Potovanje

Zgoraj: zanimiv motiv v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

Zagrabilo me je. Bojim se, da ne gre zgolj za akutno, ampak kar za kronično stanje.

Potovalna mrzlica.

Komaj sem prišla domov, že bi šla spet . . . Na poti domov sem nekajkrat vprašala: Kdaj greva spet? Na morje? In potem spet kam dlje? (Je že določeno. Stanje je kronično. Brez trohice dvoma.)

Zadnjih nekaj let so se moja (fizična) potovanja onkraj slovenskih meja namreč popolnoma ustavila. Tista skozi knjige, splet, ljudi, dogodke, učenja, so ostala – mogoče so ta za mojo dobrobit še pomembnejša . . . To potovanje pa me je spet spomnilo na to, kako zelo uživam, ko lahko grem nekam daleč. Izid (=kronično stanje) zato ni presenetljiv.

In zdaj – končno! Luna je šla zraven, Lili in Timi (mačka) sta ostala doma. Za njuno oskrbo je bilo dobro poskrbljeno. Po vrnitvi je njun začasni skrbnik vprašal: Je s Timijem vse OK? Pravzaprav ne. Timi je res nekoliko poseben maček. Večino časa je videti povsem običajen enajstmesečen mačji kujon, dokler (občasno) ne dobi napadov črnih okroglih pogledov in piskanja. In zna se zliti z okoljem – skrije se kot ninja. Črno-bel se je skril za črn računalniški zaslon pred belo popleskanim zidom. Skrbnik ga ni videl, pa je stal samo slab meter stran. Timi pač.

Luno imam na sumu, da je na potovanju uživala še bolj kot jaz. Množica ljudi in psov, s katerimi je prihajala v stik, novi kraji, vonjave, vožnja, življenje v mobilnem domu . . . Nekateri psi so res rojeni za potovanja.

V tednu dni sva se z avtodomom peljala skozi Avstrijo in Nemčijo do Nizozemske, preživela dva dni v Rotterdamu, v Haagu kupila cargo bike (ga v večernem mraku in dežju razstavila in naložila na prtljažnik za kolesa), se v Amsterdamu od kampa do centra mesta in nazaj vozila s kolesi (in pri tem res skoraj edina med množico kolesarjev imela kolesarski čeladi – pa kaj) in na poti domov preživela dan v Pragi. Za konec sva si pogledala še motociklistične dirke v Mačkovcih.

V Amsterdamu sem se navdušila nad japonskim šipkom, ki ga zasajajo kot okrasne grmovnice. Japonski šipek je čudovita divja vrtnica, nezahtevna in zelo zdrava rastlina. Padla je odločitev – na Zaplani bo posajen na obeh straneh dovoza in na robu griča ob dvorišču. Več o njem bom napisala v ločeni objavi. Zasluži si jo.

V Pragi sem opazila zanimivo dogajanje: Lune so se turisti, ko sem pred trgovino čakala na izbiro spominkov, dotikali kot nekakšnega talismana ali relikvije. Redki so vprašali, če smejo. Večina pa na skrivaj, kradoma, mimobežno in nežno. Mislim, da tega niti posebej opazila ni. Zanimivo. Kot totema za plodnost, srečo na potovanju ali kot dokaz poguma? Prideš v Prago, pobožaš velikega kosmatega črnega psa – in preživiš?

Spomine hranim v glavi, zato so fotografije nastajale slučajno in ne ciljno za zbiranje znamenitosti. So trenutki s potovanja, zamrznjeni v času in prostoru. Za spomin na kronično okužbo s potovalno mrzlico :)

Prvi postanek: dva dni v Rotterdamu. Kamp blizu centra mesta (Stadscamping Rotterdam), prekrižarila sva ga s kolesi. Pozor: v Rotterdamu in Amsterdamu kolesa kradejo kot srake. Pomaga samo ketna za bika, kaj nežnejšega nikogar ne zadrži.

Zeliščni vrtiček v kampu Zeeburg v Amsterdamu.

A niso res čedne te počitniške hiške? Zanimiva rešitev. Na spodnji fotografiji je še notrajnost.

Zgoraj: kamp je obdan s kanali. Voda, voda, voda vsepovsod . . . a ne za kopanje in plavanje. Tudi za Luno ne. Na njeno žalost.

Baje najboljši hamburger v Amsterdamu.

Praga na lep sončen dan konec avgusta.

Restavracija “Pri treh zlatih zvezdicah”. Češki jedilnik ni meka za vegetarijance in vegane, za vse stale pa. Pečena račka in knedlički. Čehi imajo češke krone – ne evrov (da ne bo kdo misli, da je golaž v kruhovi skorji po 210 € :)

Na Češkem seveda ne gre brez češkega piva.

Za Luno pa češka voda.

Turisti se po Pragi prevažajo s “starodobniki”.

Po odličnem kosilu še zastonj koncert z višav. Blagodejno.

Spomenik neznanemu vojaku. Ali nekaj takega. Me bo že kdo bolj pameten od mene popravil (ali pač ne).

Žeja.

Navodila so verjetno za anglo-sase, ki imajo namesto kljuk bunke. Da se jim omili kulturni šok in omogoči dostop do alkohola (napis je bil nalepljen na vratih trgovine s pijačami).

Žongler. Sredi križišča je vrtel pomarančo in dve jabolki.

King kong ali neandertalec? Dobro, da samo iz brona . . .

Vso pot so naju spremljala polja vetrnic. Sprva impozanten vtis, ki se ga hitro privadiš in jih sčasoma sploh ne opaziš več.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.