Domov, tudi skozi noč, domov

Precej časa je preteklo od zadnjega zapisa. Ogromno tem se je nabralo, precej člankov tudi. Premor je nastal spontano. Je že dobro, da je bil. A mi vseeno ni všeč, da zanemarjam blog in upam, da bom poslej pisala bolj redno.

Lotila sem se prenavljanja hiše. Kaj in kako bom uredila, je moralo najprej dobro dozoreti. Nekaj prostorov sem že prebelila, zamenjala tla v veži, še jih bom v pisarni. Poleti sem se naučila polagati ploščice (kako to početi, bom napisala enkrat drugič, in čeprav ni ravno kvantna fizika, sem po nekaj dneh priprave in nanašanja lepila in polaganja ploščic zelo dobro razumela, zakaj so pečarji plačani tako, kot pač so . . .).

Tako zelo sem se navadila povsod in vselej imeti ob sebi Luno, da me moti, če je ni. A ne vedno – njena odsotnost me ne moti, ko gre za strateško mesto na pragu sobe ali prostor ob mizi ali sredi kuhinje, ko moraš skoraj ob vsakem obratu stopati čez njo, ali kadar se uleže ob predalnik pisalne mize tako, da moram, če hočem do kuverte v spodnjem predalu, najprej odriniti skoraj 40 kil težko črno dolgodlako lenobo.

Pogrešam jo zlasti, kadar me delo zunaj zamoti do pozne noči. Odvadila sem se šumenja nočnega gozda na Zaplani. Našpiči mi ušesa, kadar Lune ni ob meni. Ima ostra ušesa in je brez zadržkov, ko je treba izraziti svoje mnenje. Zato se z njo počutim povsem varno – njena kosmata ušesa in vlažen smrček sta najboljši varnostni sistem, kar jih je . . .

Včeraj zvečer sem končno, okoli devetih zvečer, ven odvlekla še nekaj odrezkov toplega poda, da zaključim delo. Zunaj je bila gosta tema, nobenih zvezd. Tiste nekaj svetlobe, ki je prodirala skozi okna, je osvetlilo samo ozek pas okoli hiše.

Nad hrasti na jugovzhodu, nad gričkom pred hišo, se je zaslišalo čudno oglašanje. Kadar ni Lune, se včasih nalašč pretvarjam, da ne slišim zvokov. In jo ob prvi priliki podurham not . . . Ti zvoki pa so bili tako zelo nenavadni, da sem se ustavila in jim bolj natančno prisluhnila. Vem, kako se prepirajo polhi in kako se oglaša čuk. To ni bilo ne eno ne drugo. Sčasoma mi je kapnilo – to so nekakšni ptiči. In veliko jih je. Ampak kateri? V trdi temi? Cela jata?

Ko sem prišla do računalnika, sem poguglala nočno misterijo. Tole je bilo:

Gosi letajo v jati v obliki klina; na čelu letijo najmočnejši letalci, in ko se utrudijo, jih zamenjajo bolj spočiti kolegi. Gos na čelu leti od vseh najnižje – klin se do svojega konca vso pot rahlo dviga, gosi na repu klina letijo najvišje. Na ta način najbolje izkoristijo aerodinamične lastnosti svojih kril in edina gos, ki se resnično mora truditi, je tista na čelu. Na ta način, z letom v klinasti formaciji, gosi lahko naredijo 71 % več poti, kot bi je sicer.

Da ne bi izgubljale časa, letijo tudi ponoči in s tem sodijo v maloštevilno skupino ptic. Ponoči se oglašajo, da ostanejo skupaj, da se opogumljajo in spodbujajo, da se noben član jate ne izgubi . . .

. . . skupaj, na poti domov.

Advertisements

2 thoughts on “Domov, tudi skozi noč, domov

  1. Bojca, vedno se razveselim tvojih zapisom in zdaj sem jih resnično že pogrešala. Vseeno pa večkrat pogledala na tvojo stran in tudi za nazaj kaj prebrala. Bodi dobro.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.