fižolu in grahu (antagonistični rastlini)! Uporabimo za zaščito pred: čebulno in korenjevo muho. Dobra za zdravo in lepo korenje (čebula je dober sosed korenju). Pomaga vrtnicam. Odganja zajce, miši in podgane. Rilčkarji, kaparji, uši, tripsi, pršice.

Hyssopus officinalis (navadni ožepek): najboljši sosed za trto, poveča pridelek. Bakterijske gnilobe, plesni, kapusov belin, splošen repelent za škodljivce.

Mentha viridis/piperita/sativa (meta): splošen repelent za škodljivce pri križnicah, muhe pri domačih živalih, miši in podgane, mravlje, uši, bolhači, komarji, kapusov belin, gosenice.

Tropaeolum majus (velika kapucinka): bele uši, usnjata stenica (buče), ščitkar na paradižniku, nematode, volnata uš.

Ocimum sp. minimum/basilicum (bazilika): ščiti paradižnike pred boleznimi in škodljivci. Prav tako izboljša okus paradižnika.

Ricinus communis (kloščevec): za škodljivce na trti: pršice, vešče, tudi na bučevkah.

Salvia officinalis (žajbelj): zlasti za škodljivce na križnicah in bučevkah (pršice, vešče, uši, kapusova muha) ter za korenjevo muho. Ne uporabljajte pri mladih rastlinah.

Sambucus nigra (črni bezeg): splošen odganjalec škodljivcev, še zlasti gosenic.

Satureia hortensis (šetraj): za vse škodljivce in bolezni pri fižolu: fižolov hrošč, tripsi na cvetovih, fižolova muha, antrahnoza, listne pege, bakterijske rjave pege, plesen, zvijanje listov, rja, splošen odganjalec škodljivcev.

Vir: Vaikunthanath Das Kaviraj: Homeopathy for Farm and Garden

 

Nazaj na Novice

This entry was posted on 24 januarja, 2017, in .

Jesenski česen, sajenje mladih dreves in voluhar

File:Garlic in container.jpgJesen je čas sajenja česna, čebule, okrasnih čebulic, dreves, grmovnic in vrtnic.

ČESEN

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v QR Zeliščnem aktivatorju, ki ga zaščiti pred glivicami, zbudi kalčke in pospeši ukoreninjenje. Najbolje ga je posaditi na dan za korenino. V jarke pred sajenjem natresemo Biooglje kompleks (za dovolj hranil) ali Kompost z bioogljem za presajanje UNI (če je zemlja zbita).

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadimo tako, da je zašiljeni vrh obrnjen navzgor, posajen pa naj bo cca 2,5 cm pod površino, 10 cm narazen. Stroke zasujemo z zemljo in pokrijemo z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko. Tako bo zaščiten pred mrazom, pa tudi plevel ga ne bo mogel prerasti.

Če nimamo vrta, ga lahko sadimo v posode. Pomembno je, da ima v njih primerno rodovitno prst in zagotovljeno odvodnjavanje, ker ne prenese moče.

SAJENJE DREVES (velja tudi za grmovnice) 

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer.

Pravilo jesenskega sajenja ne velja za:

  • kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone) – zanje je pomladansko sajenje (marca) obvezno. Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves
Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako
Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  4. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine. Poškodbe hitro saniramo z zalivanjem s homeopatskim pripravkom Calendula.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

File:160710 Wühlmaus.jpgVOLUHAR

Voluhar nam lahko uniči ves trud, ki ga imamo z jesenskim sajenjem okrasnih čebulic, dreves in grmovnic. Bogato nastlana zastirka je zanj topel dom, nezaščitene mlade koreninice in čebulice pa božanska hrana. Kdo bi se pritoževal ob takšni ponudbi?

A tudi za voluharja obstaja homeopatsko zdravilo: Arvicolinae. Če lahko najdemo njegove rove, v vsak rov nakapamo po 2 do 5 ml tekočine; če ne, pa tekočino razredčimo (5 ml na 10 l) in s tako pripravljeno raztopino poškropimo okolico rastlin, ki bi jih radi zaščitili pred voluharjem, lahko pa kar cel vrt ali sadovnjak. Mlado drevje lahko dodatno zaščitimo pred voluharjem takole: koreninsko balo ovijemo s kovinsko mrežo, sadilno jamo pa obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, lanolin v njej pa voluharju ne diši preveč.

