Search Results for: oreh

Kolikokrat presadimo mlad oreh, da dobimo res debele orehe?

Jesen je, in orehi (plodovi) padajo z neba na dvorišče … Pobiram jih sproti. Vsakič, ko grem mimo, je na tleh nova zaloga padlih plodov. Mnogi so še v lupini, zato je treba vedeti, kakšne iskati: črne in mokre, na videz gnijoče kepe, pa tudi takšne s svetlo rjavo, olesenelo lupino.

Pobrane spravljam na suho, pod streho, da se lahko posušijo, preden gredo v vrečo in v klet.wp_20161024_005
Pred skoraj natanko enim letom, 20. oktobra 2015, sem pisala o sajenju orehov in vzgoji sadik iz orehovega plodu (objavo lahko preberete TUKAJ).

Lanske sadike so še vedno v loncu in hobuku na balkonu, čakajo na presaditev na vrt. Tiste, ki so na vrt iz loncev odšle lani, pa bo treba letos spet presaditi – na drugo mesto.

Orehe (drevesa) je še kot mlade sadike treba presaditi večkrat, vsaj trikrat, še bolje štirikrat ali petkrat. Šele potem jih, na njihovem zadnjem stalnem mestu, pustimo pri miru. Na ta način bodo, ko bo čas za to, rodili veliko bolj obilno.

Drug ukrep za močnejše drevo pa je ta, da pri presajanju skrajšamo najdaljšo orehovo korenino (običajno je to samo ena, očitno najdaljša korenina, ki teče navpično navzdol). Po obrezovanju in presajanju je treba drevo zaliti s homeopatskim pripravkom iz Calendule, da se mu rane lepo zacelijo in da ne zboli.

Zanimivo, a ni? Drevo, ki mu je všeč, če ga večkrat preselimo … Avanturist, raziskovalec, podjetnik? Ali pa je oreh zgolj naivnež in firbec, sveto prepričan, da je sosedova trava vedno bolj zelena?

P.S. Kako bi bilo, če bi se stanovalci bloka zmenili, in na zelenici pred stavbo posadili oreh ali dva?
Sadike vzgojimo kar v loncih na balkonih, presajanje pa tudi ni tak napor. Čez nekaj let bodo lahko nabrali debele orehe in si privoščili orehovo potico. Najboljšo – ker takšni, kot je ta iz lastnoročno nabranih orehov, ni para. Zakaj pa ne?

 

 

Advertisements

Pravi čas za sadike orehov

Mislila sem, da bom z blogom nekaj dni dala mir in dokončala kaj drugega nujnega, pa se ne da.
Orehi so bolj pomembni.

Kdaj je najboljši čas za sajenje dreves? Je že bil. Pred desetimi leti. Pa drugi najboljši? Takoj zdaj.
(dejansko pa pravzaprav novembra, oktobra je še malo prezgodaj)

Mlade sadike orehov niso poceni, še posebej sorte z velikimi debelimi plodovi ne.
Orehi sodijo med drevesa, ki jih ni treba cepiti. Te vrste dreves lahko vzgojimo sami, iz pečk ali plodov.
Enako velja za kutine in vinogradniške breskve. Z veseljem se razvijejo iz koščic, če le imajo priložnost za to.

Da rodi, potrebuje oreh kar 10 let. Ajoj, čez 10 let bom stara že … vseeno ne preveč, da me ne bo veselilo imeti veliko debelih orehov :). Ker je bil včeraj in je danes dan za plod – naslednji bo v petek do 13. ure – je šlo 10 debelih orehov v dva hobuka s Kompostom za vzgojo sadik.  Čez zimo bosta stala zunaj, ker mora seme pred prebujenjem prespati nekaj mesecev na mrazu. Da se utrdi. Kot dojenčki na Danskem, ki jih starši pri temperaturah pod nulo debelo zadekane utrjujejo v vozičkih pred domačimi vrati.

Povezava: Setveni koledar 2015, oktober

WP_20151020_004

Za vzgojo mladih orehovih drevesc potrebujem: hobuk, vrtno zemljo (3/4 hobuka), vrečo Komposta za vzgojo sadik (na podlago iz vrtne zemlje nasujem 10 cm debelo plast) in cele orehe.

WP_20151020_003

Na sliki zgoraj: debeli orehi so še enkrat večji od običajnih (njihova jedrca tudi ;)

WP_20151020_001

Posadim jih tako globoko, da so pokriti z zemljo, in dobro zalijem.

Štorovke – zakaj jih ne maramo v sadovnjaku?

honey fungusRadi nabirate gobe? Jaz tudi, zelo! Bi vam bilo všeč, če bi jih lahko nabrali kar v domačem sadovnjaku, potem pa jih nekaj pripravili na čebuli, nekaj v juhi ali z jajčkom, tiste najbolj lepe, čvrste in mlade pa vložili?

Verjemite mi, da ne … vsaj, ko gre za štorovke ali mraznice. Za štorovke pravijo: “Štorovke rastejo na štoru. Če ga ni, ga pa naredijo.”

