Search Results for: oreh

Kolikokrat presadimo mlad oreh, da dobimo res debele orehe?

Jesen je, in orehi (plodovi) padajo z neba na dvorišče … Pobiram jih sproti. Vsakič, ko grem mimo, je na tleh nova zaloga padlih plodov. Mnogi so še v lupini, zato je treba vedeti, kakšne iskati: črne in mokre, na videz gnijoče kepe, pa tudi takšne s svetlo rjavo, olesenelo lupino.

Pobrane spravljam na suho, pod streho, da se lahko posušijo, preden gredo v vrečo in v klet.wp_20161024_005
Pred skoraj natanko enim letom, 20. oktobra 2015, sem pisala o sajenju orehov in vzgoji sadik iz orehovega plodu (objavo lahko preberete TUKAJ).

Lanske sadike so še vedno v loncu in hobuku na balkonu, čakajo na presaditev na vrt. Tiste, ki so na vrt iz loncev odšle lani, pa bo treba letos spet presaditi – na drugo mesto.

Orehe (drevesa) je še kot mlade sadike treba presaditi večkrat, vsaj trikrat, še bolje štirikrat ali petkrat. Šele potem jih, na njihovem zadnjem stalnem mestu, pustimo pri miru. Na ta način bodo, ko bo čas za to, rodili veliko bolj obilno.

Drug ukrep za močnejše drevo pa je ta, da pri presajanju skrajšamo najdaljšo orehovo korenino (običajno je to samo ena, očitno najdaljša korenina, ki teče navpično navzdol). Po obrezovanju in presajanju je treba drevo zaliti s homeopatskim pripravkom iz Calendule, da se mu rane lepo zacelijo in da ne zboli.

Zanimivo, a ni? Drevo, ki mu je všeč, če ga večkrat preselimo … Avanturist, raziskovalec, podjetnik? Ali pa je oreh zgolj naivnež in firbec, sveto prepričan, da je sosedova trava vedno bolj zelena?

P.S. Kako bi bilo, če bi se stanovalci bloka zmenili, in na zelenici pred stavbo posadili oreh ali dva?
Sadike vzgojimo kar v loncih na balkonih, presajanje pa tudi ni tak napor. Čez nekaj let bodo lahko nabrali debele orehe in si privoščili orehovo potico. Najboljšo – ker takšni, kot je ta iz lastnoročno nabranih orehov, ni para. Zakaj pa ne?

 

 

Pravi čas za sadike orehov

Mislila sem, da bom z blogom nekaj dni dala mir in dokončala kaj drugega nujnega, pa se ne da.
Orehi so bolj pomembni.

Kdaj je najboljši čas za sajenje dreves? Je že bil. Pred desetimi leti. Pa drugi najboljši? Takoj zdaj.
(dejansko pa pravzaprav novembra, oktobra je še malo prezgodaj)

Mlade sadike orehov niso poceni, še posebej sorte z velikimi debelimi plodovi ne.
Orehi sodijo med drevesa, ki jih ni treba cepiti. Te vrste dreves lahko vzgojimo sami, iz pečk ali plodov.
Enako velja za kutine in vinogradniške breskve. Z veseljem se razvijejo iz koščic, če le imajo priložnost za to.

Da rodi, potrebuje oreh kar 10 let. Ajoj, čez 10 let bom stara že … vseeno ne preveč, da me ne bo veselilo imeti veliko debelih orehov :). Ker je bil včeraj in je danes dan za plod – naslednji bo v petek do 13. ure – je šlo 10 debelih orehov v dva hobuka s Kompostom za vzgojo sadik.  Čez zimo bosta stala zunaj, ker mora seme pred prebujenjem prespati nekaj mesecev na mrazu. Da se utrdi. Kot dojenčki na Danskem, ki jih starši pri temperaturah pod nulo debelo zadekane utrjujejo v vozičkih pred domačimi vrati.

Povezava: Setveni koledar 2015, oktober

WP_20151020_004

Za vzgojo mladih orehovih drevesc potrebujem: hobuk, vrtno zemljo (3/4 hobuka), vrečo Komposta za vzgojo sadik (na podlago iz vrtne zemlje nasujem 10 cm debelo plast) in cele orehe.

WP_20151020_003

Na sliki zgoraj: debeli orehi so še enkrat večji od običajnih (njihova jedrca tudi ;)

WP_20151020_001

Posadim jih tako globoko, da so pokriti z zemljo, in dobro zalijem.

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.

Homeopatov nasvet: Dobri sosedje

buca-botanikaZasajanje mešanih zasaditev z dobrimi sosedi je ena od odličnih idej, ki jih lahko uporabimo na svojem vrtu. Tako zmanjšamo možnost škode zaradi škodljivcev in bolezni, hkrati pa zaščitimo prst pred enostranskim izčrpavanjem, ki nastane, če sadimo monokulture. Če bi sadili povsem “zmešano”, tudi potrebe po kolobarjenju ne bi več bilo . . . morda le še po prahi . . . a to je že drugo poglavje.

Mešane zasaditve in sajenje cvetlic in zelišč med zelenjavo pomaga odgnati škodljivce in preprečiti bolezni. Že skoraj na vsaki vrečki s semeni najdemo tudi navodila, kdo so dobri in kdo slabi sosedje. Grede in njive z velikimi zaplatami istovrstnih rastlin, pa tudi pretirano velike rastline in plodovi privabljajo škodljivce, ki z veseljem sedejo ob “mizico, pogrni se”. In potem s polnimi želodčki prizadevno na licu mesta zastavijo številčno družino. Jim res lahko zamerimo? Kdo pa ne bi, če lahko :).

Sajenje in vzdrževanje mešanih zasaditev, ali povsem zmešanih, pa tudi kolobarjenje, ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva določeno mero znanja in načrtovanja, zato je še zlasti za vrtnarje začetnike včasih trd oreh.

Kaj torej lahko naredimo, če iz takega ali drugačnega razloga (še) ne sadimo mešano? V tem primeru si lahko pomagamo s homeopatijo. Med homeopatskimi pripravki za rastline najdemo tudi takšne, ki rastlinam dodajo informacijo “dobrega soseda” prav tako ali še močneje, kot če bi posadili podporno rastlino k matični (npr. baziliko k paradižniku). Bazilike nam v tem primeru ni treba fizično posaditi, pač pa paradižnike le zalijemo s homeopatskim pripravkom iz bazilike.

