Archive | april 2018

Katjina kutina

Mogoče se sliši hecno, ampak meni srce še posebej zaigra takrat, ko slišim, da smo rešili drevo.

Zgodba bolne kutine se mi zdi pomembna, ker tega, kar jo je mučilo, niso znali definirati niti strokovnjaki, na katere se je obrnila njena lastnica. Šlo naj bi za neko novo bolezen; zelo verjetno spet eno, ki smo jo prinesli iz tujine. Rekli so, da bi bilo zato drevo najbolje kar posekati.

Poskusila sem s splošnimi pripravki: Siliceo za več rastlinskega tkiva in Arnico, da si je pozdravila rane. In je delovalo, ker smo že samo s tema pripravkoma in s tem, da smo nahranili tla z obogatenim bioogljem, drevesu toliko okrepili imunski sistem, da je lahko z boleznijo opravilo samo.

Spet me je nanjo spomnila gospa Katja, ki mi je včeraj poslala fotografijo. Tako lepo raščeno drevo, zdravo in v cvetju … a je lahko še kaj lepšega, ko pa je bilo pred tremi leti obsojeno na propad.

Takšno je bilo njeno bolno listje pred tremi leti:

… razpokano lubje in olupljeno deblo:

V jeseni je bilo že skoraj povsem pozdravljeno, z njega so nato obrali 200 kg kutin: “Nisem mogla verjeti svojim očem, ko so listi postali zopet zeleni in niso več pikasti rjavi. Pričakovala sem, da bo listje odpadlo in se bo delovanje preparatov videlo šele prihodnje leto. Vendar je odpadlo le nekaj listja, večina je ostala. Drevo se sicer še ni čisto znebilo bolezni, vendar je krošnja popolnoma zelena, plodovi, ki so bili prej drobni in nekako sivkasti, pa debelijo in rumenijo. Bolezen se še pozna na koncih daljših vej, kjer je listje še vedno rjavo vendar verjamem, da bo v kakšnem tednu ali dveh kutina spet normalna.”

Tako lepa pa je danes:

Advertisements

Marušina mandljevec in hruška

Pred enim letom sem dobila mail s pripetimi fotografijami sadnega drevja:

Hojla Bojca,
Tole je hruška, ki jo tudi “načenja”. Pa še mandelj …..
Te pokličem
Maruša

Hudo bolan mandljevec je imel odprte rane na vejah in deblu, načeti so bili tudi plodovi.
Pred nekaj dnevi sem dobila sporočilo, da je drevo po enem letu skoraj povsem zdravo. Lepo. Še en rešenček :)

Takšna so bila bolna drevesa lani, v zelo slabem stanju in tik pred tem, da jih posekajo in tako preprečijo nadaljnje okužbe:

         

Takole je potekal najin pogovor z Marušo:

Živjo, Maruša,

za mandlje priporočam Thujo C30 in Siliceo C200. Bolezen je kolikor vidim, rjava gniloba ali pa botritis, ali pa celo oboje. Za oboje sta prava ta dva pripravka. S Thujo drevo zalijemo 3 do 4-krat na 2- do 3 dni, s Siliceo samo 1 x (lahko pred tretiranjem s Thujo).

Za hruško bi uporabila tudi Thujo, videti je, da ima črno listno pegavost. Obstajajo še drugi pripravki, ampak bi najprej poskusila s Thujo.

Za dohranjevanje dreves, ki so bolna, pa predlagam Zaščitnik dreves, http://gajinvrt.moonfruit.com/#/biooglje-za-drevesa/4586729068.

8. 05. 17
Za maruska

Zraven so navodila. Če kaj ne bo jasno, pokliči (ti ali Urša).
Drevesa bi bilo dobro tudi nahranit, razmislita še o tem, prazna vreča ne stoji pokonci – imate kaj zrelega domačega komposta, več let staranega gnoja …

8. 05. 17
Za maruska

Maruša, upam, da ne boš huda. Poslala ti bom Arnico namesto Silicee (obe sta C200, zato je cena enaka).
Mislim, da bodo drevesa zdaj Arnico rabila bolj kot Siliceo, sploh mandlji, ker so močno poškodovani, tudi oleseneli deli.

