Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).

Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.