Poglejmo, kateri homeopatski pripravki za rastline so v tej skupini:

DOBRI SOSEDJE KOT HOMEOPATSKI PRIPRAVKI

Allium cepa: izvlečke iz čebule so že v Antiki uporabljali za odganjanje škodljivcev. Včasih so ji za večjo učinkovitost dodali še česen, evkaliptusovo olje ali olje čajevca. Ne uporabljamo pri fižolu in grahu (antagonistični rastlini)! Uporabimo za zaščito pred: čebulno in korenjevo muho. Dobra za zdravo in lepo korenje (čebula je dober sosed korenju). Pomaga vrtnicam. Odganja zajce, miši in podgane. Rilčkarji, kaparji, uši, tripsi, pršice.

Hyssopus officinalis (navadni ožepek): najboljši sosed za trto, poveča pridelek. Bakterijske gnilobe, plesni, kapusov belin, splošen repelent za škodljivce.

Mentha viridis/piperita/sativa (meta): splošen repelent za škodljivce pri križnicah, muhe pri domačih živalih, miši in podgane, mravlje, uši, bolhači, komarji, kapusov belin, gosenice.

Tropaeolum majus (velika kapucinka): bele uši, usnjata stenica (buče), ščitkar na paradižniku, nematode, volnata uš.

Ocimum sp. minimum/basilicum (bazilika): ščiti paradižnike pred boleznimi in škodljivci. Prav tako izboljša okus paradižnika.

Ricinus communis (kloščevec): za škodljivce na trti: pršice, vešče, tudi na bučevkah.

Salvia officinalis (žajbelj): zlasti za škodljivce na križnicah in bučevkah (pršice, vešče, uši, kapusova muha) ter za korenjevo muho. Ne uporabljajte pri mladih rastlinah.

Sambucus nigra (črni bezeg): splošen odganjalec škodljivcev, še zlasti gosenic.

Satureia hortensis (šetraj): za vse škodljivce in bolezni pri fižolu: fižolov hrošč, tripsi na cvetovih, fižolova muha, antrahnoza, listne pege, bakterijske rjave pege, plesen, zvijanje listov, rja, splošen odganjalec škodljivcev.

Vir: Vaikunthanath Das Kaviraj: Homeopathy for Farm and Garden

 

Nazaj na Novice

This entry was posted on januar 24, 2017, in .

Zamrznjen svet in sanje o cvetočem tomatilu

Na oni strani okna je svet zamrznjen, pa nič hudega. Zdaj je krasen čas za sanje in načrte. Ker letos bo vse tako odlično, kot je bilo lani, ampak še dosti boljše . . . :)

Lani sem imela precej svojih sadik, prvič tudi tomatile. Bilo jih je toliko, da moje sadike niso šle samo na moj vrt in njivo, še drugam so šle … In ker so bile (tam, drugje) zelo pridne, celo bolj kot profesionalke iz vrtnarij, sem letos od njihovih lanskih lastnikov dobila želje po še.

Uživam, ko delam kataloge (vpliv obsesivno urejevalske Lune v Devici, potem pa zaradi ognjevitega Strelca ne morem spustit kataloga iz zob in se spat odpravim z ledenimi in od tipkanja trdimi prsti šele okoli dveh ponoči . . . :) Zato imate spodaj, v nadaljevanju te objave, en tak mini katalog sadik za letošnje leto.

Še bolj pa uživam, ko iz semen poženejo mala stebelca in listki … uporabljam permakulturno seme (če le gre, ne hibride in nikoli tretirano seme) in Kompost z bioogljem za sadike. Verjetno na rastline vpliva (vsaj malo) tudi moje navdušenje, ko se pokažejo na plano. Baje jim glasba koristi. Bodo deležne. Ne vem pa, če bi jim pela … Bom najprej preizkusila na plevelu (ste videli film z Meryl Streep o Florence Foster Jenkins? No, nekaj takega se zgodi, ko svoje navdušenje pretopim v petje . . . Poslušajte na lastno odgovornost: Meryl Streep kot Florence Foster Jenkins poje arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali :).

Tole spodaj je preglednica vseh sadik, ki se jih bom letos lotila. S kratkimi opisi in navodili. Če bo še komu prišla prav.

KATALOG SADIK 2017

NOVOSTI

andska-jagodaANDSKA JAGODA

Značilnosti: v ugodnih pogojih zraste do 1,5 m visoko. Spada v rod physalis, s poreklom iz Južne Amerike.

Plodovi imajo premer do 2 cm. Užiten je le plod, drugi deli rastline ne! Sladki plodovi so zaščiteni z lampijončki. Zreli so, ko se obarvajo zlato rumeno. V celinski klimi zorijo od julija do konca vrtnarske sezone.

Škodljivci in bolezni: ne privlači škodljivcev in ne potrebuje posebne zaščite.

Pogoji za rast: gojimo jo lahko na vrtu ali v večjih posodah (s premerom vsaj 30 cm). Bolje in hitreje raste na osončenih in toplejših delih vrta, tam naredi tudi več plodov, ki vsakodnevno dozorevajo. Ustrezajo ji pognojena tla, dobro uspeva tudi peščenih, ker ni zelo izbirčna. V suši jo zalivamo, a ni zelo občutljiva na količino vlage v tleh.

Dobri sosedje: tomatilo, paprika, fižol, paradižnik. Izrazito slabih sosedov nima.

Uporaba: plodovi so zelo sladki in lepi, zato jih pogosto uporabimo za dekoracijo. Dodamo jih v sadne solate, porabimo za sadne sladice, pite in zvitke (uporabimo enak recept enak kot za jabolčne in hruškove sadne sladice), iz njih naredimo marmelade, džeme in želeje. Odlična je tudi surova, odtrgana s stebla, medtem ko delamo na vrtu. V svetovnih kuhinjah jo uporabljajo že od začetka 19. stoletja.

Shranjevanje: plodove lahko zamrznemo ali sušimo (suhe andske jagode spominjajo na rozine). Sveže nabrane se obdržijo 20-30 dni, če jih pokrijemo s papirjem in shranimo na temnem mestu.

daikonDAIKON

Značilnosti: imenujemo ga tudi orientalska ali kitajska redkev. Ima bolj blag okus kot običajna redkev.

Koren: debel je od 5 do 10 cm in dolg 20 do 35 cm, odvisno od sorte, tal in dolžine rastne sezone. Lupina je običajno bela, lahko tudi zelenkasta, rumena ali celo črna.

Pogoji za rast: sadimo 20 do 30 cm narazen; preveč na gosto posajene rastline se dušijo. V ugodnih pogojih zraste do 1 m v višino.

Uporaba: okus je podoben redkvi, a je milejši. Pred pripravo koren olupimo. Jemo lahko surovega, naribanega na debelejše ali tanjše rezance ali tanke lističe. Lahko ga pečemo, dušimo ali kuhamo, kisamo kot repo ali vlagamo kot kisle kumarice. Užitni so tudi listi, ki jih lahko sočimo ali na drobno narežemo v solato. Zaradi svoje oblike je primeren tudi za polnjenje.

Dobri sosedje: korenje, pastinak, repa, redkvica, špinača.

Slabi sosedje: cvetača, brstični ohrovt, zelje.

tomatiloTOMATILO

Značilnosti: imenujemo ga tudi mehiški ali vijoličasti paradižnik. Je daljni sorodnik našega paradižnika in prav tako sodi v rod razhudnikov, a je bližje andski jagodi, kot pa paradižniku.

Plod: plod je podoben andski jagodi ali physalisu. Skrit je v lampijončku. Ko zraste in dozori, napolni lampijonček in ovojnica poči. Zreli plodovi so vijoličasti ali močno zeleni, s premerom od 3 do 8 cm.

Škodljivci in bolezni: tomatilo ima zelo malo naravnih sovražnikov in redko zboli, zato je odlična alternativa našim vedno bolehnim paradižnikom.

Pogoji za rast:  sadimo ga na razdalo 30 do 60 cm. Zraste od 1,5 m do 2 m v višino. Če ga ne omejimo oziroma oblikujemo, se razraste v grm. Potrebuje oporo, podobno kot paradižnik. Iz zalistnikov lahko naredimo nove rastline.

Sosedje: dobro se razume s križnicami in večino drugih rastlin.

Uporaba: tomatilo lahko jemo surov, ga narežemo na sendviče, dodamo v solate, ali pa iz njega vkuhavamo omake (salsa verde). Lahko ga mešamo s paradižniki. Odličen je pečen na žaru ali v pečici. Skupaj s pomarančami ga vkuhamo v marmelado.

ZELENO IN GOMOLJASTO
bela-kolerabicaKOLERABICA BELA

Sadimo na razdaljo 20 – 30 cm. V gosto posajenih skupinah se razvijejo manjše rastline, ker dušijo druga drugo.

Dobri sosedje: blitva, boreč, zelena, rdeča pesa, česen, kapucinka, geranija, grah,  žajbelj, koper, kumare, krompir, čebula, meta, origano, paprika, por, redkvica, repa, rožmarin, solata, šparglji, špinača.

Slabi sosedje: gorjušica, jagoda, komarček, paprika, paradižnik, visoki fižol.

blitva-sirokolistnaBLITVA ŠIROKOLISTNA

Sadimo na razdaljo 20 – 40 cm.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

blitva-ozkolistnaBLITVA OZKOLISTNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: brokoli, črna redkev, cvetača, fižol, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, zelje, križnice, čebula, korenje, paradižnik, redkvica.

Slabi sosedje: buče, kumare, krompir, koruza, dinja, zelišča.

brokoliBROKOLI

Sadimo na razdalje 50 – 60 cm. V ugodnih pogojih zraste do  100 cm visoko.

Dobri sosedje: janež, blitva, boreč, bazilika, zelena, česen, kapucinka, geranija, fižol, kamilica, koper, kumare, kreša, krompir, čebula, meta, ognjič, origano, pelargonija, redkvica, rožmarin, špinača, timijan, visoki fižol, drobnjak.

Slabi sosedje: gorjušica, jagode, paprika, jajčevec, por, paradižnik.

ohrovt-kodrolistniOHROVT KODROLISTNI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

ohrovt-toskanskiOHROVT TOSKANSKI

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  150 cm visoko. Preblizu posajene rastline se
med sabo dušijo, zato se ne morejo povsem razviti.

Dobri sosedje: blitva, zelena, česen, kapucinka, žajbelj, koper, kumare, krompir, česen, meta, repa, rožmarin, solata, špinača.

zelena-gomoljnaZELENA GOMOLJNA

Sadimo na razdalje 20 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do  50 cm visoko. Preblizu posajene rastline ne morejo razviti debelih gomoljev. Na zunanjem robu rastline s škarjami odstranjujemo liste, da s tem zagotovimo debelejši gomolj (sicer bo gomolj manjši na račun nadzemnega dela rastline).

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

zelena-stebelnaZELENA STEBELNA

Sadimo na razdalje 30 – 40 cm. V ugodnih pogojih zraste do 80 cm visoko. Prenese tudi večjo bližino, a če bodo rastline posajene preblizu, se bodo dušile in se ne bodo mogle povsem razviti.

Dobri sosedje: kozmos, bob, brokoli, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, kamilica, ohrovt, brstični ohrovt, kitajsko zelje, kolerabica, kumare, zelje, križnice, čebula, por, paradižnik, špinača, drobnjak.

Slabi sosedje: astre, koper, krompir, koruza, korenje, pastinak, glavnata solata.

buce-hokaidoBUČA HOKAIDO

Sadimo na razdaljo 100 – 150 cm. V ugodnih pogojih raste na vse strani in zavzame približno 3 m v premeru. Pregosto posajene buče se vzajemno dušijo.

Dobri sosedje: dinja, kapucinka, fižol, ajda, kamilica, koruza, mačja meta, ognjič, origano, paprika, petunija, redkvica.

Slabi sosedje: jablana, krompir, malina, paradižnik, rožmarin.

cuketeCUKETE

Ta bučka ima zelo lepe rumene ali zelene plodove, meso pa je zelo sočno in okusno. Če jo nabiramo kot mlado bučko (plod dolžine do 30 cm), jo lahko pripravljamo na različne načine: v solatah, pohano, ocvrto ali pečeno na žaru, dodajamo jo lahko v sokove in smutije, skupaj z drugo zelenjavo pa jo lahko tudi vlagamo. Ko plod zraste večji od 30 cm, ga je bolje pustiti, da zraste do maksimalne velikosti. Njeno meso potem naribamo in uporabimo v omakah, enolončnicah, v zelenjavnih rižotah, pitah . . .

Sadimo jo na razdaljo 50 – 60 cm, ker se širi na vse strani. Paziti moramo, da ima med vrstami dovolj prostora – razširi se lahko do 2 m v premeru.

Dobri sosedje: buče, rdeča pesa, kapucinka, fižol, čebula, poprova meta, peteršilj, solata, špinača.

Slabi sosedje: paprika, koruza.

Sredi maja bodo voljo še ostale buče – MUŠKATNA, MASLENKA, GOLICA, PATIŠONKA …
 
kumare-za-vlaganjeKUMARE ZA VLAGANJE

Ta vrsta kumar se najpogosteje uporablja za vlaganje.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 1,5 – 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

Slabi sosedje: žajbelj, krompir, paradižnik.

kumare-solatneKUMARE SOLATNE

Vrsta sočne kumare, ki se najpogosteje uporablja za solate.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Sadimo jo na razdaljo 20 – 30 cm.

Je vzpenjavka. Razvije bujno zelenje in ima veliko plodov, zato potrebuje močno oporo (kole in mreže, visoke 2 m; dobro je postaviti še prečne letve, ki povezujejo vrhove kolov).

Dobri sosedje: boreč, brokoli, zelena, rdeča pesa, cvetača, česen, kapucinka, fižol, grah, jablana, ohrovt, brstični ohrovt, kamilica, kumina, kitajsko zelje, komarček, koper, kolerabica, koriander, koruza, zelje, križnice, čebula, korenje, ognjič, origano, paprika, petunija, por, repa, redkvica, glavnata solata, sončnica.

paprika-rogPAPRIKA ROG (sladka)

Vrsta sladke paprike s podolgovatimi (stožčastimi) plodovi zelene ali rdeče barve širine do 8 cm in dolžine do 15 cm.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-stara-makedonskaPAPRIKA STARA MAKEDONSKA (sladka)

To je stara sorta makedonske sladke paprike. Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. Plod je podoben papriki rog, a ima drugačen vrh.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Na prosto sadimo, ko je zemlja topla. Paprika ima rada “vlažne noge”, zato jo moramo redno zalivati.

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

paprika-vezena-makedonskaPAPRIKA VEZENA MAKEDONSKA (huda)

To je stara sorta makedonske hude paprike, ki jo v Makedoniji poznajo pod imenom “piperki”.

Rastlina zraste od 50 do 70 cm v višino. V ugodnih razmerah obrodi od 10 do 15 pekočih rdečih paprik s prečnim vzorcem po celotni dolžini ploda (ki je dolg od 15 do 20 cm).

Plod ni raven, pač pa upognjen v rahel lok.

S sajenjem ne hitimo, ker nujno potrebuje topla tla. V hladni zemlji bo zaostala v rasti ali celo propadla. Zanjo so zato primerne visoke grede (v katerih so tla toplejša od okoliških tal).

Če boste na vrtu imeli več vrst paprike, morate vedeti, da se med sabo zelo rade križajo, zato jih posadite čim dlje narazen. Če bodo hude in sladke paprike rastle preblizu skupaj, bodo imele vse podoben okus.

Dobri sosedi: bazilika, vijoličasta bazilika, geranija, čebula, majaron, korenje, okra, peteršilj, petunija, paradižnik.

Slabi sosedje: kolerabica, komarček, marelica.

PARADIŽNIKI
paradiznik-volovsko-srcePARADIŽNIK VOLOVSKO SRCE (300 do 600 g)

Vsem dobro poznana stara sorta paradižnika. Obrodi velike, temno rdeče, sočne in okusne plodove, težke od 300 do 600 g.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-black-krimPARADIŽNIK BLACK KRIM (150 do 300 g)

Stara ruska/ukrajinska sorta daje lepe in zelo okusne dimaste temnordeče plodove standardne velikosti. Je ena od »nizkih« sort, saj običajno zraste do 1 m višine (kljub temu potrebuje oporo, dodamo ji kol). Plodovi so zelo okusni in lepo oblikovani, v povprečju težki od 150 do 300 g.

Gojenje te sorte ni zahtevno, rastline so povečini zdrave in dobro obrodijo. Ne potrebuje posebne nege, razen zalivanja v tla v sušnih obdobjih (tako kot vsi paradižniki je tudi Black Krim občutljiv na pomanjkanje vode).

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-divja-polickaPARADIŽNIK DIVJA POLIČKA (cherry paradižnik)

Sorta cherry paradižnika, ki daje majhne rdeče plodove s premerom od 1 do 1,5 cm. Rastline so zelo odporne, in zrastejo od 1 do 1,5 m višine. Zelo dobro obrodijo. Zelo robustna, neodvisna rastlina, ki dobro prenaša tudi manj ugodne pogoje. V manj ugodnih pogojih je manjša, a obrodi enako količino plodov.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-borgoPARADIŽNIK BORGO (300 do 600 g)

Stara sorta, ki obrodi velike in težke, mesnate rdeče plodove, ki so težki od 300 do 600 g. Zaradi velikosti in števila plodov je ta sorta paradižnika res čudovita. V ugodnih pogojih zraste do 1,5 m v višino, zato nujno potrebuje kol za privezovanje. Potrebuje veliko sonca in toplote, najlepše uspeva na Primorskem. Zelo primeren prostor zanj bi bil v zavetju, morda ob zidu, ki bi čez dan akumuliral toploto.

Posamezna rastlina lahko rodi tudi do 30 velikih plodov, zato jo med razvojem plodov razbremenimo tako, da plodove, takoj ko se obarvajo, oberemo in dozorimo na soncu. Tako bodo lahko vsi plodovi dozoreli do konca rastne sezone. Plodovi su zelo okusni in podobnega okusa in teksture kot volovsko srce.

Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jih na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-bosanski-stariPARADIŽNIK BOSANSKI STARI (100 do 200 g)

To je stara in tradicionalna bosanska sorta. Obrodi rdeče plodove standardne velikosti (100 do 200 g).

Zraste do 1,5 m v višino in potrebuje kol za privezovanje.
Plodovi so okusni, a boljši, če ne trgamo zalistnikov in ne odstranjujemo »odvečne« zelene mase z rastline, ker z listi rastlina ustvarja sladkorje, od katerih je odvisen okus plodov.
Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo jo na razdaljo od 70 do 100 cm.

Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

paradiznik-san-marzanoPARADIŽNIK SAN MARZANO (slivar, 150 do 300 g)

Je stara italijanska sorta, ki je bila ustvarjena in selektirana leta 1926 godine. Standardna sorta paradižnika tipa “slivar” daje lepe, podolgovate rdeče plodove, dolžine 8-12 cm in povprečne teže 150 do 300 g.

V ugodnih pogojih rastlina zraste do 1,5 m v višino in razvije močno in debelo steblo, ki zlahka prenese veliko plodov, a kljub temu potrebuje oporo za privezovanje (kol). Paradižnike sadimo tako, da zasujemo steblo do prvih listov. Iz zasutega stebla bodo pognale korenine, zaradi česar bo rastlina bolj stabilna in bolje nahranjena. Sadimo ga na razdaljo od 70 do 100 cm.

Najpogosteje se uporablja za vkuhavanje, ozimnico, sokove, mezge, salse in sataraš. Razen tega je primerna tudi za sušenje, saj je notranjost ploda relativno suha. Plodovi so zelo okusni. Dobri sosedje: amarant, janež, boreč, bazilika, zelena, rdeča pesa, črna redkev, česen, kapucinka, geranija, fižol, žajbelj, kopriva, kolerabica, kozmos, čebula, melisa, korenje, meta, ognjič, origano, peteršilj, petunija, por, radič, redkvica, glavnata solata, listnata solata, šparglji, špinača, timijan, drobnjak.

Slabi sosedje: brokoli, cvetača, grah, jagode, ohrovt, brstični ohrovt, koromač, koper, kolerabica, kumare, krompir, koruza, zelje, mačja meta, marelica, oreh, paprika, jajčevec, repa, rožmarin.

 CVETLICE
zametnica

ŽAMETNICA

Žametnica zraste do 60 cm v višino. Sadimo jo na razdaljo od 20 do 40 cm. Odganja škodljivce, zato je dobrodošla na vsakem vrtu.

 

ognjic

OGNJIČ

Ognjič je zdravilna rastlina, ki je nujno potrebna v vsakem vrtu. Izboljšuje tla in je dober sosed skoraj vsem rastlinam, ki rastejo na vrtu, še posebej pa naslednjim: bazilika, brokoli, buče, kumare, krompir, zelje, paprika, paradižnik, šparglji. Mladi cvetovi so užitni, dodajamo jih v solate. Iz sušenih cvetov izdelujemo znano ognjičevo mazilo za kožo (nanašamo jo v zelo tanki plasti). Na vrt jo sadimo na razdalji 40 do 50 cm.

 

kapucinka

 

 

 

 

 

 

 

KAPUCINKA

Kapucinka je zelo pogosta in priljubljena cvetlica.

Mnogi vrtnarji vedo, da je kapucinka hkrati tako začimbna kot aromatična rastina, čigar cvetovi in listi se lahko dodajajo v solato, za okras ali zaradi zdravilnih lastnosti. V primeru prehlada ali bolečega grla prežvečimo list ali dva (listi vsebujejo naravne antibiotike). Kapucinko sadimo na sončna in topla mesta na vrtu, vendar preveč sončne pripeke slabo vplivalo na razvoj sočnih listov in cvetov. Lahko uspeva tudi v polsenci. Potrebuje bogata tla in dovolj vlage, zato ga poleti pogosto zalivamo. Sadimo jo na razdaljo 10 do 20 cm.

 

vrtni-hibiskus

VRTNI HIBISKUS

Grmičasta trajnica je iz rodu slezenovk (Malvaceae), ki lahko zraste do 5 m v višino. Oblikujemo jo lahko kot grm ali kot drevesce (visoko 4 do 5 m). Rad ima sončna mesta, uspeva pa tudi v polsenci. Raste relativno hitro.

 

 

Posekati ali pozdraviti? Oditi ali soočiti se?

Pred nekaj dnevi sem dobila Valentinin mail z vprašanjem, kako bi lahko pomagala drevesom. Ima veliko sadnega drevja (hruške, nekaj jablan, slive, češnje, marelice, breskve, kaki, fige, mandlje, oreh …). Rastejo v težki kraški zemlji. Nekatera že več desetletij, nekatera manj. Lahko bi bila polna sadja, za vso družino. A so nekatera drevesa bolna, na večini od njih pa tudi skoraj ni sadja; tudi če plodovi poženejo, še majhni in nezreli odpadejo z dreves. Mail mi je napisala zaradi tele misli na blogu: preden posekamo, najprej poglejmo, če morda lahko pomagamo. Ker ko enkrat posekamo, poti nazaj ni. Novo drevo ne zraste iz štrclja (ahm, razen pri vrbah … te so res neverjetne :). Ampak češnje, breskve ali jablane pa iz štora nove ne bo, prav gotovo ne.

Vedno je bolje vsaj poskusiti oživiti in spodbuditi drevesa, kot pa jih kar posekati in nadomestiti (poslala sem ji nekaj idej, poglejte jih spodaj v P.S.). Ko je enkrat posekano, poti nazaj ni, pa še drago je (vsaka sadika stane, in preden začne rojevati, mine vsaj nekaj let; ves ta čas smo brez sadja). Če pa se pri tem nismo niti toliko pomujali, da bi pogledali in ugotovili, kaj je drevesa tako zelo slabilo, da niso mogla uspevati, bodo tudi novo posajena imela enake težave.