 

This entry was posted on 24 septembra, 2016, in .

Četrtina (25 %) mladih dreves po presajanju propade. Ali pa tudi ne :)

Letos spomladi sem (končno!) prišla do tega, da na Zaplani zasadim pravi sadovnjak. Zakaj in kako je možno, da je moral čakati toliko časa, je zgodba, ki bi vzela preveč časa in prostora; lahko pa mi verjamete, da me je zadeva zelo jezila. Sadno drevo je nekaj, kar je treba imeti. Vsaj eno, če za več že ni prostora. Če prostor je, je dobro imeti še kostanj in oreh. Zakaj, je vsakomur jasno. Za domače sadje, za senco poleti, za večjo pestrost vrta, za užitek, ko spomladi paseš oči na cvetočem drevesu, za to, da otrokom razložiš, od kje jabolko in kostanj pade (ne s police v Sparu) in jih naučiš kaj koristnega za življenje … za en kup stvari.

Pomlad ni najboljši čas za sajenje dreves (razen izjemoma; podrobneje o tem pišem v spodnjem članku), prav tako slabo pa je prvo priliko, ki jo imaš za sajenje, prestaviti za pol leta (do jeseni). Idealen čas je jesen, novembra, preden zemlja pomrzne. Kitajski pregovor, ki pravi, da je “Najboljši čas za sajenje drevesa je pred 10 leti”, zelo drži. Ker drevo, vzgojeno iz sejanca, prvič rodi po 10 letih. Drevesca, vzgojena na podlagi (običajno je podlaga kutina), pa po treh do petih letih (a imajo tudi precej krajšo življenjsko dobo). V kakšnem okolju rastejo, kako dobro so nahranjena, seveda vpliva na njihovo rodnost. Za drevesa veljajo enaka pravila kot veljajo za vsa živa bitja.

Ustvariti nov sadovnjak ni najbolj poceni. Modri špingel, marabelo in figo sem dobila zastonj o zaljubljencev v domače sadno drevje; ringlo sem našla na robu parcele, prav tako se je kot deus ex machina iz niča pojavila vinogradniška breskev. Kostanj, oreh in kutino lahko prav tako vzgojimo sami iz plodov oziroma pešk. Nekaj sadik sem kupila. Niso poceni, zato sem se še toliko bolj potrudila, da bi vse preživele. In so :).

Da ne bi pozabila, koga sem kam posadila, sem narisala skico zasaditve sadovnjaka:

Parcela južno od hiše (drevesa so posajena v eni vrsti, na robu južnega pobočja, s 3 m presledki):

           
Figa Viljamovka Viljamovka Junijska lepotica Viljamovka Viljamovka

Parcela zahodno od hiše (drevesa so posajena v več vrstah, pravokotno na hišo, s 3 m presledki):

Rezultat iskanja slik za češplja domača Rezultat iskanja slik za češplja domača
Ringlo Modri špingel Modri špingel Marabela

 

july_red
Vista bella Julyred

Beličnik

 

Summerred

Jerseymac

Držala sem se navodil o sajenju mladih dreves, ki jih lahko preberete spodaj. Upoštevala sem vsa – razen pravila, da spomladi ne sadimo dreves z golimi koreninami. S tem sem precej tvegala, saj običajno kar četrtina sadik sadnega dreva, t.j. 25 %, propade. Moje pa kljub temu ni propadlo niti eno, vsa so se zelo lepo prijela, so v odličnem stanju in se zelo dobro počutijo na Zaplani. Tudi figa, ki se ji kar ne morem načudit, kako lepo dela :). Sadovnjak še ni dokončan, novembra bom posadila še kakšnih 10 mladih sadnih dreves; na robu parcele, kjer ne bo oviral nikogar in ne bo nikomur napoti, pa oreh

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

ČLANEK O SAJENJU MLADIH DREVES
(v podobni obliki je bil objavljen v reviji Moj mali svet, novembra 2014)

Navodila za sajenje mladih dreves – za 100 % preživetje sadik

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Zavedati se moramo, da je presajanje šok za vsako rastlino. Z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Osnovno pravilo je torej, da sadimo mlada drevesa v jeseni. Vendar veljajo izjeme in razlike, če smo kupili mladiko v loncih, s koreninsko balo (to je koreninski splet z zemljo vred) ali z golimi koreninami. Sadike z golimi koreninami vedno posadimo takoj, ko jih prinesemo iz drevesnice. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer. Pravilo jesenskega sajenja pa kršimo, kadar:

