Archive | april 2018

Ferdo, piš …

Nature, Insect, Honey, PlantZanimivo, kako dobim blokado takoj, ko nekaj časa ne pišem za blog.

Sicer pišem veliko, vsak dan traparije na FB-ju, pa da ne bo nesporazuma, tudi bolj pametne stvari, na primer članke in odgovore na vprašanja mojih strank iz Gajinega vrta. Vsak mesec za revijo Moj mali svet v rubriki Permakulturni vrt, vsake toliko za Dnevnik in revijo Vzajemna, Zarja in Pomagaj si sam – v zadnji izdaji je izšel moj članek 3175 kg , 400 m2, 1 leto. Po novem pa tudi za Tržičana, občinsko glasilo občine Tržič.

Pripraviti in poslati bi morala Novice iz Gajinega vrta, jim pripeti še letošnji Katalog izdelkov iz Gajinega vrta, dopolniti priročnik Homeopatija za rastline – ampak je spet nekaj drugega bolj zanimivo … Lotila sem se urejanja izkušenj, ki so si jih nabrali vrtnarji z uporabo homeopatskih pripravkov pri preganjanju škodljivcev in bolezni s svojih rastlin. Uši so že: Izkušnje s homeopatskimi pripravki – Uši … ostalo še bo (bom povedala, kdaj).

24 ur na dan je premalo in Bojca je samo en človek, pa zmanjka časa za vse, kar je zanimivega mogoče početi na tem planetu. Sonja (moja nekdanja sodelavka, ki me zelo dobro pozna), mi je nekoč rekla: Bojca, to kar počneš, je greh. Hm … Kaj pa počnem takega? Ja, to, da ne skrbiš dovolj dobro sama zase. Vse je pomembno, vse te zanima – kaj pa ti? Spanje, počitek, prosti čas, nekaj, kar je samo za Bojco? Sem ji rekla – še dobro, da te poznam, če sem res tak grešnik … boš rekla kakšno besedo zame :)

Pa noče. Pravi, da se moram najprej poboljšat, potem bomo pa videli :).

In veste kdo je kriv za vse skupaj? Neka moja druga prijateljica, ki je žal že več desetletij pokojna, prijateljica iz otroštva Nataša. Med nekimi počitnicami sva čepeli na klopci pred blokom, se sončili kot martinčka na segretem betonu, igrali šnops in lenobno razmišljali o možnosti, da bi se šli namakat na bazen. Vsake toliko me je popadlo in med pretegovanjem sem končno izdahnila: Madonca, kakšen dolgčas je … Nataša pa: Dolgčas je samo dolgočasnim ljudem.

Tup v glavo, to je pa bilo zdravilo! Od takrat mi čudežno ni bilo nikoli več dolgčas. Postopoma je prišlo do tega, da ne le da mi ni več nikoli dolgčas, ampak da mi zmanjka časa, ker je preveč tega, kar je možno prijetnega in zabavnega početi.

Zdravilo sem uporabila tudi pri svojih dveh puncah. Deluje. Priporočam. Sicer pa, da je otrokom kdaj dolgčas, je zelo zdravo. Bodo vsaj vedeli, kako je fino, ko ti ni :)

Advertisements
This entry was posted on april 20, 2018, in Brez kategorije. Komentiraj

Paradižniki

Sadike si najraje vzgojim sama. In spet jih imam preveč … Pa vem, da nobene ne bom mogla zavreči, ampak bom za vse našla prostorček. Se bo že našel. Lucina pediatrinja mi je pred več kot dvema desetletjema rekla: “Pri pohlevnih ovčkah je hlev vedno dovolj velik.” Zanimivo, kako si nekatere stvari zapomnimo za zelo dolgo … In moji paradižniki res niso videti kot sibirski volkovi.

Zanimivo razliko sem opazila med tistimi, ki se še vedno crkljajo v dnevni sobi in malimi, ki sem jih po pikiranju zaradi pomanjkanja prostora morala takoj izpostaviti manj prijetnim pogojem na balkonu. Slednji rastejo počasneje, nekako bolj kosmati so, pritlični in robustni. Delajo nove listke, a jih ne poganjajo v višave, pač pa predvidno ohranjajo v nižinah. Pri tem pa so njihovi novi poganjki temno zeleni, debeli, robustni … pravi ruski malčiki (saj veste, da ruski vrtičkarji v samih gatkah skačejo po snegu pri minus 20 stopinjah … hm, v mislih imam otroke, ki hodijo v vrtec, ne ruske vrtnarje :). Ko bodo odšli na vrt, sem prepričana, da se bodo v hipu postavili na noge in zelo verjetno prehiteli druge. Dober substrat, občasno namakanje v raztopini Epsomske soli in presajanje s koreninsko grudo pa sta zagotovilo, da šoka ob presajanju ne bo oziroma bo čim manjši in bodo skoraj brez prestanka rasli dalje.