Štorovka je splošno ime za veliko različnih vrst gob, ki so vse združene v družini Armillaria (meli je grško ime za med; Angleži jih prav zato imenujejo Honey fungus – medene gobe)Nekatere od njih so paraziti, ki napadajo in uničujejo korenine olesenelih in trajnih rastlin. Te lahko povzročijo veliko škodo v naših nasadih, sadovnjakih in vrtovih. Večina štorovk je na srečo gniloživk ali saprofitov, ki le razgrajujejo mrtev ali umirajoč oleseneli material. Zato je pomembno vedeti, katero vrsto imamo. Najbolj nevarni sta Črnomekinasta mraznica (Armillaria osoyae) in Sivorumena mraznica (Armillaria mellea).

Ko se naselijo v sadovnjak, so tam vse leto, pa čeprav jih večino časa ne vidimo. Micelij (podgobje ali steljka) in rizomorfa (micelijski konopci) ostaneta v tleh vse leto, nadzemni deli gobe (ta, ki ga naberemo in pojemo) pa zraste v poznem poletju in v jeseni.

Kako delujejo mraznice na drevo

Parazitske vrste mraznic uničijo korenine gostujoče rastline. S tem degradirajo koreninski sistem, zaradi česar je drevo oslabljeno oziroma obsojeno na propad.

Kako se širijo

Glive se širijo z okužene rastline z neposrednim stikom – korenine sosednjih rastlin se stikajo in prepletajo. Širijo se tudi skozi zemljo s pomočjo rizomorfnih struktur.

Simptomi, ki pomagajo postaviti diagnozo:

1. Nad tlemi

  • nadzemni deli rastline začnejo propadati. Včasih nenadoma v obdobjih zelo sušnega vremena, kar kaže na propadanje koreninskega sistema. včasih bolj postopoma, ko veje umirajo skozi več let.
  • listi so manjši in bolj bledi kot bi bili sicer
  • drevo manj cveti, ali pa cveti zelo obilno in tudi rodi veliko sadja – običajno se to zgodi tik pred smrtjo (labodji spev)
  • drevo dobi jesenske barve hitreje, kot ostala
  • lubje na vznožju debla poči in iz njega se cedi
  • ob primernih pogojih v jeseni iz okuženega rastlinskega tkiva zrastejo gobe
  • pod lubjem je plast belega ali bež obarvanega glivičnega tkiva, ki kasneje počrni

2. V tleh

  • mrtve in razpadajoče korenine z zaplatami glivičnega materiala (micelija) med lubjem in lesom, ki ima močan vonj po gobah. Običajno se nahaja na vznožju debla in se le redko razraste višje po deblu, do 1 m višine. Ta simptom je za postavitev diagnoze najbolj značilen.

Nadzor in zdravljenje

  • Skrbimo, da so tla zdrava in dobro nahranjena, da imamo primerne pogoje za rastline. Rastline, ki so v stresu, podhranjene, poškodovane, se bodo težko uprle okužbam.
  • Uporabimo homeopatski pripravek Phosphorus C30.
  • Vsakemu drevesu dodamo Zaščitnik dreves (50 do 100 g na drevo, odvisno od velikosti drevesa. Eno pakiranje je dovolj za 5 do 10 dreves).
  • Zelo bolne, umirajoče, poškodovane rastline odstranimo (še vedno pa menim, da je dobro vsaj poskusiti pozdraviti …).
  • Širjenje glive v tleh lahko preprečimo s fizičnimi pregradami (v tla vkopljemo prepreke iz odporne plastike ali gume, 45 cm globoko, ki 2 do 3 cm gledajo iz tal).
  • Kjer so mraznice že prisotne, na novo ne sadimo vrst, ki so bolj dovzetne za okužbo (primer: namesto običajnega posadimo črni oreh).

POZOR! Fungicidi niso rešitev. Ne le, da mraznic ni mogoče uničiti s kemičnimi sredstvi, s fungicidi bi še bolj oslabili že tako neuravnovešeno okolje v tleh in povzročili še večjo škodo, še hitrejši propad.

 

Pregled različnih vrt štorovk ali mraznic

Vrsta Habitat Patogenost

Severnjaška mraznica

Armillaria borealis

Armillária boreális, severnjaška mraznica Gniloživka * Šibek parazit za brezo in divjo češnjo
Čebulasta mraznica

Armillaria cepistipes

Armillária cepistípes, čebulasta mraznica Gniloživka * Relativno nenevaren
Rumenovenčna mraznica

Armillaria gallica

Armillária gállica, rumenovenčna mraznica Raste na zemlji blizu trdega lesa Relativno nenevaren. Šibek ali drugoten parazit
Sivorumena mraznica

Armillaria mellea

Armillária méllea, sivorumena mraznica Na širokolistnem, okrasnem in sadnem drevju Agresiven parazit na listopadnih drevesih
Črnomekinasta mraznica

Armillaria ostoyae

Armillária ostóyae, črnomekinasta mraznica Omejena na iglavce Nevaren parazit na iglavcih
Dobova mraznica

Armillaria tabescens

Armillária tabéscens, dobova mraznica Gniloživka * na hrastovih štorih Nevarna za evkalipte

Vir fotografij: http://www.gobe.si/

*Gniloživke so bakterije ali glive, ki povzročajo gnitje nežive organske snovi. Praviloma so nepatogene (ne povzročajo bolezni). Pomembne so, ker razkrajajo odpadlo listje, odmrl les in poginule živali ter tako sodelujejo pri kroženju mineralnih snovi v naravi – iz odmrlih organizmov tistim, ki še živijo.