  • sadimo kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • pomladansko sajenje (marca) je obvezno za vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone). Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Od kje in kako pripeljati mlada drevesca

Na prvi pogled obrobno, lahko pa usodno, je vprašanje transporta. Korenine drevesc, ki jh pripeljemo, ne smejo pomrzniti. Drugo vprašanje je, kje rastline kupiti. Velja isto pravilo, kot sem ga opisala že v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“ (morda se še spomnite, kako trenirajo ruski hokejist): sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj malo hujše pogoje kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost je višja. Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (mikorizne glive, alge, in glistino):

biooglje z dodatki zagotavlja hranila, nudi varno okolje koristnim mikroorganizmom in ohranja enakomerno vlago;
mikorizne glive delujejo kot vagončki, ki prinašajo hranila rastlinam in povečajo možnost preživetja. Večina prsti je zaradi obdelave, prekopavanja, oranja, kemikalij, izpostavljenosti vremenu in posledično zbitosti ter izgube organskih snovi čedalje bolj siromašna in oropana mikoriznih gliv. V prsti, v kateri primanjkuje mikoriznih gliv, bodo mlada drevesca trpela zaradi pomanjkanja vlage in hranilnih snovi. Z dodajanjem mikoriznih gliv v prst tako zmanjšamo možnost teh stresnih situacij in povečamo verjetnost, da bo presajena rastlina preživela, pa tudi uspešneje in hitreje bo rastla in obrodila;
alge vsebujejo elemente v sledovih, glistina pa zagotavlja koristne bakterije.

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

Nagradna igra o sajenju dreves – rezultati :)

Najprej iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali! In opravičilo, da šele danes spet pišem. Odgovori so bili vsi po vrsti pravilni (kar me zelo veseli, ker med drugim pomeni tudi, da svojih deževnikov ne preganjate, ker bi se bali, da vam bodo požrli koreninice … ne se smejat, tega so dejansko že večkrat bili obtoženi :).

Preden skopiram in objavim odgovore in ideje, me zanima, kaj menite, zakaj so bili dotični deževniki na določenem vrtu obtoženi grizljanja mlade solatke, in potem seveda pošpricani? Na tečaju o permakulturnem vrtu v Naklem marca letos smo razmišljali, zakaj za vraga bi se deževniki lotili solatke … in s skupnimi močmi prišli do zelo verjetne razlage. Ne, ni se jim zmešalo. Na tistem vrtu pač ni bilo ničesar drugega užitnega več, in so se lotili edine možne hrane, ki je tam še bila! Pa da ne bo pomote … še vedno je zelo veliko slovenskih vrtov in vrtičkov, ki so oropani življenja, potem se pa lastniki čudijo, ker se rastline in živali začnejo čudno obnašat. A je čudno. Po mojem ne. Po napovedih bo v naslednjih 60 letih kmetijska zemlja uničena, če ne bo sprememb.

IMG_2869

Takole, in zdaj k zanimivim izkušnjam, ki ste jih poslali, potem pa k žrebanju:

Letos sem se res več zanimala za sajenje dreves in priporočili so mi še eno reč, namreč da vsa ostala sadna drevesa in jagodičje sadim jeseni, kivi in smokvo pa v naših krajih raje spomladi zaradi večje nevarnosti pozebe mlade sadike. Predpostavljam, da isto velja za kaki. Letos sem podedovala nekaj zemlje v Prlekiji, zame iz Gorenjske sicer precej oddaljeno, a drevesa bodo že rasla. :)  Mogoče bom res posadila kakšen kaki, tam so temperature višje kot pri nas na Gorenjskem. En lep pozdrav! Suzana D
Sicer tudi sam najraje sadim jeseni, če me le vreme (dež, dež..) “ne prehiti”. Na stari kmetiji (nekdaj domačija tašče) vsako leto, po malem, obnavljam travniški nasad, sadim stare sorte jablan in hrušk na sejancih, za “priboljšek” pa še kaj, kar dobim – večinoma od mame – npr. vinogradniške breskve, višnje, skorš itd. Doma, okrog hiše, pa sem celo linijo ograje zasadil z jablanami, nove sorte, na nizki podlagi (M9), še nekaj hrušk, breskev, češnja, marelica, .. z ženo se trenutno “še pogajam” za še eno zgodnjo češnjo.. :) Imam pa težavo, ker je podtalnica zelo visoka – letos sem praktično moral saditi “v vodo”.. breskve – še posebej nektarine – mi niso bile “navdušene”, jablane pa se bolje “odrežejo”.. :) bom videl, kako bo. Sicer pa naj pohvalim blog, rad spremljam nove objave, tudi v Moj malem svetu z veseljem preberem vaše članke. Kar tako naprej! Lep pozdrav!
Jaz ponavadi isti dan skopljem luknjo, dovolj veliko da gre notri sadika. Če se mi da, še večjo. Ponavadi po dnu posujem tabletiran gnoj. Zasujem s zemljo, po vrhu posujem še gnoja. Če imam dodam še kaj drugegam, naprimer kompost, gnoj, oglje, ostanke od žganjekuhe. Vse skupaj na debelo zastrem z zastirko – slama, seno, listje. Zraven dodam še palico, zalijem. In jim voščim dobro rast. Lp Luka L
Nimam še svojih izkušenj, saj sem si pridobila prvi košček zemlje po upokojitvi in sem neizmerno srečna. Imam pa vprašanje. Ovce ima malo ljudi, pse pa skoraj vsak. Moj je precej kosmat in se včasih hecamo, da bi z njegovo dlako lahko spletli pulover.Bi lahko namesto ovčje volne dali v sadilno jamo pasjo dlako? Laura F

Vaša ideja o pasji dlaki je povsem na mestu. Moja Luna ima prav tako ogromno dlake, ki je ne mečemo stran, ampak sproti dajemo na kompost. Ne vem sicer, kako je z vsebnostjo lanolina (ki ga ima ovčja volna), ampak vse ostale lastnosti pa prav gotovo so tudi v pasji dlaki. Tudi človeške lase bi lahko kompostirali, vendar so pogosto barvani ali obdelani s kakšnimi drugimi kemikalijami in niso primerni za na vrt. Voluharja odganja lanolin, ki je v ovčji volni, vendar vem, da pasjo dlako dajejo v nogavice in na podstrešje, če se nanj naselijo kune. Vonj po pasji dlaki jih odžene, ker je pes plenilec – morda bi se voluhar enako prestrašil. Lahko še malo pobrskam po spletu, ampak mislim, da bi šlo. Lp, Bojca

Hvala za odgovor, bom res poskusila. Voharja sicer nimam, ampak se ne ve, kako se lahko razširijo. Sem se pa sedaj spomnila, da so mi letos še mlade sadikce paradajzov in kumarc, na različnih delih parcele po vsej verjetnosti bramorji poščipali. Ker nisem želela najhujšega strupa proti polžem, sem vsako sadkco malček odkopala, stebelce ovila z bezgovim listjem (ki ga polži ne marajo) tako, da je bilo pol lista pod zemljo, pod pa nad njo in nazaj zakopala. Nobena več ni bila ranjena. Lp, Laura

Sama sem poskusila s sajenjem že ukoreninjenih dreves in na način, da sem mlade poganjke odrezala jih na koncu narezljala z nožkom jih potisnila v zemljo z veliko hranili ter na vrhu premazala s smolo, drevesca so se lepo prijela in ričela tvoriti poganjke. Prav tako pa sem od znancev prejela zanimivo informacijo o razmnoževanju dreves in grmovnic na način, da se na čim bolj mlado vejo namesti prerezan lonček, ki ga povijemo ter vanj nasujemo zemljo in pustimo dlje časa, drevo pa na tem mestu požene korenine – zemlja se zaliva s pomočjo dežja, razen ob suši je potrebno dodatno zalivanje. Čez nekaj časa lahko lonček odstranimo, odrežemo vejo in posadimo drevo, še bolje je če pred tem ko namestimo lonček vejo na tistem mestu rahlo postrgamo z nožkom. Metka
Moj vrt je moja popoldanska sprostitev. Na vrtu uporabljam samo naravne pripravke, doma pripravljena gnojila in zastirko. Tudi sadike vzgajam sama. Za pikiranje uporabljam vedno le najboljšo mešanico. Zato sem lani v najboljši kompost, ki sem ga pripravila iz kopriv, listovke in komposta nastalega iz ovčje volne, vmešala biooglje kompleks. Sadike so bile zdrave in močne in tudi po presajanju niso doživele stresa. Veselje je pogledati zdrav vrt in svežo in zdravo zelenjavo. Lep pozdrav, Tatjana Š

Visoka greda v dveh urah 30.4.2013

Tatjana iz Zgornjih Bitenj je navdušena nad permakulturo. Poslala mi je opis in fotografije izdelave svoje pete visoke grede.
Jasno, da ima po takšni multiproizvodnji vse skupaj že v malem prstu :) Bravo, Tatjana!