Z Arnico NE SMEŠ ŠKROPITI PO ODPRTIH RANAH, samo zalivaj z njo. Članek o tem je tukaj: https://permakulturazatelebane.wordpress.com/novice-iz-gajinega-vrta/homeopatska-pripravka-za-poskodbe-pri-rastlinah-arnica-in-calendula/
Tretma torej takole:
1. teden 3 do 4 x na dva do 3 dni s Thujo C30
2. teden 3 do 4 x na 2 do 3 dni z Arnico (da se zacelijo rane, SAMO ZALIVAMO!)

Ko se bodo drevesa odzvala na zdravljenje, lahko še vedno dodamo Siliceo za več rastlinskega tkiva, ampak v tem trenutku forsiranje mogoče še ni najbolj pametno, najprej moram zatreti bolezen in zaceliti rane …

8. 05. 17
Za meni

Hvala Bojca! Bomo nahranili naše uboščke….

8. 05. 17
Za maruska

Držim pesti, da se pozdravijo. Potem pa prosim za fotke.

8. 05. 17
Za meni

Seveda 😊

25. 04. 18
Za meni

Hojla, Bojca!

Minilo je skoraj leto odkar smo zdravili mandelj po tvojih nasvetih. Prosila si za povratno informacijo :). Letos mandelj kar lepo izgleda, rane na vejah so se zacelile skoraj v celoti. Lubje je lepo. Upam, da tako tudi ostane.

Pred osmimi leti

A se spomnite, kje ste bili te dni pred osmimi leti?

Če to ni bil kakšen poseben dan, in če nimate kakšnih posebnih sposobnosti, zelo verjetno ne. Jaz se za večino preteklih dni, o katerih ni ostal takšen ali drugačen zapis, ne spomnim, kaj sem takrat počela.

Nekaj pa je svetlih izjem. Ena takšnih je začetek pisanja tega bloga. Pred točno osmimi leti sem sedela ob računalniku in razmišljala, kaj naj napišem na svojem novem blogu. Takole je šlo:

Zakaj Permakultura za telebane? 28.4.10

Prelomnice. Ko pogledamo nazaj na življenje, jih vidimo zelo jasno; ko se nam zgodijo, pa ne tako zelo, ampak nam gredo več ali manj na živce.

Malo pred aprilom 2010 sem zaključila svojo pot v podjetju, kjer sem imela zelo dobro službo in sem lahko počela stvari, ki so mi ležale. Na prvi pogled je bilo vse idealno, mene je pa nekaj žulilo in me delalo čedalje bolj nemirno. V dobrem desetletju prej sem prispela tako daleč, da sem v službi končno lahko počela stvari, zaradi katerih sem rada hodila tja. Pa je nekaj vseeno še manjkalo … želja po nečem samo mojem, o čemer bi lahko odločala sama in bila odgovorna za vse lepo in slabo v zvezi z njim.

Konec koncev je tako: lahko grem kamorkoli, lahko sem in počnem karkoli, za kar se odločim – a le, če imam voljo do tega.

A se vseeno pogosteje kot ne odločamo za poti, ki so varne, lahke, vendar pa nas vodijo čedalje dlje od tega, kar bi v resnici radi.

Dolgo mi ni bilo jasno, kaj bi rada počela; čutila sem le, da to, kar sem imela, ni ta pravo. Potem je padla ideja: vrt, in potem naprej, vse kar je v zvezi z njim. Ker mi je v gozdu, na vrtu, z rokami do zapestij v topli zemlji, na sprehodih z Luno in Pikotom, in z vragolijami, ki so jih počeli mački Lili, Jack in Mike, pa ob vseh drugih živalih in rastlinah, ki sem jih srečala in opazila, vedno zaigralo srce. Tako zelo, da sem si končno vzela eno leto premora, da bi poskusila ugotoviti, kam bi rada šla od tam dalje.

Takrat sem nekje pobrala tudi to, da ljudje ob koncu življenja veliko bolj obžalujejo stvari, ki jih niso naredili, kot tiste, ki so jih. Obžalujejo, kar niso povedali, kamor niso šli, česar si niso privoščili, za kar se niso odločili, ker jih je bilo strah ali ker tisto “ni bilo pametno”. Mi je dalo misliti.