Povzetek

Štorovke ali mraznice hitro obtožimo za glavnega povzročitelja za propad dreves in grmov v nasadih. Velikokrat so mraznice drugoten pojav, ki se pojavi, ko drevo oslabi zaradi drugih razlogov. Mraznice lahko povzročijo obsežno škodo na vrtu, vendar niso vir vsega zla. Osnovni vzrok je pogosto očem skrit – pomanjkanje hranil v tleh in slabo vzdrževan sadovnjak.

 

Priporočljiva izdelka:

Zaščitnik dreves

obogateno biooglje proti glivičnim in bakterijskim okužbam dreves

Homeopatski pripravek za rastline Phosphorus C30

 

zascitnikdreves
This entry was posted on november 23, 2017, in .

Homeopatija za sadovnjak

Med letanjem naokoli sem imela pol ure časa in sem se lotila zdravljenja sadovnjaka na parceli.
Toliko, da boste vedeli – za zdravljenje s homeopatijo je pol ure dovolj.

Zgoraj: mlada hruška, na katero so mravlje zanesle uši.
Pred tem je letos že dobila Thujo C30, zaradi črne listne pegavosti, danes še Staphisagrio C200 za uši in mravlje.
Pegavost je uspešno premagala, zdaj bo še uši in mravlje.

Hruška na zgornji fotografiji je soseda prejšnje, tudi mlado drevo, ki pa jo je napadla druge vrste nadloga.
Za oranžne pike, videti so kot listna pegavost, je že dobila Thujo C30.
Stanje je veliko boljše, a še ne povsem dobro, zato sem jo danes zalila s Thujo C200.
Če tudi to drevesa ne bo povsem pozdravilo, bom poskusila še z Rhus toxicodendron C30.

Tretja iz iste vrste mladih hrušk.
To je lani na vrhuncu poletja ožrla prepotentna koza. Do golega.
Brez listov za drevo ni življenja, ker ne more dihati.
Hitro sem jo zalila z Arnico (za poškodbe) in Siliceo (da bi se obrasla).
Lani je sramežljivo pognala nekaj skromnih lističev, letos je že dosti bolj odločna.
Od ostalih hruškic je sicer za dve tretjini manjša, a ima veliko veselja do življenja.
Ni dvoma, obstala bo :).

Zadnji je prišel na vrsto ponos in veliko veselje lastnika parcele – mladi oreh, z res velikimi orehi.
Žal so se letos v njegovih listih naselile pršice Eriophyes erinea ali Phytotus tristriatus.
Te pršice so zelo majhne, manj kot 0,1 mm.
Prehranjujejo se s tkivom listov, in povzročajo poškodbe.
Poškodovani so lahko tudi plodovi (kasneje v sezoni).
Na listih nastanejo značilne oblike, nekakšne otekline na zgornji strani listov, ki so sprva zelene, in vdolbine na spodnji strani, obarvane oranžno ali rumeno, kasneje pa rjavo.
To, da so, običajno ni smrtno nevarno za drevo.
Menda gre bolj za estetski kot pa za zdravstveni problem, a drevesu fino zaradi njih seveda tudi ni.
Zato se jih je smiselno znebiti.
Vendar ne s kemikalijami, ker le-te najprej pobijejo vse naravne sovražnike pršic, šele potem morda tudi kakšno pršico.
Z njimi drevesu delamo medvedjo uslugo.
Pršica, ki napada orehe, je pajkovec in torej sorodnik pajkov in klopov, ne pa uši.
Zato sem pomislila, da bom, če ne bo dovolj Silicea C200, poskusila še s katerim od pripravkov za pajkovce.

Gajin vrt, Bojca Januš

This entry was posted on maj 17, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.

Homeopatov nasvet: Dobri sosedje

buca-botanikaZasajanje mešanih zasaditev z dobrimi sosedi je ena od odličnih idej, ki jih lahko uporabimo na svojem vrtu. Tako zmanjšamo možnost škode zaradi škodljivcev in bolezni, hkrati pa zaščitimo prst pred enostranskim izčrpavanjem, ki nastane, če sadimo monokulture. Če bi sadili povsem “zmešano”, tudi potrebe po kolobarjenju ne bi več bilo . . . morda le še po prahi . . . a to je že drugo poglavje.

Mešane zasaditve in sajenje cvetlic in zelišč med zelenjavo pomaga odgnati škodljivce in preprečiti bolezni. Že skoraj na vsaki vrečki s semeni najdemo tudi navodila, kdo so dobri in kdo slabi sosedje. Grede in njive z velikimi zaplatami istovrstnih rastlin, pa tudi pretirano velike rastline in plodovi privabljajo škodljivce, ki z veseljem sedejo ob “mizico, pogrni se”. In potem s polnimi želodčki prizadevno na licu mesta zastavijo številčno družino. Jim res lahko zamerimo? Kdo pa ne bi, če lahko :).

Sajenje in vzdrževanje mešanih zasaditev, ali povsem zmešanih, pa tudi kolobarjenje, ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva določeno mero znanja in načrtovanja, zato je še zlasti za vrtnarje začetnike včasih trd oreh.

Kaj torej lahko naredimo, če iz takega ali drugačnega razloga (še) ne sadimo mešano? V tem primeru si lahko pomagamo s homeopatijo. Med homeopatskimi pripravki za rastline najdemo tudi takšne, ki rastlinam dodajo informacijo “dobrega soseda” prav tako ali še močneje, kot če bi posadili podporno rastlino k matični (npr. baziliko k paradižniku). Bazilike nam v tem primeru ni treba fizično posaditi, pač pa paradižnike le zalijemo s homeopatskim pripravkom iz bazilike.

Poglejmo, kateri homeopatski pripravki za rastline so v tej skupini:

DOBRI SOSEDJE KOT HOMEOPATSKI PRIPRAVKI

Allium cepa: izvlečke iz čebule so že v Antiki uporabljali za odganjanje škodljivcev. Včasih so ji za večjo učinkovitost dodali še česen, evkaliptusovo olje ali olje čajevca. Ne uporabljamo pri fižolu in grahu (antagonistični rastlini)! Uporabimo za zaščito pred: čebulno in korenjevo muho. Dobra za zdravo in lepo korenje (čebula je dober sosed korenju). Pomaga vrtnicam. Odganja zajce, miši in podgane. Rilčkarji, kaparji, uši, tripsi, pršice.

Hyssopus officinalis (navadni ožepek): najboljši sosed za trto, poveča pridelek. Bakterijske gnilobe, plesni, kapusov belin, splošen repelent za škodljivce.

Mentha viridis/piperita/sativa (meta): splošen repelent za škodljivce pri križnicah, muhe pri domačih živalih, miši in podgane, mravlje, uši, bolhači, komarji, kapusov belin, gosenice.

Tropaeolum majus (velika kapucinka): bele uši, usnjata stenica (buče), ščitkar na paradižniku, nematode, volnata uš.

Ocimum sp. minimum/basilicum (bazilika): ščiti paradižnike pred boleznimi in škodljivci. Prav tako izboljša okus paradižnika.

Ricinus communis (kloščevec): za škodljivce na trti: pršice, vešče, tudi na bučevkah.

Salvia officinalis (žajbelj): zlasti za škodljivce na križnicah in bučevkah (pršice, vešče, uši, kapusova muha) ter za korenjevo muho. Ne uporabljajte pri mladih rastlinah.

Sambucus nigra (črni bezeg): splošen odganjalec škodljivcev, še zlasti gosenic.

Satureia hortensis (šetraj): za vse škodljivce in bolezni pri fižolu: fižolov hrošč, tripsi na cvetovih, fižolova muha, antrahnoza, listne pege, bakterijske rjave pege, plesen, zvijanje listov, rja, splošen odganjalec škodljivcev.

Vir: Vaikunthanath Das Kaviraj: Homeopathy for Farm and Garden

 

Nazaj na Novice

This entry was posted on januar 24, 2017, in .

Zamrznjen svet in sanje o cvetočem tomatilu

Na oni strani okna je svet zamrznjen, pa nič hudega. Zdaj je krasen čas za sanje in načrte. Ker letos bo vse tako odlično, kot je bilo lani, ampak še dosti boljše . . . :)

Lani sem imela precej svojih sadik, prvič tudi tomatile. Bilo jih je toliko, da moje sadike niso šle samo na moj vrt in njivo, še drugam so šle … In ker so bile (tam, drugje) zelo pridne, celo bolj kot profesionalke iz vrtnarij, sem letos od njihovih lanskih lastnikov dobila želje po še.

Uživam, ko delam kataloge (vpliv obsesivno urejevalske Lune v Devici, potem pa zaradi ognjevitega Strelca ne morem spustit kataloga iz zob in se spat odpravim z ledenimi in od tipkanja trdimi prsti šele okoli dveh ponoči . . . :) Zato imate spodaj, v nadaljevanju te objave, en tak mini katalog sadik za letošnje leto.

Še bolj pa uživam, ko iz semen poženejo mala stebelca in listki … uporabljam permakulturno seme (če le gre, ne hibride in nikoli tretirano seme) in Kompost z bioogljem za sadike. Verjetno na rastline vpliva (vsaj malo) tudi moje navdušenje, ko se pokažejo na plano. Baje jim glasba koristi. Bodo deležne. Ne vem pa, če bi jim pela … Bom najprej preizkusila na plevelu (ste videli film z Meryl Streep o Florence Foster Jenkins? No, nekaj takega se zgodi, ko svoje navdušenje pretopim v petje . . . Poslušajte na lastno odgovornost: Meryl Streep kot Florence Foster Jenkins poje arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali :).

Tole spodaj je preglednica vseh sadik, ki se jih bom letos lotila. S kratkimi opisi in navodili. Če bo še komu prišla prav.

KATALOG SADIK 2017

NOVOSTI

andska-jagodaANDSKA JAGODA

Značilnosti: v ugodnih pogojih zraste do 1,5 m visoko. Spada v rod physalis, s poreklom iz Južne Amerike.

Plodovi imajo premer do 2 cm. Užiten je le plod, drugi deli rastline ne! Sladki plodovi so zaščiteni z lampijončki. Zreli so, ko se obarvajo zlato rumeno. V celinski klimi zorijo od julija do konca vrtnarske sezone.

Škodljivci in bolezni: ne privlači škodljivcev in ne potrebuje posebne zaščite.

Pogoji za rast: gojimo jo lahko na vrtu ali v večjih posodah (s premerom vsaj 30 cm). Bolje in hitreje raste na osončenih in toplejših delih vrta, tam naredi tudi več plodov, ki vsakodnevno dozorevajo. Ustrezajo ji pognojena tla, dobro uspeva tudi peščenih, ker ni zelo izbirčna. V suši jo zalivamo, a ni zelo občutljiva na količino vlage v tleh.

Dobri sosedje: tomatilo, paprika, fižol, paradižnik. Izrazito slabih sosedov nima.

Uporaba: plodovi so zelo sladki in lepi, zato jih pogosto uporabimo za dekoracijo. Dodamo jih v sadne solate, porabimo za sadne sladice, pite in zvitke (uporabimo enak recept enak kot za jabolčne in hruškove sadne sladice), iz njih naredimo marmelade, džeme in želeje. Odlična je tudi surova, odtrgana s stebla, medtem ko delamo na vrtu. V svetovnih kuhinjah jo uporabljajo že od začetka 19. stoletja.

Shranjevanje: plodove lahko zamrznemo ali sušimo (suhe andske jagode spominjajo na rozine). Sveže nabrane se obdržijo 20-30 dni, če jih pokrijemo s papirjem in shranimo na temnem mestu.

daikonDAIKON

Značilnosti: imenujemo ga tudi orientalska ali kitajska redkev. Ima bolj blag okus kot običajna redkev.

Koren: debel je od 5 do 10 cm in dolg 20 do 35 cm, odvisno od sorte, tal in dolžine rastne sezone. Lupina je običajno bela, lahko tudi zelenkasta, rumena ali celo črna.

Pogoji za rast: sadimo 20 do 30 cm narazen; preveč na gosto posajene rastline se dušijo. V ugodnih pogojih zraste do 1 m v višino.

Uporaba: okus je podoben redkvi, a je milejši. Pred pripravo koren olupimo. Jemo lahko surovega, naribanega na debelejše ali tanjše rezance ali tanke lističe. Lahko ga pečemo, dušimo ali kuhamo, kisamo kot repo ali vlagamo kot kisle kumarice. Užitni so tudi listi, ki jih lahko sočimo ali na drobno narežemo v solato. Zaradi svoje oblike je primeren tudi za polnjenje.

Dobri sosedje: korenje, pastinak, repa, redkvica, špinača.

Slabi sosedje: cvetača, brstični ohrovt, zelje.

tomatiloTOMATILO

Značilnosti: imenujemo ga tudi mehiški ali vijoličasti paradižnik. Je daljni sorodnik našega paradižnika in prav tako sodi v rod razhudnikov, a je bližje andski jagodi, kot pa paradižniku.

Plod: plod je podoben andski jagodi ali physalisu. Skrit je v lampijončku. Ko zraste in dozori, napolni lampijonček in ovojnica poči. Zreli plodovi so vijoličasti ali močno zeleni, s premerom od 3 do 8 cm.

Škodljivci in bolezni: tomatilo ima zelo malo naravnih sovražnikov in redko zboli, zato je odlična alternativa našim vedno bolehnim paradižnikom.

Pogoji za rast:  sadimo ga na razdalo 30 do 60 cm. Zraste od 1,5 m do 2 m v višino. Če ga ne omejimo oziroma oblikujemo, se razraste v grm. Potrebuje oporo, podobno kot paradižnik. Iz zalistnikov lahko naredimo nove rastline.

Sosedje: dobro se razume s križnicami in večino drugih rastlin.

Uporaba: tomatilo lahko jemo surov, ga narežemo na sendviče, dodamo v solate, ali pa iz njega vkuhavamo omake (salsa verde). Lahko ga mešamo s paradižniki. Odličen je pečen na žaru ali v pečici. Skupaj s pomarančami ga vkuhamo v marmelado.

ZELENO IN GOMOLJASTO
bela-kolerabicaKOLERABICA BELA

Sadimo na razdaljo 20 – 30 cm. V gosto posajenih skupinah se razvijejo manjše rastline, ker dušijo druga drugo.

Dobri sosedje: blitva, boreč, zelena, rdeča pesa, česen, kapucinka, geranija, grah,  žajbelj, koper, kumare, krompir, čebula, meta, origano, paprika, por, redkvica, repa, rožmarin, solata, šparglji, špinača.

Slabi sosedje: gorjušica, jagoda, komarček, paprika, paradižnik, visoki fižol.

blitva-sirokolistnaBLITVA ŠIROKOLISTNA

Sadimo na razdaljo 20 – 40 cm.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

blitva-ozkolistnaBLITVA OZKOLISTNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

brokoliBROKOLI

Sadimo na razdalje 50 – 60 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: janež, blitva, boreč, bazilika, zelena, česen, kapucinka, geranija, fižol, kamilica, koper, kumare, kreša, krompir, čebula, meta, ognjič, origano, pelargonija, redkvica, rožmarin, špinača, timijan, visoki fižol, drobnjak.

Slabi sosedje: gorjušica, jagode, paprika, jajčevec, por, paradižnik.

ohrovt-kodrolistniOHROVT KODROLISTNI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

ohrovt-toskanskiOHROVT TOSKANSKI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se
med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

zelena-gomoljnaZELENA GOMOLJNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  50 cm visoko. Preblizu posajene rastline ne morejo razviti debelih gomoljev. Na zunanjem robu rastline s škarjami odstranjujemo liste, da s tem zagotovimo debelejši gomolj (sicer bo gomolj manjši na račun nadzemnega dela rastline).

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

zelena-stebelnaZELENA STEBELNA

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do 80 cm visoko. Prenese tudi večjo bližino, a če bodo rastline posajene preblizu, se bodo dušile in se ne bodo mogle povsem razviti.

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

buce-hokaidoBUČA HOKAIDO

Sadimo na razdaljo 100 – 150 cm. V ugodnih pogojih raste na vse strani in zavzame približno 3 m v premeru. Pregosto posajene buče se vzajemno dušijo.

Dobri sosedje: dinja, kapucinka, fižol, ajda, kamilica, koruza, mačja meta, ognjič, origano, paprika, petunija, redkvica.

Slabi sosedje: jablana, krompir, malina, paradižnik, rožmarin.

cuketeCUKETE

Ta bučka ima zelo lepe rumene ali zelene plodove, meso pa je zelo sočno in okusno. Če jo nabiramo kot mlado bučko (plod dolžine do 30 cm), jo lahko pripravljamo na različne načine: v solatah, pohano, ocvrto ali pečeno na žaru, dodajamo jo lahko v sokove in smutije, skupaj z drugo zelenjavo pa jo lahko tudi vlagamo. Ko plod zraste večji od 30 cm, ga je bolje pustiti, da zraste do maksimalne velikosti. Njeno meso potem naribamo in uporabimo v omakah, enolončnicah, v zelenjavnih rižotah, pitah . . .

Sadimo jo na razdaljo 50 – 60 cm, ker se širi na vse strani. Paziti moramo, da ima med vrstami dovolj prostora – razširi se lahko do 2 m v premeru.

Dobri sosedje: buče, rdeča pesa, kapucinka, fižol, čebula, poprova meta, peteršilj, solata, špinača.

Slabi sosedje: paprika, koruza.

Sredi maja bodo voljo še ostale buče – MUŠKATNA, MASLENKA, GOLICA, PATIŠONKA …
 
kumare-za-vlaganjeKUMARE ZA VLAGANJE

Ta vrsta kumar se najpogosteje uporablja za vlaganje.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 1,5 – 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

Slabi sosedje: žajbelj, krompir, paradižnik.

kumare-solatneKUMARE SOLATNE

Vrsta sočne kumare, ki se najpogosteje uporablja za solate.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

paprika-rogPAPRIKA ROG (sladka)

Vrsta sladke paprike s podolgovatimi (stožčastimi) plodovi zelene ali rdeče barve širine do 8 cm in dolžine do 15 cm.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-stara-makedonskaPAPRIKA STARA MAKEDONSKA (sladka)

To je stara sorta makedonske sladke paprike. Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. Plod je podoben papriki rog, a ima drugačen vrh.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-vezena-makedonskaPAPRIKA VEZENA MAKEDONSKA (huda)

To je stara sorta makedonske hude paprike, ki jo v Makedoniji poznajo pod imenom “piperki”.

Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. V ugodnih razmerah obrodi od 10 do 15 pekočih rdečih paprik s prečnim vzorcem po celotni dolžini ploda (ki je dolg od 15 do 20 cm).

Plod ni raven, pač pa upognjen v rahel lok.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, vijoličasta bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

PARADIŽNIKI
paradiznik-volovsko-srcePARADIŽNIK VOLOVSKO SRCE (300 do 600 g)

Vsem dobro poznana stara sorta paradižnika. Obrodi velike, temno rdeče, sočne in okusne plodove, težke od 300 do 600 g.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-black-krimPARADIŽNIK BLACK KRIM (150 do 300 g)

Stara ruska/ukrajinska sorta daje lepe in zelo okusne dimaste temnordeče plodove standardne velikosti. Je ena od »nizkih« sort, saj običajno zraste do 1 m višine (kljub temu potrebuje oporo, dodamo ji kol). Plodovi so zelo okusni in lepo oblikovani, v povprečju težki od 150 do 300 g.

Gojenje te sorte ni zahtevno, rastline so povečini zdrave in dobro obrodijo. Ne potrebuje posebne nege, razen zalivanja v tla v sušnih obdobjih (tako kot vsi paradižniki je tudi Black Krim občutljiv na pomanjkanje vode).

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-divja-polickaPARADIŽNIK DIVJA POLIČKA (cherry paradižnik)

Sorta cherry paradižnika, ki daje majhne rdeče plodove s premerom od 1 do 1,5 cm. Rastline so zelo odporne, in zrastejo od 1 do 1,5 m višine. Zelo dobro obrodijo. Zelo robustna, neodvisna rastlina, ki dobro prenaša tudi manj ugodne pogoje. V manj ugodnih pogojih je manjša, a obrodi enako količino plodov.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-borgoPARADIŽNIK BORGO (300 do 600 g)

Stara sorta, ki obrodi velike in težke, mesnate rdeče plodove, ki so težki od 300 do 600 g. Zaradi velikosti in števila plodov je ta sorta paradižnika res čudovita. V ugodnih pogojih zraste do 1,5 m v višino, zato nujno potrebuje kol za privezovanje. Potrebuje veliko sonca in toplote, najlepše uspeva na Primorskem. Zelo primeren prostor zanj bi bil v zavetju, morda ob zidu, ki bi čez dan akumuliral toploto.

Posamezna rastlina lahko rodi tudi do 30 velikih plodov, zato jo med razvojem plodov razbremenimo tako, da plodove, takoj ko se obarvajo, oberemo in dozorimo na soncu. Tako bodo lahko vsi plodovi dozoreli do konca rastne sezone. Plodovi su zelo okusni in podobnega okusa in teksture kot volovsko srce.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jih na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-bosanski-stariPARADIŽNIK BOSANSKI STARI (100 do 200 g)

To je stara in tradicionalna bosanska sorta. Obrodi rdeče plodove standardne velikosti (100 do 200 g).

Zraste do 1,5 m v višino in potrebuje kol za privezovanje.
Plodovi so okusni, a boljši, če ne trgamo zalistnikov in ne odstranjujemo »odvečne« zelene mase z rastline, ker z listi rastlina ustvarja sladkorje, od katerih je odvisen okus plodov.
Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-san-marzanoPARADIŽNIK SAN MARZANO (slivar, 150 do 300 g)

Je stara italijanska sorta, ki je bila ustvarjena in selektirana leta 1926 godine. Standardna sorta paradižnika tipa “slivar” daje lepe, podolgovate rdeče plodove, dolžine 8-12 cm in povprečne teže 150 do 300 g.

V ugodnih pogojih rastlina zraste do 1,5 m v višino in razvije močno in debelo steblo, ki zlahka prenese veliko plodov, a kljub temu potrebuje oporo za privezovanje (kol). Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo ga na razdaljo od 70 do 100 cm.

Najpogosteje se uporablja za vkuhavanje, ozimnico, sokove, mezge, salse in sataraš. Razen tega je primerna tudi za sušenje, saj je notranjost ploda relativno suha. Plodovi so zelo okusni. Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

 CVETLICE
zametnica

ŽAMETNICA

Žametnica zraste do 60 cm v višino. Sadimo jo na razdaljo od 20 do 40 cm. Odganja škodljivce, zato je dobrodošla na vsakem vrtu.

 

ognjic

OGNJIČ

Ognjič je zdravilna rastlina, ki je nujno potrebna v vsakem vrtu. Izboljšuje tla in je dober sosed skoraj vsem rastlinam, ki rastejo na vrtu, še posebej pa naslednjim: bazilika, brokoli, buče, kumare, krompir, zelje, paprika, paradižnik, šparglji. Mladi cvetovi so užitni, dodajamo jih v solate. Iz sušenih cvetov izdelujemo znano ognjičevo mazilo za kožo (nanašamo jo v zelo tanki plasti). Na vrt jo sadimo na razdalji 40 do 50 cm.

 

kapucinka

 

 

 

 

 

 

 

KAPUCINKA

Kapucinka je zelo pogosta in priljubljena cvetlica.

Mnogi vrtnarji vedo, da je kapucinka hkrati tako začimbna kot aromatična rastina, čigar cvetovi in listi se lahko dodajajo v solato, za okras ali zaradi zdravilnih lastnosti. V primeru prehlada ali bolečega grla prežvečimo list ali dva (listi vsebujejo naravne antibiotike). Kapucinko sadimo na sončna in topla mesta na vrtu, vendar preveč sončne pripeke slabo vplivalo na razvoj sočnih listov in cvetov. Lahko uspeva tudi v polsenci. Potrebuje bogata tla in dovolj vlage, zato ga poleti pogosto zalivamo. Sadimo jo na razdaljo 10 do 20 cm.

 

vrtni-hibiskus

VRTNI HIBISKUS

Grmičasta trajnica je iz rodu slezenovk (Malvaceae), ki lahko zraste do 5 m v višino. Oblikujemo jo lahko kot grm ali kot drevesce (visoko 4 do 5 m). Rad ima sončna mesta, uspeva pa tudi v polsenci. Raste relativno hitro.

 

 

Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

WP_20150922_004
Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).
P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:
  • Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
  • Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom. Za drevesa obstaja posebno biooglje z dodatki, tukaj je povezava na več podatkov:  http://gajinvrt.moonfruit.com/#/biooglje-za-drevesa/4586729068
  • Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
  • Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Pečene polnjene polovičke jabolk

Hmmm … za polizat dobro.

Zdajle spomladi počasi zginevajo še zadnja jabolka iz ozimnice, od gnilobe načeta dobijo Nela in koze, zdrava so pa odlična za poslastico, ki se ji reče “pečene polnjene polovičke jabolk”.


IMG_1577 Nobene moke, mleka in jajc ne potrebujemo, pač pa:
– ducat zdravih domačih kmečkih jabolk (manjših, takšnih za majhno pest velikih),
– zmlete orehe (za ducat jabolk bo četrt kile dovolj)
– in domačo marmelado (približno 2,5 dl – odvisno tudi od tega, kako zelo tekoča je).

Če je sladica namenjena odraslim, dodamo še nekaj za aromo: domače sadno žganje (npr. tepkovec), ali še boljše – krhlje hrušk, ki so se namakale v žganju, in so od njega tako zelo pijane, da jih je nemogoče pojesti. Zmlete in dodane orehom pa so idealna pika na i tej sladici.