Po nekaj letih poskušanja sem zdaj pristala na sortah, ki so se doslej pri meni najbolj izkazale (všečen okus, bogat pridelek in odpornost na bolezni):

  • Volovsko srce
  • Pizzuto del Monte Somma (prastara italijanska sorta, menda še iz 19. stoletja, ki je vajena sajenja na 800 do 1000 m n.m.v., pa še izvrstnega okusa; ko se vanje ujame sonce in si ga privoščiš kar na njivi, med žužnjanjem čebelic in žužkov, kar čutiš, kako gredo vitamini iz njega direktno v kri ;)
  • San Marzano: veliki, 150 do 300 g težki pelati, hruškaste oblike, zelo mesnati in prav nič kisli ali vodeni. Letos so mi uspeli samo štirje, ki jih zdaj čuvam kot punčico očesa. Kar se zdi, da ni najbolje – manj ko jih gledaš, bolj uspešne so rastline.
  • Tigerella (z značilnim tigrastim vzorčkom, Andreju je ta najbolj všeč, jaz na lepoto ne padam :)
  • Divja polička (visok češnjevec – tudi takšne rabimo :)
  • Črni Krim (a ni dobro ime … zdaj ko se o Rusih toliko govori, kar paše zraven :)
  • Krimska roža (še ena takšna sorta. Razlika med njima ni velika, imeni sta pa obe odlični)
  • Borgo

Seme zanje sem predlani naročila na http://www.permacooltura; za letos sem ga še imela dovolj, za naslednje leto ga bom (upam, da uspešno) shranila sama.

Mednje bom na vrtu nasadila baziliko, čebulo, peteršilj, kapucinke in žametnice, na njivi na parceli (tja gredo, ker vseh ne bom mogla stlačiti na vrt) pa bodo posajeni v eni sami dolgi vrsti, za njimi bo fižol preklar, pred njimi pa buče hokaido. Ojoj, zdaj sem se spomnila, nisem še posejala cuket za sadike …

 

This entry was posted on april 20, 2018, in Brez kategorije. Komentiraj

Porod

Zdajle sem res utrujena, ampak hkrati prav toliko kot utrujena, tudi zelo zadovoljna.

Koza Uži je rojevala že od ponedeljka, porod pa ni in ni šel naprej. Na žalost je na slovenskih spletnih straneh in forumih zelo malo nasvetov na to temo. Veliko več napotkov najdeš na angleških spletnih straneh (mogoče zato, ker so bile koze v Sloveniji dolga leta persona non grata).

V ponedeljek je Uži izstopil mehur – to je ena od faz poroda, ki ji zelo kmalu (običajno v uri in pol, če je vse v redu) sledi rojstvo oziroma kotitev. Če se to ne zgodi, je nekaj narobe.

Prvič smo naleteli na kaj takega. Uži ni prvesnica, zato zapletov nismo pričakovali. Pa so bili. Mehur je ostal viseč pod repom, kozlička pa od nikoder. Nasvet gojitelja drobnice (ki ima več kot 50 ovc) je bil – kar počakajte, koza bo že sama vse uredila. Nekako nisem verjela, zdelo se mi je, da je nekaj zelo narobe. Pa čeprav je Uži jedla in ni bila zelo nemirna, njeni sostanovalki Bekica in Mekica pa sta jo, ko se legle spat, vzeli medse. Nekaj se mi je zdelo vseeno zelo narobe, vse skupaj je trajalo predolgo … Danes ponoči sem prebrskala najprej vse slovenske spletne strani, potem še angleške, in prišla do zaključka, da porod traja predolgo, ker je najverjetneje lega kozlička tako zelo napačna, da se je porod zavlekel. Predolg porod pa pomeni, da se mama koza izčrpa, kozliček pa na poti ven lahko tudi zaduši. Slabo, kakorkoli obrneš. Ponoči nisem pustila spati Andreju … ni mu bilo ravno luštno; pa saj Uži in meni tudi ne :).

Poklicali smo veterinarja. Prišel je, pregledal kozo in napovedal nekaj scenarijev. Vsi so bili slabi. Kozlička (koza ima najpogosteje dva) sta bila po njegovem najverjetneje že mrtva. Tisti, ki bi moral ven, se je zagozdil, zato Uži kljub napenjanju ni mogla roditi. In tudi če je za njim v vrsti čakal še eden, je bila njegova prognoza pogin. Kar seveda na koncu čaka tudi mamo Uži: dve mrtvi trupelci v trebuhu pomenita nastanek sepse in pogin v mukah.