Ker če smo že tako ali drugače prišli na ta planet, je potem tukaj, v tem življenju, smiselno tudi kaj početi. Ne zgolj počakati, da mine. In če že moramo kaj početi, počnimo tisto, ob čemer nam zaigra srce.

Prelomnice tudi sedaj še vedno so, in vedno bodo; vsaj vsakih nekaj let. Ko sem na razpotju, naredim tako, kot me je naučila prijateljica Tina. Umaknem se nekam na samo, v mir, položim roko na srce in ga iskreno vprašam za pomoč: kaj je tisto, kar bi rada, kaj je tisto, kar je ta trenutek prav in dobro zame? Odgovor vedno pride. Pogosto je presenetljiv, tak, kot si ga nikoli ne bi zamislila v glavi. Ker pride iz srca.

Novice iz Gajinega vrta – April 2018

Pravkar sem jih napisala in poslala na emaile; če so vam všeč, se lahko naročite nanje na: gajin.vrt@gmail.com, s prijatelji pa jih delite tako, da spodaj stisnete gumbek za FB (ali katerega drugega).

LOGO Gajin vrt opcija 3

Biooglje in komposti   Homeopatija za rastline   Kromatografija    Epsomska sol   Kaolin  Ho-Mi  Kuhalnik Biočar  QR Zeliščni aktivator   Knjige

  Novice iz Gajinega vrta

26. april 2018

Pozdravljeni!

Pomlad se je še in še obotavljala, zdaj pa … bum! Ji lahko sledite? Upam, da vam gre! :) 

S pomladjo so prišle tudi že prve težave. Na srečo se jih da veliko odpraviti s pomočjo homeopatije za rastline. Izkušnje ljudi, ki so pozdravili svoje rastline in pregnali škodljivce, zbiram v novi rubriki na spletni strani Gajinega vrta Homeopatija, postavljanje diagnoze in izkušnje. Zavihki se bodo počasi napolnili, v vmesnem času pa od uporabnikov dobivam še več novih informacij. 

Za današnje novice sem pripravila več prispevkov. Takole si sledijo:

April na vrtu

Kaj lahko počnemo aprila v zvezi z vrtom, preberite TUKAJ.

 

Rešitev za sadike, ki ne rastejo, kot bi morale

Mislim, da le redko katera stvar tako zelo razdraži vrtnarja kot sadike, ki se nikakor ne premaknejo v rasti. Začetek je morda še nekako pravi, potem pa se ustavi. Zakaj tako? Odgovor je, kot velikokrat, skrit v tleh. Preberite več …

 

Kako preprečimo plevelu, da bi bil konkurenca našim posevkom

Pletje mladih posevkov je zamudno in naporno opravilo. Kako se mu najlažje izognemo, preberite TUKAJ.

 

Vrtiček na balkonu ali terasi

Nimate vrta, imate pa balkon ali teraso, morda atrij? Kljub temu ni ovir, da bi tudi vi imeli (skoraj) vse, kar imajo vrtnarji z vrtom! Preberite več . . . 

 

 

Želim vam prijetno branje!

Bojca Januš, Gajin vrt

P.S. Pogosto dobim vprašanje, kje se me sedaj da najti. Sedež Gajinega vrta je še vedno na Zaplani, a sem sedaj veliko tudi v Kovorju pri Tržiču (naslov je: Pod gozdom 1 – Kovor, 4290 Tržič). Tukaj se da dobiti kakšen nasvet “v živo” in prevzeti izdelke, če jih potrebujete hitro ali vam ni do tega, da bi vam jih pripeljal kurir dostavne službe. Lotili smo se tudi prenove večjega prostora, da bodo v njem lahko predavanja za manjše skupine vrtnarjev; upam, da bo maja prostor že pripravljen! Ko bo, vas vsekakor obvestim in povabim na obisk.

 

This entry was posted on april 26, 2018, in Brez kategorije. Komentiraj

Belo

Fotografija osebe Bojca Januš.

Zjutraj pomolzem
bele koze, popoldan
pa bele breze.

Kako se molze breze? Z bor mašino.

