Spomini na velike in male vrtove

Tole še neobjavljeno objavo sem našla danes med pospravljanjem bloga . . . In jo objavljam, za malo obujanja spominov na lansko sezono in krepitev mišic za letošnjo :)

 

Na parceli blizu Kovorja na Gorenjskem sestavljam tri, ne, štiri velike vrtove. Gre za združbe, ki bi po mojem povsem enako dobro delovale v majhni (ena sama vrtna gredica) ali veliki različici. Vrt na Zaplani letos miruje, oziroma uživa v tem, da ima mir pred mano, ker me v glavnem ni blizu. Zemlja si bo spočila, vidno se spreminja njena struktura, zasajene in zasejane rastline pa se spreminjajo v trajnice. Rabarbara, ribez in aronija so vsi še nikoli tako zdravi, kot sedaj, vrtne in gozdne jagode so z bleščečimi rdečimi plodovi zavzele vrt … Užitek se ga bo lotiti, ko bo spet čas za to. Vrt pri hiši na Gorenjskem, za katerega sem lani naredila načrt, pa je povsem suvereno spet zavzel dedi Miro. Od mojih idej je obdržal samo cvetlični otoček na sredi vrta in navdušenje nad visoko gredo, za katero sem mu zrihtala sadike, tudi sladkega krompirja. Tako lepo olajšana dveh vrtov, sem se lotila teras na parceli. Če bi vedela, verjetno ne bi … ah ja, seveda bi :).

Terase, ki jih zdaj urejam, so nadaljevanje vinogradniških teras. Ležijo na prisojnem, rahlo nagnjenem pobočju. Zraven so še čebele, v nakladnih panjih vzhodno od teras, in v čebelnjaku z AŽ panji na zahodni strani obdelovalnih površin. Nad vsem skupaj je travnato pobočje proti severu do gozda, na delu proti vzhodu pa sadovnjak s starimi sortami.

Delo je veliko in včasih malo podvomim, če bo vse moje znanje zadoščalo za izzive, ki me čakajo.

Na največji od vseh teras je doslej 130 paradižnikov, vmes nizek fižol (Turški in Zorin), različne buče, tagetes, bazilika in plavice. Na njenem drugem koncu, ki bo zaradi bližine čebelnjaka obiskan raje v večernih urah, pa še čebula in česen, in nekaj špinače ter visoki Vijoličasti fižol (pridelan na permakulturnem posestvu Miroslava Kiša). Zastirka okoli sadik je zelo dobro “dišeča” ovčja volna, zastirka za tla pa sproti dobavljene pokošene trave in travniške cvetlice z brežin med terasami.

Na srednji terasi je postavljenih 30 prekel visokega fižola (Jeruzalemski, Turški in nekaj Sivčku podobnega), pri vsaki po 15 semen fižola, in 21 buč (razne, v glavnem pa meni zelo drage Hokaido). Vmes bo rdeča pesa in korenje (teh dveh nimam nikoli dovolj), in kjer ne bo motila, zastirka iz pokošenih trav. In ja, če še ne veste – ne fitnes, najboljša vaja za trebušne in rebrne mišice je zapikanje sedemmetrskih prekel v tla. Za rebrne mišice doslej nisem vedela, da jih imam … Hči me je na moj komentar vprašala, s čim neki sem pa mislila, da diham?  Ja, s pljuči, ne??

IMG_1846

IMG_1832

In na tretji terasi, najbolj spodnji in najbolj priljubljeni med srnjaki, še koruza, paprike, grah, kapucinke, kumare, rdeča pesa in korenje. Vmes še sadike kozmeje, da bo vse skupaj še lepše.  Žal mi je samo, da ne gre vse hkrati … in kadar dežuje, se z zemljo sploh ne da, niti ne sme, delati. Potem pa lovim trenutke sonca in nedeževanja, in v večernih urah, tik pred temo, še rdeče polže.

Zvečer me ob pol desetih pobere pod tuš in potem v miževo pred TV. Kosti in mišice bolijo, možgani in duša pa uživajo v prijetni zavesti, da je za mano dan, poln dobro opravljenega dela.








 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s