Pred nekaj dnevi sem pulila plevel v krogu pod jablano in za hip samo zaslutila vijugasto gibanje dolgega, vitkega in gibkega telesa skozi travo v smeri ribnika. Gibanje je bilo tanjše in bolj prožno, kot je pri slepcu, zato sem pomislila, da gre za mlado kačico.
Zdaj sem jih našla: tri mlade kačice belouške so se naselile v ribniku (mogoče je kje še kakšna, do sedaj sem naštela tri). Pospravile so paglavce. Da so mlade, je jasno; dolge so samo kakšnih 30 cm in zelo vitke. Da so belouške, tudi. Na obeh straneh glave imajo značilne bele lise in ovalno obliko glave ter blag prehod glave v vrat, kar je značilno za nestrupene kače.
Kadar je belouška v nevarnosti, se brani tudi tako, da napihne glavo v trikotno obliko in na ta način posnema strupene kače. Pojav je v naravi pogost, imenujemo ga mimikrija (več o tem na https://sl.wikipedia.org/wiki/Mimikrija).
Odrasle belouške so dolge do 2 m. Samice so daljše od samcev.
Mogoče je bil njihovim mamam všeč nov kompostni kup, ki sva ga postavila pod divjo češnjo na robu gozda in so v njem izlegle jajca. Pogosto več samic leže jajca skupaj, na isto mesto; v gnezdu lahko tako naštejemo tudi do 100 jajc.
Po odkritju sem poklicala Jožeta in mu povedala, da so v ribniku kače. Je rekel: kakšna druga bi od groze zbežala. Ja, mogoče. Pa ne Bojca.
Belouške ljubijo žabe. Mlade imajo rade paglavce, odrasle pa odrasle žabe, in mogoče kdaj tudi kakšnega glodavca. So sestavni del ekosistema. Zelo sem vesela, da so se naselile v našem ribniku.
Hugo se sicer tudi rad namaka v njem. Zdi se, da se ne motijo in veselo bivajo v sožitju.
Priden Hugo.
Permakultura za telebane 