Archive | april 2017

Glive, velikani gozda

Nekateri zemeljski organizmi so neverjetno veliki, prav gromozanski.

Pod našimi nogami se razprostirajo kilometre in kilometre daleč.

To so glive.

Mreža gliv – micelij – lahko tehta stotine ton, in tvori organizem, ki velja za največjega na našem planetu Zemlji.

Glive razgrajujejo vse mrtve organizme, ki se nahajajo v zemlji. Pri tem sproščajo pomembne hranilne snovi za organizme, ki rastejo v zemlji – vključno z rastlinami.

Zahvaljujoč mreži gliv, ki leži pod površjem zemlje, rastline komunicirajo med sabo in si izmenjujejo hranilne snovi in informacije.

To sožitje med rastlinami in določenimi glivami imenujemo mikoriza.

Mikoriza je naravni zemljin internet.

Glive so izjemno pomemben del življenja v zemlji.

Na žalost pa ga hitro izgubljamo – VSAKO MINUTO izgine za 30 nogometnih igrišč rodovitne zemlje.

Pomagamo lahko tako, da zaščitimo biodiverziteto v zemlji.

Vemo, kako lahko spremenimo svet – odkrijte, kaj lahko naredite sami.

Biooglje je za mikorizne glive kot hotel s 5 zvezdicami. Biooglje kompleks GroChar je obogateno z mikoriznimi glivami in tako omogoči rastlinam najboljše pogoje za rast.

Oživite svojo prst.

Advertisements

Jagode in pozeba = črnooke jagode

Mirjam z Goričkega mi je poslala nekaj fotografij in vprašanje, zakaj sredine cvetov njenih jagod v sadovnjaku, ki jih je za celo pobočje, vsako leto postanejo najprej oranžne, nato počrnijo, in nikoli ne rodijo plodov. Tako je vsako leto, še posebej pa odkar je sadovnjak skrbno očiščen podrasti (predvsem trnja je bilo veliko). Zanimiv podatek – prav trnje je ščitilo jagode pred poškodbami! Poglejmo, zakaj.

Pojav, ki muči Mirjam in je lepo viden na spodnji sliki, imenujemo črne oči pri jagodah, in je najbolj prepoznavna oblika poškodb zaradi mraza pri jagodah. Cvetove poškoduje pomladanska pozeba. Poškodovani cvetovi ostanejo jalovi, in ne morejo nastaviti plodov.

Strawberry black eye. Credit: RHS/Tim Sandall.

Značilno je tole: osrednji, reproduktivni del cveta pozeba poškoduje tako močno, da odmre, zato počrni, medtem ko ostanejo cvetni lističi beli. Cvetovi, pri katerih sredica ostane rumena, bodo nastavili plodove. Tisti, ki imajo osrednji del črn, pa ne.

Jagode so relativno odporne na pozebo, dokler so še v popkih. Za pozebo so najbolj občutljivi cvetovi, ki so tik pred tem, da se bodo odprli, in odprti cvetovi.

Obseg škode je odvisen od tega, kako močna je bila pozeba, koliko časa je trajala, pa tudi od lege cvetov. Cvetovi, ki jih pred hladom ščiti listje ali višje rastline, so manj na udaru.

Kaj lahko naredimo?

  • jagod ne sadimo v mrzlih žepih in na izpostavljenih področjih.
  • jagode ob napovedi pozebe zaščitimo s kopreno, listjem, časopisnim papirjem. Čez dan zaščito odstranimo, da lahko žuželke, ki oplodijo jagode, pridejo do njih.
  • uporabimo homeopatske pripravke za preprečevanje škode ob pozebi.

Homeopatski pripravki proti škodi, ki jo povzroči pozeba

Vir fotografije: By © Roman Eisele / Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50346864

Zmrzal povzroči propad rastlinskega tkiva; bolj ko je rastlina “sočna”, slabše jo odnese (zato kumar, paradižnikov, buče ipd. v večini Slovenije nikoli ne sadimo pred sredino maja). Zmrznjeno rastlinsko tkivo ledeni kristalčki raztrgajo; ko potem odmrzne, zgnije.

Znaki poškodb zaradi zmrzali so: poškodovano lubje, listi izgubijo svežo zeleno barvo in se obarvajo rdeče, rdečkasto rjavo, sivo, srebrnkasto ali črnikasto rjavo, stebla se zgubajo, listi in vejice se posušijo in odpadejo.

Sedanji sibirski mraz je še hujši zato, ker ga spremlja močan veter. Rastline veter občutijo podobno kot mi – tudi za nas je občutek mraza v vetrovnem vremenu hujši, večji. Kaj naredi veter? Veter v hladnem vremenu stanje še poslabša. Rastlino osuši, in če so hkrati kapilare pomrznjene, rastlina umre od žeje zaradi suše, ne mraza. Podobno se zgodi pozimi: kadar so pomrznjena tla, zmrzal veže vodo v tleh, zaradi česar so rastline žejne. Prav zaradi tega zimzelenih rastlin ne sadimo v jeseni (kot sicer večino olesenelih rastlin, npr. sadno drevje), pač pa spomladi.

Druga nevarnost, ki jo prinaša pomladanska močna ohladitev, je, da lahko zaradi zmrzali poči lubje dreves, še posebej sadnega drevja. Do tega pride sončnih žarkov, ki ogrejejo prisojno stran debla, stran, ki je osojna, pa ostane pomrznjena. Razlika v temperaturi povzroči, da lubje poči. Skozi rano nato vderejo bakterije, poškodbe pa oslabijo drevo. Da se drevo hitreje pozdravi, ga zalijemo s homeopatskim pripravkom za rastline Petroleum C30, nato pa še s pripravkom Arnica C200.

Kaj lahko naredimo pred zmrzaljo:

  • rastline osipamo z zemljo;
  • pokrijemo ali ovijemo jih z listjem, slamo, koruznico, kopreno;
  • manjše rastline lahko pokrijemo s cvetličnimi lončki (glinastimi);
  • rastline v loncih prenesemo v zavetje;
  • uporabimo homeopatske pripravke (uporabimo jih v skladu z opisi v tabeli, Aconitum in Belladono lahko tudi preventivno).


Kaj lahko naredimo med zmrzaljo:

Kaj lahko naredimo po zmrzali:

  • uporabimo homeopatske pripravke v skladu z navodili v spodnji tabeli;
  • odmrlo rastlinsko tkivo odstranimo, da ne gnije na rastlini;
  • zdravljenje poškodb pospešimo tako, da rastline zalijemo s homeopatskim pripravkom Arnica C200.
Homeopatski pripravek za rastline Kdaj ga uporabimo
Aconitum C200

 

ko zaradi zmrzali listi postanejo sivi ali srebrnkasti, rastlinsko tkivo in stebla se zgubajo
Belladona C200

 

ko zaradi zmrzali listi postanejo rdeči ali rdečkasto-rjavi, rastlinsko tkivo in stebla se zgubajo
Carbo vegetabilis C30 ko zaradi zmrzali listi postanejo črnikasto rjavi
Petroleum C30 ko zaradi zmrzali lubje razpoka
Psorinum C200 rastlinski tonik po vseh vrstah zmrzali, za krepitev rastlin

Shinrin-yoku – “gozdne kopeli”

Tik pred nevihto sva na gozdni rob posadila tri orehe (tiste že opisane, večkrat presajene). Fotoaparata žal nisem vzela s sabo, pa saj ni nobena umetnost: sadila sva jih 8 m narazen; na rob izkopane jame sva zabila kol, nato na njeno dno položila ovčjo volno, na to vrgla dve veliki pesti Pospeševalca rasti, in potem v luknjo lepo namestila še mlado orehovo drevesce. Zasula sva ga z zemljo, še dodobra potlačila in privezala z vrvico v obliki osmice na kol. Potem je narava naredila svoj del sajenja in drevo dodobra zalila. Čez 10 let gremo pa po orehe :).
Te fotografije spodaj so še iz lanske jeseni, ko sva se z Luno potepali za gobami. Zašla sem v zanimiv gozd, poln sirovk in kostanjevk, doma pa na fotografijah našla še trakove meglice, ki jih v gozdu nisem videla. Duhovi? Mogoče :). Japonci jih imajo radi. In ko smo že pri Japoncih: iznašli so posebno terapevtsko metodo, imenovano “Shinrin-yoku” ali po naše, “gozdne kopeli”.

Pogled od spodaj . . .

. . . in od zgoraj. Če močerad leze v hrib, bo deževalo. In obratno.

Pogled pod drevo . . .

. . . in v drevo.

Potem se zapičiš v nekoga zanimivega . . .

. . . in si ga greš pogledat še malo pobližje.

Še Luna je imela nekam čudne oči. Jah, duhovi, zagotovo duhovi . . . ;)

Gozdno kopanje je, preprosto rečeno, to, da gremo v gozd, za nekaj časa ostanemo tam in pri tem ne počnemo nič posebnega, pomembnega, ciljnega. Nobenega trimčkanja, skakanja, objemanja dreves, meditiranja, tekanja ali česa podobnega. Samo tam si in si, kar pač si. Brez truda, naprezanja in vprašanj, zakaj. Če si upamo, sezujemo čevlje in hodimo bosi. Lahko sedemo pod drevo, lahko malo postopamo naokoli. Cilj je, da se sprostimo, ne da bi si ob tem zadali kakršno koli nalogo ali cilj. Kar je za nas Zahodnjake lahko kar zahtevna naloga.

Znanstveno dokazano je, da je metoda Shinrin-yoku koristna za zdravje. Japonci so jo že leta 1982 vključili v nacionalni zdravstveni program. Pozitiven učinek “gozdnih kopeli” na imunski sistem je zelo močan ves teden po tem početju, traja pa do enega meseca. Tako je zaradi eteričnih olj, ki se jih naužijemo v gozdu, imenovanih fitoncidi, ki se nahajajo v drevesih in drugih gozdnih rastlinah ter nekaterih plodovih, s katerimi se drevesa ščitijo pred klicami in žuželkami. Gozdni zrak ni le po občutku bolj svež in boljši – vdihavanje fitoncidov dejansko izboljša delovanje imunskega sistema.

Že 30 minut “gozdnega kopanja” je dovolj, da se zniža nivo stresnega hormona kortizola, srčni utrip, krvni pritisk, izboljša se delovanje parasimpatičnega, zniža pa delovanje simpatičnega živčevja. Po terapiji v gozdu so ljudje manj občutljivi na stres in bolj spočiti.

Drevesa umirijo tudi duha. Zmanjša se napadalnost in depresija, poveča vitalnost. Gozd lahko zato označimo za odlično terapevtsko okolje.

Vse to drži. Že samo pogled na pol leta stare fotografije me je spet ponesel v tisti gozd, med z mahom obložena drevesa, gobe pod listjem in tamkajšnji mir. Še bom šla.

Naravno in neškodljivo proti škodljivcem: Pušpanova vešča

Že od jutra pišem nov članek za Moj mali svet, o 4 homeopatskih pripravkih za prvo pomoč pri presajanju (Arnica, Calendula, Carbo vegetabilis in Silicea), za dodatek pa še pojasnilo, zakaj v homeopatiji uporabljamo latinska imena pripravkov (ne zato, da bi se delali pametne, ampak ker je tako mednarodno sprejeto pravilo :). Vmes sem zelo prijetno poklepetala z gospo, ki ima 5 otrok in 3 konje, pa ji potem za vrt zmanjka časa, bi ga pa tako rada imela urejenega, zato jo je zanimala permakultura, zastirka, homeopatija, biooglje … Potem pa zmanjka časa za članek . . . in bo spet huda urednica Marjetka Hrovatin (upam, da bo videla tole objavo in mi bo opravičila zamudo).

In potem se pojavi še en kradljivec časa, debata o pušpanovi vešči, ki je čisto lepa živalca, samo njenih gosenic pa nihče ne bi rad gostil na svojem pušpanovem grmičku . . . Rešimo se jih lahko z naravnim in neškodljivim homeopatskim pripravkom Pušpanova vešča (Cydalima perspectalis), objedeno rastlino pa spodbudimo, da si opomore in se obraste s pomočjo Silicee C200 (zalijemo 1 x), da se poškodbe hitreje pozdravijo, pa grmiček zalijemo z Arnico C200.

Sem morala povedat. Zdaj pa spet pisat . . .

Na fotografiji: grmiček pušpana, na katerem se gostijo gosenice pušpanove vešče.
Vir: By ABesheva – Lastno delo, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=50925453

 

 

Ideja za zalivanje sadik: natančno, brez truda, tveganja in škode

Sadike, še zlasti, ko so zelo mlade, je tvegano zalivati. Curek vode je hitro premočan, razrije zemljo, sadiko ali še pred njo seme, pa hitro dvigne iz zemlje. Potem smo pa tam.

Zalivanje sadik s pršilko je v redu (razen tega, da te, če je sadilnih pladnjev veliko, začnejo boleti prsti, ki stiskajo pršilko). Še bolj všeč mi je zalivanje sadik s plastenko, ki jo sami predelamo v zalivalko za sadike.

Vzamemo 1,5 l plastenko s pokrovčkom na navoj. Nad plamenom sveče razžarimo ostro debelejšo iglo ali buciko in z njo 10-x prebodemo zamašek.

Potem v plastenko natočimo vodo, jo zapremo z zamaškom in – eccola, to je to.

Mlade sadike zdaj lahko nežno zalijemo, točno toliko, kot nam je všeč. Drobni curki, ki tečejo skozi luknjice v zamašku, ne morejo razriti zemlje ali poškodovati sadik. Zelo lahko je tudi dozirati količino vode, da je ni niti premalo, niti preveč. Ker držimo plastenko obrnjeno na glavo, nastane v njej zaradi vode, ki je že iztekla, vakuum, zato voda iz plastenke teče le, če jo rahlo stisnemo, sicer ne. To še olajša zalivanje – zalijemo točno toliko, in natanko tam, kot nam je prav. Tudi tiste luknje v sadilnih pladnjih, ki so čisto na vogalih, ne da bi ob tem zalili še okolico.

 


P.S. Tole ni bil 1. april. Mene so danes že iu-iu, ampak jaz vas s tole objavo nisem :)