WP_20150922_004
Zgodba o sekanju dreves in novem sajenju me spominja na ljudi. Enako je – tudi če človek pobegne od težav, nese sebe s sabo. In potem, ko nekje začne na novo, ne gre; ker je s sabo v sebi prinesel iste težave. Zato najprej poskusimo prepoznati in odpraviti vzrok težav. Ne glede na to, če bo morda za te, ki so posajeni, kljub trudu prepozno. Vedno bomo lahko posadili nove. Ali pa če je za nas, ljudi, situacija nemogoča – vedno lahko odidemo. Vendar tako, da vsaj približno vemo, v katerem grmu je tičal vzrok. Tako bo naslednje drevo, ki ga bomo posadili, spomladi najprej nežno ozelenelo, nato vzcvetelo, in jeseni obrodilo. In bo naslednja zgodba, ki jo bomo zapisali, brez starih napak (ampak, seveda, polna svežih, novih :).
P.S. Valentini sem napisala, kaj menim, da bi bila rešitev za njena drevesa, takole:
  • Drevesa so v nekateri stvareh drugačna od drugih organizmov. Npr. v tem, koliko časa živijo. Razlika je med sejanci (te sadimo za vnuke) in cepljenimi sadikami (te pa rodijo že po nekaj letih, a imajo tudi dosti krajšo življenjsko dobo). Enaka pa so drevesa drugim rastlinam v potrebi po svetlobi, toploti, hrani in vodi – brez tega ne gre. Drevju je treba dodajati hranila, sicer so tla kmalu izčrpana. Najpomembneje pa je, kakšno popotnico dobijo, ko jih posadimo – ali so posajena z zalogo hrane in ali jih po sajenju zalivamo. Kasneje, ko so velika, si vodo že lažje zagotovijo sama (saj zato pa imajo dolge korenine …), do hrane pa težje pridejo, zato jim jo je smiselno dodajati.
  • Težka in zbita zemlja je za rastline vedno težava, ker sicer vsebuje minerale, a premalo organske snovi in tudi zračnost je problem. Rastlina se ne more razvijati tako, kot bi ji ustrezalo; kot bi bila ujeta v težak oklep. Zemljo okoli dreves bi bilo dobro poskusiti spremeniti s tem, da se vkoplje organska snov, pa tudi biooglje (ker zadržuje vlago, spremeni strukturo prsti, daje hrano …). To bi bil po mojem prvi korak – spremeniti neposredno, najbližje okolje drevesom. Za drevesa obstaja posebno biooglje z dodatki, tukaj je povezava na več podatkov:  http://gajinvrt.moonfruit.com/#/biooglje-za-drevesa/4586729068
  • Drevesom, ki so dolgoživi organizmi in seveda rabijo več vsega, kot npr solata, je priporočljivo 1 x letno dodati Siliceo za rast novega tkiva, trdnost in odpornost. Silicea je ena od najpomembnejših homeopatskih pripravkov za drevesa. Puščavo spremeni v rodovitno področje, ker pomaga zemlji zadrževati vlago, krepi rastlinsko tkivo, pospeši tvorjenje plodov in preprečuje njihovo prezgodnje odpadanje.
  • Članek z več podatki o  Silicei lahko preberete tukaj: Silicea, najboljši vrtnarjev pomočnik.

Pečene polnjene polovičke jabolk

Hmmm … za polizat dobro.

Zdajle spomladi počasi zginevajo še zadnja jabolka iz ozimnice, od gnilobe načeta dobijo Nela in koze, zdrava so pa odlična za poslastico, ki se ji reče “pečene polnjene polovičke jabolk”.


IMG_1577 Nobene moke, mleka in jajc ne potrebujemo, pač pa:
– ducat zdravih domačih kmečkih jabolk (manjših, takšnih za majhno pest velikih),
– zmlete orehe (za ducat jabolk bo četrt kile dovolj)
– in domačo marmelado (približno 2,5 dl – odvisno tudi od tega, kako zelo tekoča je).

Če je sladica namenjena odraslim, dodamo še nekaj za aromo: domače sadno žganje (npr. tepkovec), ali še boljše – krhlje hrušk, ki so se namakale v žganju, in so od njega tako zelo pijane, da jih je nemogoče pojesti. Zmlete in dodane orehom pa so idealna pika na i tej sladici.

Kaj še potrebujemo (da je lažje delati, a ni absolutno nujno, da se tudi improvizirati):
– 2 pekača za mafine s šestimi vdolbinami
– papirnate košarice za mafine

Navodilo:
– jabolka operemo, prerežemo na pol in izdolbemo peščišče. Odstranimo muho in pecelj, a tako, da gre z njima čim manj jabolčnega mesa – iz polovičke jabolka moramo narediti skodelico za orehov nadev in ne moderno skulpturo.
– orehe zmeljemo, primešamo marmelado (in) žganje ali zmlete krhlje hrušk iz žganja. Zmes mora biti tako gosta, da bi iz nje zlahka lahko delali kroglice, in se ne sme drobiti.
– polovičke jabolk položimo v papirnate košarice in jih napolnimo z zvrhano žličko nadeva. Ohrnost se pri nadevu ne splača.
– ogrejemo pečico na 225 °C
– jabolka pečemo cca pojmanimam – toliko, da so jabolka dodobra pečena in zmehčana, ampak še vedno čvrsta. Stanje preverimo z nožem. Za nadev ni treba skrbeti – samo da se ne zažge, na to je treba biti malo pozoren.

Et voila! Sladica za vsak, še tako razvajen okus, je pripravljena.

Opomba: najboljše je seveda, če je vse od naštetega domače: jabolka, orehi, žganje in marmelada (uporabila sem hruškovo, ko je te zmanjkalo, pa še kutinovo).
In še boljše je tole: sprazniš shrambo, da se ne valjajo lanske zaloge po njej. Saj bo kmalu spet priložnost za nove.

IMG_1574

Tale jabolka so namenjena za majhno praznovanje pevcem v zboru, ki nimajo predsodkov glede sladkorja … zato so po pečenju še rahlo posuta z njim – malo za oči in malo za slajše življenje.

Otroci na vrtu: Predpasnik Pike Nogavičke

predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 3
Zakaj je smiselno jemati otroke s sabo na vrt, ni treba razlagati. Kar se Janezek nauči, to zna, in kar Janezek pridela, bo tudi pojedel. Otroci se (za razliko od staršev) pri delu ne obremenjujejo z “umazanijo”, kot ji pravimo odrasli, in prav je tako. Zato, in zato, da bodo z sodelovanjem na vrtu imeli še več veselja, jim sešijemo praktičen predpasnik Pike Nogavičke; prvič zato, da bodo vsaj malo manj umazani, drugič, ker ima predpasnik praktične žepe, tretjič zato, ker bodo v svoji vrtičkarski opravi na vrt odkorakali še toliko raje, in četrtič, ker je to pač predpasnik Pike Nogavičke. Kdo pa ne bi bil rad kot ona … še odrasli imamo kdaj skušnjavo, da bi koga z eno roko pognali na najvišjo vejo visokega oreha. In petič – peti razlog za ta predpasnik pa je ta, da je izjemno udoben. Otroka ne vežejo nobene vrvice, predpasnik se bo zapiral in razpiral skladno s tem, kako se bo otrok pripogibal in sklanjal.

Potrebujemo:

  • papir za izris kroja,
  • dva enako velika kosa vzorčastega blaga in
  • dva gumba, barvno usklajena z blagom.Navodila so preprosta:
  1. Na papir izrišemo kroj. Na priloženem kroju je razdalja od dna vratnega izreza do spodnjega roba predpasnika 82 cm. Ta predpasnik je za velika dekleta; za 9 let staro deklico je ta mera 60 cm, za 5 let starega fantiča pa 40 cm. Na osnovi te mere prilagodimo celoten kroj – s pomočjo mreže pomanjšamo kroj – za 9-letno deklico bo kroj za 1/3 manjši, za 5-letnega dečka pa za polovico manjši.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke
  2. Blago prepognemo po sredini. Kroj položimo na blago tako, da je rob kroja, kjer je sredina predpasnika, položen ob pregibu blaga. Kroj pripnemo z bucikam.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 1
  3. Ob robu kroja izrežemo predpasnik. Postopek ponovimo še z drugim kosom blaga.predloga za krojenje Predpasnik Pike Nogavičke 2
  4. musterkleid
  5. Oba dela predpasnika položimo enega na drugega in ju sešijemo s pomožnimi šivi na roke. Nato ju natančno ob robovih sešijemo še s šivalnim strojem. Del roba pustimo odprtega, da bomo lahko predpasnik obrnili. Odstranimo pomožne šive. Obrnemo predpasnik, poravnamo robove in jih rahlo prelikamo. Na roke z dolgimi šivi navznoter zašijemo še zadnji rob.
  6. S šivalnim strojem ozko okrasno prešijemo robove predpasnika.
  7. Na sprednjo stran predpasnika prišijemo še en ali dva žepa. Izdelamo gumbnice na naramnicah in prišijemo gumbe.Nähtasche

Vir fotografij: http://nur-noch.com/pippi-longstockings-apron-dress/?lang=en

 

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta.
Če bi tudi vi radi enkrat mesečno prejeli brezplačne e-novice, pošljite naročilo na: gajin.vrt@gmail.com.

This entry was posted on april 9, 2016, in .

Četrtina (25 %) mladih dreves po presajanju propade. Ali pa tudi ne :)

Letos spomladi sem (končno!) prišla do tega, da na Zaplani zasadim pravi sadovnjak. Zakaj in kako je možno, da je moral čakati toliko časa, je zgodba, ki bi vzela preveč časa in prostora; lahko pa mi verjamete, da me je zadeva zelo jezila. Sadno drevo je nekaj, kar je treba imeti. Vsaj eno, če za več že ni prostora. Če prostor je, je dobro imeti še kostanj in oreh. Zakaj, je vsakomur jasno. Za domače sadje, za senco poleti, za večjo pestrost vrta, za užitek, ko spomladi paseš oči na cvetočem drevesu, za to, da otrokom razložiš, od kje jabolko in kostanj pade (ne s police v Sparu) in jih naučiš kaj koristnega za življenje … za en kup stvari.

Pomlad ni najboljši čas za sajenje dreves (razen izjemoma; podrobneje o tem pišem v spodnjem članku), prav tako slabo pa je prvo priliko, ki jo imaš za sajenje, prestaviti za pol leta (do jeseni). Idealen čas je jesen, novembra, preden zemlja pomrzne. Kitajski pregovor, ki pravi, da je “Najboljši čas za sajenje drevesa je pred 10 leti”, zelo drži. Ker drevo, vzgojeno iz sejanca, prvič rodi po 10 letih. Drevesca, vzgojena na podlagi (običajno je podlaga kutina), pa po treh do petih letih (a imajo tudi precej krajšo življenjsko dobo). V kakšnem okolju rastejo, kako dobro so nahranjena, seveda vpliva na njihovo rodnost. Za drevesa veljajo enaka pravila kot veljajo za vsa živa bitja.

Ustvariti nov sadovnjak ni najbolj poceni. Modri špingel, marabelo in figo sem dobila zastonj o zaljubljencev v domače sadno drevje; ringlo sem našla na robu parcele, prav tako se je kot deus ex machina iz niča pojavila vinogradniška breskev. Kostanj, oreh in kutino lahko prav tako vzgojimo sami iz plodov oziroma pešk. Nekaj sadik sem kupila. Niso poceni, zato sem se še toliko bolj potrudila, da bi vse preživele. In so :).

