Archive | marec 2019

Težave s sadikami: mrtvaške mušice

Še eno zanimivo vprašanje sem dobila:

Bojca, 

vprašala bi, če imate/poznate kakšno sredstvo za uničenje mušic – ne vem, kako se jim pravilno slovensko reče, angleško so: soil gnats ali fungus gnats.
Kar naenkrat imam epidemijo te nadloge in se bojim, da mi bodo požrle vse sadikice plodovk.

Rumene plošče sicer polovijo odrasle živali, vendar ne zadoščajo. Že 3x sem škropila zemljo z Neemazalom. V nekem trenutku se je zdelo, da je zaleglo, pa spet vse gomazi.
Zemlja je mešanica kupljene Klasmann šote in zemlje za sajenje.
Danes bom naredila še “čaj” iz rabarbare in tobaka.

Tole mi res rahlo jemlje voljo.

Hvala za vsak nasvet
Jana

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Pozdravljena, Jana,

to pa čisto verjamem. V sadike vložimo veliko časa in truda, in potem jih je res žalostno gledati, če začnejo propadati.
Ampak za vsako težavo obstaja zdravilo, tudi za te mušice.

Bradysia coprophila so majhne črne mušice, imenujemo jih tudi mrtvaške mušice. Pojavijo se na hišnih rastlinah, najraje se naselijo pri sadikah, zlasti tistih, ki so preveč zalivane in gnojene (tudi preveč dobrega ni dobro). Odrasle mušice niso pretirano škodljive, zato samo s tem, da jih lovimo, škode ne preprečimo. Prava težava so larve, ki se razvijejo iz jajčec v zemlji – te so tiste, ki delajo pravo škodo. Hranijo se s koreninicami, še posebej rade imajo koreninice mladih sadik. Kemikalije so samo začasna rešitev, ker takoj, ko se razredčijo v zemlji, učinka ni več in napad se ponovi.

Težave se lotimo z več žezli v ognju:

  1. Zmanjšamo zalivanje in opustimo vsako dognojevanje. Rade imajo vlago in organske snovi – zastirka jim ustreza. Pustimo, da se zemlja, posebno vrhnja plast, nekaj cm globoko, osuši, preden spet zalijemo (ne sme biti stalno vlažna, s tem mušicam samo olajšamo delo). Na vrh zemlje lahko posujemo tanko plast finega peska. Ta bo pomagal osušiti prst in odgnal larve, morda tudi mušice, da ne bodo več s takšnim veseljem odlagale jajčeca.
  2. Substrat, ki vsebuje šoto in kompost, jim ustreza. Torej ni najboljša izbira, če jih nočemo imeti.
  3. Če so sadike že dovolj velike, jih presadimo v svežo prst. Izogibamo se uporabi šote ali zemlje s šoto in gnojili. Če ponovno uporabimo iste posodice ali sadilne pladnje, jih prej res dobro očistimo, da ne bi v njih ostala jajčeca in larve.
  4. Rumene plošče so pametna izbira, uporabljajte jih še naprej. Z njihovo pomočjo boste lahko ugotavljali, ali se populacija kaj manjša. Rumena barva jih privablja, plošče drugih barv niso enako učinkovite.
  5. V prostor, kjer vzgajamo sadike, lahko postavimo tudi kakšno mesojedo rastlino.
  6. Uporabimo homeopatski pripravek Bacillus thuringiensis. Deluje na larve (48 ur), ne pa na odrasle insekte, zato je treba pripravek uporabiti dva do trikrat, če je okužba hujša.

Zemlja se dela sama!

Vir: By Naberacka – Own work, CC0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=20345098

… in bo to še naprej z veseljem počela, če ji bomo le dovolili.

Imate tlakovce? Tudi če ne, ste gotovo že slišali, koliko dilem imajo ljudje v zvezi s plevelčki, ki se sami zasejejo v presledke med njimi. Kako jih najhitreje in z najmanj napora potolči, zastrupiti, zažgati, populiti, popariti … Idej se ne manjka. V ozadju pa je drobna misel: kaj le delajo tam? Ih, kaj. Zemljo, seveda :)

V ozkem presledku med tlakovci se nabere nekaj prahu, kosem pasjih dlak, veter prinese strohnelo listje, kakšno posušeno travnato bilko ali dve, seme ali dva – in že imamo problem. V razpoki se nabere zametek zemlje, seme pa vzkali. In potem bemtimo, da bo spet treba na kolena in pulit nebodigatreba.

Narava seveda ne izbira med tlakovanim dvoriščem in našim vrtom, seveda ne reče: “No, ja, če bom že delala zemljo, jo bom med tlakovci na dvorišču, da malo popopram življenje temle človečkom. Na vrtu, ne tam pa česa takega niti pod razno ne bom počela. Za na vrt si jo naj pa kar kupijo!”

Prav taista logika, ki nas na tlakovanem dvorišču moti in jezi, bi nas morala veseliti na vrtu. Le dovoliti moramo, da narava to, kar rada počne (dela novo zemljo), tudi lahko počne. Ji ob tem pomagati, stati ob strani, ne pa nagajati. Pomagamo ji s tem, da delamo domač kompost in ga, ko ga ni dovolj, kakšno vrečo (ampak kakovostnega!) tudi kupimo, ko plevelov ne podarimo komunalnim podjetjem, ampak z njimi zastremo prazno zemljo okoli novih sadik, ko na vrtu ne uporabljamo strupov, umetnih gnojil in drugih kemikalij, ki zemljo poškodujejo in vržejo iz ravnovesja, ko uporabljamo zastirko, pa tudi ko pozno poleti in jeseni zemljo zeleno pognojimo (z rastlinami za zeleno gnojenje) ter za konec – ko vsaj toliko, kot smo vzeli, vsakič spet vrnemo na vrt.