Najprej je bilo potrebno pljuniti v roke in izkopati cca 30 cm globoko luknjo.

2013-04-25 sldilo je še oglje in zemlja

Vanjo sem položila veje od okrasnega in sadnega drevja, dodala drobne veje z vrta.

2013-04-25 vlaganje vej

Sledila je slama, katero sem pohodila in nanjo vrgla nekaj zemlje.

Sledila je volna. Pa zopet nekaj zemlje.

2013-04-25 volna (3)

Potem sem dala plast bršljana, ki smo ga odstranili s sosedove stene. Čez malo zemlje.

Na koncu še večja plast mrve, v katero sem pa še vgradila doma narejen olla namakalni sistem (dva glinasta lončka zlepljena).

2013-04-25 vstavljanje 3 namakalnih bučk

Sledila je še zadnja plast zemlje, dodala sem ji obogateno biooglje in na koncu, kot jagoda na torti, domač kompost.

Gredo sem prekrila s prvo domačo travo, katero smo pokosili in posušili včeraj. Ter gredo pokrila s kopreno, da ne bi slučajno mucki mislili, da je to njihovo igrišče.

2013-04-25 naslednja plast mrva - joj kako je prijetno poležati

Delo je bilo zaključeno malo pred deveto zvečer. zato je zadnja slika tudi bolj temačna, saj sta me med  delom zmotila  dva prijetna obiska, najprej hči in potem še  prijateljica in njen soprog, ki sta prišla po kompostnik. Izkoristili smo priložnost za klepet in oddih.  Tudi to je del vrtnarjenaja – druženje in izmenjava mnenj.

Če povzamem, v dveh dobrih urah, človek naredi visoko gredo velikosti 3 x 1,2 metra. Seveda, če ima pripravljene vse “sestavine” in voljo da poprime za delo.

2013-04-25 zadnja plast domači kompost

Sejanje v zabojčke z ovčjo volno 7.4.13

Leseni zabojčki so najboljši za vzgojo sadik; lahko so stari od marmelade (tegale mi je prinesel mož – a rabiš tole, glej, kakšno lepo nalepko ima – nalepka je res arhivska, hvala! Potem je pa malo čudno pogledal, ko sem volno in zemljo natresla vanjo :), lahko so lesena korita za rože, izdolbena debla … samo da je les, pa da ni premazan s kakšno packarijo.

Na dno sem dala debelo plast neoprane ovčje volne, ki ima dosti dušika.

Na to pa natresla dobro mešanico za vzgojo sadik z bioogljem. In vse skupaj je taka mehka posteljica za semena, da bi šla še jaz zraven (no ja, nebi, haha, ovčja volna vseeno malo diši ;)

Potem vse skupaj nesem v hišo, da se segreje, dobro a rahlo zalijem in šele nato posejem semena. Semena (razen če niso svetlosemenke – npr. žametnice) pokrijem s plastjo zemlje, 3 x toliko debelo, kot je seme samo. Zabojček pokrijem še s stekleno ploščo, da dobim mini inkubator. In potem lahko samo še čakam.

Zakaj tako: ker porabim manj zemlje, ker ima ovčja volna dosti dušika in ker zadržuje vlago, da sadike zaradi nihanja vlažnosti ne bodo doživele šokov.

zabojcek ovcja volna

zabojcek ovcja volna prst

In ko zmanjka lesenih? Potem so plastični zabojčki in korita tudi OK.

korita ovcja volna

Kodrolistni ohrovt po treh tednih v visoki gredi z ovčjo volno 10.10.12



Eccola, na zgornji fotki je živ dokaz, da ovčja volna deluje! Kako sem jo naredila in vse ostalo (tudi to, kje sem jo dobila), sem napisala v objavi Visoka greda z ovčjo volno pred tremi tedni. Kodrolistni ohrovt je res lep – smaragdno zelene barve in lepo skodran. V le treh tednih se je razvejal kot palme na obali Havajev …

Visoke grede z ovčjo volno 16.9.2012

Avtorica bloga Bealtine cottage se je pohvalila, da ji v malih visokih gredah za kuhinjsko zelenjavo, ki jim Francozi pravijo “potager”, vse noro bujno raste. Vzrok tiči v spodnji plasti gred – ovčji volni. Seveda sem šla brskat, da bi o zadevi izvedela kaj več.

Tole je rezultat:
– ovčja volna je polna dušika, zadržuje in enakomerno oddaja vlago in (seveda neoprana!) odganja škodljivce. Tudi voluharje.
– v VB (pa verjetno tudi drugod po svetu) je bila v 19. stoletju ovčja volna vir dobrega zaslužka. Meso je bilo stranski produkt. Ovce so pojedli šele v visoki starosti, če sploh. Preveč dragocene so bile, dokler so živele. Kako drugače je danes. Če bi (bom :) imela svojo ovco, je prav tako ne bom pojedla. Halo! Tako kot ne bi mogla pojesti Lune, Pikota, Mika in Jacka.
– danes je ovčja volna velikokrat nezaželen odpadek. Volno s hrbta se še proda, tista z glave, trebuha in nog pa je manjvredna. Rejci včasih res ne vedo, kako bi se je znebili – ne morejo je kar zažgat, zakopat ali odvreči v gozd. Postala je nevarni odpadek. Kako se časi spreminjajo …

Potem sem seveda hotela še jaz imeti takšno visoko gredo. V Kalčku sem pred nekaj leti organizirala predstavitev polstenih izdelkov, ki jih delajo iz volne solčavskih ovac. Torej – gremo v Savinjsko dolino po ovčjo volno! Poklicala sem bivšega direktorja, dobila kontakt gospe Bernarde Prodnik iz Luč in dobila vabilo k njeni sestrični, gospe Tereziji Pahovnik iz Robanovega kota, ki ima ovčjo volno.

In sva šli, z mojo najmlajšo, ki se pogosto prijazno žrtvuje, kadar ima njena mama raziskovalne popadke. Na TIS sem pogledala, kje je pot najkrajša in se odpeljala čez Kamnik. Hm, nisem prepričana, če je ta pot res najkrajša, a drži, da je zelo lepa. Kakšni lepi kraji! Skozi Kamnik čez prelaz Črnivec (kjer je bila gosta megla in je pršilo kot v kakšnem starinskem filmu), skozi Gornji grad, ki je čudovito malo mestece (z majhno ampak res super slaščičarno :) in do Luč na začetku Logarske doline. Kjerkoli hodim, opazujem kakšno prst imajo (pač deformacija :) in tam, pri gospe Tereziji, imajo debelo, temno in izjemno rodovitno. Pa še letošnja suša jih ni preveč prizadela. Ljudje tam so prijazni kot je lepa narava v njihovi dolini. Še enkrat hvala za prijaznost in zelo lepo preživeto popoldne!

No in tam sem lahko v živo videla, kaj dela ovčja volna: v rastlinjaku so rastli paradajzi, veliki kot mlade jablane s plodovi, velikimi kot velika jabolka.  Domov sem pripeljala 4 nabito polne vreče ovčje volne in se lotila izdelave visoke grede. Ko bom letos sadila mlada sadna drevesa, dobi vsako drevo skodelico biooglja in grelec za korenine iz ovčje volne.

Na spodnji sliki: na debelo plast dobro namočene ovčje volne sem dodala prst.

Potem sem posejala majsko čebulo in solato, vmes pa posadila sadike kodrolistnega ohrovta. Vsak ohrovt je v sadilno jamico dobil še porcijo biooglja.


Na koncu sem še dobro zalila, natrosila ne predebelo plast sveže zastirke (pretežno regrat) okrog sadik in to je to. Zastirka se bo med sušenjem skrčila in do takrat, ko se bodo semena solate in čebule začela prebujati, mladim rastlinicam ne bo več v napoti. Do takrat pa bo ščitila sadike orhovta in prst pred izsušitvijo in sončnimi žarki. Komaj čakam na rezultate!!! Letos bom naredila še eno takšno visoko gredo.

 

Kakšen je bil kodrolistni ohrovt tri tedne kasneje, pa poglejte tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2012/10/10/kodrolistni-ohrovt-po-treh-tednih-v-visoki-gredi-z-ovcjo-volno-10-10-12/