Da ne bi pozabila, koga sem kam posadila, sem narisala skico zasaditve sadovnjaka:

Parcela južno od hiše (drevesa so posajena v eni vrsti, na robu južnega pobočja, s 3 m presledki):

           
Figa Viljamovka Viljamovka Junijska lepotica Viljamovka Viljamovka

Parcela zahodno od hiše (drevesa so posajena v več vrstah, pravokotno na hišo, s 3 m presledki):

Rezultat iskanja slik za češplja domača Rezultat iskanja slik za češplja domača
Ringlo Modri špingel Modri špingel Marabela

 

july_red
Vista bella Julyred

Beličnik

 

Summerred

Jerseymac

Držala sem se navodil o sajenju mladih dreves, ki jih lahko preberete spodaj. Upoštevala sem vsa – razen pravila, da spomladi ne sadimo dreves z golimi koreninami. S tem sem precej tvegala, saj običajno kar četrtina sadik sadnega dreva, t.j. 25 %, propade. Moje pa kljub temu ni propadlo niti eno, vsa so se zelo lepo prijela, so v odličnem stanju in se zelo dobro počutijo na Zaplani. Tudi figa, ki se ji kar ne morem načudit, kako lepo dela :). Sadovnjak še ni dokončan, novembra bom posadila še kakšnih 10 mladih sadnih dreves; na robu parcele, kjer ne bo oviral nikogar in ne bo nikomur napoti, pa oreh

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

ČLANEK O SAJENJU MLADIH DREVES
(v podobni obliki je bil objavljen v reviji Moj mali svet, novembra 2014)

Navodila za sajenje mladih dreves – za 100 % preživetje sadik

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Zavedati se moramo, da je presajanje šok za vsako rastlino. Z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Osnovno pravilo je torej, da sadimo mlada drevesa v jeseni. Vendar veljajo izjeme in razlike, če smo kupili mladiko v loncih, s koreninsko balo (to je koreninski splet z zemljo vred) ali z golimi koreninami. Sadike z golimi koreninami vedno posadimo takoj, ko jih prinesemo iz drevesnice. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer. Pravilo jesenskega sajenja pa kršimo, kadar:

  • sadimo kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • pomladansko sajenje (marca) je obvezno za vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone). Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Od kje in kako pripeljati mlada drevesca

Na prvi pogled obrobno, lahko pa usodno, je vprašanje transporta. Korenine drevesc, ki jh pripeljemo, ne smejo pomrzniti. Drugo vprašanje je, kje rastline kupiti. Velja isto pravilo, kot sem ga opisala že v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“ (morda se še spomnite, kako trenirajo ruski hokejist): sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj malo hujše pogoje kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost je višja. Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

biooglje z dodatki zagotavlja hranila, nudi varno okolje koristnim mikroorganizmom in ohranja enakomerno vlago;
mikorizne glive delujejo kot vagončki, ki prinašajo hranila rastlinam in povečajo možnost preživetja. Večina prsti je zaradi obdelave, prekopavanja, oranja, kemikalij, izpostavljenosti vremenu in posledično zbitosti ter izgube organskih snovi čedalje bolj siromašna in oropana mikoriznih gliv. V prsti, v kateri primanjkuje mikoriznih gliv, bodo mlada drevesca trpela zaradi pomanjkanja vlage in hranilnih snovi. Z dodajanjem mikoriznih gliv v prst tako zmanjšamo možnost teh stresnih situacij in povečamo verjetnost, da bo presajena rastlina preživela, pa tudi uspešneje in hitreje bo rastla in obrodila;
alge vsebujejo elemente v sledovih, glistina pa zagotavlja koristne bakterije.

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

Glineno-kompostne kroglice za drobna semena

Sončen konec tedna sem preživela sredi gozda, z razgledom na skrito dolino v Halozah. Tukajšnji kraji so polni gozdov in posek, kjer rastejo orehi, sadovnjaki z breskvami, jablanami, na pobočjih so terase s trto … kjer je malo več ravnine, so polja koruze in buč, kjer je je pa malo manj, pa večji ali manjši vrtovi z zelenjavo. Veliko je drobnice, ovc in koz. Dežela orehov in jabolk, grozdja in ovčk.

IMG_2870

Kamorkoli pridem, me najbolj zanima, kakšna je zemlja. Zemlja je postala nekakšna obsedenost, ker je od nje odvisno vse, kar živi. Tukaj je veliko težke, glinaste prsti, ki je sicer zoprna, ko jo hočemo obdelati, ampak hkrati odlična podlaga za nastanek res kakovostne žive prsti, ker vsebuje ogromno mineralov, le še veliko organske snovi ji je treba dodati.

Na vrtu v težki prsti bo zelenjava še veliko bolj uspešna, ko bo prst izboljšana. Za takšno prst je visoka greda super rešitev – vendar je treba v zakup vzeti nekaj ur kar težaškega dela. Ampak, počasi … Rome was not built in a day ;)

Glineno zemljo zlahka stisneš v kroglico, kar me je spomnilo na Japonca Masanobo Fukuoka (o njem sem že pisala tukaj) in njegove glinene kroglice s semeni. Zadnjič sem nabavila seme stoletne čebule (a ni fantastično, kako različnih barv, velikosti in oblik so semena – zakaj le? Kaj ima rastlina od tega?) za projekt, ki je trenutno še “v pečici” – trenutno še preverjam, zbiram informacije in delam poskuse. In ker mi je ostalo nekaj semen, sem se odločila, da jih porabim za tale poskus:

Večna čebula v glinenih kroglicah

Njeno seme je spet eno tistih, ki je tako drobno, da ga je težko lepo posejati … priporočeno pa je, da je skupaj po 3-5 rastlinic. Zadeva je prezimno trdna, seje se lahko do novembra, zato bo šla po hitrem postopku v vrtna tla. Itak pa za vsako seme velja, da čez zimo nima kaj delati za toplo pečjo. S toploto ga samo zbegamo, in potem še težje ve, kdaj se je treba zbuditi …

Seme večne čebule je res drobno, smiselno ga je sejati v skupinice po 3 do 5, in v tla lahko gre zdaj. Tako kot vsako seme pa na začetku svoje poti potrebuje dve zadevi: hrano in varnost. Oboje mu bom dodala s kroglicami iz glinene haloške prsti (za varnost) in komposta z bioogljem za vzgojo sadik (za malico). Preprosto, ne? Resnične stvari so vedno preproste in logične. Po mojem je to eden od vedno veljavnih zakonov, ki veljajo povsod v univerzumu.

Eccola, naredila sem mešanico komposta in prsti:

IMG_2900

Zgnetla majhne palačinke in na vsako položila približno 5 semen:

IMG_2897

… in oblikovala lepe majhne frnikole, ki bodo pripravljene, da jih vtaknem v svoj vrt, po 20 cm vsaksebi:

IMG_2903