Možnosti so bile naslednje: pokončati Uži in tako vsem trem skrajšati muke, ji narediti carski rez (kar pri kozah menda ni smiselno, težko si opomorejo itd) ali vsaj poskusiti pomagati pri porodu tako, da z roko sežeš v porodni kanal in poskušaš popraviti lego kozlička ali pa ga vsaj izvleči, če to gre. Pri kravah je ta rešitev že skoraj vsakodnevna praksa, pri kozah pa zaradi drugačnih pogojev (so ožje, manjše itd), po mnenju veterinarja skoraj neizvedljiva.

Veterinar je rekel, da z lopato od roke, kakršno ima, ne more pomagati kozi pri porodu, ker bi jo s tem, ko bi segel vanjo, zelo verjetno samo še dodatno poškodoval. Med nočnim brskanjem po spletu sem našla tudi skice pravilnih in napačnih leg plodov, in napotke, kako kozi pomagati, če pride do porodnih težav. Moje roke so manjše (namesto lopat imam motikce), zato sem se odločila, da bom poskusila pomagati Uži. Poslabšati položaja tako ali tako nisem mogla … Veterinar se je poslovil, odšel k naslednji stranki, in obljubil, da se bo spet oglasil na poti nazaj.

Zavihala sem rokave nad komolce in si z milom in vročo vodo umila roki. Segla sem v porodni kanal in otipala glavo kozlička; nogic ni bilo nikjer, zato sem sklepala,da so zavihane nazaj. Takšna lega je neugodna. Najlažji porod je, če ima kozliček nogi naprej v porodnem kanalu in glavo med njima. Potem gre relativno gladko skozi, porod je hiter in lahek. Tokrat ni šlo tako zlahka.

 

 

 

 

 

 

Na zgornji skici: napačna lega, ko sta sprednji nogi ob telesu. Edina rešitev je, da se poskuša glavo kozlička potisniti nazaj in doseči nogi, ter ju potegniti naprej, skozi porodni kanal. Žal pri Uži to ni več šlo. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Na zgornjih skicah: idealna lega za kotitev pri enem (leva skica) ali dveh kozličkih (desna skica). Pri dveh je pomembno, da se eden skoti z glavo in sprednjimi nogami naprej, drugi pa z zadnjimi nogami naprej. Vir: http://www.cornerstonefarm.net/kidding.html

Uži je, kot bi vedela, da ji poskušam pomagati, začela potiskati. Nežno sem poskušala izvleči glavo, Uži je pomagala po svoje. Žal je bilo za mladička že prepozno; ko je kozličkova glava prišla na plan, smo ugotovili, da je mrtev. Treba je bilo spraviti celega ven. Uži je bila od vsega napora že tako zelo izmučena, da je vsake toliko legla in si malo spočila. Končno nam je uspelo izvleči celega kozlička. Lega je bila res napačna, tako kot sem predvidevala: glava naprej, sprednji nogi pa nazaj, in z rameni je zablokiral prehod. Zakaj je umrl – najverjetneje se je zadušil na poti ven.

Po porodu mrtvega kozlička sva se z Andrejem odločila, da bova Uži pustila počiti vsaj pol ure, preden bi jo pregledali, ali je v njej še en kozliček. Stala sva ob vratih boksa, se pogovarjala in jo opazovala. Medtem je Uži legla, a kmalu spet vstala in se začela napenjati. Ob vsem trudu in bolečinah je ostala neverjetno mirna in potrpežljiva. Začela je iztiskati, pomislila sem, da posteljico … ko se je naenkrat pod njenim repom pokazalo najprej mičkeno belo kopito, nato pa bela glavica z rjavimi ušesi … Z Andrejem sva samo nemo stala in gledala; sam od sebe, brez vsake najine pomoči, se je v slabi minuti skotil še en kozliček. Zadrževala sva dih, upala, da morda pa le ni mrtev … in ko se je kozliček skotalikal na tla, je odprl oči in zadihal. Presrečna Uži ga je takoj začela lizat, čistit, skrbet zanj … Mama, da ni take.

Tako. Zdaj sta v boksu, lepo sama, da imata mir in se lahko spočijeta po dolgem in napornem potovanju. Mali je nepoškodovan, močan in lep kozliček. Poklicala sem veterinarja, in mu povedala lepo novico. Pravi, da je odlično, da imam manjše roke kot on :). Jaz pa vem tudi to, da od danes znam nekaj več.

P.S. Danes je spet sreda, teden dni kasneje. Kozliček je tak, kot so vsi njegove starosti: radoveden, poskočen in krhko nežen. Vsake toliko se malo skrije mami, da ga potem ona na pol v strahu kliče-e-e-e-e … lumpek.