Kaj še potrebujemo (da je lažje delati, a ni absolutno nujno, da se tudi improvizirati):
– 2 pekača za mafine s šestimi vdolbinami
– papirnate košarice za mafine

Navodilo:
– jabolka operemo, prerežemo na pol in izdolbemo peščišče. Odstranimo muho in pecelj, a tako, da gre z njima čim manj jabolčnega mesa – iz polovičke jabolka moramo narediti skodelico za orehov nadev in ne moderno skulpturo.
– orehe zmeljemo, primešamo marmelado (in) žganje ali zmlete krhlje hrušk iz žganja. Zmes mora biti tako gosta, da bi iz nje zlahka lahko delali kroglice, in se ne sme drobiti.
– polovičke jabolk položimo v papirnate košarice in jih napolnimo z zvrhano žličko nadeva. Ohrnost se pri nadevu ne splača.
– ogrejemo pečico na 225 °C
– jabolka pečemo cca pojmanimam – toliko, da so jabolka dodobra pečena in zmehčana, ampak še vedno čvrsta. Stanje preverimo z nožem. Za nadev ni treba skrbeti – samo da se ne zažge, na to je treba biti malo pozoren.

Et voila! Sladica za vsak, še tako razvajen okus, je pripravljena.

Opomba: najboljše je seveda, če je vse od naštetega domače: jabolka, orehi, žganje in marmelada (uporabila sem hruškovo, ko je te zmanjkalo, pa še kutinovo).
In še boljše je tole: sprazniš shrambo, da se ne valjajo lanske zaloge po njej. Saj bo kmalu spet priložnost za nove.

IMG_1574

Tale jabolka so namenjena za majhno praznovanje pevcem v zboru, ki nimajo predsodkov glede sladkorja … zato so po pečenju še rahlo posuta z njim – malo za oči in malo za slajše življenje.

Otroci na vrtu: Predpasnik Pike Nogavičke

predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 3
Zakaj je smiselno jemati otroke s sabo na vrt, ni treba razlagati. Kar se Janezek nauči, to zna, in kar Janezek pridela, bo tudi pojedel. Otroci se (za razliko od staršev) pri delu ne obremenjujejo z “umazanijo”, kot ji pravimo odrasli, in prav je tako. Zato, in zato, da bodo z sodelovanjem na vrtu imeli še več veselja, jim sešijemo praktičen predpasnik Pike Nogavičke; prvič zato, da bodo vsaj malo manj umazani, drugič, ker ima predpasnik praktične žepe, tretjič zato, ker bodo v svoji vrtičkarski opravi na vrt odkorakali še toliko raje, in četrtič, ker je to pač predpasnik Pike Nogavičke. Kdo pa ne bi bil rad kot ona … še odrasli imamo kdaj skušnjavo, da bi koga z eno roko pognali na najvišjo vejo visokega oreha. In petič – peti razlog za ta predpasnik pa je ta, da je izjemno udoben. Otroka ne vežejo nobene vrvice, predpasnik se bo zapiral in razpiral skladno s tem, kako se bo otrok pripogibal in sklanjal.

Potrebujemo:

  • papir za izris kroja,
  • dva enako velika kosa vzorčastega blaga in
  • dva gumba, barvno usklajena z blagom.Navodila so preprosta:
  1. Na papir izrišemo kroj. Na priloženem kroju je razdalja od dna vratnega izreza do spodnjega roba predpasnika 82 cm. Ta predpasnik je za velika dekleta; za 9 let staro deklico je ta mera 60 cm, za 5 let starega fantiča pa 40 cm. Na osnovi te mere prilagodimo celoten kroj – s pomočjo mreže pomanjšamo kroj – za 9-letno deklico bo kroj za 1/3 manjši, za 5-letnega dečka pa za polovico manjši.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke
  2. Blago prepognemo po sredini. Kroj položimo na blago tako, da je rob kroja, kjer je sredina predpasnika, položen ob pregibu blaga. Kroj pripnemo z bucikam.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 1
  3. Ob robu kroja izrežemo predpasnik. Postopek ponovimo še z drugim kosom blaga.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 2
  4. musterkleid
  5. Oba dela predpasnika položimo enega na drugega in ju sešijemo s pomožnimi šivi na roke. Nato ju natančno ob robovih sešijemo še s šivalnim strojem. Del roba pustimo odprtega, da bomo lahko predpasnik obrnili. Odstranimo pomožne šive. Obrnemo predpasnik, poravnamo robove in jih rahlo prelikamo. Na roke z dolgimi šivi navznoter zašijemo še zadnji rob.
  6. S šivalnim strojem ozko okrasno prešijemo robove predpasnika.
  7. Na sprednjo stran predpasnika prišijemo še en ali dva žepa. Izdelamo gumbnice na naramnicah in prišijemo gumbe.Nähtasche

Vir fotografij: http://nur-noch.com/pippi-longstockings-apron-dress/?lang=en

 

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta.
Če bi tudi vi radi enkrat mesečno prejeli brezplačne e-novice, pošljite naročilo na: gajin.vrt@gmail.com.

This entry was posted on april 9, 2016, in .