Paradižniki

Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.

Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.

Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):

  Volovsko srce

  Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)

  San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.

  Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)

  Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)

Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)

Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)

 Borgo 

Seme zanje sem predlani naročila na www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.

Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.