Archive | december 2017

Mlad kozji sir in sirotka

Domačega kozjega (lahko seveda tudi kravjega) sira sploh ni težko narediti. Delam ga iz domačega neposnetega kozjega mleka, ki mora biti sveže, staro največ 24 ur. Skuta iz starejšega mleka ni tako dobra, grude so manjše ali pa se sploh nočejo narediti. Namesto grud dobiš nekakšen drobir – tudi užitno, a niti približno ne tako odlično, kot je skuta ali sirček iz svežega mleka.

Potrebujemo: kozje mleko (sveže, staro največ 24 ur), sol, sirilo ali kis (jaz imam najboljše izkušnje z jabolčnim kisom), potrpljenje in čistočo.

Količine:

  • 6 l svežega kozjega mleka
  • 1 dl jabolčnega kisa
  • 1 zravnano malo žličko soli (če jo dodamo v skuto) ali 1 veliko žlico soli (če solimo že mleko)*
  • nekaj potrpljenja
  • veliko mero čistoče

*Solim šele skuto, ne mleka. Lahko bi solila že mleko, a bi bila potem sirotka slana; ker jo (med ostalimi) pije dedi z okvaro ledvic, imam raje, da ostane neslana. Sirotka, ki ostane po pripravi skute oziroma mladega sira, je odlična za prebavo, izboljša zdravje črevesja, dobro vpliva na zdravje želodca, pomaga shujšati … Skratka, za marsikoga je morda vredna še več, kot skuta ali sir. Dedi z okvaro ledvic je imel visoko presežene vrednosti kreatinina. Odkar redno pije kefir in sirotko, se je njegovo zdravstveno stanje zelo popravilo.

Mleko segrejem toliko, da se iz njega začne kaditi, mleko pa se še ne dvigne (včasih sem merila s termometrom, da se je temperatura dvignila nad 60 °C, danes delam to kar preko palca).

Štedilnik ugasnem, mleko rahlo premešam s kuhalnico in vanj počasi zlijem kis. Če je mleko res sveže, se bodo beljakovine zelo hitro zgrudile v večje in manjše kepe skute. Mešam narahlo, da jih ne razbijem. Čarovnija, ki me vedno znova razveseli, ko se zgodi.

Lonec pokrijem, da vanj ne pade kakšna muha (da ne bom kot tista pastirica, ki je kuhala žgance …) in počakam, da se vsebina ohladi.

Medtem pripravim drug lonec in cedilo, ki ga obložim s plenico (iz blaga, ne Pampers :). Skuto s sirotko precedim skozi plenico; sirotka steče skozi cedilo v lonec, skuta pa ostane na plenici na cedilu.

Skuto posolim in premešam. Vogale plenice zaviham čez skuto, da dobim nekakšen povštrček. Prenesem ga v cedilo z ravnim dnom in visokim robom in obtežim, da se počasi odceja. V 24 urah bo tako iz osoljene skute nastal kolutek domačega mladega kozjega sira. Odličen je :)

 

Advertisements
This entry was posted on december 22, 2017, in Brez kategorije. 2 komentarja

Koze imajo rade novoletne venčke

So stvari, ki jih kljub branju knjige Umetnost pospravljanja prekladam z ene police na drugo, iz ene škatle v drugo … ker mi nekako ne gre od rok, da bi se jih znebila.

Mednje so sodile tudi konjske podkve, ki sem jih našla v hlevu. Nela ni podkovana, ker za to ni potrebe. Po asfaltu se ne sprehaja, oziroma res zelo poredko. Stran vreči podkev nisem mogla – in še dobro, da ne … ker sem se letos odločila, da morajo tudi živali v hlevu doživeti nekaj prazničnega vzdušja.

Hlev sem najprej res dobro očistila in pospravila. Ometla pajčevine in pri tem zbila šipo (hm). Kupila belo barvo za zunanje stene (bom, samo da pridem do tega …). In naredila venec iz skuhanega, olupljenega in zvitega debelega kosa srobota, podkvic, ozelenelih vej in nekaj okraskov.

Podkve sem najprej dobro očistila, da je bilo na njih čim manj rje in jih posprejala s srebrnim sprejem.
Če jih bo Nela še kdaj potrebovala – ni problema.
Bo pa po srebru hodila :)

Potem sem podkvice navezala na obroč iz srobota, …

… ga ozelenila z olistanimi vejami, okrasila s tremi rdečimi (umetnimi) jabolki, dvema glinenima zvezdicama, in obesila nad molznik.
Kozam in meni v veselje.

Kozam pravzaprav v dvojno, meni v enojno.
Kozam je namreč všeč tako na pogled, kot tudi (če nanj ves čas budno ne pazim), za pod zob.

This entry was posted on december 20, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Lucijine mačke

13. decembra je Lucijin praznik, ko v tistih deželah, ki ta običaj poznajo, v belo oblečene deklice hodijo v sprevodu in prepevajo … na glavi ima prva med njimi, Lucija, venček, v katerega so pritrjene goreče sveče. Tako vabijo svetlobo, da se vrne. 13. decembra je zimska temačnost najgloblja, zato so bili po starem poganskem verovanju demoni najbolj pogumni, najbolj podjetni in najbolj nevarni. Nagajali so ljudem in lahko so obsedli živali, ki so nato spregovorile. Zato je bilo zelo pomembno, da so ljudje z obredom priklicali svetlobo nazaj na zemljo. Kasneje se je star poganski obred prepletel s krščanskimi verovanji; Lucija je bila svetnica iz 3. stoletja n.št., ki je v katakombah zaprtim kristjanom nosila hrano; da bi je lahko odnesla čim več, si je sveče zataknila v venec, si z njim na glavi osvetljevala pot po temnih rovih. In zakaj Lucijine mačke? Mačke so v srednjem veku povezovali z demoni, Lucija jih odžene – mi jih pa pojemo :)

Klicanje svetlobe, naj se vrne in prežene zimski mrak, je še vedno doslej uspelo, na srečo! Danes je res lep sončen dan tukaj na Gorenjskem; mogoče zato, ker sem napekla nekaj pladnjev Lucijinih mačk?

Pri 11-ih letih sem bila Lucija v majhnem kraju na Švedskem; pela sem bolj na približno, ker jezika še nisem povsem obvladala. Zato pa tistega daljnega decembrskega večera še toliko bolj uživala v sprevodu s svečkami na glavi, med sošolkami, oblečenimi v bele halje .

Moja starejša hči je Lucija, in (tudi zato) se decembra lotim peke Lucijinih mačk.

Lucijine mačke so pecivo iz finega kvašenega testa. Tradicionalno so pečene iz bele moke z dodanim žafranom, da so lepo rumene (in tako še bolj spominjajo na sončno svetlobo); moje so iz pirine moke, druga runda pa z dodano kljukico, in so bile zato še boljše (bom kasneje povedala, kaj ta kljukica je …)

Potrebujemo:

  • 700 g moke
  • 150 g sladkorja
  • žafran
  • 300 ml mleka
  • 125 g masla
  • 1 vrečko suhega kvasa
  • brusnice ali rozine
  • 1 jajce, ščepec soli

Moko presejemo v skledo, dodamo sladkor, in premešamo. Na štedilniku počasi segrevamo mleko in na koščke narezano maslo, dokler se ne stopi. Ohladimo do mlačnega, vanj stresemo kvas, da se stopi. Mleko z maslom in kvasom prilijemo v skledo z moko in zamesimo testo. Skledo pokrijemo s krpo in testo pustimo počivat. Ko naraste, ga ponovno pregnetemo, razdelimo na 30 delov in oblikujemo mačke.

Različica: ker sem imela samo še 600 g pirine moke, sem uporabila še 100 g pšeničnega zdroba. V kozico sem namesto 300 ml zlila 600 ml mleka, narezala vanj maslo, počakala, da se je stopilo in dodala pšenični zdrob. Med mešanjem sem ga skuhala. V ohlajeno zmes sem dodala kvas, vse skupaj zlila k moki in premešala. Da je bilo testo primerno gosto, sem morala dodati še nekaj moke. To testo je bilo bolj rahlo od tistega, v katerem je bila samo pirina moka.

Na sliki: kepe kvašenega testa. Recept zadošča za 25 do 30 kosov peciva.

Na sliki: iz vsake kepe testa zvaljamo svaljek, ki ga oblikujemo v dvojno spiralo. Obstajajo še bolj zapletene oblike, ta je najbolj običajna.

Na sliki: pred peko v vsak kos vtisnemo po 2 rozini (ali brusnice, te so meni še boljše) in testo pred peko premažemo s stepenim jajcem, ki smo mu dodali ščepec soli.

Lucijine mačke pečemo pri 250 °C.
Ne bom napisala, koliko časa, ker je moja pečica zmešana in dela, kakor pač dela – gotovo pa ne tako kot vaša …
Torej: mačke so pečene, ko so videti kot tele na sliki :)
In – druga runda je VEDNO pečena hitreje, kot prva.

This entry was posted on december 17, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj

Kakijev čips

V nedeljo, 19. novembra 2017, sem bila na prazniku kakijev v Strunjanu. Odlično vzdušje, odlična glasba. Ustvarjali so jo domačini iz bolj ali manj bližnje okolice s petjem in igranjem na harmonike in violine. Glasba, ki se najbolj poda h kakijem – avtohtona, stara primorska glasba.

Vsak kaki je kot eno malo oranžno sonce. Nisem se jim mogla upreti, zato sem za domov vzela dve gajbici še ne povsem dozorelih kakijev, ki so odlični za sušenje (ko bodo dozoreli, pa za delanje marmelade, če jih ne bo do takrat že zmanjkalo …). Za ugriznit kot v jabolko imam sicer raje kaki vanilijo, ker nima tistega značilnega kosmatega okusa, ki ti potegne ustnice skupaj, a za sušenje in marmelade so menda tile boljši.

Na sliki: obisk praznika kakijev je še toliko bolj zabaven, ker do sejmišča in nazaj do parkirišča obiskovalce prevaža vlakec.

Sušenje kakijev je preprosto, če jih narežemo na rezine, in malo bolj zapleteno, če sušimo cele. Cele sušijo v toplih krajih pod nadstreški, nanizane na vrvice; sušenje celih je bolj zahtevno, ker jih je treba redno rahlo gnesti in obračati, da je končni rezultat tak, kot mora biti.

Persimmon, Dried Persimmon, Fruit, Autumn

Sušenje narezanih je veliko bolj preprosto. Kakije sem oprala in obrisala, odstranila pecelj in narezala na pol cm debele rezine (ali še malo manj). Potem sem jih za nekaj ur dala v sušilnik za sadje na stopnjo 3. Lahko bi jih čez noč posušila v štedilniku, na pladnjih, pri 50°C, v rahlo priprti pečici. Še najceneje in za moj okus najlepše pa jih je sušiti na peči, v kateri zakuriš z drvmi. Bom poskusila in sporočim, ko bo prilika za to.

Mala zlata sonca so odličnega okusa, sladka in nič več trpka, kot so še ne povsem zreli sadeži; tudi usta ne postanejo kosmata, ko ugrizneš vanje. Mislim, da bo počipsala kar obe gajbici …

This entry was posted on december 5, 2017, in Brez kategorije. Komentiraj