O tem, zakaj nikoli več ne bom kupovala zemlje, lahko nekaj malega preberete tudi tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/2015/05/10/zakaj-nisem-in-ne-bom-kupovala-vrtne-zemlje/

 

Shou Sugi Ban ali Zakaj so visoke grede črne

Z vrta na Zaplani sem odstranila trhel les, ostanke desk, ki so včasih ograjevale dvignjene grede. Trhel je tako zelo, da razpade, še preden ga dvignem s tal. V njem je polno gliv in plesni. V peči ne bo dobrodošel, porabim ga lahko zgolj v spodnji plasti novih visokih gred.

Trohnoba, v katero so se spremenile nekdanje deske, in lesene visoke grede na podutiškem vrtu prijateljice Mateje, ki so kljub zagotovilom izdelovalca propadle po nekaj letih stanja na dežju, snegu in vročini – vsi skupaj so me sporovocirali do te mere, da sem šla na net brskat za rešitvami.

In sem jo našla, še eno japonsko metodo: SHOU SUGI BAN ali z drugim imenom YAKISUGI (kar dobesedno pomeni “ožgana cedra”).

(… nekako vedno znova pristanem pri oglju … če ni biooglje, je pa homeopatski pripravek Carbo vegetabilis, ki “oživlja od mrtvih” (latinsko ime za rastlinsko oglje), ali pa Shou sugi ban …)

Les, ožgan na ta način, ni le odporen na ogenj, gnilobo, škodljivce, propadanje zaradi vremena, vlage in sonca. Za povrh je še prečudovit na pogled. Še posebej je cenjen t.im. “aligatorski vzorec”, ki ga na ožganem lesu ustvarijo mojstri Shou sugi bana.

Postopek je dokaj preprost: deske ožgemo, z njih zbrusimo zoglenele koščke lesa, ki so odstopili, nato deske dodobra operemo z vodo, osušimo in premažemo z naravnim oljem.

Tukaj je video, kako Japonci ožigajo deske. Po tri deske skupaj spnejo v nekakšen dimnik, v katerem nato zažgejo papir. Tako se deske enakomerno ožgejo (pomembno je, da so ožgane povsod enako, od 2 do 3 mm v globino).

Hiša, pri kateri so deske obdelali s to metodo:

Vir: By japanese_craft_construction – Flickr, CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=41162394

 

… in visoke grede:

Vir: https://permies.com/t/83626/Making-raised-bed-edges

In kje je catch? (… ker, verjemite, vedno je nekje tudi neka zanka, pa magari majhna, ampak vedno je …). V tem primeru je catch v vrsti lesa. Japonci za to metodo uporabljajo izključno les japonske cedre. Samo z njim lahko dosežejo cilj – 80 let odpornosti na vodo, ogenj in škodljivce. 80 let bo zgradba iz tako obdelanega lesa uporno in trdno kljubovala vseh izzivom, ne da bi jo kakorkoli dodatno zaščitili.

Zahodnjaki, ki nimajo dostopa do japonske cedre, so Shou sugi ban uporabljali na različnih vrstah lesa in ugotovili, da trd les nikakor ni primeren zanj (zaradi sestave lesa, zaradi razmerja med ligninom in celulozo) – če že, je bolje uporabiti mehke vrste lesa (npr. smreko). Iz nje je že tako ali tako narejena večina visokih gred. Ki nato propadejo v nekaj letih. Z metodo Shou sugi ban obdelane smrekove deske sicer ne bodo obstale osem desetletij, krepko več kot neobdelane, pa zagotovo. Ob tem je priporočeno, da vsako leto les premažemo z naravnim oljem.

Zastirkina dilema

Dobila sem vprašanje. Tako čudovito, iskreno; neposredno in brez igrane ali resnične zadrege. Ker če ne veš, pač vprašaš. Neumnih vprašanj ni, samo odgovori so lahko trapasti …

Takole gre:
Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.
In moj odgovor:
Vi kar vprašajte :)
Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.
Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam.
Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Sklednik, kredna barva in rožice iz laka za nohte

Nekoč je bil star, rjav, lesen, od dolgega življenja že rahlo utrujen sklednik. Vsakič, ko sem ga zagledala tam gori na kuhinjski steni, me je popadlo, da bi ga snela in z njim nekaj naredila.

Potem sem slišala za kredne barve – baje odlične za restavriranje takšnih zadev. Delo z njimi je lahko (no, ja …), so vodotopne in imajo zelo lepe odtenke. V trgovini Samson v Kamniku sem kupila bledo majsko zeleno Revivo kredno barvo.

Sklednik sem zbrusila, očistila in pobarvala s več nanosi kredne barve. Za piko na i sem nanj narisala rožice iz kapljic raznobarvnih lakov za nohte (tudi rumen se je našel, za sredino cvetkov).

Stari sklednik ima zdaj novo podobo in namesto, da bi v meni vzbujal dvom, ali naj ga obdržim ali odstranim, me pogled nanj vedno znova razveseli.

This entry was posted on marec 1, 2019, in Brez kategorije. Komentiraj