V brezo, cca pol metra od tal, zavrtaš 2 do 4 cm globoko luknjico, vanjo vtakneš cevko in jo usmeriš v steklenico, ki jo privežeš na deblo, da lahko sok teče vanjo. Za zbiranje soka izbereš drevesa, ki imajo vsaj 20 cm premera. V 24 do 48 urah se nateče kar nekaj soka, lahko tudi do 1 dl na uro. Potem pripomočke odstraniš in zapreš rano (s palčko, ki jo zamažeš s cepilno smolo).

Brezov sok je odličen za spomladansko čiščenje organizma. Žal smo bili letos prepozni; menda je letošnja sezona molže trajala samo 14 dni. Začne se, ko se začne topiti sneg in traja, dokler breze ne poženejo brstov. Letos je bilo to že marca. No, pa naslednje leto – takrat pa zagotovo. Že imam budilko …

Ferdo, piš …

Nature, Insect, Honey, PlantZanimivo, kako dobim blokado takoj, ko nekaj časa ne pišem za blog.

Sicer pišem veliko, vsak dan traparije na FB-ju, pa da ne bo nesporazuma, tudi bolj pametne stvari, na primer članke in odgovore na vprašanja mojih strank iz Gajinega vrta. Vsak mesec za revijo Moj mali svet v rubriki Permakulturni vrt, vsake toliko za Dnevnik in revijo Vzajemna, Zarja in Pomagaj si sam – v zadnji izdaji je izšel moj članek 3175 kg , 400 m2, 1 leto. Po novem pa tudi za Tržičana, občinsko glasilo občine Tržič.

Pripraviti in poslati bi morala Novice iz Gajinega vrta, jim pripeti še letošnji Katalog izdelkov iz Gajinega vrta, dopolniti priročnik Homeopatija za rastline – ampak je spet nekaj drugega bolj zanimivo … Lotila sem se urejanja izkušenj, ki so si jih nabrali vrtnarji z uporabo homeopatskih pripravkov pri preganjanju škodljivcev in bolezni s svojih rastlin. Uši so že: Izkušnje s homeopatskimi pripravki – Uši … ostalo še bo (bom povedala, kdaj).

24 ur na dan je premalo in Bojca je samo en človek, pa zmanjka časa za vse, kar je zanimivega mogoče početi na tem planetu. Sonja (moja nekdanja sodelavka, ki me zelo dobro pozna), mi je nekoč rekla: Bojca, to kar počneš, je greh. Hm … Kaj pa počnem takega? Ja, to, da ne skrbiš dovolj dobro sama zase. Vse je pomembno, vse te zanima – kaj pa ti? Spanje, počitek, prosti čas, nekaj, kar je samo za Bojco? Sem ji rekla – še dobro, da te poznam, če sem res tak grešnik … boš rekla kakšno besedo zame :)

Pa noče. Pravi, da se moram najprej poboljšat, potem bomo pa videli :).

In veste kdo je kriv za vse skupaj? Neka moja druga prijateljica, ki je žal že več desetletij pokojna, prijateljica iz otroštva Nataša. Med nekimi počitnicami sva čepeli na klopci pred blokom, se sončili kot martinčka na segretem betonu, igrali šnops in lenobno razmišljali o možnosti, da bi se šli namakat na bazen. Vsake toliko me je popadlo in med pretegovanjem sem končno izdahnila: Madonca, kakšen dolgčas je … Nataša pa: Dolgčas je samo dolgočasnim ljudem.

Tup v glavo, to je pa bilo zdravilo! Od takrat mi čudežno ni bilo nikoli več dolgčas. Postopoma je prišlo do tega, da ne le da mi ni več nikoli dolgčas, ampak da mi zmanjka časa, ker je preveč tega, kar je možno prijetnega in zabavnega početi.

Zdravilo sem uporabila tudi pri svojih dveh puncah. Deluje. Priporočam. Sicer pa, da je otrokom kdaj dolgčas, je zelo zdravo. Bodo vsaj vedeli, kako je fino, ko ti ni :)

Paradižniki

Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.

Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.

Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):

  Volovsko srce

  Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)

  San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.

  Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)

  Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)

Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)

Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)

 Borgo 

Seme zanje sem predlani naročila na www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.

Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …